Končno sva doma. Tokrat se vam oglašava iz Škofje Loke, iz kapucinskega samostana, kjer so naju začasno sprejeli bratje kapucini in s katerimi zdaj deliva vsakdanjik.
Čudovito je, da sva lahko iz te barvite in dinamične poti vstopila v njihovo umirjeno rutino. Počasi se notranje umirjava in prilagajava na slovenski utrip.
Močno doživeti meseci v skupnostih
Zadnji meseci v skupnostih so bili izjemno močni, polni prilagajanja, najrazličnejših odnosov in interakcij ter tudi obarvani s pomanjkanjem.
Vsakodnevno sva se soočala z izzivi, ki so naju prisilili, da preizkušava svoje meje potrpežljivosti, prilagodljivosti, vzdržljivosti, zaupanja in sočutja.
Pogled Nazaj
Zdaj, s te strani Atlantika in z malce distance, s hvaležnostjo in večjo jasnostjo gledava na to bogato leto kot celoto, ki nama je bilo zopet podarjeno in sva ga preživela v Peruju, Hondurasu in Mehiki.
Kljub izzivom sva v teh mesecih našla številne trenutke globokega zadovoljstva in povezovanja z ljudmi, ki sva jih srečala na tej poti. Prijateljstva, ki sva jih stkala, so naju učila o pomenu skupnosti in medsebojne podpore.
Opazovala sva, kako ljudje, kljub omejenim sredstvom, najdejo načine, da si med seboj pomagajo in ustvarijo veselje ob preprostih stvareh.
Bili so to meseci učenja, izzivov in rasti, ki so naju obogatili in pustili neizbrisen pečat v najinih srcih.
Od rjavih odtenkov do intenzivne zelene
V Hondurasu in Mehiki, ki se soočata z drastičnim pomanjkanjem vode in imata izjemno malo padavin izven deževne dobe, je bilo rastje ponekod suho in odeto v paleto barv od bež do temno rjavih odtenkov.
Zato sva toliko bolj čutila spremembo, ko sva med vožnjo proti Ljubljani opazovala bujno zeleno rastje skozi steklo avtomobila. Kot bi najino telo skozi oči vpijalo zeleno barvo in ga pretvorilo v blagodejen počitek telesa in duha.
Pozitivni učinki vrnitve v Slovenijo
Opažava, da po tokratni vrnitvi v Slovenijo na naju pozitivno vplivajo tudi urejen promet, umirjeni pešci na pločnikih in nasploh bolj počasen utrip življenja kot v mehiški prestolnici ali drugih mestih Latinske Amerike.
Prav lepo je biti spet doma.
Skok nazaj v Latinsko Ameriko
Če se vrnem na začetek najine poti, najina prva misijonskoprostovoljska destinacija v Latinski Ameriki je bila Pucallpa v amazonskem predelu Peruja.
Tam sva se ustavila za dober mesec in večino najinega časa ter energije namenila delu v okviru misijona Don Bosco.
Pomagala sva v hiši Barcoiris, ki nudi zatočišče zapuščenim otrokom in mladoletnim nosečim mamicam. Tem sva pomagala z učenjem angleščine in jim nudila podporo pri učenju pisanja in branja.
Nekaj ur tedensko sva preživela tudi s predšolskimi otroci; z njimi sva risala, barvala, pela in plesala. Delo z najmlajšimi se nama je zdelo izjemno zahtevno, saj imajo ti otroci izkušnjo težkih družinskih razmer.
Srce parajoče je dejstvo, da so ostali sami že tako zgodaj. Na različne načine kažejo bolečino ob izgubi staršev in hkrati kličejo po brezpogojni ljubezni. To naju je zelo zaznamovalo.
Ženske v Pucallpi iščejo boljši jutri za svoje družine
V Pucallpi in nasploh v amazonskem delu Peruja sva imela priložnost videti, kako je mačizem in podrejenost žensk pereča tema, ki ju spremlja tudi zapitost in nezanesljivost moških.
Ti so največkrat nezmožni poskrbeti za svoje družine in vzgajati otroke. Pogosto kar odidejo iz odnosov, si ustvarijo novo družino in jo potem spet zapustijo. Ženske zato poskušajo same poskrbeti zase in za svoje družine. Nekaterim uspe bolje, drugim manj.
Opolnomočenje žensk
Na srečo obstajajo tudi ženske, ki so imele možnost, da so dobile dobro izobrazbo ob pomoči prizadevnih staršev in lastnega truda.
To sva spoznavala ob neustrašni Charito Retegui, odvetnici, ki pomaga amazonskim ženskam pri ekonomskem opolnomočenju in osamosvajanju. Charito povezuje ženske iz različnih skupnosti v regiji Huanuco v Red de Mujeres (mrežo žensk).
Vse imajo željo, da bi na ustvarjalen način poskrbele za svoje družine, dvignile nivo življenja, izobrazbe in oskrbe v staroselskih skupnostih ter ob tem ohranile naravo čimbolj neokrnjeno in prvobitno.
Presenetil naju je njihov pogum in zavzetost. Da bi uspele in omogočile tudi drugim boljše življenje, morajo velikokrat premagati bariero jezika, saj v otroštvu niso imele možnosti učiti se španskega jezika.
Te ženske postanejo pomemben povezovalni člen med skupnostjo in zunanjim svetom. Ko sva skupaj obiskala sejem La Expo Amazonica, nisva mogla verjeti, koliko ustvarjalnosti in inovativnih produktov, ki so okoljsko neoporečni, je bilo tam predstavljenih na enem mestu.
Tarapoto in njegovi izzivi
Pot naju je potem zanesla v Tarapoto, kjer sva zelo hitro po najinem prihodu spoznala Mili. V času najinega večmesečnega bivanja sva pomagala tamkajšnjim lokalnim prebivalcem.
Njena odločenost, da izboljša pogoje življenja v svojem barriu, je nalezljiva. Zato sva se odločila, da ji pomagava organizirati božično zabavo z darili za 800 otrok iz najrevnejšega predela Tarapota.
Ker ste se naši donatorji tako dobrosrčno odzvali na naš donacijski poziv in je še ostalo denarja, smo lahko poskrbeli tudi za nakup osnovnih šolskih potrebščin in torb za 100 otrok, ki so letos marca prvič sedli v šolske klopi in prihajajo iz socialno zelo ranljivih družin.
Ko sva bila že v Hondurasu, sva dobila slike z dogodka, ko so otroci prejeli šolske potrebščine. Slike so povedale več kot tisoč besed.
Vesela sva, da smo vsi skupaj vlili upanje v ta mlada srca in življenja, da bodo v času preizkušenj lahko srkali iz njega, vedoč, da nekdo na drugem koncu planeta misli nanje.
Pot v neznano: Honduras
Po Tarapotu naju je pot vodila v centralni del Latinske Amerike, v Honduras, kjer sva se ustavila za tri mesece v skupnosti Barka. Ta skupnost združuje osebe z motnjo v osebnem razvoju in asistente, ki jim pomagajo pri vsakodnevnih opravilih in negi.
Ker je Honduras ena od najrevnejših držav sveta, je tudi ta skupnost soočena z velikimi izzivi. Prvi dnevi so bili polni novih vtisov in prilagajanja na dnevno rutino hiše, kjer sva poskušala čim prej ujeti njihov ritem in navade.
Spoštovanje in pomanjkanje
Hitro sva opazila, da je spoštovanje pravila vikanja zelo pomembno in da so asistentke užaljene, če jim s tem ne izkaževa dovolj spoštovanja. Skoraj pol meseca sva potrebovala, da sva se navadila na dosledno rabo vikanja.
To je bilo nekaj, česar nisva bila vajena iz drugih latinskoameriških držav, kjer so bili ljudje bolj sproščeni glede nagovarjanja.
Povedali so nama, da se v Hondurasu celo bratje in sestre ali možje in žene med seboj vikajo, kar je bil za naju nov in zanimiv vpogled v družbo in medsebojne odnose.
Eden največjih izzivov, s katerimi se sooča skupnost Barka, je pomanjkanje vode. Iz javnega vodovoda voda priteče le dvakrat na mesec in takrat napolni vodnjak, iz katerega smo potem črpali vodo za umivanje, čiščenje, pomivanje in pranje.
Naučila sva se, kako pomembno je učinkovito ravnanje z viri in recikliranje vode.
Iskanje donacij in načinov zaslužka je bila stalna skrb skupnosti. V Hondurasu ni močno razvita kultura darovanja in večina prebivalcev se prebija iz dneva v dan ali živi pod pragom revščine.
Skupnost je morala veliko načrtovati in najti kreativne rešitve, da je lahko zagotovila osnovne potrebščine, hrano, pripomočke za nego in zdravila.
Naj se zahvaliva vsem donatorjem, ki ste podprli našo donacijsko akcijo za Honduras.
Na robu družbe
Poleg pomanjkanja osnovnih dobrin naju je pretreslo, kako so osebe z motnjami v duševnem razvoju obravnavane v družbi.
Pogosto so stigmatizirane in marginalizirane, kar otežuje njihov dostop do izobraževanja, zdravstvene oskrbe in socialnih storitev.
Skupnost Barka je delovala kot oaza sprejemanja in podpore za te osebe, čeprav sva opazila, da morajo asistenti ob nastopu službe premagati veliko tabujev, predsodkov in neznanja.
Z izkušnjo skupnosti v Hondurasu sva se učila, kako pomembno je ustvarjati okolje in družbo, kjer se vsak član lahko počuti sprejetega, vrednega in z neokrnjenim dostojanstvom.
Poleg občudovanja lepote vsake izmed oseb z motnjo sva bila deležna tudi pomembnih lekcij v odnosu do njih in naju samih.
V naju pa so se tudi zapisali vsi trije meseci polni sonca, glasbe in plesa.
Ko gledava nazaj, spoznavava, kako zelo različne so lahko kulture, kljub občečloveški potrebi po ljubezni in spoštovanju, in koliko prilagajanja ter vzdržljivosti, tudi čustvene, je od naju zahtevala prav honduraška skupnost.
Izkušnja Barke v Mehiki
Potem pa naju je pot vodila še v eno Barkino skupnost, tokrat v Ciudad de Mexico v Mehiki, kjer sva se ustavila za dober mesec.
Najino delo je bilo dosti bolj kreativno in dinamično kot tisto v Hondurasu. Veliko sva pomagala pri vzdrževalnih delih v hiši, na vrtu in v delavnicah. Nepričakovano sva pomagala tudi pri čiščenju delavnice po poplavi, ki nas je presenetila.
Za razliko od Hondurasa, kjer so bili chicoti res veliko doma, sva te v Mehiki velikokrat spremljala izven skupnosti: v kino, ob obisku svetih maš, nakupovanju in sprehodih.
Sama sem bila vključena tudi v različne delavnice ročnih del, kjer sem pridobila nekaj osnovnega znanja kvačkanja in vezenja.
Poleg tega je bila to odlična priložnost, da sem se bolj povezala z asistenti v delavnicah, preživela nekaj ustvarjalnih uric z našimi chicoti in tistimi, ki so prihajali v dnevni center od zunaj. Pogosto so se nam pridružile tudi nekatere mame od teh “zunanjih” fantov in deklet.
Mehiška gostoljubnost in odprtost
Ker so poleg naju v skupnosti bivale in delale tudi tri prostovoljke iz Francije in Nemčije, je bilo več medsebojnega učenja, izmenjav pogledov, čudovitih pogovorov in priložnosti za druženje.
Mehiška skupnost je delovala bolj odprto in željna novega znanja in veščin kot tista v Hondurasu. Mehičani so nasplošno bolj sproščeni in odprti ter se radi družijo.
Posebno so seveda ponosni tudi na svojo hrano. Presenetilo naju je, kako raznolika je. Do konca najinega enomesečnega bivanja sva se navadila že na bolj pikantne mehiške omake, tako da sva lahko okušala njihove specialitete. Asistentke v skupnosti so namreč odlične kuharice.
Tako, prispela sva na konec najine latino prostovoljske misijonske izkušnje. Upava, da ste ob najinih prispevkih spoznali kaj novega o teh državah in njihovih ljudeh.