Iz težkih okoliščin v dostojno življenje

Tukaj na Barki v Mehiki imava toliko dela in obveznosti, da celo redni tedenski članki izostajajo. Zdaj je že 14 dni, kar sem objavil zadnjega.

Seveda se v tako dinamičnih skupnostih v tem času zgodi veliko in prav zares, vsak dan je zgodba zase; lahko bi napisal 365 knjig, za vsak dan v letu posebej.

Zgodbe v glavnem pišejo naši chicoti. Z njimi ustvarjamo življenje v skupnosti, okrog njih se pletejo odnosi, tudi med asistenti in prostovoljci – sedem fantov in deklet, ki so izšli iz zapletenih in pogosto težkih okoliščin in našli svoje mesto na Barki.

ZAČNITE DAN Z BOGOM

Vpišite se in vsak dan boste prejeli kratko jutranjo molitev – BREZPLAČNO!

Tavo

Če bi skupaj z nama stopili iz sobe in šli po ozkem hodniku do konca, bi zagledali udoben kavč, na njem kupe papirjev in barvic, in fanta, ki zatopljeno sedi, ustvarja, posluša radio na slušalkah in občasno pogleduje na prižgan televizor nasproti kavča.

To je Tavotov, ‘sveti’ kotiček.

Vsak večer se umakne tja. Ne vem, kako bi poimenoval te izdelke, mogoče voščilnice ali pač zgolj risbice.

Tavo na svojem kavču

Na A5 formatu običajnega papirja riše majhne krogce različnih barv, pozorno in natančno, v ravni vrsti, tako da z njimi napolni celotni list.

V svoji torbici ima kupe teh izdelkov in vsako nedeljo, po maši, pred cerkvijo hodi do ljudi in jih prodaja.

Tavo (Ottavio) je fant z Downovim sindromom. Vsi ga imajo radi. Zelo občutljiv, nežen in ljubezniv, pogosto razposajen in nagajiv.

Recimo zadnjič sem bil v kopalnici. Ko sem odprl vrata, da bi šel ven, je name padlo omelo. Nič mi ni bilo jasno od kod se je pojavilo.

Stopil sem na hodnik in nekje od zadaj slišal pritajen smeh. Seveda. Tavo je na vrata kopalnice prislonil omelo in se potem odtihotapil nazaj na svoj kavč.

Preden je prišel na Barko, je živel v nekem domu za upokojence, kjer je bil pogosto tarča nasilja, celo mučenja.

Znamenja tega ima še danes na svojem telesu. Na njegovih rokah so ugašali ogorke, še danes se vidijo znamenja ureznin in starih, zaceljenih ran.

Informacija o tem je nekako prišla do Barkine skupnosti. Odzvali so se in želeli Tavota rešiti iz teh nemogočih razmer. Vendar je bila pot do tega zapletena.

Direktorica doma je zahtevala denar v zameno za Tavota, denar zase osebno, da bi si lahko privoščila potovanje v Evropo. To je bil pogoj.

Nekdo iz Barke se je ponudil, da iz osebnega denarja plača odkupnino in reši Tavota.

Vreden je občudovanja. Poskrbi za toliko opravil v hiši; pometa, čisti, pomiva posodo, in celo skrbi za Checota.

Checo ima celebralno paralizo in je v skupnosti že od malega. Ne govori, je na vozičku in nasploh potrebuje veliko pomoči.

Tavo pogosto skrbi za Checota

Bil sem ganjen, ko sem videl, kako Tavo pomaga Checkotu pri osebni negi. Ne le pomaga, zna poskrbeti za vse Checotove potrebe, od tega da ga očisti, mu zamenja plenice in celo umije zobe.

Checo

S Checotom (Sergio) sva dobra prijatelja in v resnici najbolj uživam, kadar sem v njegovi družbi.

V vseh teh letih se je naučil nekaj ‘prijemov’, s katerimi priteguje svojo pozornost. Program je vedno bolj ali manj isti.

Glede te v oči in te preiskuje. Nasmehne se, in ne moreš, da se ne bi tudi ti. Potem dvigne roko in jo napne, da pokaže mišice. Gleda in čaka na reakcijo. Spusti roko in te z njo podrega pod rebri. Zabava ga, kadar žgečka asistenta.

S Checom sva dobra prijatelja

Potem sledijo akrobacije z glavo na vse strani, mežikanje, spuščanje smešnih zvokov (ko oponaša kokoš je sploh zabaven).

Nekajkrat cmokne z ustnicami, kot da bi pošiljal poljubčke. S Silvo smo ustvarili zabaven vzorec glede tega. Kadar pošlje poljub Silvi, se ‘razjezim’ (v hecu seveda), mu povem, da je to moja žena, da njej tega ne sme početi.

Checo in Mariana (odgovorna za hišo)

Takrat se razposajeno zasmeje, pripravi roke, kot da bi se želel tepsti z mano. Zabavno je, ker je tako suh, pesti nekako upogne navzven in se z njimi približa meni. Jaz naredim enako. Potem z eno roko nekajkrat potrka po moji, in to je to.

Joella

V skupnosti imamo Joello, ki je med bolj samostojnimi v hiši.

Joella pripoveduje, da je na Barko prišla sama. Pravi, da je nekoč slišala, da obstaja skupnost, kjer skupaj živijo osebe z motnjo in asistenti. Želela je biti del takšne skupnosti in očitno je bil na Barki takrat prostor tudi zanjo.

Vendar je njena zgodba v resnici bistveno bolj dramatična. Pravijo, da je imela Barka nekoč svoj misijon v kraju, kjer živi Joella.

Tam so jim povedali za žensko, ki je v svoji družini popolnoma odrinjena na rob. Zaradi shizofrenije so jo zvezovali, jo prikrajševali za hrano, jo puščali samo in ji omejevali svobodo.

Joella nama je pomagala delati Pizzo

Zaradi nevzdržnih razmer so se na Barki odločili, da jo povabijo v skupnost in ponudijo možnost za dostojno življenje.

Prav neverjetno se mi zdi, kako lahko ljubezen in urejeno, človeka vredno življenje v skupnosti, prerodi in preobrazi osebo. Ne samo Joello, tudi Tavota in druge člane skupnosti.

Joella obožuje ročna dela. Štrika, šiva, kvačka in izdeluje darilne škatlice iz tršega papirja. Škatlice napolni s piškoti in bomboni, ki jih kupi sama (tako kot tudi ostali material), in tako kot Tavo svoje risbice, ona prodaja darilne škatlice po maši pred cerkvijo.

Vsako nedeljo jih nekaj proda. Z denarjem potem kupuje nov material, kar ji ostane prihrani za posebne priložnosti, za nakup obleke ali modnih dodatkov, za darila…

Cintia

Tudi Cintia nama bo ostala v spominu. Čeprav ne govori, je med najbolj glasnimi v hiši. Vsake toliko zakriči tako glasno, da se stresemo vsi, celo tisti v zgornjem nadstropju. To je njen način izražanja in pritegovanja pozornosti.

Ne dolgo nazaj nama je ena od nekdanjih asistentk na tukajšnji Barki pripovedovala Cintino zgodbo.

Silva se je zelo navezala na Cintio

S sestro sta se rodili kot siamski dvojčici. Mama jima je ob porodu umrla. Ker je bila Cintia ob rojstvu telesno in duševno poškodovana, so pri rezu dajali prednost njeni sestri; zdravniki so bili namreč prepričani, da Cintia ne bo preživela.

Ampak deklica je navkljub številnim zapletom, posegom in operacijam izbojevala boj in preživela. Sestri sta bili v bolnici enajst mesecev. V tem času je oče odšel in se ni več vrnil. Ostali sta sami.

Na Barko sta prišli skupaj, neposredno iz bolnišnice. Tavo jima je odstopil svojo sobo, da sta lahko ostali v hiši, in nasploh je bil zelo pozoren do njiju. Spominjajo se, kako ju je ujčkal in bil nenehmo v skrbeh zanju.

Čeprav Cintijina sestra ni utrpela nobenih telesnih ali duševnih okvar je dolga leta ostala v skupnosti in je iz hiše odšla že kot samostojna oseba, da si ustvari svoje življenje. Našla si je stanovanje in zaposlitev, postavlja se na noge in občasno še vedno pride na obisk.

Cintia v jedilnici

Cintia ostaja na Barki in je nepogrešljivi člen skupnosti. Ima avtizem in kar nekaj zdravstvenih težav, ki jo spremljajo vse od rojstva.

Zelo rada hodi, stika po hiši, se navdušuje nad predmeti in vzame, če ji je kaj všeč, četudi iz sobe nekoga drugega. Tako bolj ali manj ves čas potrebuje ob sebi asistenta. Kadarkoli vstane iz sedeža, mora nekdo za njo, sploh zato, ker je ves čas na preži za hrano.

Ker ima strogo dieto zaradi težav s črevesjem, moramo paziti, da ne poje česa, kar bi ji lahko škodilo. Včasih ji je težko ves čas slediti in ji uspe tudi kaj izmakniti iz hladilnika ali shrambe. Posledice so lahko hude in potrebuje kar nekaj časa, da si opomore.

Pripravlaja se na odhod domov

Poleg Tavota, Checota, Joelle in Cintie v hiši živijo še tri osebe z motnjo v duševnem razvoju. O Juani, Rosi in Lupiti bom pisal v naslednjem članku.

Na Barki v Ciudad de Mexico sva že dober mesec. Toliko časa sva namerava ostati. Bliža se najin odhod in kmalu se bova vrnila domov.

Najini ruzaki so spet polni spominov in novih izkušenj iz preteklega leta. Če ste potovali z nama, se spominjate Pucallpe in Tarapota v Peruju, in Barkine skupnosti v Hondurasu.

Čas za refleksijo še prihaja in upam, da bova tudi to v prihodnje lahko podelila z vami.

Delite s prijatelji

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja