Mesto korupcije, improvizacije in borbe za življenje

Pucallpa v prevodu pomeni rdeča zemlja (v jeziku Quechua: Puka Allpa). Leži na vzhodnem delu Peruja, na brežini reke Ucayali. Ta reka predstavlja največji pritok v Amazonko na severu, kjer Peru meji z Brazilijo.

Pucallpa zemljevid

Pucallpa, kot sem napisal že v prejšnjih prispevkih, velja za glavno mesto regije Ucayali, področje perujskega amazonskega deževnega pragozda.

V tej regiji je Pucallpa edino metropolitansko mesto, tudi najbolj poseljeno. Leta 2013 je mesto štelo okrog 200.000 prebivalcev, danes jih je že več kot pol milijona.

ZAČNITE DAN Z BOGOM

Vpišite se in vsak dan boste prejeli kratko jutranjo molitev – BREZPLAČNO!

Mesto se torej razvija z veliko hitrostjo. Prodajajo in razprodajajo se zemljišča, očitno je, da oblasti v mesto želijo privabiti še več ljudi, gradijo se hiše in celotna naselja, privabiti želijo več investitorjev, želijo si razvoja, čeprav jim, roko na srce, to ne uspeva najbolje.

Dejstvo je, da se populacija naseljuje hitreje kot jo mesto lahko dohaja z infrastrukturo. Razen glavnih prometnih cest in področja v okolici centra mesta, je še vedno vse neasfaltirano.

Pucallpa
Eno od tipičnih naselij v Pucallpi.

Mestni kanali in odtoki, ki so predvideni za deževno obdobje, so marsikje polni odplak iz kanalizacij. Struge so zamašene, saj ljudje vanje mečejo plastiko in odpadke. To seveda predstavlja težavo v deževni dobi, saj voda ne odteka v struge, ampak se tam nabira, ker so struge zamašene z nesnago, potem pa voda poplavlja čez.

“Ko odmetavajo plastenke, pločevinke, plastične vrečke v kanale, ljudje ne pomsilijo, da se bodo struge zamašile in da bo to poplavilo njihova dvorišča, ko bo prišel dež,” nama je pripovedoval Gabriele. “S poplavo se bodo ukvarjali takrat, ko bodo z njo soočeni.”

Ko so ulice polne vode, tako sva slišala, ljudje enostavno ostanejo doma. Otroci ne gredo v šole, ljudje ne gredo v službe. Kot je za Perujce v navadi, težave rešujejo z improvizacijo, takrat ko se te pojavijo. Ne mislijo prav veliko vnaprej. Kar predstavljam si, kako bodo brodili po poplavljenih ulicah in bo vsak pred svojo hišo črpal vodo, kot najbolje ve in zna.

Pucallpa
Glavno pristanišče Pucallpe. Iz svojih pridelovalnih polj na drugi strani reke ljudje sem prinašajo sadje in druge pridelke za nadaljno prodajo.

Zakaj oblast v mestu ne rešuje tega problema takrat, ko dežja ni, meni ni znano. Tudi ne, zakaj problema ne rešijo enkrat, v korenini, učinkovito za dlje časa. Ko se pogovarjava z ljudmi tukaj, v glavnem poslušava o korupciji in odtekanju denarja v žepe tistih, ki obvladujejo mesto.

V Pucallpi je vse polno nedokončanih projektov, ki so zastavljeni ambiciozno in velikopotezno, a stojijo že leta in se nikamor ne premaknejo. Denar, ki je verjetno nekoč prišel v mestno blagajno za nek dober ali koristen namen, a je počasi potonil v žepih peščice, dokler ga ni zmanjkalo za dokončanje gradnje.

Pucallpa-Laguna-Yarinacocha
Ob laguni Yarinacocho so ambiciozno začeli turistični projekt. Zastal je že pred leti, zdaj je zaprt in se bo nadaljeval ‘nekoč’.

Včasih pa projekt zastane enostavno zato, ker je že v štartu slabo načrtovan in organiziran.

Zgleda, kot da so ljudje tukaj vsega tega navajeni in se s tem sploh ne ukvarjajo več. Če jih vprašaš, samo zmajejo z glavo. Mislim, da nimajo niti časa razmišljati o politiki in razvoju mesta, saj se mora vsak boriti zase, za svoje preživetje. To je nekaj, kar prišlek od zunaj lahko zelo hitro opazi in občuti.

Ljudje niso leni, daleč od tega. Zaposleni so s sto in eno rečjo. Preživeti morajo in dobro vedo, da socialni, politični in ekonomski sistem ni postavljen njim v prid. Zanesti se morajo na svojo lastno iznajdljivost in na ljudi okrog sebe, na svojo družino in prijatelje.

Pucallpa-Motocarro
Voznik takšnega moto-avtomobila je eden najbolj razširjenih poklicev v Pucallpi. Če si lastnik motocara, si skoraj avtomatično tudi taksist.

Ne morejo denimo računati na pokojnino, ali pa na zdravstveno zavarovanje, ki bi pokrilo stroške zdravil v primeru poškodb ali bolezni. Ponudb za zdravstveno zavarovanje je sicer vse polno, nekatere celo zelo dobre, a večina ljudi si jih ne more privoščiti. Vzajemno socialno in pokojninsko zavarovanje, kot ga poznamo pri nas, v Peruju ne obstaja.

Kako naj torej preprosti ljudje spremljajo politiko mesta, načrte in razvoj, kako naj pri tem sodelujejo, in sploh, kako naj kritično bdijo nad delovanjem politikov, če pa so štiriindvajset ur na dan zaposleni s tem, kako bodo preživeli sebe in svoje otroke?

Sicer mesto v glavnem živi od trgovine z živili (sadjem in drugimi pridelki), od prodaje lesa in od turizma. To zadnje je morda veljalo pred leti, danes zagotovo ne več. Turisti v glavnem pridejo v Pucallpo zgolj za kratek postanek, ko potujejo naprej v Iquitos. To mesto ima turistom ponuditi veliko več.

Pucallpa - Ucayali
Živahna trgovina z lesom. Ogromno je tudi nelegalne sečnje gozda, ki za regijo predstavlja vse večji problem.

Med glavnimi turističnimi atrakcijami Pucallpe je bil vedno ekološki turizem, s svojim naravnim živalskim in rastlinskim parkom (El Parque Natural); še do pred nekaj let je bil ponos mesta, nekaj kar so turisti obiskali najprej. Žal je danes tudi ta park zapuščen in močno okrnjen, čeprav še vedno odprt.

Yarinacocha je eden redkih predelov mesta, ki je vsaj do neke mere ohranil turistični značaj. Tam se razprostira privlačna laguna, od koder s privatnimi vozniki čolnov počasi pluješ ob obronkih divjega gozda, opazuješ rastline in živali, in se ustavljaš na vnaprej predvidenih točkah, kjer domačini prodajajo ročne izdelke, ali pa obiščeš zasebni živalski vrt in se denimo slikaš s trimetrsko anakondo.

Pucallpa
V privatnem živalskem vrtu v laguni Yarinacocha se lahko slikate s takšno anakondo.

Kljub pomanjkanju ambicij, veliki korupciji in slabi razvitosti mesta, je Pucallpa še vedno odlična vstopna točka v amazonski pragozd. V kakršnemkoli stanju že je mesto, gozd, ki ga obkroža, je v veliki meri še nedotaknjen in še vedno (vprašanje koliko časa še) gosti mnogo prvobitnih vrst rastlinja in živalstva.

Že zelo kmalu po najinem prihodu v Pucallpo, naju je Charito povabila v selvo, precej globoko v pragozd, kjer je pred časom postavila leseno hiško in kamor pogosto prihaja na svoj telesni in duševni oddih.

Pucallpa
Reka Ucayali predstavlja življenje rastlinam, živalim in ljudem.

To je bila lepa izkušnja, ki je v nama znova prebudila spomine iz Atalaye, ko sva s patrom Enriqom in Rosendom obiskovala prvobitne indijanske skupnosti v različnih predelih amazonije ob reki Ucayali.

Izkušnjo selve z najino novo prijateljico Charito bom z vami delil v naslednjem prispevku.

Delite s prijatelji

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja