Potovanje v džunglo

Z misijonarjem Rosendom še enkrat v džunglo k Indijancem

Toliko časa se nisva javila na blogu, da sva dobila že nekaj zaskrbljenih emailov, če je z nama vse v redu.

Ja, vse je v redu!

V tem času, kar sva se vrnila v Atalayo, sva živela tako intenzivno, da sploh nisem našel primernega časa za pisanje.

Skupaj z atalayskimi klaretinci sva praznovala Veliko noč in celo vnesla nekaj slovenskega vzdušja in tradicije.

Z improvizacijo do slovenske potice.

Silva je spekla orehovo potico in kruh, naredila sva pirhe in improvizirala s kuhano šunko. Ker se v Atalayi hrena ne da kupiti, sva pripravila čilijevo omako in seveda vino, kakršnega se pač lahko kupi v Atalayi.

Velikonočni zajtrk je pripravljen.

Glede na to, da je bil perujski škof Žerdin, (Hrvat, rojen v Sloveniji) takrat v Atalayi, sva tudi njega povabila na velikonočni zajtrk. Odlično je uspel!

Škof Žerdin (v rdeči majici, ob njem klaretinec, p. Alejandro in nekaj povabljenih prijateljev.

Poleg tega pa sva v tem času z misijonarji dvakrat odšla tudi v pragozd.

Z Rosendom v Chipani

Tokrat bi z vami rad podelil najino izkušnjo obiska staroselske skupnosti Chipani, kamor naju je povabil p. Rosendo, eden od treh misijonarjev, ki delujejo na območju amazonskega deževnega pragozda v Atalayi.

Rosendo Gualima Padilla je zares poseben človek. Star je 33 let, rojen v Santa Ana de Yacuma v Boliviji, prav tako na področju Amazonije. Tudi sam je staroselec in pravi, da se prav zaradi tega počuti tako domače med Indijanci ljudstva Asheninka v Atalayi.

p. Rosendo naju je povabil k sebi domov, v skupnost Chipani.

Pravzaprav se čuti tako povezanega s staroselci, da si je v skupnosti Chipani, od Atalaye tri ure vožnje s čolnom po reki Ucayali, globoko v gozdu, postavil svoje leseno prebivališče.

Pogled v nebo

Kako bi lahko zavrnila to enkratno priložnost, ko naju je povabil v svojo novo postavljeno hišo sredi amazonskega pragozda, da bi nama pokazal, kako živi in opravlja svoje misijonsko poslanstvo?

Tisti dan, ko smo v malem lesenem čolnu pluli po Ucayaliju do skupnosti Chipani, je bil oblačen in vetroven.

S čolnom na poti v Chipani. Bilo je vetrovno.

Skeptično smo pogledovali v temne oblake pred nami. Nič dobrega niso obetali. No, brez palerine tako ali tako ne moreš v selvo, zato nas ni preveč skrbelo, da bi bili mokri.

Bolj kot to, je težava s padavinami ta, da se takrat tokovi precej ojačajo, reke se dvignejo in s seboj tovorijo lesene hlode, ki pogosto predstavljajo nevarnost za tako majhne čolničke, kakršen je bil naš.

V objemu divjine

Na srečo se je vreme obdržalo, le nekajkrat nas je malo poškropilo, potem pa se je nebo zjasnilo. Ni bilo sonca in pripeke, zato smo lahko toliko bolj uživali v razgledih in čudovitem amazonskem ambientu.

p. Rosendo je tudi spreten voznik čolna. Vse tri, vključno s svojim zvestim spremljevalcem Blakijem, je varno pripeljal v Chipani in nazaj.

Kako se je voziti s čolnom po reki amazonskega pragozda, sem pisal že tukaj.

Čeprav pravijo, da je prvič vedno najlepše, za naju ni bilo prav nič drugače kot prvikrat. Mogoče sva se lahko celo bolj predala divjini, saj sva vedela, kaj lahko pričakujeva in bila zato toliko bolj sproščena.

Po gozdu do prvih barak

Izkrcali smo se na majhni blatni obali, kjer je bilo privezanih še nekaj lesenih čolnov. To je ‘pristanišče’ skupnosti Chipani. Od tu staroselci potujejo iz ene skupnosti v drugo ali pa v Atalayo, kadar prodajajo sadove iz svojih ‘čaker’ (polj).

Do skupnosti smo se morali še precej vzpenjati.

A od obale do skupnosti je bilo še kar nekaj hoje in vzpona po pragozdu. Po eni uri blatnega in težkega terena smo prišli do prvih lesenih barak. Končno spet med Indijanci!

Chipani

Chipani je majhna skupnost. Šteje nekaj manj kot 30 družin, a so ljudje med seboj izredno povezani. Zaradi precejšnje odmaknjenosti od Atalaye in malo zunanjih obiskovalcev, skupnost še vedno ohranja svojo avtentičnost in prvinskost.

V divjini. Srečna.

Ljudje tukaj imajo svoja polja, kjer v glavnem gojijo manioko, banane in riž.

Nasad kakava. Nekateri (redki) takole gojijo kakav in ga prodajajo v Atalayo.

Iz lova ali ribolova moški prinašajo meso, ženske pa pripravljajo hrano, gospodinjijo in skrbijo za otroke. Tako kot v drugih skupnostih plemena Asheninka, je tudi Chipani matriarhalna skupnost, kjer je ženska glava družine. Ona je tista, ki skrbi za varnost, vzgojo otrok, ona je tista, ki sprejema glavne odločitve svoje družine.

Pred misijonarjevo hišo

Še dobrih dvajset minut hoje mimo lesenih staroselskih hišic, mimo vaške lekarnice (projekt tukajšnjih misijonarjev) in osnovne šole, mimo bananovcev in kakavovega nasada, in ustavili smo se pred Rosendovo hišo.

Prva indijanska bivališča v Chipaniju.

Tako kot vse druge hiše, je tudi njegova razdeljena na dva dela. Prvi del je bivalni prostor, z ograjeno spalnico in lesenim preddverjem. Drugi del, ki je fizično ločen od prvega, pa je odprt, a pokrit prostor za obedovanje in pripravo obrokov.

Rosendova ‘rezidenca’. Hiša je stara komaj nekaj mesecev.

Odmislite štedilnik. V kotu vsake kuhinje je naloženih nekaj polen, ki se po potrebi zakurijo za pripravo toplega obroka, običajno kuhane manioke in banan, in seveda rib, če jih tisti dan uspejo naloviti.

Kako Indijanci lovijo ribe

O ribolovu morda tole zanimivost. Indijanci v džungli, kot odlični poznavalci narave in rastlinja, uporabljajo starodavno metodo lovljenja rib, zlasti tistih iz manjših rek in potokov.

Izbrane dele potoka najprej zajezijo s palminimi listi, kamenjem in palicami, da ustvarijo ‘bazen’. Potem pa uporabijo Barbasco, posebno rastlino, ki raste le v določenih predelih pragozda, največkrat na obrežjih slapov, kjer je voda najbolj čista.

In še najina ‘rezidenca’. Z varnostnikom.

Barbasco zraste nekje med 60 in 80 cm, zeleni listi so debeli in precej sočni. Staroselci jih drobijo in meljejo, da nastane viskozna tekstura z belo peno.

Staroselec v vodo vliva pripravek iz Barbasca. Čez pol ure bodo na površje, s trebuhom navzgor, priplavale omamljene ribe. Vir Joris van Alphen

To je tisti pripravek, ki ga potem vlijejo v pripravljene bazene in z bambusovimi palicami pomešajo z vodo. Počakajo pol ure dokler se ribe ne pojavijo na površju.

Barbasco ne ubije rib, ima pa močan anestetični učinek, ki za 20 minut omami ribe, da jih lahko poberejo iz vode.

Do čiste vode v skupnostih

Pater Rosendo je zelo priljubljen v skupnosti. Ne le zato, ker je stalno med ljudmi, ker se z njimi druži in jih obiskuje po domovih, ampak tudi zato, ker aktivno pomaga skupnosti in se na vse načine trudi, da bi jim pomagal izboljšati raven njihovega življenja.

In prostora za pomoč je izredno veliko. Kljub temu, da staroselci še vedno živijo tradicionalno, se posledicam okoljskih sprememb in splošnemu onesnaženju ne morejo izogniti.

Rosendova kopalnica. V Chipaniju je misijonar že napeljal vodovod, tako da ima vsaka hiša dostop do čiste vode iz izvira.

Recimo voda. Še do nedavnega je bila Indijancem v skupnosti Chipani na voljo le deževnica in blatna, umaza voda iz reke. S pitjem te vode je bilo njihovo zdravje ogroženo. Bakterije, virusi in črevesni paraziti so močno načenjali sicer krepka in utrjena telesa staroselcev.

Slabokrvnost (anemija) je problem številka ena tako v Chipaniju kot tudi v vseh ostalih staroselskih skupnosti amazonske džungle.

Nekaj staroselskih bivališč v Chipaniju.

P. Rosendo je v svojih 13 letih, odkar na tem področju deluje kot misijonar, pomagal že številnim skupnostim do kvalitetne vode, napeljane iz slapov in čistih izvirov.

Vse to s pomočjo kanadske dobrodelne organizacije, ki tem skupnostim zagotovi ves potreben material, medtem ko p. Rosendo organizira delo med vaščani.

Bolj liberalno ne gre več

V skupnosti kot je Chipani, staroselci živijo zelo svobodno. Monogamne zveze so le načelne, v vsakdanjem življenju pa je veliko prestopanja mej, moški prehitro zapuščajo svoje družine in si drugod ustvarjajo nove, celo znotraj iste skupnosti.

Dogaja se, da ima isti moški svoje otroke tudi v sosednji hiši z drugo žensko.

Mame tako pogosto ostajajo same s številnimi otroci (osem otrok ali več ni nič neobičajnega) in ker težko poskrbijo za družino, si tudi same poiščejo drugega partnerja. Tako so ljudje v vasi precej pomešani med seboj in praktično vsi ena družina – dobesedno.

Ati in mamica pri 14 letih

Ampak otroci so tisti, ki potegnejo kratko. Ker nimajo dobrega zgleda pri svojih starših, se tudi sami izgubljajo v nezdravih odnosih in že zelo zgodaj vstopajo v partnerska razmerja.

Načeloma velja, da je deklica zrela, ko dobi prvo menstruacijo. Pri dvanajstih ali trinajstih letih je tako pogosto že v ‘zakonskem’ odnosu s fantom njene starosti, včasih tudi z mnogo starejšim moškim.

Otroci odratsejo zgodaj. In zelo hitro se osamosvojijo.

Pri eni od hiš sva denimo videla dečka in deklico, oba stara 14 let. Mislila sva, da sta brat in sestra, a v resnici sta bila to ‘mož in žena’, ki sta v svoji baraki že imela svojega prvega otroka.

Otroci odrastejo zgodaj

Otroci postanejo samostojni že zelo zgodaj. Tudi to je ena od težav, ki jo omenja p. Rosendo. Pri devetih, desetih letih običajno otrok že ni več pod nadzorom svojih staršev.

Hodi sicer v šolo, a izven šole je prepuščen sam sebi. Fantke pri devetih letih že lahko vidiš kako spretno vihtijo mačete v rokah in sekajo bananovec.

Zbežali so v Satipo

Ne bom pozabil skupinice otrok, dečkov in deklic, nekje med devet in dvanajst let, ki so nas obiskali v Rosendovi hiši.

Skupina otrok v ‘izvidnici’ pri p. Rosendu.

‘Vsi na vasi že vedo, da sta tukaj, nič ne more ostati skrito. Odrasli potrebujejo več časa, da se približajo tujcem, medtem ko otroci nimajo zadržkov. Zato starši takole pošljejo svoje otroke v izvidnico,’  nama je pojasnil Rosendo, ko smo jim delili bonbone.

Ampak pazite to. Ti isti otroci so se pred kratkim podali na avanturo. Zbežali so iz skupnosti, po džungli pešačili dve uri do naslednje skupnosti El Diamante, tam uspeli prepričati voznika džipa, da jih je pripeljal v Atalayo, iz Atalaye pa so si uspeli urediti prevoz do osem ur oddaljenega Satipa, samo zato, ker so tam želeli obiskati svojega strica.

Ti otroci so se sami podali na dolgo pot v Satipo.

Naši evropski možgani težko sprocesirajo takšne stvari. Ampak to je eden od tistih pokazateljev, kako se otroci lahko razlikujejo med seboj v različnih okoljih in različnih kulturah.

Leksikon selve

Trije dnevi z Rosendom v Chipaniju so bili izredni. Padal je dež, kot se za deževni pragozd spodobi, a izkoristili smo čas za pogovor in izmenjavanje izkušenj. P. Rosendo je pravi leksikon selve. Izredno izkušen in dober poznavalec kulture tukajšnjih ljudi.

Pripovedoval nama je tudi svojo življenjsko zgodbo, ki jo bom z vami delil v naslednjem prispevku.

Pomagajmo ljudem v Pachacutecu

Še do konca meseca maja zbiramo donacije za Pachacutec, revno naselje na robu Lime – glavnega mesta Peruja.

Skromna kapela v Pachacutecu. Pomagajmo misijonarjem, da jo bodo prenovili in razširili.

Tam misijonarji klaretinci želijo prenoviti skromno leseno kapelo in urediti večnamenski prostor, da bodo ljudi v naselju lahko izobraževali v tistih najosnovnejših znanjih, ki so nam bolj ali manj samoumevne: kako skrbeti za čistočo, osebno higieno, kako se prehranjevati bolj zdravo in predvsem, kako bolje skrbeti za okolje in prostor, v katerem živijo.

Hvala vsem, ki ste že donirali za ta namen. Do konca maja lahko skupaj dosežemo zastavljeni cilj.

Pomagajmo ljudem v Pachacutecu

Ljudje v Pachacutecu živijo v nepopisni revščini in katastrofalnih življensjkh pogojih. Ker je v tem delu Peruja puščava, jim primanjkuje pitne vode, za katero pa zaradi neosveščenosti ne znajo dobro skrbeti. Misijonarji bi jih radi izobrazili in naučili veščin osebne in okoljske higiene. Kliknite gumb DARUJ ZDAJ in si preberite več o tem dobrodelnem namenu.

1.215€ od 1.500€ zbranih
Pomagajmo ljudem v Pachacutecu

Pomagajmo ljudem v Pachacutecu

1.215€ od 1.500€ zbranih

Pachacutec je eno najrevnejših predelov Lime in gre v resnici za puščavski predel Peruja, saj tako kot na celotnem območju desetmilijonskega glavnega mesta, padavin praktično ni.

Tam je na peščenih, puščavskih tleh postavljenih na tisoče lesenih barak, kjer ni ne dreves ne vrtov in praktično nobenega rastja.

Ne manjka jim le dela, denarja za hrano in dobrih življenjskih pogojev. Tisto, kar je v Pachacutecu najbolj pereče, je pomanjkanje najosnovnejšega: vode.

Ljudje morajo za dostavo vode plačevati skoraj 40€ na mesec, kar zanje pomeni 10% mesečne plače.

Težava je, ker za vodo, ki jo potem hranijo v plastičnih sadovih, ne znajo dobro poskrbeti. V njej plavajo žuželke, komarji na gladini valijo svoja jajčeca, iz nje pijejo potepuški psi. Ljudje niso dovolj dobro poučeni kako skrbeti za lastno zdravje in higieno.

In tukaj bi jim klaretinski misijonarji radi pomagali. Želijo zgraditi večnamenski objekt, kjer bi poleg kapele uredili tudi prostore za izobraževanje in nekaj sob, da bi misijonarji lahko med ljudmi preživeli tudi več dni skupaj. Trenutno je na tem mestu le skromna, lesena kapela.

Pomagajmo jim pri zastavljenem cilju in s tem pomagajmo ljudem v pachacutecu, da bodo živeli dostojnejše in kvalitetneje.

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
Varen način plačila preko SSL enkripcije.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 20,00€

KAJ PA VI MISLITE?

Vaš komentar na prispevek je dragocen. Tako za nas kot za vse ostale, ki so prispevek prebrali. Podelite z nami svoje misli, ideje in mnenja. Drugi bodo vaš komentar lahko všečkali in nanj odgovorili, predvsem pa, več komentarjev kot boste objavili v prispevkih, boljšo značko si boste zaslužili. Prvo dobite že z desetimi objavljenimi komentarji!

PREBERITE SI TUDI