Hisilicon Balong

Pozor, gringo v Atalayi!

Atalaya je majhno mestece v perujski regiji Ucayali. V mestu živi 30.000 prebivalcev, od tega polovico staroselskih Indijancev, ki so se sem naselili iz malih skupnosti v amazonskem pragozdu.

Atalaya od zgoraj. Nekateri mestu pravijo tudi Ucayalski smaragd.

Je glavno mesto province Atalaya in okrožja Raymondi. V bistvu gre za pristaniško mesto ob reki Tambo, ki se le kilometer stran, skupaj z reko Urubamba izliva v največjo perujsko reko Ucayali, ta pa se na severu Peruja izlije v Amazonko, eno največjih rek na svetu.

Mimogrede kot zanimivost, naš plavalec Martin Strel je svoje plavanje po reki Amazonki začel prav v Atalayi.

Trgovsko mesto

Za mesto Atalaya je reka izrednega pomena. Ribe, perutnino, sadje, vse to na obalo prinašajo ljudje na motornih čolnih, bodisi kmetje iz plemenskih skupnosti v džungli bodisi ribiči iz ribolova ali pa trgovci iz sosednjega večjega mesta Pucallpa.

Reka Ucuyali. Promet med mestom in oddaljenimi vasmi v amazonski džungli poteka po reki Ucayali.

Trgovina je precej razvita, ljudje v Atalayi so znani kot dobri trgovci in čeprav je močno oddaljena od drugih večjih perujskih mest, lahko tukaj kupiš praktično vse.

Obleke, gospodinjski pripomočki, tehnične stvari so dražje kot v Limi, saj jih od tam pravzaprav kupujejo in cenam dodajajo marže.

Kot belca močno izstopava

Rada se sprehajava po mestu. Ulice s trgovinami in tržnicami so vedno polne, in zanimivo nama je opazovati te ljudi. Ena od stvari, ki naju preseneča in je v Južni Ameriki sicer nisva vajena, je ta, da naju ljudje na ulici pozdravljajo.

Ni treba posebej poudarjati, da kot visoka belca močno izstopava. Nekateri naju opazujejo z nasmeškom, drugi z začudenjem in odprtimi usti in še dolgo gledajo za nama, ko gremo drug mimo drugega.

Gringo z denarjem

Belci so tukaj velika redkost, a domačini natančno vedo od kod prihajava: iz Amerike. Če si belec, si pač gringo, kot sicer imenujejo severne Američane (in s tem tudi vse druge, ki prihajajo iz ‘belih celin’).

Prepričani so tudi, da imava na kupe denarja, tako kot vsi drugi belci. Verjamejo, da ga bova zdaj končno lahko zapravila v njihovih lokalih in trgovinicah.

Ulica blizu glavnega trga, s trgovinicami. Tukaj je še asfalt, v naslednji ulici ga ni več.

Temu primerno tudi zasolijo ceno. Ker imava s tem že kar nekaj izkušenj, se pred nakupi vedno posvetujeva z misijonarji ali domačini na misijonu. Tako približno veva, koliko stane prevoz do centra mesta, kilogram banan ali denimo gumijasti škornji, ki sva jih morala kupiti za pot v amazonski pragozd.

Kljub temu sva vedno presenečena, kako si brez pomisleka in popolnoma spontano izmislijo neko ‘gringo’ ceno in upajo, da bo šlo skozi. Namesto 5 solesov (euro in pol), kolikor stane 2 litra in pol vode, rečejo 9 solesov in držijo pesti, da bova odprla denarnico.

Sprehod po mestu

Strogi center mesta, ‘La Plaza’ (trg), je lepo urejen; zeleni park z rastlinjem, vodnjaki in lepimi skulpturami staroselcev. Park obdajajo modernejše trgovine in asfaltirana, celo semaforizirana cesta.

Krasen trg, la Plaza, v centru mesta Atalaya. 

Vendar se asfalt konča nekje po dveh zaporednih ulicah. Od tam naprej je le še makedam, luknje in veliko blata, sploh zdaj, v obdobju dežja.

V mestu ne srečaš turistov, kot denimo v Limi ali v La Pazu, sploh pa, kot rečeno, zelo zelo redko kakšnega belca. Če že, je to običajno kakšen prostovoljec iz Španije, ki pomaga v univerzi Nopoki.

Perujski škof, rojen v Sloveniji

Univerza Nopoki je zanimiv in hvalevreden projekt. Začel ga je škof monsignor Gerardo Antonio Žerdin Bukovec, ki živi v San Ramonu, v osrčju Peruja, kjer se končajo Andi in se začne amazonski deževni pragozd.

A ni lepo, če tako daleč proč lahko prebereš nekaj slovenskega? Škof Bukovec je za Atalayo naredil zelo veliko.

Sedela sva na trgu, in gledala proti mestni knjižnjici. Občudovala sva čudovito dekoracijo na pročelju knjižnjice, ko je najino pozornost pritegnil velik napis. Začel se je s tujim imenom, a končal s priimkom Bukovec.

‘Je to mogoče Slovenec?’ sva se vprašala.

Ko sva prišla domov sva se pozanimala o tem. Seveda, škof Žerdin Bukovec je frančiškan in misijonar, ki se je rodil v Sloveniji in prva štiri leta živel v Lendavi, v vasi Čentiba. Potem se je njegova družina preselila na Hrvaško. Škof ima torej hrvaško državljanstvo, a tudi perujskega.

Perujski škof Gerardo Antonio Žerdin Bukovec, po duši in srcu misijonar za indijanske staroselce.

Zdaj je perujski škof in poleg nekaterih drugih mest pokriva tudi Atalayo. Znan je kot preprost človek, izredno naklonjen indijanskim staroselcem.

Univerza Nopoki

V Atalayi, le nekaj kilometrov proč od našega misijona, je ustanovil univerzo Nopoki, ki je namenjena izključno mladim staroselcem, ki po končani osnovni in srednji šoli želijo študirati in se izobraziti v računovodstvu, agrokulturi in ekonomiji, torej tistih znanjih, ki jim lahko koristijo v Peruju in hkrati v njihovih lastnih skupnostih in vaseh.

Pred univerzo Nopoki

Študentje prihajajo prav iz vasic v amazonskem pragozdu. Za mlade staroselce je izobrazba velikega pomena, saj na ljudje na vasi običajno nimajo izobrazbe; morda končajo le prvih pet let šole, a pogosto celo to ne.

Izobrazba je ključna

Ljudje so torej nepismeni in neizobraženi, kar za seboj prinaša vrsto problemov v skupnostih. Eden od njih je denimo zdravje, skrb za higieno in uravnoteženo prehrano. Brez izobrazbe ostanejo na družbenem dnu, tam, kjer so že stoletja.

Tisto malo, kar zaslužijo s kmetovanjem, prodajo banan, ananasa in drugega sadja, ne zadošča denimo za zdravila, ki so nujno potrebna. Otroci se rojevajo šibki in slabo prehranjeni. Povprečna starost staroselskega indijanca v džungli (v selvi – divjini) je zgolj 40 let!

Navdihujoče branje – misijonsko potovanje po Evropi in Aziji

Univerza Nopoki mladim daje možnost, da razvijejo svoje potenciale in pridobijo znanje, s katerim si lahko zagotovijo boljše službe in več denarja. To seveda pomeni, da lahko več prispevajo v svoje primarne skupnosti, v lastno družino in tudi izven nje.

Hiša klaretinskih misijonarjev

Midva sva nastanjena v hiši misijonarjev klaretincev. Štirje čudoviti ljudje, ki vsak na svoj način služijo ljudem v Atalayi oziroma na misijonskih postojankah med staroselci v amazonskem pragozdu.

Atalayski misijonarji. Na levi p. Alejandro (župnik v Atalayi), v sredini p. Rosendo in na desni p. Enrique. Misijonar p. Carmello je na dopustu v Boliviji.

Patra Alejandra sem omenil že v prejšnjih prispevkih. Je predstojnik skupnosti in hkrati Atalayski župnik. Redko odhaja v pragozd, ker ima veliko dela v župniji. Zato pa ostali misijonarji, p. Enrique, p. Rosendo in p. Carmello redno plujejo po reki Ucayali, tudi do najbolj oddaljenih staroselskih vasic.

S p. Enriquem sva se tudi midva že odpravila v džunglo, a več o tem v naslednjem članku.

Vedno skupaj

Misijonarji v Atalayi imajo poleg lastne hiše postavljeni še dve leseni hišici, namenjeni staroselcem, ki iz pragozda, pogosto več kot 10 ur vožnje s čolnom, prihajajo v Atalayo, da uredijo dokumente, obiščejo zdravnika ali kupijo zdravila.

Nogometno igrišče pred hišo klaretincev. Nogomet je daleč najpomembnejši šport v Peruju.

Skoraj ne mine dan, da v hiši ne bi prenočila kakšna družina. In to je tisto najbolj zanimivo. Indijanci nikoli ne potujejo sami, pač pa vedno skupaj, vsa družina, starša, otroci, stari starši, bratranci in sestrične. Prenočijo dan ali dva, včasih tudi zunaj hiše, na dvorišču, kjer je ponoči hladnejše.

Denar za zdravila

Ne bom pozabil družine, ki je v Atalayo pripeljala svojo bolno babico. Ponoči je ležala na tleh pred hiško, ob njej pa so bili zbrani vsi njeni sinovi in hčere; hladili so jo z brisačami, jo masirali in nenehno skrbeli zanjo.

Naslednji dan je eden od sinov povedal p. Alejandru, da nimajo dovolj denarja za dokončanje terapije za babičin gastritis.

Žal pogosto tudi misijonarji nimajo dovolj za draga zdravila, zato smo jim ga kupili v Operandu, z denarjem, ki nam ga darujete za takšne namene. 20 evrov in babica je lahko nadaljevala svoje zdravljenje. Bogu hvala!

Degustacija

Prvi teden bivanja na misijonu je bil predvsem čas spoznavanja Atalaye in ljudi, ki so blizu misijonarjem. Pa tudi čas priprave na tisto najpomembnejše, pot v amazonsko džunglo.

Tik pred zaužitjem. Ti črvi so specialiteta in kot pravijo domačini, zelo zdravi. Zadržujejo se zgolj na listih kokosovega drevesa.

Neko dopoldne smo se s p. Alejandrom odpravili v eno izmed osnovnih šol. Tisti dan so imeli otroci predstavitve svojih običajev, navad in kulinarike. S svojimi starši so pripravili tradicionalne obroke in jih prezentirali pred ‘komisijo’, katere del je bil tudi misijonar Alejandro.

Midva sva bila častna gosta, zaradi katerih so imeli otroci pri svojih predstavitvah takšno tremo, da sva že pomislila, da bi odšla proč. Vseeno je bilo veselo, zabavno in dragoceno.

Silva okuša tradicionalni obrok staroselcev: riž, kuhano banano in ribo.

Pokušanje tradicionalne hrane je bil za naju odličen uvod v amazonski Peru. Ribe na tisoč in en način, manjoka, riž, omake, črvi iz kokosovih dreves in toliko različnega sadja in sadnih pijač. Všeč nama je bilo!

Pričevanje med mladimi

Lep spomin imava tudi na večer, ko naju je p. Alejando povabil na duhovne vaje mladih. Že pot v oddaljeno vas, ponoči, z džipom, tudi po reki, je bila doživetje zase. Ustavili smo se ob šoli, kjer je trideset mladih fantov in deklet preživljalo tretji dan duhovne obnove.

DARILO OB VPISU NA NOVICE

Ko bomo objavili nov prispevek, vam bomo povezavo do njega poslali na vaš email. Ob prijavi na novice, vam bomo podarili tudi čudovito elektronsko knjigo.

Na dvorišču pred šolo je bil velik zvočnik, ki je oddajal čudovito instrumentalno perujsko glasbo. Bila je tema, le luna in ročne svetilke so razsvetljevale čudoviti naravni ambient.

Alejandro naju je prosil, da bi mladim pričevala o najini poti, o izkušnjah in predvsem o tem, kako naju Bog vodi na tem misijonskem potovanju.

Sredi velikega kroga zbranih je gorel ogenj. Čeprav ni bilo najlažje pričevati v španščini, sva mladim vseeno lahko sporočila, da Bog ne deluje le v Peruju, pač pa povsod po svetu. Kjerkoli sva bila, povsod sva naletela na Njegovo milost in dobroto.

Pričevanje pred mladimi na duhovnih vajah v naravi.

Želela sva jim povedati, da je zdaj pravi čas, da izberejo svojo pot v življenju. Ampak takšno pot, ki bo za seboj puščala življenje in ne puščave. Takole sva jih vprašala:

‘Kaj je tisto, kar želiš videti, ko boš na stara leta gledal nazaj in se spraševal, čemu je služilo moje življenje?’

To je vprašanje, ki si ga mora vedno znova zastavljati vsak izmed nas.

Za otroke

Zdaj, ko imava za seboj že nekaj dni Atalaye in nekaj preživetih noči med staroselci v amazonskem pragozdu, se vedno bolj kristalizira tudi namen, za katerega zbiramo denar.

Zdravila in medicinski pripomočki so izjemnega pomena za staroselske družine v džungli. Kot rečeno, umirajo že pri 40 letih in to zgolj zato, ker nimajo ustrezne prehrane in zdravstvene oskrbe.

Deček iz ene od staroselskih vasi v amazonskem pragozdu. Ran na roki ne more pozdraviti, ker na vasi ni zdravil.

Na vaseh je zdravil premalo, pogosto jih sploh ni. Otroci imajo v šoli težave s koncentracijo, saj jim manjka prehranskega ravnotežja in vitaminov, nekaj, česar jim ribe, manioka in riž ne morejo dati.

Srečala sva otroke z odprtimi ranami, izpuščaji in bulami… In vse to zdravijo sami, kakor pač vedo in znajo.

Lahko jim pomagamo!

V Operandu nam ni vseeno zanje. Ja, daleč so, a zato nič manj pomembni kot katerikoli drugi otroci na svetu.

S Silvo sva prepričana, da bomo uspeli doseči cilj in pomagali misijonarjem postavljati lekarnice z zdravili na njihovih misijonskih postojankah.

Skupaj to lahko naredimo! Spodaj kliknite na gumb Darujte zdaj in si preberite več o tej dobrodelni akciji.

Aktualna donacija

Na področju Chocója, kjer delujejo kolumbijski misijonarji klaretinci, divja vojna. Najhujše žrtve vojne niso vojaki, ampak tam živeče skupnosti Indijancev in Afro-kolumbijcev. Kliknite gumb ‘Darujte zdaj’ in si preberite več.

1.435€ od 2.000€ zbranih
Podprimo misijonarje v Kolumbiji

Podprimo misijonarje v Kolumbiji

1.435€ od 2.000€ zbranih

Na področju Chocója, kjer delujejo kolumbijski misijonarji klaretinci, divja vojna.

Na eni strani ilegalni gverilci, na drugi strani vlada s svojo vojsko in policijo.

Najhujše žrtve vojne niso vojaki ampak tam živeče skupnosti Indijancev in Afro-kolumbijcev.

Vsak dan se poroča o novih žrtvah na teh ozemljih. V gozdovih, kjer živijo domorodci, jih ilegalna vojska preganja iz njihovega ozemlja; požiga jim domove, mori moške, posiljuje ženske, bombardira hiše, da se le umaknejo iz tega teritorija in se preselijo drugam - kajpak tja, kjer je zemlja revna in kjer so pogoji za bivanje osiromašeni.

Ljudje bežijo iz svojih domov v naselje Riosucio, kjer živijo v skrajni bedi, revščini, obupani, ker se ne morejo vrniti domov. Tem ljudem želijo misijonarji pomagati, a žal pogosto tudi njim manjka sredstev za učinkovito delo in pomoč.

Zanje želijo obnoviti knjižnjico v misijonu, jim urediti prostor za glasbene in gledališke dejavnosti, kjer bodo mladi spet prišli v stik s svojimi koreninami in kulturo.

Predvsem pa zbirajo denar za avto, s katerim bi se lahko prebijali do težko dostopnih skupnosti v okolici Riosucia.

Več o razmerah v tem delu kolumbije si lahko preberete tukaj.

Obračamo se k vam, v upanju, da jim bomo skupaj lahko pomagali, kolikor je v naši moči.

Hvala za vsak evro namenjen misijonarjem v Chocóju ter ljudem, s katerimi živijo in delajo.

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
Varen način plačila preko SSL enkripcije.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 20,00€

KAJ PA VI MISLITE?

Vaš komentar na prispevek je dragocen. Tako za nas kot za vse ostale, ki so prispevek prebrali. Podelite z nami svoje misli, ideje in mnenja. Drugi bodo vaš komentar lahko všečkali in nanj odgovorili, predvsem pa, več komentarjev kot boste objavili v prispevkih, boljšo značko si boste zaslužili. Prvo dobite že z desetimi objavljenimi komentarji!

PREBERITE SI TUDI