VSAK DAN ENA BOŽJA OBLJUBA NA VAŠEM EMAILU!

Vpišite svoje podatke in že jutri boste prejeli prvi email s citatom iz Svetega pisma.

Hisilicon Balong

S čolnom do prve indijanske skupnosti amazonskega pragozda

Pred mnogimi leti je nek vaščan hodil po ozkih poteh džungle, ne daleč proč od staroselske indijanske skupnosti ob reki Ucayali. Naenkrat je pred seboj zagledal čudoviti kamen in ugotovil, da je našel diamant. Odselil se je v mesto Satipo, prodal diamant in užival v svojem premoženju.

Tako nama je razložila poglavarka indijanske vasice El Diamante de Sur, ko sva jo vprašala od kod izvira ime te skupnosti.

Nora, vodja indijanske skupnosti El Diamante del Sur

Njena verzija se je razlikovala od misijonarjeve. P. Enrique nama je povedal, da se zgodaj zjutraj nebo nad vasico vedno blešči tako modro, kot se blešči diamant. Od tod torej njeno ime.

Nama je bilo povsem vseeno, katera zgodba je prava, morda sta resnični celo obe. Tisto najbolj pomembno za naju je bilo, da sva končno dočakala trenutek, ko smo po treh urah vožnje s čolnom pristali na obali indijanske vasice, prav tam, kjer so že pred stoletji pristali prvi belci in se srečali z drugačnimi ljudmi, drugo kulturo, vrednotami in tradicijo.

Brez dodatne opreme ne bo šlo!

Preden smo se z misijonarjem za tri noči odpravili v selvo (divjino), med Indijance amazonskega pragozda, sva morala nekoliko posodobiti najino opravo.

V Atalayi sva najprej kupila vsak svoje visoke plastične škornje. Teren v gozdu je blaten in razmočen, a bolj kot to zaradi kač, ki jih je v džungli veliko.

Najbolj nevarno je ponoči, pravijo misijonarji. Takrat kače lahko pridejo tudi v vas. Ker ni električne razsvetljave, jih seveda težko vidiš. Brez škornjev, ki te zaščitijo pred ugrizom, lahko tvegaš življenje.

Nakup dežnega plašča se je obrestoval. Silva se je dobro zlila z gozdom.

Drugo, kar sva kupila, sta bila dežna plašča. V tem obdobju dežuje skoraj vsak dan, večkrat na dan. Plohe so nenadne in obilne, čeprav kratkotrajne. Dve debeli palerini s kapuco naju bosta ohranili suha, še posebej med vožnjo s čolnom.

Kupila sva močno sončno kremo proti opeklinam in najbolj pomembno, zaščito proti insektom: sprej za komarje ter lahke dolge hlače in majico z dolgimi rokavi – odhajava na področje dengija in malarije.

Navdihujoče branje – misijonsko potovanje po Evropi in Aziji

  • BOG DELA ZDAJ! PO AZIJI
  • BOG DELA ZDAJ! PO EVROPI

Na srečo nama ni bilo treba kupiti šotora, saj je bil eden še na voljo na misijonu v Atalayi. Misijonar Enrique je vzel svojega, midva pa svojega.

Po reki proti prvi skupnosti

Zgodaj zjutraj, po zajtrku, smo se odpravili na pot. Atalaya, kot sem pisal že v prejšnjih prispevkih, leži ob reki Tomba. Iz majhnega, razmočenega in neurejenega pristanišča reka vodi v srce Amazonije, do mnogih indijanskih vasic in skupnosti.

Nora, poglavarka skupnosti El Diamante, je za nekaj dni prišla v Atalayo. V mestu običajno nakupi živila, ki jih potem s čolnom odpelje v svojo vas. Tokrat sta jo spremljali tudi njena mama in nečakinja.

Odhod iz Atalaye. Pred nami so tri ure potovanja.

V Norin podolgovat in ozek lesen čoln se nas je torej vkrcalo pet. Najprej smo naložili naše nahrbtnike in šotore, potem še živila, sladkarije in božična darila za staroselske otroke, ki so jih misijonarjem podarila različna evropska podjetja.

Otroci v selvi bodo darila dobili bolj zgodaj, saj misijonarji ne morejo obiskati vseh amazonskih skupnosti v času Božiča. Ne pozabite, nekatere skupnosti so oddaljene tudi deset ur in več s čolnom iz Atalaye in še enkrat toliko pešačenja po pragozdu.

Lepota amazonskega pragozda

In smo izpluli. Tri urno potovanje s čolnom po mirni rjavi reki, z obeh strani obdani s tropskim zelenjem in gostimi amazonskimi drevesi, naju je osupnilo. Mir, ki sva ga čutila v tem veličastnem naravnem ambientu je bil neopisljiv.

Mir, ki ga podarja amazonska narava se ne da opisati. To je treba doživeti.
Na poti smo srečevali staroselce. 

Medtem ko nas je motor po reki poganjal naprej, sva z vseh strani poslušala koncert amazonske divjine, opazovala raznobarvne ptice in metulje, občudovala rastlinje, ki ga nisva videla še nikoli prej, drug drugega opozarjala na lesena bivališča, redko posejana ob obali pragozda, gledala ribiče, ki so iz čolnov metali svoje mreže in pozdravljala staroselske indijanske družine, ki so s svojimi lesenimi čolnički potovali iz ene vasi v drugo.

Iz svoje skupnosti prevažajo banane v Atalayo. Tam jih prodajajo na trgu.

Milina tistega trenutka, globina narave in lepota stvarstva so naju tako prevzeli, da sva lahko le še pogledala v nebo in se zahvaljevala Bogu. Kdo drug lahko ustvari nekaj tako popolnega?

Za indijanske otroke smo bili zanimivi in vedno na očeh.

Amazonske idile niso zmotile niti občasne plohe, niti voda, ki je iz iz obeh strani pljuskala v čoln, da jo je bilo potrebno redno prazniti s plastično posodo – nujnim pripomočkom pri vožnji s takšnim plovilom.

Diamant

El Diamante je ena od bolj organiziranih skupnosti v selvi. Skupnost je razmeroma blizu Atalaye, zato staroselci bolj pogosto lahko potujejo do mesta, pa tudi misijonarji jih lahko obiskujejo pogosteje.

Zaradi bližine mesta so tudi bolj vajeni prišlekov od ‘zunaj’ v primerjavi z bolj oddaljenimi vasmi.

El Diamante je 28 let stara skupnost. Pred toliko leti so namreč v Peruju začeli sistematično urejati amazonske vasi in jih formirati v organizirane enote. V skupnosti živi 27 družin, ki so med seboj zelo povezane, mnoge tudi sorodstveno.

Tako kot v vseh drugih indijanskih skupnostih, ima tudi El Diamante, kot rečeno, svojega poglavarja, svet skupnosti in demokratični način sprejemanja pomembnih odločitev skupnosti. Podobno kot indijansko ljudstvo Guarani, ki sva ga letos obiskala v Cascavelu v Braziliji.

Tipična, revna družina v skupnosti El Diamante.

V vasi živijo člani dveh velikih indijanskih ljudstev: Ašaninka in Ašeninka, ki poleg španskega jezika govorijo tudi svoj jezik Ašeninka. Zaradi omenjene bližine Atalaye, ima skupnost tudi nekaj Mesticev, mešancev med belci in Indijanci, ki se v skupnost običajno priženijo ali primožijo.

Prva misijonska postaja

Ko smo se izkrcali na obali, smo se še deset minut peš vzpenjali po gozdu, preden smo prišli v vas.

Iz gozda se je pogled odprl na široko travnato površino – nogometno igrišče – okrog katerega stojijo lesena bivališča, ta pa se nadaljujejo še naprej v pragozd.

Cerkev je modre barce, za njo je misijonska postanka, blizu glavnega dela skupnosti – nogometnega igrišča.

Tako danes kot v preteklosti so misijonarji pogosto utrjevali odnose z vaščani s pomočjo nogometa.

‘Brez nogometnega igrišča ni skupnosti,’ nama je povedal p. Enrique. ‘Vsaka vas ima svoje igrišče in z izjemo ostarelih, ne najdeš človeka, ki ne bi brcal žoge.’

Med lesenimi kolibami imajo klaretinski misijonarji postavljeno tudi svojo leseno postojanko. Ko pridejo v vas, tam običajno ostanejo čez noč, pogosto tudi dlje.

Klaretinska misijonska hiša. Tukaj smo v šotorih prespali dve noči.

Takrat obhajajo sveto mašo, krščujejo otroke, se srečujejo z vaščani in jim pomagajo, če potrebujejo pomoč.

Življenje v indijanski skupnosti

Vsaka od skupnosti, ki jih obiskujejo klaretinski misijonarji ima v svoji sredi tudi tako imenovanega animatorja.

To je človek, ki živi v vasi in je zadolžen za katehezo otrok in povezovanje katoličanov v skupnosti. Poleg tega animator predstavlja vez med misijonarjem in vasjo, in igra pomembno vlogo pri duhovni oskrbi skupnosti.

Prebivalci vasi, kakršna je El Diamante, so kristjani, vendar to ni pravilo. Mnogi od njih imajo svoja verovanja, ki so se stoletja prenašala iz roda v rod. Skoraj vsaka vas ima tudi svojega šamana, ki je daleč najpomembnejši član skupnosti in ima bistveno večji vpliv kot denimo duhovnik in misijonar, celo med katoliškimi staroselci.

Preprosta cerkev in p. Enrique, ki obhaja Sveto mašo.

El Diamante ima svojo cerkev, seveda ne takšno, kot jih poznamo na zahodu. To je preprosta lesena konstrukcija, v kateri poteka verouk in kjer se obhaja maša, kadar je v skupnosti misijonar.

Izobrazba med indijanci

V vasi je tudi osnovna šola. Tudi ta je preprosta, a izjemnega pomena za tamkajšnje otroke.

Od ponedeljka do petka prihajata v vas dva učitelja iz Atalaye, da se otroci lahko učijo pisanja, branja, osnov matematike in drugih predmetov.

Učitelji na vaseh so projekt perujske vlade in ne misijonarjev. To je ena od zelo redkih stvari, ki jih država zagotavlja staroselcem.

Druga je bila ta, da so pred njihove hiše namestili stebre, na katerega je pritrjena plošča s sončnimi celicami in jim tako zagotavili naraven vir elektrike za razsvetljavo.

Tipično bivališče v skupnosti. Steber s sončnimi celicami omogoča ravno dovolj elektrike za razsvetljavo hiše.

To pa je bolj ali manj vse. Za staroselce so najpomembnejša zdravila, ki jih država ne subvencionira in si jih morajo kupovati sami. Denarja za to pa pogosto nimajo. Z našo dobrodelno akcijo želimo zbrati dovolj denarja, da bodo misijonarji lahko nakupili dovolj osnovnih zdravil in z njimi založili skupnosti, ki jih duhovno oskrbujejo.

Hrana je preprosta

Obedovali smo v Norini hiši. Preprosto, kot pač ti ljudje jedo: riba, riž ali manjoka in kuhane ali pečene banane. Vsak dan, trikrat na dan, na sto različnih načinov.

Sveže in zdravo – kokos, neposredno iz drevesa,

Sadja je na pretek! Kokosova drevesa, banane, ananas, mango in veliko drugega sadja, ki ga pri nas ne poznamo. Ni mi treba posebej poudarjati, kako okusno je – sladko in naravno – brez kemije.

Ni boljšega, ko ti nekdo postreže vodo iz kokosovega oreha ali prinese vejo banan, ki jo je ravnokar odsekal iz svojega bananovca.

Slap, ki napaja skupnost

Prvi dan po kosilu smo izkoristili razmeroma lepo vreme in se peš odpravili k slapu, skupaj z Norino hčerjo in nečakom.

Na poti do slapa. p. Enrique je imel stalno polne žepe bonbonov.

Hodili smo eno uro in pol. Čeprav je večji del poti skozi džunglo lepo urejen, smo na nekaterih mestih močno gazili po blatu in brodili po vodi.

Srečevali smo ljudi na poti, ki so posedali pred svojimi kolibami, z njimi izmenjali nekaj besed in otrokom delili sladkarije. Do slapa smo prečkali še dve amazonski vasi, a dolga in utrudljiva pot se je naposled izplačala.

Veselje ob slapu. Naša otroška spremljevalca sta uživala v čisti in hladni vodi.

Voda, ki priteka iz višjega dela gozda, je čista kot biser. Slap je zelo pomemben za to področje, saj po vodovodnih ceveh napaja El Diamante in drugi vasi.

Nazaj smo se vrnili utrujeni in si nadejali zgoden spanec v šotorih, pod streho misijonske postojanke. A tukaj smo se močno ušteli.

Praznovanje v selvi

Tisti dan so pri sosedih praznovali rojstni dan štiriletne hčerke. Ampak njen praznik je bil v resnici bolj izgovor za glasno zabavo odraslih, ki je trajala cel večer, vso noč in še cel naslednji dan.

‘Tako se praznuje v selvi. Zabava se konča takrat, ko zmanjka Masata,’ nama je povedal Enrique. Masato je preprosta pijača iz manjoke. Lahko je brezalkoholna, a največkrat jo pustijo dolgo fermentirati, da se spremeni v alkohol.

DARILO OB VPISU NA NOVICE

Ko bomo objavili nov prispevek, vam bomo povezavo do njega poslali na vaš email. Ob prijavi na novice, vam bomo podarili tudi čudovito elektronsko knjigo.

Ko bi vsaj zmanjkalo elektrike

Glasba iz zvočnika je odmevala po vsej vasi, neusmiljeno.

Ponoči sva tako ležala v šotoru in molila, da bi čimprej zaspala. A očitno je Bog želel, da spoznava še Musica de la Selva (glasbo iz divjine), kot ji pravijo. Saj ne rečem, glasba je lepa in zabavna, a po petih urah bi človek vendarle želel zaspati. Ali pa smo samo Evropejci tako dolgočasni?

‘Upam, da jim bo vsaj elektrike zmanjkalo, če že ne pijače,’ sem rekel Silvi.

Na kosilu pri poglavarki Nori.

Po eni uri je glasba utihnila. Ah, končno, sem si mislil. Pri sosedih sva zaslišala motor.

‘To je to, zdaj počasi odhajajo domov,’ sem rekel. Nekateri fantje na vasi imajo tudi motorje.

In ko sva ravno zadremala, je znova začelo bobneti.

Ne, tisto niso bili motorji, ki so odhajali iz zabave. Nasprotno. Zmanjkalo jim je elektrike in so pripeljali generator.

Dež je prekrižal načrte

Naš načrt je bil, da v vasi El Diamante ostanemo le eno noč, potem pa gremo naprej v skupnost Nuevo Progresso (Nov napredek), ki je od Diamanta oddaljena še eno uro vožnje s čolnom. A plane nam je prekrižal dež.

V družbi otrok pred misijonsko hišo.

Tisti dan je tako močno deževalo, da se je reka dvignila, tokovi ojačali in pot naprej ni bila varna. Dogovorjeni smo bili, da nas iz Diamanta s čolnom odpelje ravnatelj osnovne šole v skupnosti Nuevo Progresso, a ga po naših pričakovanjih ni bilo.

Nič hudega. Kljub dežju smo se zabavali v družbi staroselskih otrok, ki se na dež niso preveč ozirali.

Staroselski dečki in deklice – radi se fotografirajo.

Bolj kot je bilo mokro, bolj razposajeni so bili. Nogometno igrišče je bilo povsem razmočeno, a otroci so tekali po vodi, se prevračali, prerivali, smejali, brcali žogo – popolnoma svobodni in brez skrbi. Kakšno življenje!

Naprej

Po dveh dneh v Diamantu se je reka dovolj spustila, da smo odšli naprej. Učitelja sicer ni bilo, zato smo prosili enega od vaščanov, da nas je s svojim čolnom odpeljal v skromnejšo in revnejšo vas, a zato nič manj prikupno in prijazno.

Izkušeni ribič v vasi plete ribiško mrežo. Čez eno uro nas bo odpeljal v skupnost Nuevo Progresso.

Več o tem bom pisal v naslednjem članku.

Hvala vam

Iskrena hvala za vse donacije, ki ste nam jih nakazali za misijonarje v Atalayi. Skoraj na polovici smo in s Silvo močno upava, da nam bo uspelo doseči zastavljeni cilj.

Spodaj kliknite na modri gumb ‘Donirajte zdaj’ in si preberite več o  Operandovi aktualni dobrodelni akciji.

Bog dela – Operando!

Aktualna donacija

Misijonarji v Atalayi, tik ob amazonskem pragozdu, se soočajo z velikimi izzivi. Do oddaljenih indijanskih plemen potujejo po nevarnih poteh, tudi po dvanajst ur in več, s čolni in peš. Pogosto tvegajo svoje življenje, da bi reševali druga. Kliknite gumb ‘DARUJTE ZDAJ’ in si preberite več o tej dobrodelni akciji.

1.418€ od 3.000€ zbranih
Pomagajmo staroselskim otrokom v perujskem amazonskem pragozdu do osnovnih zdravil in nujnih zdravstvenih pripomočkov.

Pomagajmo staroselskim otrokom v perujskem amazonskem pragozdu do osnovnih zdravil in nujnih zdravstvenih pripomočkov

1.418€ od 3.000€ zbranih

V Atalayi, perujskem mestu tik ob amazonskem pragozdu, biva pet misijonarjev, ki iz mesta redno potujejo do najbolj odrinjenih staroselskih vasic daleč v gozdovih.

Soočajo se z velikimi izzivi. Do teh indijanskih plemen potujejo po nevarnih poteh, tudi po dvanajst ur in več, s čolni in peš. Pogosto celo tvegajo svoje življenje.

Pravijo, da so zanje najbolj nujna zdravila. Zdravnikov ni, zdravil pa na vaseh nimajo, zato ljudje umirajo tudi za najbolj osnovnimi boleznimi.

V bližini teh vasi želijo postaviti lekarne; lesene hišice, kjer bi hranili zdravila in bi bila tako lažje dostopna. S tem bi lahko preprečili in pozdravili mnogo bolezni.

Denar, ki ga v Operandu zbiramo, bodo misijonarji porabili za nakup materiala za izgradnjo lekarnic, prav tako za nakup zdravil, s katerimi bodo lekarne založili.

Zdravil so najbolj potrebni otroci, ki se rojevajo šibki in so tudi sicer slabo prehranjeni. Povprečna starost teh ljudi je 40 let - dovolj zgovoren podatek.

Vaša pomoč je nadvse dobrodošla. Rešimo in izboljšamo lahko marsikatero življenje!

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
This is a secure SSL encrypted payment.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 20,00€

PREBERITE SI TUDI

Pozor, gringo v Atalayi!

Atalaya je majhno mestece v perujski regiji Ucayali. V mestu živi 30.000 prebivalcev, od tega polovico staroselskih Indijancev, ki so se sem naselili iz malih

Preberi >>