Guarani

Guaraní – med prvobitnimi Indijanci na jugu Brazilije

Ko se bo kri v tvojih žilah vrnila v morje in ko se bo zemlja v tvojih kosteh vrnila v tla, takrat se boš mogoče zavedel, da to zemljišče ne pripada tebi, ampak si ti tisti, ki mu pripadaš. (Indijanski izrek)

Film, ki vas bo ganil

Ste že gledali film Misija (The Mission)? Izjemen je. Dogaja se v sredini osemnajstega stoletja (1750), ko je kolonialna Španija odstopila del svojega ozemlja Portugalski, da bi preprečila nadaljnje konflikte med državama.

Ozemlje, ki ga je pridobila Portugalska, je bilo v bližini reke Urugvaj, takrat znan kot Banda Oriental, danes razdeljen med Urugvajem, Argentino in Rio Grande de Sul v Braziliji.

Lovci na sužnje

V tistem času so na teh mestih jezuiti postavljali misijone, da bi prvotnim Indijancem, ki so živeli na teh gozdnatih površinah, predstavili krščansko vero in jih spreobrnili v kristjane.

Film ‘Misija’. Priporočava! Vir: Windsor-Star

Takrat so žal mnogi španski ‘trgovci’ odhajali v gozdove s povsem drugačnimi nameni. Robert De Niro v filmu igra vlogo trgovca, ki je sprva služil denar tako, da je ugrabljal indijanske staroselce Guaraní in jih prodajal v suženjstvo na španskih plantažah.

Tudi zaradi uboja svojega brata se je kasneje spreobrnil in si zadal težko pokoro, ko se je preko znamenitih slapov Iguazu povzpenjal do indijanskih vasi, se spravil s staroselci, postal jezuit in od takrat Indijance Guaraní branil pred napadalci, zavojevalci in zasužnjevalci.

Film prikazuje resnične dogodke takratnega časa in ga priporočam v ogled, saj nosi pomembno in globoko sporočilo.

Po Božjem načrtu

Tako kot vselej doslej si s Silvo nisva zadajala načrtov, ko sva se odpravila na misijonsko pot v Južno Ameriko. Načrte prepuščava Bogu. On je tisti, ki nama naproti pošilja ljudi, nama odpira vrata in nove možnosti dela in potovanja.

Zato tudi pot na jug Brazilije ni bila načrtovana, a sva jo z navdušenjem sprejela. Pot med avtohtone Indijance Guaraní, prav tja, kjer je bil posnet The Mission in kjer so se tudi v resnici odvijali dogodki, ki nas danes puščajo onemele, osramočene in s sklonjeno glavo.

Guarani
Z misijonarjem p. Diegom v hiši indijanske učiteljice v eni od vasi skupnosti Guarani.

p. Diego Pelizzari

Kot sem napisal v prejšnjem prispevku, naju je prijatelj Paulo Moroni priporočil misijonarju Diegu, tako da sva iz Ourinhosa odpotovala v mesto Cascavel in skupaj z Diegom tri dni obiskovala indijanske skupnosti, v gozdovih ob reki Paraná.

P. Diego Giuseppe Pelizzari, iz redovne skupnosti ksaverijanov, je prišel v Brazilijo leta 1988. Od leta 1994 pa večino svojega časa in dela namenja prvoselcem, avtohtonim Indijancem Guaraní.

Diskriminirani Guaraní

Ljudstvo Guaraní je v Braziliji močno diskriminirano in zatirano. Brazilska vlada ima popolno moč in nadzor nad večino ozemlja, kjer prebivajo Indijanci.

Ste v stiski?

Brezplačni pogovori z usposobljenimi terapevti in duhovni pogovori s posvečenimi osebami.
NISTE SAMI

Izkorišča njihovo nemoč, pogosto nepismenost, nepoznavanje jezika, neorganiziranost in politično neangažiranost tako, da jih preganja iz njihovega ozemlja, tam gradi infrastrukturo, prodaja zemljo močnim multinacionalkam (ameriškim in evropskim) ali jo namenja za agrokulturne projekte.

Guarani
Guarani so običajno naseljenih v gozdovih in prebivajo v preprostih lesenih kolibah.

S tem ne samo posega v naravo, ruši njeno ravnovesje in umaže zemljo z industrijo, poseže tudi v prvobitno, starodavno kulturo prvoselskih Indijancev, kjer so živeli že od nekdaj.

CIMI

P. Diego sodeluje v organizaciji CIMI, ki sicer diskriminiranim Indijancem nudi podporo, tako v materialnem kot tudi v pravnem in političnem smislu. CIMI se zaveda šibkosti indijanskih skupnosti.

Zaveda se, da jim njihova lastna razpršenost, gigantska velikost Brazilije (3.286.170 kvadratnih kilometrov), različna kultura, jezik in navade, onemogočajo dobro organizacijo v boju proti bogatim kapitalističnim interesom elite, ki v prvi vrsti sledi kapitalu in izkoriščanju zemeljskih virov za dobre zaslužke.

‘Ljudstva Guaraní ne zanima denar. Vse, kar si želijo, je možnost, da lahko bivajo tam, kjer so bivali od nekdaj, v enakih pogojih in na enak način: v gozdovih, ob rekah ali jezerih, kjer lahko živijo od lova, ribolova in sadov gozda,’ nama je povedal p. Diego.

Guarani
Babica z vnukom. Radovedno opazujeta fotografiranje.

V Južni Ameriki je veliko prvobitnih indijanskih staroselcev. Guaraní je eno izmed teh ljudstev, ki se od drugih razlikuje po jeziku (govorijo jezik Guaraní, ki je hkrati tudi eden od dveh uradnih jezikov Paragvaja), po običajih in navadah.

Guaraní so danes naseljeni v gozdovih Paragvaja, v Argentini (Misiones Province), v nekaterih delih Urugvaja in Bolivije in seveda v južnem delu Brazilije, kjer sva jih obiskala tudi midva.

Abá – ljudje

Zgodovina in pomen besede Guaraní je med strokovnjaki danes še vedno predmet diskusije. Preden so prišli v stik z Evropejci so se preprosto imenovali Abá, kar v jeziku Guaraní pomeni ‘človek’ ali ‘ljudje’. Naziv Guaraní so pridobili s prvimi jezuiti, in je označeval tiste, ki so sprejeli krščansko vero.

Nekateri trdijo, da so ime Guaraní zanje skovali Španci v času kolonializacije, saj v njihovem lastnem dialektu Tupi-Guarani pomeni ‘borec’ ali ‘bojevnik’.

Guarani
Mladi poglavar ene od skupnosti Guarani. Pred nami rezlja papigo iz lesa, ki jo bo kasneje lahko prodal ljudem v mestu.

Nezaupanje do belcev

V času kolonializacije, v obdobju ko je Španija predala del ozemlja Portugalski, je bil ‘lov na Guaraní’ del cvetočega posla za mnoge premožne ljudi.

Tisoče in tisoče Indijancev je bilo prodanih v suženjstvo, mnogo naselbin požganih, žena posiljenih in otrok pomorjenih.

Nezaupanje do belcev je zato v njihovi krvi in nič čudnega ni bilo, da so naju pozorno in dvomeče opazovali, ko sva skupaj z Diegom prišla v prvo indijansko vas.

V stalni nevarnosti

‘Stopili bomo do poglavarja. V vsaki skupnosti je najprej treba do glavnega. On je tisti, ki odloča in pove, ali se sme vstopiti v vas. Še posebej, če gre za belca. Mene dobro poznajo, a pojasniti moram, kdo sta vidva,’ nama je razložil p. Diego.

Diego nama je povedal, da so v tej vasi Guaraní še posebej pod pritiskom. Ljudje v bližnjem mestu jih ne marajo. Pogosto jih pretepejo, zlasti če iz gozda prihajajo posamično. Zato že nekaj časa v center hodijo v skupinah.

Guarani
P. Diego v pogovoru z enim od poglavarjev na vasi. Diego ga seznanja o situaciji drugih skupnosti Guarani, ki jih obiskuje. Razpršene skupnosti in nepovezanost med njimi so še vedno velik izziv.

Upor proti kapitalu

Pred časom so ubili mladega Indijanca, ker se je javno uprl gradnji znanega švicarskega kemijskega podjetja.

Podjetje je na njihovem ozemlju želelo graditi poslovni objekt, saj nikjer drugje niso mogli pridobiti dovoljenja – podjetje namreč proizvaja nevarne in okolju škodljive kemikalije.

Indijanci Guaraní na naravo gledajo drugače kot belci. Sebe dojemajo kot del narave, kot del istega organizma, medtem ko belci nanjo gledamo kot na nekaj, kar je ločeno od nas, kar lahko izkoristimo za lastno korist in dobiček, in ko ne služi več, jo zavržemo kot nek izdelek za enkratno uporabo.

Diego pripoveduje:

‘Guaraní so v nenehnem iskanju svojega ‘raja’. Paradiž, kot ga dojemajo oni, pomeni zdrava zemlja, zemlja brez slabega. Zemljo, ki ne rojeva sadov, obrodi slabe sadove ali pa je ‘okužena’ s kmetijsko industrijo, pojmujejo kot ‘bolno zemljo’.

Guarani

Nikoli se ne naselijo tja, kjer zase ne najdejo ‘idealnih’ pogojev za sobivanje z naravo: gozd, voda, rodovitna zemlja za gojenje koruze, manioke, manga in drugega sadja.’

Drugačno bojevanje

Guaraní so bili vedno nomadi, vedno v iskanju zdrave in plodne zemlje. Danes se v glavnem ne selijo več, saj se bojijo, da jim bo oblast vzela teritorij in se nikoli več ne bodo mogli vrniti.

Mnogim izmed njih se je zgodilo ravno to. Ko so se vrnili nazaj na svojo zemljo, je bila ta medtem privatizirana in namenjena za industrijo. Morali so dokazovati, da so prej dejansko živeli na tem ozemlju.

‘Če so se pred petsto in več leti za svoj obstoj borili s silami narave, se morajo danes bojevati z birokracijo, industrializacijo, državnimi aparati, rasizmom, nestrpnostjo in diskriminacijo,’ pripoveduje Diego.

Organizacija CIMI, s patrom Diegom, z lastnimi pravniki, antropologi, poznavalci indijanske kulture in arheologi, jim takrat stopi v bran in vlaga dokaze v njihov prid. Delo je zahtevno, a uspešno. Brez takšne pomoči bi Guaraní v Braziliji ostali brez vsakršnih možnosti.

Guarani
Pred rečnim rokavom, v pogovoru s poglavarjem, enem izmed treh, ki je bil zaprt, mučen in kaznovan zaradi enega bambusovega stebla.

Ko si drzneš odsekati bambusov poganjek

Vas ‘Dos Hermanos’ (Dva brata), ki smo jo prav tako obiskali z Diegom, leži ob obali velikega rečnega rokava. Nasproti reke je petsto metrov oddaljen otoček z gostimi bambusovimi drevesi, sicer del brazilskega nacionalnega parka, in kot tak zaščiten.

Skupinica treh Indijancev se je nekega dne v marcu letos s čolnom odpravila na otoček. Odsekali so en sam bambusov poganjek in odšli nazaj.

Lokalna opazovalna policija jih je prestregla na poti, jih pospremila na obalo, zasegla čoln, jih za več ur prisilila sedeti na tleh, pretepala, zmerjala, jih za tri dni zaprla v zapor brez hrane in brez možnosti osebne higiene, na koncu pa sprožila sodni postopek proti njim, ki še vedno ni zaključen.

V takšnih primerih se Guaraní zatečejo k CIMI, ki jih brani in se bori zanje. Državna policija je hitro odobrila vrnitev čolna, a lokalna policija ga še vedno zadržuje pri sebi.

Guarani
Indijanska pipa, ročno izdelana, pomemben povezovalec skupnosti in pripomoček za odganjanje slabega.

To je samo en primer zavračanja in diskriminiranja staroselcev na tem območju Brazilije.

Tobak in Mate čaj

Sicer so Guaraní prijateljski, miroljubni in odprti. V katerokoli vas sva prišla, so naju lepo sprejeli. Vstopala sva v njihove skromne lesene kolibe, skupaj z njimi sedela ob ognju, pila značilni mate čaj in celo kadila pipo z njimi.

Kajenje tobaka za Guaraní ne pomeni razvade. Tobak ima duhovni pomen, preganja slabe duhove, uporabljajo ga pri duhovnih obredih (zjutraj in zvečer), ko voditelj obreda hodi v krogu od enega do drugega, polaga roke na glavo posameznikov in vanje puha tobačni dim.

Kajenje pipe je hkrati tudi pomembni družabni element, ki povezuje družino in skupnost. Ob ognju, ki v vsaki kolibi gori dan in noč in se nikoli ne ugasne, sedijo člani družine, si podajajo pipo in se pogovarjajo.

Guarani
Hiša molitve in duhovni obred, ki so ga za nas izvedli mladi vaščani. Čudovita izkušnja.

Indijancem ne prodajamo

In tukaj je še en primer diskriminacije. Preden smo se z Diegom odpravili v vas, smo šli v trgovino kupiti tobak za indijansko skupnost, a smo ugotovili, da so ga v tem času nehali prodajati. Vedo namreč, kako pomemben je tobak za Guaraní in je torej to eden od načinov, kako izražati prezir in zavračanje do njih.

V drugi vasi so nam Guaraní povedali, da v mestu tobak sicer imajo, a jim ga prodajalci enostavno ne želijo prodati. Ker so pač Indijanci – ljudje, ki po njihovem mnenju ne spadajo v družbo, so manjvredni, necivilizirani in zato ne morejo imeti enakih pravic kot ostali. Leta 2018. Kako zelo žalostno!

Hiša molitve

Guarani
Preprosta šola v indijanski vasi. Učenci se učijo jezika Guarani in portugalščine.

Bila sva v hiši molitve, ki je središče vsake indijanske vasi in skupnosti. To je mesto, kjer se dogajajo duhovni obredi in se hkrati sprejemajo vse pomembne odločitve skupnosti. Molitev, pogovori, pripovedovanje zgodb in mitov iz njihove tradicije, odločanje o pomembnih korakih, vse to se dogaja v ‘molilnici’.

Preden se denimo skupnost odloči zapustiti gozd, ker jim ta bodisi več ne dopušča pogojev za življenje bodisi ker so zaradi oblasti primorani oditi, se v hiši molitve že dolgo pred tem, običajno pozno v noč, pogovarjajo, o tem razmišljajo in se predvsem posvetujejo s starešinami.

Starešine – modreci v skupnosti

ŽELITE, DA VAS OBVEŠČAMO?

Ko bomo objavili nov prispevek, vam bomo povezavo do njega poslali na vaš email.

Starešine, najbolj spoštovani člani skupnosti, prenašalci tradicije in izročila, se spominjajo, na katerih mestih so različne skupnosti Guaraní nekoč že živele. Skupnosti predlagajo, katera mesta bi bilo vredno ponovno obiskati in preveriti, ali je tam zemlja že ozdravljena. Če je tako, skupnost soglasno sprejme odločitev in se odpravi na pot.

Kako se razodeva Jezus

Guarani
Silva v prisrčni družbi.

Še veliko bi lahko napisal o vsem, kar sva videla, slišala in spoznala. A naj zaključim s tole Diegovo mislijo:

‘Če sem se česa naučil med Indijanci v teh 24. letih dela z njimi, je to pomen svobode. Nekoč sem razmišljal drugače, danes pa vem, da nikoli nikogar ne morem primorati k nobeni stvari. Tudi k veri ne. Svoboda je temeljna pravica vsakega človeškega bitja.

V tej svobodi se moramo naučiti spoznavati Jezusa in njegov način razodevanja v različnih kulturah, tudi v preganjanjih in krivicah, ki se dogajajo Indijancem in toliko drugim v svetu.

Včasih se vprašam, ali sem res jaz tisti, ki jim moram prinašati Kristusa, saj ga jaz sam srečujem med njimi, prezrtega, zlomljenega in zapuščenega.’

To je Operando!

Vam je všeč, kar ste prebrali? Delite s prijatelji na Facebooku.

Deli naprej >>
  • Aktualni namen

Kolumbijska vlada je žal na repu držav, ki so namenila kakršnokoli pomoč svojim državljanom v času epidemije.

Srednji razred zapira svoja podjetja zaradi bankrotov, najnižji sloj pa tava po mestu in se otepa lakote.

Ljudje so lačni, starši zaskrbljeni kako preskrbeti svoje otroke. Kliknite gumb DARUJTE ZDAJ in si preberite več o našem namenu.

1.970€ od 4.000€ zbranih

Pomagajmo revnim kolumbijcem v času epidemije

1.970€ od 4.000€ zbranih

Kolumbija je ena tistih držav Južne Amerike, ki jih je epidemija najbolj prizadela.

Medtem ko bogati živijo udobno v karanteni, srednji razred zapira svoja podjetja zaradi bankrotov, najnižji sloj pa tava po mestu in se otepa lakote.

Kolumbijska vlada žal ni namenila finančne pomoči ranljivim skupinam ljudi, kaj šele podjetjem in gospodarstvu, kot se je to zgodilo v Evropi. Pravzaprav je po statistikah Kolumbija na repu držav, ki so namenila kakršnokoli pomoč svojim državljanom.

Prijateljica društva Operando, Daniela Rodríguez Pérez, ki živi v mestu Medellin v Kolumbiji, je napisala cel članek o tem, kako so družine ostale brez vsega, zaprte doma in brez vsakršne možnosti za vsaj začasni zaslužek. 

Obupani starši, kot je napisala, zdaj razmišljajo takole:

“Če grem ven po hrano, bom umrl zaradi virusa, če ostanem doma, bom umrl zaradi lakote. Kaj naj torej storim? Kaj naj rečem mojim otrokom? Učiti se morajo za šolo, jaz pa jim ne morem pomagati pri tem, saj nimamo računalnika ali pametnega telefona, da bi se lahko povezali z učitelji. Ko bi vsaj nekako lahko zaslužil, da bi ga kupil. A kaj, ko ne smem ven. Tudi jesti morajo. Kaj naj jim dam na mizo?”

Kljub temu, da virus tudi nam ni prizanesel, pa smo bili vendar deležni številnih olajšav in podpore. Zato se bomo morda lažje odzvali klicu na pomoč in solidarnostno darovali kakšen Evro za tiste ljudi v Kolumbiji, ki so se znašli na robu.

Denar bomo nakazali misijonarjem klaretincem v Medellinu, s katerimi smo v Operandu ostali povezani od kar smo zbirali denar za misijon v Riosuciu.

Hvala za vašo pomoč!

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
Varen način plačila preko SSL enkripcije.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 20,00€ One Time

Napišite svoj komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Preberite tudi...

  • Pomagajmo skupaj
epidemija v kolumbiji

Kolumbijska vlada je žal na repu držav, ki so namenila kakršnokoli pomoč svojim državljanom v času epidemije.

Srednji razred zapira svoja podjetja zaradi bankrotov, najnižji sloj pa tava po mestu in se otepa lakote.

Ljudje so lačni, starši zaskrbljeni kako preskrbeti svoje otroke. Kliknite gumb DARUJTE ZDAJ in si preberite več o našem namenu.

1.970€ od 4.000€ zbranih

Pomagajmo revnim kolumbijcem v času epidemije

1.970€ od 4.000€ zbranih

Kolumbija je ena tistih držav Južne Amerike, ki jih je epidemija najbolj prizadela.

Medtem ko bogati živijo udobno v karanteni, srednji razred zapira svoja podjetja zaradi bankrotov, najnižji sloj pa tava po mestu in se otepa lakote.

Kolumbijska vlada žal ni namenila finančne pomoči ranljivim skupinam ljudi, kaj šele podjetjem in gospodarstvu, kot se je to zgodilo v Evropi. Pravzaprav je po statistikah Kolumbija na repu držav, ki so namenila kakršnokoli pomoč svojim državljanom.

Prijateljica društva Operando, Daniela Rodríguez Pérez, ki živi v mestu Medellin v Kolumbiji, je napisala cel članek o tem, kako so družine ostale brez vsega, zaprte doma in brez vsakršne možnosti za vsaj začasni zaslužek. 

Obupani starši, kot je napisala, zdaj razmišljajo takole:

“Če grem ven po hrano, bom umrl zaradi virusa, če ostanem doma, bom umrl zaradi lakote. Kaj naj torej storim? Kaj naj rečem mojim otrokom? Učiti se morajo za šolo, jaz pa jim ne morem pomagati pri tem, saj nimamo računalnika ali pametnega telefona, da bi se lahko povezali z učitelji. Ko bi vsaj nekako lahko zaslužil, da bi ga kupil. A kaj, ko ne smem ven. Tudi jesti morajo. Kaj naj jim dam na mizo?”

Kljub temu, da virus tudi nam ni prizanesel, pa smo bili vendar deležni številnih olajšav in podpore. Zato se bomo morda lažje odzvali klicu na pomoč in solidarnostno darovali kakšen Evro za tiste ljudi v Kolumbiji, ki so se znašli na robu.

Denar bomo nakazali misijonarjem klaretincem v Medellinu, s katerimi smo v Operandu ostali povezani od kar smo zbirali denar za misijon v Riosuciu.

Hvala za vašo pomoč!

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
Varen način plačila preko SSL enkripcije.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 20,00€ One Time

  • Zadnji prispevki
  • Zadnje molitve