Na misijonski poti okrog sveta. Sledite nam!

Misijon v Braziliji

Iz Sao Paula proti Paraguaju

Misijon v Braziliji
Z mladimi na misijonski župniji. Darilo: brazilska zastava s podpisi.

Po dveh mesecih in pol, kar sva jih prežvela na misijonu v Hortolandiji, sva se poslovila od patrov ksaverijanov, prostovoljcev in mnogih novih prijateljev.

Pot naju vodi naprej, proti Paraguaju in če želiva prepotovati Južno Ameriko, ne moreva ostati dlje, čeprav bi si to želela.

V prejšnjem prispevku sem pisal o invalidskem vozičku, ki sva ga z vašo pomočjo podarila revni družini (Zuldii in Gilbertu), preostanek od zbranega denarja pa izročila prostovoljcem Vincencijanom, ki ga bodo uporabili še za druge pomoči potrebne.

Najino zadnje darilo pred odhodom je bila poslovilna zabava. Povabila sva vse tiste ljudi, s katermi sva v tem času delila čas, delo in veselje.

Poslovilna zabava

Golaž sva kuhala skoraj 7 ur. Splačalo se je!

Na golaž, polento, rižev narastek in palačinke z Nutello je prišlo 30 ljudi, tako da je bila jedilnica p. Lucasa, p. Alfiera in p. Giovannia polna, glasna in živahna.

Z golažem in polento sva se poslovila že v skupnosti Barka v Italiji in Litvi, in vedno je ‘vžgal’. Vedela sva, da bo golaž tokrat kvečjemu še boljši, saj je brazilska govedina vsaj za dva razreda bolj kakovostna in okusna kot tista v Evropi.

Kulinarični izzivi

Kljub temu moram priznati, da je pripravljanje hrane za ljudi različnih kultur in navad velik izziv. Tisto, kar je všeč nam, ni nujno všeč Italijanom, Litvancem, Vietnamcem, Indijcem ali Brazilcem.

Zato morava vedno nekoliko prilagoditi recept, da obrok tekne. Včasih je prav neverjetno, kako občutljivi so ljudje na hrano: včasih je sploh ne morejo uživati, če ne vsebuje sestavin in začimb, ki so del njihove kulture in kulinarike.

Misijon v Braziliji
Brazilci, ki so prvič v življenju poizkusili nekaj Evropskega.

Ne gre za zbirčnost in razvajenost. Gre enostavno za tako močno potrebo po ‘njihovi’ vrsti hrane, da je zanje vse ostalo brez (ali s preveč) okusa.

Balkanski čevapčiči v Indiji

V spomin mi denimo prihajajo Indijci v Kalkuti. Iz tiste skupnosti sva se poslovila s čevapčiči na žaru.

Če bi jih pripravila tako, kot se jih pripravi običajno, jih ne bi jedel nihče. Tako sva v zmes morala dodati toliko čilija, da sva jih midva komaj lahko jedla, medtem ko so Indijci dobesedno razgrabili meso in na veliko hvalili ‘balkansko specialiteto’.

Delikatne sladice

Misijon v Braziliji
Prisrčno slovo.

V Braziliji ne uživajo čilija, zato je bil golaž, kakršnega jemo v Sloveniji, uspešnica. S palačinkami in Nutello skorajda ne moreš zgrešiti, medtem ko je bil rižev narastek nekoliko bolj delikaten.

Sladka hrana v Sloveniji je nekaj drugega kot v Braziliji; če v brazilski sladici ni vsaj pol litra kondenziranega mleka in pol kilograma sladkorja, to ni sladica…

Poslovilni zajtrki

Kakorkoli, zabava je uspela, smeh, solze, poslovilni nagovori, zahvale in video, ki ga je pripravila skupina mladih, kot spomin na najino delo in bivanje v skupnosti.

V zadnjih dneh pred odhodom so naju presenečale gospe, ki so zgodaj zjutraj, enkrat ena drugič druga, prihajale v hišo in za naju pripravljale zajtrke, s čimer so izkazovale svojo pozornost. Tako sva zajtrkovala palačinke iz tapiokine moke, Pão de queijo (sirni kruh) in druge specialitete.

Bogatejša

Zares, iz misijona odhajava s polnim srcem, večjim in toplejšim, saj je vsak na svoj način prispeval, da sva doživela njihovo realnost takšno kakršna je, notranje bogata, srčna, odprta in prijateljska.

Orinhos
S Paulom, njegovo soporogo in p. Lucasom v Orinhosu.

Odšla sva proti Paraguaju, ampak deset dni sva še ostala v Braziliji.

P. Lucas naju je odpeljal v Orinhos, kjer sva nekoč že bila na obisku pri Paulu in njegovi družini.

Paulova pomoč

Paulo nama je v tem času pomagal navezovati stike za nadaljevanje najinega misijona.

Ne samo to, da je vzpostavil kontakt z misijonsko redovno skupnostjo Auguštinov, ki deluje v Paraguaju. Kontaktiral je tudi svojega prijatelja, duhovnika in misijonarja p. Diega, ki svoje življenje in delo namenja avtohtonim indijancem ob meji s Paraguajem.

ŽELITE, DA VAS OBVEŠČAMO?

Ko bomo objavili nov prispevek, vam bomo povezavo do njega poslali na vaš email.

Diego se je strinjal, da nama v dveh dneh in pol, kolikor sva jih imela na razpolago pred odhodom čez mejo, predstavi svoje delo in naju pelje v gozdove, kjer so nastanjeni sicer hudo diskriminirani prvobitni prebivalci Južne Amerike.

Cascavel
Luiz, Marlene in hčer Ana Dandara pred katedralo v Cascavelu.

Šest dni v Cascavelu

Po dveh dneh sva se torej iz Orinhosa odpravila v Cascavel, osem ur vožnje z nočnim spalnim avtobusom.

Na postaji naju je pričakala družinica, Luiz in Marlene z dvanajstletno hčerjo Ano Dandaro. Tako kot Paulo je tudi Luiz nekdanji ksaverijan, ki je zdaj profesor filozofije in sociologije v Cascavelu.

V času, ko sva skupaj z misijonarjem Diegom obiskovala skupnosti starodavnega ljudstva Guarani, sva pri tej družini prenočila kar šestkrat (Po Paulovi zaslugi). Bogu hvala za te ljudi!

O tem, kako sva preživela čas z Diegom, med indijanci Guarani, bom pisal v naslednjem članku. Za naju je bila to izjemno močna izkušnja, tudi Diego, njegov način življenja, razmišljanja in dela se naju je globoko dotaknil.

Operando!

Pomagajte nam, da bomo storili še več

V društvu Operando delujemo zavzeti prostovoljci, ki nam ni vseeno za družbo v kateri živimo. Revščina, lakota in beda so neopravičljivi. Verjamemo, da je naš svet lahko lepši in boljši. Za delo, ki ga opravljamo nismo plačani; seveda pa brez finančnih sredstev ne bi mogli izvajati naših aktivnosti.

6.393€ od 10.000€ zbranih
Donacija za društvo Operando

Donacija društvu Operando

6.393€ od 10.000€ zbranih

V društvu Operando delujemo zavzeti prostovoljci, ki nam ni vseeno za družbo v kateri živimo. Revščina, lakota in beda so neopravičljivi. Verjamemo, da je naš svet lahko lepši in boljši. Po svojeh močeh želimo k temu prispevati.

Za delo, ki ga opravljamo nismo plačani; osebno plačilo ni vodilo, ki bi nas usmerjalo pri našem poslanstvu za ljudi iz obrobja naše družbe.

Seveda pa brez finančnih sredstev ne bi mogli izvajati naših aktivnosti. Spletna stran in vse kar vam nudimo brezplačno, v resnici stane.

Tudi pot, ki jo Silva in Nace Volčič potujeta po svetu, kjer prostovoljno pomagata v skupnostih in misijonih, ni najcenejša. Stroški njunega prevoza na misijone plačujemo iz računa društva Operando, ki pa je odvisen od donatorjev, sponzorjev, podpornikov in vseh drugih, ki želijo prispevati svoj del pri našem poslanstvu.

Vaš dar za Operando torej ni dar za koristi članov in prostovoljcev, pač pa se v celoti nameni za razvijanje novih projektov, za poplačilo rednih stroškov: vzdrževanje spletne strani, računovodstvo in stroškov poti naših prostovoljcev.

Vemo, da tudi vam ni vseeno. Zato vas spodbujamo, da podprete naše delo in nam omogočite, da se še naprej prizadevamo za socialno najšibkejše v naši družbi.

Pozor! Ko z vašimi donacijami presežete znesek 200 € (za ta namen ali katerega drugega), vam bomo podarili knjigo Bog dela zdaj! Po Aziji, ki sta jo napisala Silva in Nace Volčič iz njune misijonske poti čez Filipine, Vietnam, Laos, Tajsko, Mjanmar, Bangladeš in Indijo)

Spodaj lahko izberete med tremi vrstami plačila: preko položnice, preko kreditne kartice ali preko Paypala. Po uspešni transakciji preko Paypala ne pozabite klikniti povezave 'Back to website' (nazaj na stran), sicer se transakcija ne bo zaključila, donacija pa ne bo poslana.

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
Varen način plačila preko SSL enkripcije.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 20,00€ One Time

Napišite svoj komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

PREBERITE SI TUDI

KDO SMO

Zakonca Silva in Nace Volčič sta se 31. marca 2016 odpravila po svetu, od skupnosti do skupnosti, od misijona do misijona, povsod tja, kjer se dobri in iskreni ljudje po najboljših močeh trudijo delati za najbolj uboge med nami – zapostavljene, prezrte in odrinjene. Več >>

ZADNJI PRISPEVKI

Ko zate moli več kot 1600 ljudi, se dogajajo čudeži!

Ljudje, ki verjamejo v Stvarnika, in svojo vero tudi živijo, se na Boga obračajo povsem spontano, brez pomišljanja. Ko pride …

Preberi →

Pečat iz džungle in prihod v Slovenijo

Misijonarji v Atalayi pravijo, da ne doživiš prave džungle, če tam vsaj malo tudi ne trpiš. ‘Selva ti vedno pusti …

Preberi →
Misijon v Peruju

Človek ni lastnik narave ampak le njen gost

‘Džungla je polna skrivnosti,’ nama je dejal misijonar p. Rosendo, ko smo zvečer sedeli na lesenem podu njegove barake v …

Preberi →
Potovanje v džunglo

Z misijonarjem Rosendom še enkrat v džunglo k Indijancem

Toliko časa se nisva javila na blogu, da sva dobila že nekaj zaskrbljenih emailov, če je z nama vse v …

Preberi →

V požgani notredamski katedrali se skriva velikonočno sporočilo

Vrnila sva se v Atalayo. Se še spominjate najine izkušnje, ko sva prvič prihajala v to mestece ob amazonskem deževnem …

Preberi →
Pachacutec

Iz Pachacuteca: Nekateri živijo v puščavi vse svoje življenje

Na glavnem letališču v Limi se je trlo ljudi, ki so čakali prišleke iz Kolumbije. Silvino letalo je imelo zamudo, …

Preberi →
Perugia

Utripava s Perugio

Prihod v Perugio je bil dramatičen, milo rečeno. Iz železniške postaje sva se čez cesto napotila na avtobusno postajališče, ker …

Preberi →

Silva iz Kolumbije: 30 dni brez Naceta

Internetna povezava nikoli ne bo mogla nadomestiti tiste povezave, ko si z drugim v živo, na štiri oči. Kmalu potem, …

Preberi →

Nace iz Peruja: 30 dni brez Silve

V zadnjih treh letih, kar s Silvo potujeva po svetu, sem napisal natanko 125 člankov. A nobeden od njih, naj …

Preberi →

Po treh letih skupnega potovanja sva se razšla

Tisto, kar sva po Riosuciu najbolj potrebovala, sta bila mir in počitek. Lagal bi, če bi rekel, da nisva čutila …

Preberi →