Misijon v Braziliji

Iz Sao Paula proti Paraguaju

Misijon v Braziliji
Z mladimi na misijonski župniji. Darilo: brazilska zastava s podpisi.

Po dveh mesecih in pol, kar sva jih prežvela na misijonu v Hortolandiji, sva se poslovila od patrov ksaverijanov, prostovoljcev in mnogih novih prijateljev.

Pot naju vodi naprej, proti Paraguaju in če želiva prepotovati Južno Ameriko, ne moreva ostati dlje, čeprav bi si to želela.

V prejšnjem prispevku sem pisal o invalidskem vozičku, ki sva ga z vašo pomočjo podarila revni družini (Zuldii in Gilbertu), preostanek od zbranega denarja pa izročila prostovoljcem Vincencijanom, ki ga bodo uporabili še za druge pomoči potrebne.

Najino zadnje darilo pred odhodom je bila poslovilna zabava. Povabila sva vse tiste ljudi, s katermi sva v tem času delila čas, delo in veselje.

Poslovilna zabava

Golaž sva kuhala skoraj 7 ur. Splačalo se je!

Na golaž, polento, rižev narastek in palačinke z Nutello je prišlo 30 ljudi, tako da je bila jedilnica p. Lucasa, p. Alfiera in p. Giovannia polna, glasna in živahna.

Z golažem in polento sva se poslovila že v skupnosti Barka v Italiji in Litvi, in vedno je ‘vžgal’. Vedela sva, da bo golaž tokrat kvečjemu še boljši, saj je brazilska govedina vsaj za dva razreda bolj kakovostna in okusna kot tista v Evropi.

Kulinarični izzivi

Kljub temu moram priznati, da je pripravljanje hrane za ljudi različnih kultur in navad velik izziv. Tisto, kar je všeč nam, ni nujno všeč Italijanom, Litvancem, Vietnamcem, Indijcem ali Brazilcem.

Ste v stiski?

Brezplačni pogovori z usposobljenimi terapevti in duhovni pogovori s posvečenimi osebami.
NISTE SAMI

Zato morava vedno nekoliko prilagoditi recept, da obrok tekne. Včasih je prav neverjetno, kako občutljivi so ljudje na hrano: včasih je sploh ne morejo uživati, če ne vsebuje sestavin in začimb, ki so del njihove kulture in kulinarike.

Misijon v Braziliji
Brazilci, ki so prvič v življenju poizkusili nekaj Evropskega.

Ne gre za zbirčnost in razvajenost. Gre enostavno za tako močno potrebo po ‘njihovi’ vrsti hrane, da je zanje vse ostalo brez (ali s preveč) okusa.

Balkanski čevapčiči v Indiji

V spomin mi denimo prihajajo Indijci v Kalkuti. Iz tiste skupnosti sva se poslovila s čevapčiči na žaru.

Če bi jih pripravila tako, kot se jih pripravi običajno, jih ne bi jedel nihče. Tako sva v zmes morala dodati toliko čilija, da sva jih midva komaj lahko jedla, medtem ko so Indijci dobesedno razgrabili meso in na veliko hvalili ‘balkansko specialiteto’.

Delikatne sladice

Misijon v Braziliji
Prisrčno slovo.

V Braziliji ne uživajo čilija, zato je bil golaž, kakršnega jemo v Sloveniji, uspešnica. S palačinkami in Nutello skorajda ne moreš zgrešiti, medtem ko je bil rižev narastek nekoliko bolj delikaten.

Sladka hrana v Sloveniji je nekaj drugega kot v Braziliji; če v brazilski sladici ni vsaj pol litra kondenziranega mleka in pol kilograma sladkorja, to ni sladica…

Poslovilni zajtrki

Kakorkoli, zabava je uspela, smeh, solze, poslovilni nagovori, zahvale in video, ki ga je pripravila skupina mladih, kot spomin na najino delo in bivanje v skupnosti.

V zadnjih dneh pred odhodom so naju presenečale gospe, ki so zgodaj zjutraj, enkrat ena drugič druga, prihajale v hišo in za naju pripravljale zajtrke, s čimer so izkazovale svojo pozornost. Tako sva zajtrkovala palačinke iz tapiokine moke, Pão de queijo (sirni kruh) in druge specialitete.

Bogatejša

Zares, iz misijona odhajava s polnim srcem, večjim in toplejšim, saj je vsak na svoj način prispeval, da sva doživela njihovo realnost takšno kakršna je, notranje bogata, srčna, odprta in prijateljska.

Orinhos
S Paulom, njegovo soporogo in p. Lucasom v Orinhosu.

Odšla sva proti Paraguaju, ampak deset dni sva še ostala v Braziliji.

P. Lucas naju je odpeljal v Orinhos, kjer sva nekoč že bila na obisku pri Paulu in njegovi družini.

Paulova pomoč

Paulo nama je v tem času pomagal navezovati stike za nadaljevanje najinega misijona.

Ne samo to, da je vzpostavil kontakt z misijonsko redovno skupnostjo Auguštinov, ki deluje v Paraguaju. Kontaktiral je tudi svojega prijatelja, duhovnika in misijonarja p. Diega, ki svoje življenje in delo namenja avtohtonim indijancem ob meji s Paraguajem.

ŽELITE, DA VAS OBVEŠČAMO?

Ko bomo objavili nov prispevek, vam bomo povezavo do njega poslali na vaš email.

Diego se je strinjal, da nama v dveh dneh in pol, kolikor sva jih imela na razpolago pred odhodom čez mejo, predstavi svoje delo in naju pelje v gozdove, kjer so nastanjeni sicer hudo diskriminirani prvobitni prebivalci Južne Amerike.

Cascavel
Luiz, Marlene in hčer Ana Dandara pred katedralo v Cascavelu.

Šest dni v Cascavelu

Po dveh dneh sva se torej iz Orinhosa odpravila v Cascavel, osem ur vožnje z nočnim spalnim avtobusom.

Na postaji naju je pričakala družinica, Luiz in Marlene z dvanajstletno hčerjo Ano Dandaro. Tako kot Paulo je tudi Luiz nekdanji ksaverijan, ki je zdaj profesor filozofije in sociologije v Cascavelu.

V času, ko sva skupaj z misijonarjem Diegom obiskovala skupnosti starodavnega ljudstva Guarani, sva pri tej družini prenočila kar šestkrat (Po Paulovi zaslugi). Bogu hvala za te ljudi!

O tem, kako sva preživela čas z Diegom, med indijanci Guarani, bom pisal v naslednjem članku. Za naju je bila to izjemno močna izkušnja, tudi Diego, njegov način življenja, razmišljanja in dela se naju je globoko dotaknil.

Operando!

Vam je všeč, kar ste prebrali? Delite s prijatelji na Facebooku.

Deli naprej >>
  • Aktualni namen

Kolumbijska vlada je žal na repu držav, ki so namenila kakršnokoli pomoč svojim državljanom v času epidemije.

Srednji razred zapira svoja podjetja zaradi bankrotov, najnižji sloj pa tava po mestu in se otepa lakote.

Ljudje so lačni, starši zaskrbljeni kako preskrbeti svoje otroke. Kliknite gumb DARUJTE ZDAJ in si preberite več o našem namenu.

1.970€ od 4.000€ zbranih

Pomagajmo revnim kolumbijcem v času epidemije

1.970€ od 4.000€ zbranih

Kolumbija je ena tistih držav Južne Amerike, ki jih je epidemija najbolj prizadela.

Medtem ko bogati živijo udobno v karanteni, srednji razred zapira svoja podjetja zaradi bankrotov, najnižji sloj pa tava po mestu in se otepa lakote.

Kolumbijska vlada žal ni namenila finančne pomoči ranljivim skupinam ljudi, kaj šele podjetjem in gospodarstvu, kot se je to zgodilo v Evropi. Pravzaprav je po statistikah Kolumbija na repu držav, ki so namenila kakršnokoli pomoč svojim državljanom.

Prijateljica društva Operando, Daniela Rodríguez Pérez, ki živi v mestu Medellin v Kolumbiji, je napisala cel članek o tem, kako so družine ostale brez vsega, zaprte doma in brez vsakršne možnosti za vsaj začasni zaslužek. 

Obupani starši, kot je napisala, zdaj razmišljajo takole:

“Če grem ven po hrano, bom umrl zaradi virusa, če ostanem doma, bom umrl zaradi lakote. Kaj naj torej storim? Kaj naj rečem mojim otrokom? Učiti se morajo za šolo, jaz pa jim ne morem pomagati pri tem, saj nimamo računalnika ali pametnega telefona, da bi se lahko povezali z učitelji. Ko bi vsaj nekako lahko zaslužil, da bi ga kupil. A kaj, ko ne smem ven. Tudi jesti morajo. Kaj naj jim dam na mizo?”

Kljub temu, da virus tudi nam ni prizanesel, pa smo bili vendar deležni številnih olajšav in podpore. Zato se bomo morda lažje odzvali klicu na pomoč in solidarnostno darovali kakšen Evro za tiste ljudi v Kolumbiji, ki so se znašli na robu.

Denar bomo nakazali misijonarjem klaretincem v Medellinu, s katerimi smo v Operandu ostali povezani od kar smo zbirali denar za misijon v Riosuciu.

Hvala za vašo pomoč!

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
Varen način plačila preko SSL enkripcije.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 20,00€ One Time

Napišite svoj komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Preberite tudi...

  • Pomagajmo skupaj
epidemija v kolumbiji

Kolumbijska vlada je žal na repu držav, ki so namenila kakršnokoli pomoč svojim državljanom v času epidemije.

Srednji razred zapira svoja podjetja zaradi bankrotov, najnižji sloj pa tava po mestu in se otepa lakote.

Ljudje so lačni, starši zaskrbljeni kako preskrbeti svoje otroke. Kliknite gumb DARUJTE ZDAJ in si preberite več o našem namenu.

1.970€ od 4.000€ zbranih

Pomagajmo revnim kolumbijcem v času epidemije

1.970€ od 4.000€ zbranih

Kolumbija je ena tistih držav Južne Amerike, ki jih je epidemija najbolj prizadela.

Medtem ko bogati živijo udobno v karanteni, srednji razred zapira svoja podjetja zaradi bankrotov, najnižji sloj pa tava po mestu in se otepa lakote.

Kolumbijska vlada žal ni namenila finančne pomoči ranljivim skupinam ljudi, kaj šele podjetjem in gospodarstvu, kot se je to zgodilo v Evropi. Pravzaprav je po statistikah Kolumbija na repu držav, ki so namenila kakršnokoli pomoč svojim državljanom.

Prijateljica društva Operando, Daniela Rodríguez Pérez, ki živi v mestu Medellin v Kolumbiji, je napisala cel članek o tem, kako so družine ostale brez vsega, zaprte doma in brez vsakršne možnosti za vsaj začasni zaslužek. 

Obupani starši, kot je napisala, zdaj razmišljajo takole:

“Če grem ven po hrano, bom umrl zaradi virusa, če ostanem doma, bom umrl zaradi lakote. Kaj naj torej storim? Kaj naj rečem mojim otrokom? Učiti se morajo za šolo, jaz pa jim ne morem pomagati pri tem, saj nimamo računalnika ali pametnega telefona, da bi se lahko povezali z učitelji. Ko bi vsaj nekako lahko zaslužil, da bi ga kupil. A kaj, ko ne smem ven. Tudi jesti morajo. Kaj naj jim dam na mizo?”

Kljub temu, da virus tudi nam ni prizanesel, pa smo bili vendar deležni številnih olajšav in podpore. Zato se bomo morda lažje odzvali klicu na pomoč in solidarnostno darovali kakšen Evro za tiste ljudi v Kolumbiji, ki so se znašli na robu.

Denar bomo nakazali misijonarjem klaretincem v Medellinu, s katerimi smo v Operandu ostali povezani od kar smo zbirali denar za misijon v Riosuciu.

Hvala za vašo pomoč!

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
Varen način plačila preko SSL enkripcije.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 20,00€ One Time

  • Zadnji prispevki
  • Zadnje molitve