Pachacutec

Iz Pachacuteca: Nekateri živijo v puščavi vse svoje življenje

Na glavnem letališču v Limi se je trlo ljudi, ki so čakali prišleke iz Kolumbije.

Silvino letalo je imelo zamudo, tako da sem z vrtnico v roki čakal več kot dve uri. Ampak meni tam ni nikoli dolgčas.

Že od nekdaj mi je všeč dinamika letališča; sedem in opazujem ljudi, ki prihajajo in odhajajo, tako različni in iz toliko različnih koncev sveta. V mislih te peljejo enkrat v Afriko, enkrat v Argentino, v Avstralijo, Severno Ameriko ali pa domov v Evropo.

Kdo je ta ženska?

Bil sem precej nestrpen. Po tridesetih dneh sem se pa res že veselil srečanja s svojo ženo. In ko je prihajala naproti, je najprej sploh nisem prepoznal:

‘Tale ji je pa res podobna. In zakaj se mi tako smeji?’

Kdo bi si mislil, da se to lahko zgodi že po enem mesecu.

Pred nama sta bila dva zanimiva tedna ponovnega navajanja drug na drugega, kar je bilo za oba nekaj novega.

Končno skupaj. Med klaretinci pred čudovitim Marijinim svetiščem.

Po eni strani je ob tebi ‘stari človek’, ki ga poznaš že toliko let in s katerim si živel tako intenzivno življenje, po drugi strani pa tisti ‘novi’, ki ga je ustvaril mesečni odmik poglabljanja, razčiščevanja, prečiščevanja, novih spoznanj in uvidov.

V začetku previdno

Zanimivo je bilo, kako sva bila v začetku previdna drug do drugega. Nekakšno tipanje v odnosu in komunikaciji, opazovanje kako se drugi odziva, kot da bi po desetih letih pritisnil na tipko reset in določena poglavja odnosa začel znova, iz novo postavljenih oziroma popravljenih temeljev. Veseliva se sadov te izkušnje.

Navdihujoče branje – misijonsko potovanje po Evropi in Aziji

Res sva hvaležna klaretincem v Limi, da so nama omogočili narediti ta prehod prav v njihovi hiši, v miru in v urejenem okolju.

Po nekaj dneh sva bila že na skupnem tiru, s pogledom usmerjenim naprej. Še malo, in odšla bova nazaj v Atalayo, med staroselce v amazonski pragozd, kjer naju čaka še kar nekaj dela, aktivnosti ter srečanj z misijonarji in domačini.

V puščavo – dobesedno

Ampak z vami bi rad podelil še eno izkušnjo, ki sva jo imela v tem času. Študenti in vodja njihove formacije, misijonar p. Joseph, se vsako nedeljo odpravijo na poseben misijon v Ventanillo, predel Lime, kjer se razprostira obsežno in zelo revno naselje z imenom Novi Pachacutec (beri: Pačakutek). Večkrat sva se jim pridružila na njihovi misiji.

Večina prebivalstva je prišla sem leta 1980, z obljubo, da bodo dobili zemljo v zameno za politične glasove (vir: bbc )

Naselje je dobilo ime po Pachacútec-u, sinu znamenitega inkovskega poglavarja, ki je leta 1438 uspešno ubranil svoje ljudstvo pred osvajalci (Chanca), zatem pa nasledil svojega očeta in popeljal Inke do vrhunca moči, slave in vpliva na območju Peruja.

Barakarsko naselje Pachacutec

A žal naselje, ki nosi njegovo ime, na noben način ne odraža tega sijaja. Nasprotno. Pachacutec je eno najrevnejših predelov Lime in gre v resnici za puščavski predel Peruja, saj tako kot na celotnem območju desetmilijonskega glavnega mesta, padavin praktično ni.

Ste vedeli, da je Lima, takoj za Kairom v Egiptu, drugo največje mesto na svetu, ki leži v puščavi?

Lesene barake in ena sama velika puščava.

Res, v glavnem mestu Peruja v povprečju pade le okrog 50 milimetrov dežja na leto. In kadar dežuje, imajo prebivalci težave, saj jim zamaka skozi strehe, ker te niso narejene in prilagojene za padavine.

Obljubili so jim oazo, dobili so puščavo

V Pachacutecu, vsaj v tistem predelu, kamor hodijo misijonarji, hiš skorajda ni. Tam je na peščenih, puščavskih tleh postavljenih na tisoče lesenih barak, kjer ni ne dreves ne vrtov in praktično nobenega rastja.

Prvi prebivalci so na ta prostor prišli v osemdesetih, in sicer iz podeželja in drugih delov Peruja. Sledili so politikom, ki so jim obljubljali brezplačno zemljo v zameno za glasove na volitvah. In tako kot vedno prej, ostali zgolj pri obljubah. Danes živi v naselju več deset tisoč ljudi.

Tisti, ki so zapustili svoje revne kmetije, da bi prišli do boljšega življenja v glavnem mestu, zdaj živijo v še večjem pomanjkanju in v borbi za preživetje.

Ko sva prišla v Pachacutec prvič, sva dobesedno obnemela. Kamorkoli sva pogledala, le prah in pesek. Kako lahko ti ljudje sploh živijo tukaj? Poleg tega stalno piha veter, saj naselje leži ob morju, in prinaša mivko tudi v slabo pokrite barake.

Resno pomanjkanje vode

Ne manjka jim le dela, denarja za hrano in dobrih življenjskih pogojev. Tisto, kar je v Pachacutecu najbolj pereče, je pomanjkanje najosnovnejšega: vode.

Nekaj kilometrov južno od naselja, pod avtocesto, teče majhna reka Chillón, ki je edini naravni vir vode za skoraj dva milijona prebivalcev severnega dela Lime. Reka se napaja s topljenjem andskih ledenikov, kar v ekološkem smislu predstavlja problem sam zase.

Plačevati morajo za dostavo vode in to niti približno ni poceni. (vir: bbc.com)

V zadnjih 40 letih je ledenik upadel za približno 40%, kot posledica globalnega segrevenja ozračja. Napovedi kažejo, da bo v prihodnje dostop do pitne vode na tem območju še težji, pri čemer bodo najbolj trpeli revni, ker se bo cena vode vedno bolj dvigovala.

Žalostno je, ko na obrežju te reke vidiš odpadke; smeti, odslužene avtomobilske gume in plastiko, kar onesnažuje vodo in posledično slabi zdravje prebivalstva.

Statusni simbol

Ljudje v Pachacutecu morajo za vodo plačevati skoraj 40€ na mesec, kar zanje pomeni 10% mesečne plače. Po drugi strani pa gospodinjstva, ki so neposredno priključena na vodovod, za vodo plačujejo sedemkrat manj.

Tako denimo voda ne predstavlja le vira za življenje, ampak tudi statusni simbol in znak napredka.

Na obisku. Takole izgleda baraka od znotraj.

Ko sva opazovala barake, sva ob mnogih lahko opazila velike modre sode, v kateri shranjujejo vodo, ki jim jo dovažajo prodajalci in distributerji iz uro oddaljenega centra mesta.

Kaj vse ne najdeš v tej vodi! V njej plavajo žuželke, komarji na gladini valijo svoja jajčeca, iz nje pijejo potepuški psi.

DARILO OB VPISU NA NOVICE

Ko bomo objavili nov prispevek, vam bomo povezavo do njega poslali na vaš email. Ob prijavi na novice, vam bomo podarili tudi čudovito elektronsko knjigo.

Izobraževanje o zdravju in higieni je nujno, česar se zavedajo humanitarne organizacije (tudi tuje), ki že delujejo na tem območju, in tudi misijonarji.

Misijonarji želijo pomagati

Delo klaretinskih študentov v Pachacutecu zajema več različnih aktivnosti. Med njimi je recimo pastorala za odrasle, verouk za otroke in obiskovanje revnih družin. Misijonarji jim pomagajo s tem, kar znajo in kjer so potrebe.

Študenti pri svojem delu. Na sliki indijski klaretinec, Khumar Selva.

Ampak njihov ‘delovni prostor’ je zelo omejen. Kapela, če ji lahko tako rečemo, je zelo skromen prostor, večja lesena koliba, ki je nujno potrebna obnove.

Skromno leseno svetišče v Paachacutecu. Klaretinci želijo na tem mestu poleg kapele zgraditi večnamenski objekt za različne aktivnosti in izobraževanja.

Na tem mestu bi radi zgradili večnamenski objekt, v katerem ne bi bilo le kapele, ampak tudi prostori za druge aktivnosti in sobe, da bi misijonarji lahko tam ostali več dni skupaj in sobivali z ljudmi.

Operando se jim pridružuje

Predvsem jih želijo izobraževati o povsem praktičnih stvareh, kot so skrb za čistočo, osebno higieno in bolj zdravo prehrano.

Pater Joseph naju je spodbudil, da bi tudi v Operandu naredili dobrodelno akcijo in jim pomagali pri teh načrtih.

Tako smo odprli nov donacijski račun, na katerem bomo zbirali vaše darove prav za ta namen.

Odrasli in otroci pri verouku, ki ga vsako nedeljo v Pachacutecu poučujejo nekateri klaretinski študenti.

Zdaj, v postnem času, ko tudi mi živimo v puščavi, smo lahko še bolj solidarni z ljudmi, ki v njej živijo dobesedno vse svoje živjenje.

Zaupava, da se bomo Slovenci tudi tokrat izkazali in prispevali svoj del za naše brate in sestre na drugem koncu sveta. Saj veste, vsi smo povezani med seboj!

Pomagajmo ljudem v Pachacutecu

Ljudje v Pachacutecu živijo v nepopisni revščini in katastrofalnih življensjkh pogojih. Ker je v tem delu Peruja puščava, jim primanjkuje pitne vode, za katero pa zaradi neosveščenosti ne znajo dobro skrbeti. Misijonarji bi jih radi izobrazili in naučili veščin osebne in okoljske higiene. Kliknite gumb DARUJ ZDAJ in si preberite več o tem dobrodelnem namenu.

510€ od 1.000€ zbranih
Pomagajmo ljudem v Pachacutecu

Pomagajmo ljudem v Pachacutecu

510€ od 1.000€ zbranih

Pachacutec je eno najrevnejših predelov Lime in gre v resnici za puščavski predel Peruja, saj tako kot na celotnem območju desetmilijonskega glavnega mesta, padavin praktično ni.

Tam je na peščenih, puščavskih tleh postavljenih na tisoče lesenih barak, kjer ni ne dreves ne vrtov in praktično nobenega rastja.

Ne manjka jim le dela, denarja za hrano in dobrih življenjskih pogojev. Tisto, kar je v Pachacutecu najbolj pereče, je pomanjkanje najosnovnejšega: vode.

Ljudje morajo za dostavo vode plačevati skoraj 40€ na mesec, kar zanje pomeni 10% mesečne plače.

Težava je, ker za vodo, ki jo potem hranijo v plastičnih sadovih, ne znajo dobro poskrbeti. V njej plavajo žuželke, komarji na gladini valijo svoja jajčeca, iz nje pijejo potepuški psi. Ljudje niso dovolj dobro poučeni kako skrbeti za lastno zdravje in higieno.

In tukaj bi jim klaretinski misijonarji radi pomagali. Želijo zgraditi večnamenski objekt, kjer bi poleg kapele uredili tudi prostore za izobraževanje in nekaj sob, da bi misijonarji lahko med ljudmi preživeli tudi več dni skupaj. Trenutno je na tem mestu le skromna, lesena kapela.

Pomagajmo jim pri zastavljenem cilju in s tem pomagajmo ljudem v pachacutecu, da bodo živeli dostojnejše in kvalitetneje.

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
Varen način plačila preko SSL enkripcije.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 20,00€

KAJ PA VI MISLITE?

Vaš komentar na prispevek je dragocen. Tako za nas kot za vse ostale, ki so prispevek prebrali. Podelite z nami svoje misli, ideje in mnenja. Drugi bodo vaš komentar lahko všečkali in nanj odgovorili, predvsem pa, več komentarjev kot boste objavili v prispevkih, boljšo značko si boste zaslužili. Prvo dobite že z desetimi objavljenimi komentarji!

PREBERITE SI TUDI