Hisilicon Balong

Silva iz Kolumbije: 30 dni brez Naceta

Internetna povezava nikoli ne bo mogla nadomestiti tiste povezave, ko si z drugim v živo, na štiri oči.

Kmalu potem, ko je Nace odšel v Peru, jaz pa sem ostala v Kolumbiji, sva to hitro spoznala, saj sva imela vsak na svojem koncu tako šibek internet, da je bila najina komunikacja močno motena.

S svojimi osmimi klaretinskimi bratci smo odšli v kino.

Dogajalo se je, da sem mu nekaj na dolgo in široko pripovedovala, na koncu pa slišala:

‘Silva, signal sem izgubil, a lahko ponoviš še enkrat.’ Včasih sem začela znova, včasih pa sem se vprašala, če je to, kar želim povedati res tako pomembno, da še enkrat ponovim ali pa bi bilo boljše, da zadevo strnem na bistveno in krajše.

Odstranti balast iz komunikacije

Poleg tega, kako pomembna je za dobro in zdravo komunikacijo fizična prisotnost, sem se naučila še ene lekcije:

Pri komunikaciji moramo včasih (sploh ženske) odstraniti kakšen ‘balast’ in rajši posredovati sporočila, ki obogatijo drugega, ga okrepijo in poglobijo odnos. Vse ostalo lahko izzveni v prazno, tako kot je izzvenelo pri meni, ko je izginil signal.

V klaretinski knjižnici Uniclaretiana – med pregledovanjem ene izmed najstarejših knjig v knjižnjici izdana v Benetkah.

Pa vendar… Vsake toliko se je potrdilo, da je kljub slabi omrežni povezavi najina duhovna povezava še vedno zelo močna. Samo en simpatičen primer:

Nekaj dni po Nacetovem odhodu sem začutila močno željo po ledeni vietnamski kavi. Ko sva bila v Vietnamu, naju je tako prevzela, da še vedno vsake toliko zavzdihneva, ko se spomniva na postopek priprave in njen specifičen okus.

Ko sva se naslednji dan slišala preko Skypa in sem mu pripovedovala o tem, mi je Nace povedal, da je prav včeraj tudi on nekomu razlagal postopek priprave vietnamske kave in kako dobra je. Glede na čas, sem prepričana, da sva si tisti dan istočasno delila misli in frekvenco.

Pastoralni obiski s p. Wilmanom

Čas, ki sem ga preživela med klaretinci v Kolumbiji je bil za mene zelo pomemben in bogat.

Enkrat na teden sem običajno spremljala patra Wilmana, črnega kolumbijskega duhovnika, ki v skupnosti vodi mlade študente in jim pomaga pri formaciji.

Odhajala sva na pastoralne obiske v različne ustanove, ki pomagajo obrobnim, marginalnim skupinam ljudi, od brezdomnih oseb, ki imajo mentalne težave, do ljudi v najrevnejših naseljih tega dela Kolumbije.

Rasizem v Kolumbiji (in Peruju)

Na revščino sem se že navadila, nisem pa se navadila na podcenjujoče poglede Kolumbijcev, ko so belko videli v družbi črnca. To me je zelo prizadelo.

Ko so naju videli hoditi po ulici, so najprej pogledali mene, nato premerili njega in spet mene, in mi namenili pomilujoči pogled ali pa podcenjujoč nasmeh. Po treh takšnih “pripetljajih” tega ni bilo mogoče prezreti.

Na obisk v javno kuhinjo za revne otroke. S patrom Wilmanom se z vzepnjačo vzpenjava v naselje Santo Domingo.

V Kolumbiji je rasizem tako izrazit kot v Peruju, vsaj po tem, kar mi je pripovedoval Nace. Tega nisem vedela, ampak v Limi črnce v nekatere lokale sploh ne pustijo, zahtevajo dokumente, ki jih običajno nimajo pri sebi ali pa si izmislijo kaj drugega, da jim preprečijo vstop.

Res je žalostno, predvsem mi je bilo žal za patra Wilmana, ki je izreden človek, odličen duhovnik in dober prijatelj.

Izboljšala se je moja španščina

Moram priznati, da me je na začetku kar skrbelo, kako bom preživela ta mesec sama v Kolumbiji, med tujci in stran od moža. Še posebej zaradi jezika, ker moja španščina še ni tako dobra, da bi lahko brez vnaprejšnjega razmišljanja o izboru besed komunicirala – brez Nacetove pomoči, ki špansko govori veliko bolje. Ampak moje skrbi so se hitro razblinile.

S tem, ko sem se dnevno srečevala s patrom Emilijem, ki me je spremljal na teh duhovnih vajah, sem osvojila ogromno novih besed in sem sčasoma tudi z ostalimi fanti povsem samozavestno komunicirala.

Čas za sebe

Razen tistih tedenskih izhodov z Wilmanom, nisem hodila veliko iz skupnosti, kar mi je zelo ustrezalo.

V pogovoru z duhovnim spremljevalcem, p. Emiliom.

Res sem potrebovala čas zase, za urejanje svoje notranjosti, za fizično vadbo, za molitev, za sprehode (skupnost ima ogromno površino in veliko zelenja), da sem enostavno lahko bila sama s seboj in s svojimi občutki, ki sem jih izročala Bogu in duhovnemu spremljevalcu.

Lekcije iz Kolumbije

Duhovne vaje so obrodile svoje sadove. Tukaj je nekaj lekcij, ki sem se jih naučila v tem času:

1. Intimni pogovor med zakoncema je bistveni del njunega odnosa

Zaradi otežkočene komunikacije med nama, ko sva bila tako daleč narazen, sem se čutila zelo ranljivo, ker nisem mogla redno deliti globljih čustvenih stvari z Nacetom.

V teh desetih letih, kar sva skupaj, mi je postalo kar nekako samoumevno, da mu lahko vsak dan pripovedujem o svojih občutjih in z njim delim svoje misli. Šele, ko te komunikacije ni bilo, sem se zavedla, kako pomembna in dragocena mi je. Ta prostor za pogovor je res potrebno varovati.

2. Včasih moraš stopiti v okoliščine, ki te prisilijo v napredek

Ko sva z Nacetom letos potovala po Južni Ameriki, sem se pogosto čutila nekako v njegovi senci zaradi jezika – španščine, ki je bila sploh v začetku zelo pomanjkljiva. Nace je zato samodejno prevzemal iniciativo, jaz pa sem mu bolj ali manj sledila.

V klaretinski knjižnjici sem preživela kar nekaj časa.

Ampak zdaj ko sem v Kolumbiji ostala sama, sem bila dobesedno prisiljena vstopiti v odnose in komunicirati vsakodnevne stvari. Pri tem mi je zelo pomagalo to, da so Kolumbijci po naravi odprti ljudje in mi ni bilo treba posebej iskati priložnosti za pogovor. Z vsakim dnem sem razumela več besed in jih vključevala v svoj besednjak.

3. Tudi v tujini lahko preživim sama!

Tri leta sva potovala skupaj, kot ‘rit in srajca’ bi rekli. Dovolj dolgo in dovolj prepletena, da sem izgubila občutek, da lahko čisto dobro preživim tudi sama, brez Naceta.

Včasih sem celo začela verjeti, da brez njega sploh ne morem več obstajati. Vem, da se to mogoče bere drastično, ampak najbrž bi tako čutila še marsikatera druga ženska, če bi imela takšno izkušnjo potovanja.

V tem času ‘samote’ sem spoznala, kako velika laž je to. V resnici sem svobodna, božji otrok z vsemi zmožnostmi preživetja, tudi v tuji deželi in ob tujih ljudeh. Bogu hvala za to izkušnjo in samozavest, ki sem jo oživila.

4. Zakonca moramo videti tudi kot posameznika

Ko sem na najin odnos gledala iz razdalje, sem ugotovila, da Naceta pogosto nisem več videla kot posameznika, samostojnega moškega, ki ima poleg zakonske tudi svojo lastno pot, lastne preizkušnje in naloge, pot, kjer raste in zori tudi neodvisno od mene.

Na pastoralnem obisku revnega kolumbijskega naselja na robu Medellina.

Tukaj, v skupnosti z misijonarji in študenti, sem videla, koliko lepega spoštovanja, pozornosti in spodbud si namenijo, da lahko rastejo tako vsak zase kot tudi kot skupnost. To me je zelo ganilo in mi omogočilo, da sem tudi sama na Naceta pogledala na drugačen način – ne samo kot na mojo drugo polovico, ampak tudi kot na mojega sobrata, božjega sina, ki samostojno raste v odnosu z Bogom.

5. Zahtevati zase je veliko lažje kot deliti z drugimi

V procesu duhovnih vaj s patrom Emilijem sem veliko premišljevala o tem, kako nam je Bog v resnici blizu, medtem ko imamo ljudje velike težave biti blizu drug drugemu.

V tem pogledu me je močno nagovoril ta svetopisemski odlomek iz druge Mojzesove knjige:

Dobro sem videl stisko svojega ljudstva, ki je v Egiptu, in slišal kako vpije zaradi priganjačev; da, poznam njegove bolečine. Zato sem stopil dol, da ga rešim iz roke Egipčanov in ga popeljem iz te dežele v lepo in širno deželo, v deželo, v kateri se cedita mleko in med… (2 Mz 3, 7-8)

Bog se približuje človeku. Se znamo človeku približati mi?

Zanimivo se mi zdi, kako se Bog z vsemi čuti približuje človeku. On vidi, sliši, čuti (pozna našo bolečino), se približa in sklene pomagati.

Pri peki piškotov za osmi marec – za dekleta, ki obiskujejo mladinski verouk pri klaretincih.

Pater Emilio mi je pogosto govoril, da je naša človeška narava kljub vsem prizadevanjem še vedno precej primitivna, živalska in se nagiba k preživetju. To se vidi na vseh področjih naše družbe, zlasti, ko ne znamo ali ne zmoremo stvari deliti drug z drugimi.

Tudi v zakonu je tako. Pogosto se ne znamo dajati drug drugemu. Primitivni del naših možganov v osnovi želi stvari le za sebe, zato moramo zavestno in načrtno vaditi drugačno držo.

Drug proti drugemu

Ja, pomembno je, da napolnim svoje baterije, ampak pomembno je tudi to, da vadim držo odprtosti do drugih, še posebej do najbližjih, do Naceta.

Kaj mi Bog sporoča s tem odlomkom za moj zakon?

Naj postanem oči, ušesa in noge Boga v odnosu z Nacetom, tako kot mora to postati tudi on. Približati se morava drug drugemu, kot se je Bog približal Izraelcem v Egiptu, ampak zgolj in samo na način kot želi Gospod za najin zakon.

Le tako bova lahko živela in rastla vsak zase in hkrati kot zakonca, v večji svobodi in v vsem Njegovem obilju.

Pomagajte nam, da bomo storili še več

V društvu Operando delujemo zavzeti prostovoljci, ki nam ni vseeno za družbo v kateri živimo. Revščina, lakota in beda so neopravičljivi. Verjamemo, da je naš svet lahko lepši in boljši. Za delo, ki ga opravljamo nismo plačani; seveda pa brez finančnih sredstev ne bi mogli izvajati naših aktivnosti.

6.233€ od 10.000€ zbranih
Donacija za društvo Operando

Donacija društvu Operando

6.233€ od 10.000€ zbranih

V društvu Operando delujemo zavzeti prostovoljci, ki nam ni vseeno za družbo v kateri živimo. Revščina, lakota in beda so neopravičljivi. Verjamemo, da je naš svet lahko lepši in boljši. Po svojeh močeh želimo k temu prispevati.

Za delo, ki ga opravljamo nismo plačani; osebno plačilo ni vodilo, ki bi nas usmerjalo pri našem poslanstvu za ljudi iz obrobja naše družbe.

Seveda pa brez finančnih sredstev ne bi mogli izvajati naših aktivnosti. Spletna stran in vse kar vam nudimo brezplačno, v resnici stane.

Tudi pot, ki jo Silva in Nace Volčič potujeta po svetu, kjer prostovoljno pomagata v skupnostih in misijonih, ni najcenejša. Stroški njunega prevoza na misijone plačujemo iz računa društva Operando, ki pa je odvisen od donatorjev, sponzorjev, podpornikov in vseh drugih, ki želijo prispevati svoj del pri našem poslanstvu.

Vaš dar za Operando torej ni dar za koristi članov in prostovoljcev, pač pa se v celoti nameni za razvijanje novih projektov, za poplačilo rednih stroškov: vzdrževanje spletne strani, računovodstvo in stroškov poti naših prostovoljcev.

Vemo, da tudi vam ni vseeno. Zato vas spodbujamo, da podprete naše delo in nam omogočite, da se še naprej prizadevamo za socialno najšibkejše v naši družbi.

Pozor! Ko z vašimi donacijami presežete znesek 200 € (za ta namen ali katerega drugega), vam bomo podarili knjigo Bog dela zdaj! Po Aziji, ki sta jo napisala Silva in Nace Volčič iz njune misijonske poti čez Filipine, Vietnam, Laos, Tajsko, Mjanmar, Bangladeš in Indijo)

Spodaj lahko izberete med tremi vrstami plačila: preko položnice, preko kreditne kartice ali preko Paypala. Po uspešni transakciji preko Paypala ne pozabite klikniti povezave 'Back to website' (nazaj na stran), sicer se transakcija ne bo zaključila, donacija pa ne bo poslana.

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
Varen način plačila preko SSL enkripcije.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 20,00€ One Time

1 misel na prispevek “Silva iz Kolumbije: 30 dni brez Naceta”

  1. Ja, hvala za podeljeno Silva. Je kar težko življenje, a lepo. Ne gre jemati samoumevno nekaj, s hvaležnostjo vse drugače zveni. Milost si imela doživeti čas zase, saj to zelo potrebujemo, nujno je za rast osebnostno. Vsak smo celota zase, svobodni pa smo šele, ko se zavedamo, da smo se “zaciklali” in to razdelamo. Ti si tako razdelala pri sebi v duhovnih vajah v odmiku zase. To je prav in koristno si videla. Vsak dan pa se učimo in rastemo. Vse je milost. Zastonjski božji dar in tudi mi smo ta milost sebi in drugemu. Zato s hvaležnostjo za to, da smo tako v redu, ne da bi se omalevežali, smo v redu. Naš ego nas stiska in duši, a če se tega zavemo potem je lažje. Čestitam k napredku in velikim spoznanjem, ki so res prinesla rast tebi in Nacetu pod prvo….Hvala za podeljeno.

Napišite svoj komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

PREBERITE SI TUDI

KDO SMO

Zakonca Silva in Nace Volčič sta se 31. marca 2016 odpravila po svetu, od skupnosti do skupnosti, od misijona do misijona, povsod tja, kjer se dobri in iskreni ljudje po najboljših močeh trudijo delati za najbolj uboge med nami – zapostavljene, prezrte in odrinjene. Več >>

ZADNJI PRISPEVKI

Ko zate moli več kot 1600 ljudi, se dogajajo čudeži!

Ljudje, ki verjamejo v Stvarnika, in svojo vero tudi živijo, se na Boga obračajo povsem spontano, brez pomišljanja. Ko pride …

Preberi →

Pečat iz džungle in prihod v Slovenijo

Misijonarji v Atalayi pravijo, da ne doživiš prave džungle, če tam vsaj malo tudi ne trpiš. ‘Selva ti vedno pusti …

Preberi →
Misijon v Peruju

Človek ni lastnik narave ampak le njen gost

‘Džungla je polna skrivnosti,’ nama je dejal misijonar p. Rosendo, ko smo zvečer sedeli na lesenem podu njegove barake v …

Preberi →
Potovanje v džunglo

Z misijonarjem Rosendom še enkrat v džunglo k Indijancem

Toliko časa se nisva javila na blogu, da sva dobila že nekaj zaskrbljenih emailov, če je z nama vse v …

Preberi →

V požgani notredamski katedrali se skriva velikonočno sporočilo

Vrnila sva se v Atalayo. Se še spominjate najine izkušnje, ko sva prvič prihajala v to mestece ob amazonskem deževnem …

Preberi →
Pachacutec

Iz Pachacuteca: Nekateri živijo v puščavi vse svoje življenje

Na glavnem letališču v Limi se je trlo ljudi, ki so čakali prišleke iz Kolumbije. Silvino letalo je imelo zamudo, …

Preberi →
Perugia

Utripava s Perugio

Prihod v Perugio je bil dramatičen, milo rečeno. Iz železniške postaje sva se čez cesto napotila na avtobusno postajališče, ker …

Preberi →

Silva iz Kolumbije: 30 dni brez Naceta

Internetna povezava nikoli ne bo mogla nadomestiti tiste povezave, ko si z drugim v živo, na štiri oči. Kmalu potem, …

Preberi →

Nace iz Peruja: 30 dni brez Silve

V zadnjih treh letih, kar s Silvo potujeva po svetu, sem napisal natanko 125 člankov. A nobeden od njih, naj …

Preberi →

Po treh letih skupnega potovanja sva se razšla

Tisto, kar sva po Riosuciu najbolj potrebovala, sta bila mir in počitek. Lagal bi, če bi rekel, da nisva čutila …

Preberi →