Hisilicon Balong

Po treh letih skupnega potovanja sva se razšla

Tisto, kar sva po Riosuciu najbolj potrebovala, sta bila mir in počitek. Lagal bi, če bi rekel, da nisva čutila stresa vojne, napetosti in naelektrenosti v tistem okolju. Utrudilo naju je.

Do Riosucia sva prišla z avtobusom, džipom in čolnom, saj takrat drugih možnosti zaradi narasle reke ni bilo. Mesto je bilo namreč še en teden pred najinim prihodom poplavljeno.

Na poti nazaj v Medellin smo ob cesti srečali tole družinico Indijancev. Znani so po izdelovanju okrasnih predmetov.

Ampak nazaj sva se vračala elegantno, le z avtom. Teden pred odhodom sta prišla na obisk provincial klaretincev in prefekt kolumbijske kongregacije in z nami preživela nekaj časa na misijonu. V Medellín sva torej potovala z njima.

Venezuelci v Kolumbiji

Najina naslednja destinacija je bila Venezuela. Situacijo v tej nesrečni državi na severu Južne Amerike verjetno poznate. Večina prebivalstva živi v veliki revščini in negotovosti.

V Kolumbiji je ogromno mladih Venezuelcev, ki so zbežali iz svoje domovine, ker tam zanje enostavno ni bilo več možnosti za življenje.

Ste v stiski?

Brezplačni pogovori z usposobljenimi terapevti in duhovni pogovori s posvečenimi osebami.
NISTE SAMI

Ti ljudje se bolj ali manj zadržujejo na ulicah; bodisi beračijo bodisi na križiščih čakajo rdečo luč, da za nekaj drobiža počistijo steklo na avtomobilih. Mame z otroci sedijo na pločnikih z vrečko bonbonov v roki in sladkarije ponujajo mimoidočim, bonbon za bonbon, po znižani ceni, kot pravijo. Nimajo doma, ponoči spijo na ulicah.

Pot v Venezuelo so nama odsvetovali

V hiši klaretincev v Medellínu začasno biva tudi upokojena Venezuelka. Bila je učiteljica, a s svojo pokojnino ni mogla več živeti v Venezueli. Zaradi hiperinflacije znaša vrednost njene mesečne pokojnine nekaj manj kot 2 ameriška dolarja, medtem ko so cene živil tako visoke, da si jih tudi povprečen Evropejec ne bi mogel privoščiti.

Pripovedovala nama je o svoji družini, o drugih svojih sinovih in hčeri, ki še vedno živijo tam. Eden od njih v tem času pričakuje otroka, a ne morejo kupiti plenic, ker so predrage, še enkrat dražje kot denimo v sosednji Kolumbiji.

V Venezueli je res kritično. Mediji ponavadi pretiravajo, ampak kar sva slišala midva od Venezuelcev samih, je resnica še veliko bolj drastična od poročanja. Vir: Steemit

V Operandu smo kupili nekaj paketov plenic, da jih je lahko poslala v Venezuelo, ampak s Silvo sva želela narediti še več.

Želja, da bi odšla v Venezuelo je bila zelo močna, a so nama venezuelski klaretinci pot tja odsvetovali.

Zalomilo bi se že pri transportu v mesto, saj v tistem času javni promet v Caracasu sploh ni deloval, ker je zmanjkalo goriva. Poleg tega se zunanjim prostovoljcem lahko zalomi že na meji. ‘Pomoč od zunaj’ Maduri ni preveč všeč.

Razmere so bile torej preveč negotove, zato sva sledila njihovemu nasvetu in pot v Venezuelo prestavila za kdaj drugič, če se bo pojavila priložnost.

Sprejela sva nenavadno odločitev

V hiši novincev v Medellínu naju je čakal del prtljage, ki je nisva vzela s seboj v Riosucio. Čakali so naju tudi prijatelji, od katerih sva se poslovila mesec pred tem in čakal naju je čudovit ambient, več kot primeren za počitek, refleksijo in duhovno obnovo.

Skupaj s Silvo v domu duhovnih vaj v Medellínu. Krasen ambient in še lepši razgled na mesto.

A pred nama je bila še ena nova izkušnja. Sprejela sva odločitev, ki se je marsikateremu Kolumbijcu zdela nenavadna, celo skrajna.

Potem ko sva tri leta potovanja preživela skupaj, vsak trenutek, neločljiva, sva se morala raziti – in to kar za cel mesec. Še več, ta čas bova preživela daleč proč drug od drugega, Silva v Kolumbiji, jaz v Peruju.

Glavni razlog za to odločitev so bile na eni strani notranje potrebe, saj je Silva želela čas posvetiti temeljitim duhovnim vajam pri klaretincih v Kolumbiji.

Na drugi strani pa sva imela Operandove obveznosti v Peruju, saj je tam potrebno organizirati pot in natančneje pripraviti program misijonskega potovanja za tiste Slovence, ki se bodo konec aprila odpravili med staroselske Indijance v Atalayi.

Odmik nama lahko koristi

Pot, ki sva jo opravila do sedaj naju je izjemno povezala – kot zakonca in kot prijatelja. Naučila sva se zanesti drug na drugega, sprejeti najine moči in šibkosti, si biti v oporo, ko so zunanje in notranje razmere pretežke, da bi jih lahko nosila sama. Naučila sva se zaupati drug drugemu, bolj kot kadarkoli prej.

Silvin duhovni spremljevalec za čas duhovnih vaj, ki jih bo opravljala pri klaretincih v Medellínu. Za patra Emilia pravijo, da je živi svetnik. Za seboj ima tudi težko dveletno izkušnjo iz Riosucia; tam je bil župnik prav v času, ko se je začela vojna in morija.

Ampak, iskreno, ta odmik sva oba potrebovala. Oba sva čutila podobno, ko sva razmišljala, kako bi zadostila tem potrebam in obveznostim.

Čeprav je bila že sama ideja, da bi živela en mesec drug brez drugega, takrat nepredstavljiva, sva vedela da nama odmik lahko zelo koristi.

Znova najti svoj osebni, intimni glas

Ko človek z nekom preživi toliko časa skupaj, se lahko zgodi, da se začne izgubljati v odnosu.

Tisti moj osebni, intimni glas, ki govori o meni samem, o mojih osebnih željah in vrednotah, tudi o mojem osebnem odnosu z Bogom, ta glas se lahko začne izgubljati v glasu druge osebe.

Še ena slika iz doma duhovnih vaj s patrom Carlománom, prefektom kolumbijske kongregacije klaretincev. Štirinajst let je bil misijonar na Kubi, kar nekaj časa je preživel tudi v Riosuciu.

V določenih momentih sva čutila, da najine želje in potrebe ne odražajo nujno najine dejanske, osebne realnosti.

Ja, Bog naju je poklical skupaj in ima načrt za najin zakon. Ampak ta isti Bog se ni razdelil med nama. Ostaja v meni, cel in popoln in na enak način ostaja tudi v Silvi.

Tudi po Skypu ne?

Potrebovala sva odmik, da bi se spet lahko ‘sinhronizirala’ s tem glasom, ga ojačala in njegove besede znala umestiti v najin odnos, da bi v njem živela kot zakonca, a hkrati tudi kot posameznika.

ŽELITE, DA VAS OBVEŠČAMO?

Ko bomo objavili nov prispevek, vam bomo povezavo do njega poslali na vaš email.

Pravzaprav sva v tem kontekstu želela narediti še korak dlje.

‘In v tem času se tudi po Skypu ne bova slišala,’ sva si sveto obljubila. ‘Če že delava ta korak, potem ga vsaj narediva temeljito.’

Pravilo sva prekršila že dan potem, ko sem odpotoval v Limo in ga pridno kršiva že dvajset dni, kar sva narazen.

Naslednji članek bova pisala oba. Silva (brez Naceta) iz Kolumbije in Nace (brez Silve) iz Peruja. Naj se slišita oba glasova.

Kako pa je z vašim notranjim glasom? Ali se tudi ta kdaj izgubi v glasu drugega človeka? Napišite svojo izkušnjo v komentarjih spodaj.

Vam je všeč, kar ste prebrali? Delite s prijatelji na Facebooku.

Deli naprej >>
  • Aktualni namen

Kolumbijska vlada je žal na repu držav, ki so namenila kakršnokoli pomoč svojim državljanom v času epidemije.

Srednji razred zapira svoja podjetja zaradi bankrotov, najnižji sloj pa tava po mestu in se otepa lakote.

Ljudje so lačni, starši zaskrbljeni kako preskrbeti svoje otroke. Kliknite gumb DARUJTE ZDAJ in si preberite več o našem namenu.

1.970€ od 4.000€ zbranih

Pomagajmo revnim kolumbijcem v času epidemije

1.970€ od 4.000€ zbranih

Kolumbija je ena tistih držav Južne Amerike, ki jih je epidemija najbolj prizadela.

Medtem ko bogati živijo udobno v karanteni, srednji razred zapira svoja podjetja zaradi bankrotov, najnižji sloj pa tava po mestu in se otepa lakote.

Kolumbijska vlada žal ni namenila finančne pomoči ranljivim skupinam ljudi, kaj šele podjetjem in gospodarstvu, kot se je to zgodilo v Evropi. Pravzaprav je po statistikah Kolumbija na repu držav, ki so namenila kakršnokoli pomoč svojim državljanom.

Prijateljica društva Operando, Daniela Rodríguez Pérez, ki živi v mestu Medellin v Kolumbiji, je napisala cel članek o tem, kako so družine ostale brez vsega, zaprte doma in brez vsakršne možnosti za vsaj začasni zaslužek. 

Obupani starši, kot je napisala, zdaj razmišljajo takole:

“Če grem ven po hrano, bom umrl zaradi virusa, če ostanem doma, bom umrl zaradi lakote. Kaj naj torej storim? Kaj naj rečem mojim otrokom? Učiti se morajo za šolo, jaz pa jim ne morem pomagati pri tem, saj nimamo računalnika ali pametnega telefona, da bi se lahko povezali z učitelji. Ko bi vsaj nekako lahko zaslužil, da bi ga kupil. A kaj, ko ne smem ven. Tudi jesti morajo. Kaj naj jim dam na mizo?”

Kljub temu, da virus tudi nam ni prizanesel, pa smo bili vendar deležni številnih olajšav in podpore. Zato se bomo morda lažje odzvali klicu na pomoč in solidarnostno darovali kakšen Evro za tiste ljudi v Kolumbiji, ki so se znašli na robu.

Denar bomo nakazali misijonarjem klaretincem v Medellinu, s katerimi smo v Operandu ostali povezani od kar smo zbirali denar za misijon v Riosuciu.

Hvala za vašo pomoč!

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
Varen način plačila preko SSL enkripcije.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 20,00€ One Time

4 misli na prispevek “Po treh letih skupnega potovanja sva se razšla”

  1. Veronika Kocuvan

    Težko si predstavljam, da sta se razšla…prvi hip. Grozno! Vsak zase na tej težki poti?! Brez opore, brez prijatelja, brez tistega, ki je del mene…. A vendar, nikoli nisi sam. Jezus je tu, ob meni, ob vaju, vedno. Če je dozorela ta ideja in sta jo realizirala, potem…potem je zagotovo od Boga. Odmik! Da laže slišiš Njegov glas, da ga slišiš globlje, osebno, da začutiš Njegov dotik ena na ena…! Ja, je izvedljivo, je smiselno. Obrestovalo se bo! Tudi mi bomo deležni te “prenove” po vajinih besedah. Bog je res neverjeten. Dotika se, kjer si človek sploh ne predstavlja in na način, ki ne “zraste” v človekovi glavi. Bog vaju ljubi! In po vaju se s to ljubeznijo dotika nas…. Njegovega blagoslova vama želim in vsem ostalim! Veronika

  2. Ja, nujno je tak korak narediti, da si od daleč lahko pogledaš stanje svoje predvsem, v vlogi opazovalca, ker smo sami odgovorni najprej zase in moramo vse narediti, kar je potrebno zdaj, da bo v redu. Ni za odlašati. Je pa iskrenost tista, ki vodi vedno do resnice in ni se za bati, če bosta sledila Resnici bo itak vse v redu, karkoli bosta naredila, ni problema.
    Bravo, zelo sta korajžna. Vse bo vama uspelo kar bosta delala sama ali skupno! Ni problema. Je pa težko, ker sem sama probala misijone….zelo težko pride lahko. In takrat moraš nekaj narediti….
    To jaz zaznam, ker sem že veliko težkih korakov morala narediti.

  3. Franka Blaževič

    Ta dva zakonca se ljubita.
    Toda, tudi Oba ljubita Boga in svobodo biti sam.Oba ljubita ljudi in želita ljudem pomagati.
    V času razdružitve enega meseca sta preživljala vsak drugačne zgodbe in še na te osredotočila.
    Mislim,da bosta morala delati na tem,da smo ljudje vsi unikatni s svojimi mišljenji,čeprav podobnimi,toda vsak ima svoj prav.Ko sta skupaj,je lažje,ker si pomagata.Toda,na svetu so situacile,kjer moraš sam prevzeti svojo odgovornost.
    Zato je prav,da imata zakonca večkrat vsak svojo svobodo.

  4. Za tak korak vsekakor potrebuješ veliko poguma in popolno zaupanje v božjo previdnost. Veliko zakoncev zaradi tega ker se bojijo ne naredijo nič in životarijo z velikim nezadovoljstvom in nemirom v sebi. Ker poslušata notranji glas bosta sigurno izbrala pravo pot po navdihu Voditelja.

Napišite svoj komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Preberite tudi...

  • Pomagajmo skupaj
epidemija v kolumbiji

Kolumbijska vlada je žal na repu držav, ki so namenila kakršnokoli pomoč svojim državljanom v času epidemije.

Srednji razred zapira svoja podjetja zaradi bankrotov, najnižji sloj pa tava po mestu in se otepa lakote.

Ljudje so lačni, starši zaskrbljeni kako preskrbeti svoje otroke. Kliknite gumb DARUJTE ZDAJ in si preberite več o našem namenu.

1.970€ od 4.000€ zbranih

Pomagajmo revnim kolumbijcem v času epidemije

1.970€ od 4.000€ zbranih

Kolumbija je ena tistih držav Južne Amerike, ki jih je epidemija najbolj prizadela.

Medtem ko bogati živijo udobno v karanteni, srednji razred zapira svoja podjetja zaradi bankrotov, najnižji sloj pa tava po mestu in se otepa lakote.

Kolumbijska vlada žal ni namenila finančne pomoči ranljivim skupinam ljudi, kaj šele podjetjem in gospodarstvu, kot se je to zgodilo v Evropi. Pravzaprav je po statistikah Kolumbija na repu držav, ki so namenila kakršnokoli pomoč svojim državljanom.

Prijateljica društva Operando, Daniela Rodríguez Pérez, ki živi v mestu Medellin v Kolumbiji, je napisala cel članek o tem, kako so družine ostale brez vsega, zaprte doma in brez vsakršne možnosti za vsaj začasni zaslužek. 

Obupani starši, kot je napisala, zdaj razmišljajo takole:

“Če grem ven po hrano, bom umrl zaradi virusa, če ostanem doma, bom umrl zaradi lakote. Kaj naj torej storim? Kaj naj rečem mojim otrokom? Učiti se morajo za šolo, jaz pa jim ne morem pomagati pri tem, saj nimamo računalnika ali pametnega telefona, da bi se lahko povezali z učitelji. Ko bi vsaj nekako lahko zaslužil, da bi ga kupil. A kaj, ko ne smem ven. Tudi jesti morajo. Kaj naj jim dam na mizo?”

Kljub temu, da virus tudi nam ni prizanesel, pa smo bili vendar deležni številnih olajšav in podpore. Zato se bomo morda lažje odzvali klicu na pomoč in solidarnostno darovali kakšen Evro za tiste ljudi v Kolumbiji, ki so se znašli na robu.

Denar bomo nakazali misijonarjem klaretincem v Medellinu, s katerimi smo v Operandu ostali povezani od kar smo zbirali denar za misijon v Riosuciu.

Hvala za vašo pomoč!

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
Varen način plačila preko SSL enkripcije.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 20,00€ One Time

  • Zadnji prispevki
  • Zadnje molitve