Hisilicon Balong

Belca so videli prvič v življenju

Dež je lil kot iz škafa in nič ni kazalo, da bo nehalo. S p. Enriquem smo sedeli pod streho naše misijonske postojanke v indijanski vasi El Diamante, opazovali otroke, ki so se igrali in uživali v nalivu, in razmišljali le eno: nam bo uspelo priti še danes v Nuevo Progreso – naslednjo skupnost, ki smo jo želeli obiskati?

Prihod v Nuevo Progreso

Ko pada dež, se reke dvignejo, rečni tok postane močnejši, nastajajo močni vrtinci, po reki plavajo veje in hlodi. Nevarno je. In ker dež ni ponehal vse do zgodnjega popoldneva, je povsem razumljivo, da je naš dogovor z ravnateljem padel v vodo, ko smo ga zaman čakali, da nas bo s svojim čolnom prepeljal v staroselsko vas Nuevo Progreso.

Zato pa je bil naslednji dan toliko lepši. Ravnatelja ni bilo, tako da smo se v skupnost peljali z ribičem iz vasi El Diamante.

Prišel je misijonar

Pot do skupnosti Nuevo Progreso je bila bistveno daljša kot tista iz Atalaye do Diamanta. Tri ure vožnje po razburkani reki, valovi so nas zibali, voda je pljuskala v naš čoln.

Otroci so nas pričakali na rečni obali in pospremili do vasi.

Prva stvar, ki naju je presenetila, potem ko smo pripluli do obale, so bili otroci. Raztovarjali smo čoln, iz njega prinašali božična darila in prtljago, ko smo že od daleč zagledali skupino vaških otrok. Tekli so proti nam, veseli in polni pričakovanja: Prišel je misijonar!

Revni

Nuevo Progreso je mlajša skupnost kot El Diamante. Ko je ‘profe’ (kot kličejo perujskega ravnatelja šole v tej vasici), prvič prišel v ta del amazonskega pragozda, ni postavil na noge le šolo, pač pa celotno skupnost.

Prihod v vas. Na desni misijonska postojanka.

Danes v vasi živi 27 družin, v globini gozda pa še mnoge druge.

Profe se je povezal z atalaysko občino in skupnosti pomagal urediti solarne sisteme, da so se pred devetimi leti prižgale prve žarnice. Poleg tega se je povezal s klaretinskimi misijonarji, ki so šele pred enim letom začeli redno obiskovati vas in jim oznanjati Jezusovo sporočilo.

V učilnici šole. Ravnatelj predstavlja goste.

Vas je izjemno revna, kljub naporom, ki jih ravnatelj in misijonarji vlagajo v skupnost. Ljudje recimo še vedno nimajo pitne vode. V Diamantu, kot sem pisal, je urejen vodovodni sistem iz oddaljenega slapa, medtem ko Nuevo Progreso vodovoda nima, saj nima svojega izvira (vas namreč leži na otočku, ki ga obdaja reka Ucayali).

Vodo pijejo iz onesnažene reke

Zato se staroselci poslužujejo le deževnice, kadar je dežja veliko, sicer pa vodo pijejo kar iz reke Ucayali, ki pa je onesnažena. V njej perejo svoja oblačila in se umivajo. Živijo torej v slabih pogojih, higiena je minimalna.

Pogosto, zlasti pri otrocih, lahko na glavah opaziš rjave in še svetlejše pramene med sicer črnimi lasmi. To je eden od znakov slabe prehranjenosti, pomanjkanja hranilnih snovi in potrebnih vitaminov.

Otroci so dobili božične priboljške. Ali opazite svetla pramena med črnimi lasmi? To je posledica slabe prehranjenosti in pomanjkanja vitaminov.

Ni čudno, da pogosto obolevajo in umirajo mnogo prezgodaj. Ker je vas tako oddaljena in ker si skupnost tega ne more privoščiti, jim tudi zdravil primanjkuje.

Misijonarji so sicer postavili leseno kolibico, v kateri naj bi bila shranjena zdravila za celotno skupnost, a police za zdaj ostajajo prazne.

Prav za skupnosti, kakršna je Nuevo Progreso, v Operandu zbiramo denar. Iz tega naslova bodo misijonarji kupili zdravila za vas in založili lekarno, da bodo vaščani imeli vsaj tisto najosnovnejše za svoje zdravje.

Dobrodošlica

V spremstvu otrok sva z misijonarjem hodila proti vasi, po ozki poti mimo nasada bananovcev. Na začetku vasi stoji lesena misijonska postojanka, kjer smo tisto noč šotorili.

Prisrčna dobrodošlica

Kako zelo pomembni in dobrodošli so zanje prišleki v vasi, so otroci pokazali z velikim napisom: ‘Dobrodošel oče Enrique in prijatelja, ki sta nas obiskala.’ Kdo ne bi bil vesel takšnega sprejema!

A razumljivo je. V nasprotju z vasjo Diamant, kjer so obiski ‘od zunaj’ pogosti, je za to oddaljeno vas zanimanja precej manj, sploh funkcionarjev iz atalayske občine, kamor spada tudi Nuevo Progreso.

Iz Amerike

Potem, ko smo odložili ruzake, se zašitili proti komarjem in si sezuli škornje za hojo po blatnem terenu, smo najprej odšli v šolo, kjer so otroci nadaljevali s poukom. Zanje to ni bil običajen dan. Vedeli so, da prihaja misijonar in vedeli so, da bodo prejeli božična darila.

Ročna tlačilka za napihovanje žog se ni obnesla. Žoge smo morali napihniti z usti.

Misijonar Enrique ima neverjeten dar za delo z ljudmi, posebej z mladimi in otroci. Z lahkoto jih je animiral, z njimi prepeval in ustvaril prijetno ozračje.

‘Tole pa sta moja prijatelja,’ jim je dejal in pokazal na naju. ‘Prišla sta od zelo daleč. Iz Evrope. Potujeta po svetu in danes sta želela obiskati tudi vas. Kdo ve, kje je Evropa?’

Otroci so se spogledovali in na koncu odgovorili z gotovostjo:

‘V Ameriki!’

Belca so videli prvič v življenju

Seveda, kako bi lahko odgovorili drugače. O Ameriki slišijo odrasle, ko govorijo o gringotih. A tudi zanje je Amerika bolj ali manj vse, kar obstaja zunaj Peruja, čeprav o njej ne vedo ničesar; večina nima izobrazbe, v hišah pa ni televizije.

Ste v stiski?

Brezplačni pogovori z usposobljenimi terapevti in duhovni pogovori s posvečenimi osebami.
NISTE SAMI

Mnogi od njih so tisti dan videli belca prvič v življenju. Le predstavljate si lahko njihove široke in radovedne poglede, ko sva jim govorila o najini poti in veselju, ki ga čutiva, ker sva lahko med njimi in izkušava njihovo gostoljubnost.

Darovi

Kljub temu, da je vas revna in ljudje živijo še bolj preprosto kot v Diamantu, so naju presenečali s svojimi darovi.

Ko smo stali na dvorišču pred šolo, je k nam pristopil nek vaščan s celo vejo banan, ki jo je ravnokar odsekal iz svojega drevesa:

Vaščani so nam drug za drugim nosili darila. Izvrstne kokose, banane in drugo sadje.

‘Dar za vas,’ je dejal. ‘Da boste vedeli, da tukaj živimo dobri ljudje in da se boste dobro počutili med nami.’

Kasneje je prišel drugi in v rokah prinesel dve veliki ribi, ki jih je zjutraj ulovil v reki Ucayali.

Prinašali so nam kokos, sladkorni trs in drugo sadje, ki ga prej še nikoli nisva videla. Vse sveže, naravno in okusno.

Skoraj vsako uro je prišel nekdo s svojim darom, tako da se je pred našo hišo nabral kar precejšen kup banan in drugega sadja.

Tako kot njemu

Misijonar je imel na vasi precej dela – tudi po moji krivdi. Eno uro je porabil zato, da je devetim otrokom (in enemu odraslemu) obril glave, ker se jim je moja očitno zdela tako zelo fascinantna.

Misijonar Enrique se je eno uro ukvarjal z britjem glav. Odpadale so gnide in uši.

‘Tako kot njega,’ so mu govorili in s prstom kazali name.

Nisem jim utegnil razložiti, da se človeku v naših koncih pogosto zgodi, da ga lasje zapustijo – proti njegovi volji. Tako ali tako najbrž ne bi razumeli. Ne samo, da plešavosti ne poznajo, le redkim staroselcem posivijo lasje, pa čeprav še pri šestdesetih ali kasneje. To pa je seveda fasciniralo naju.

In tako je, ko se bratje slikamo skupaj.

‘Ljudje tukaj ne poznajo stresa,’ nama je pripovedoval ravnatelj. ‘Živijo od danes na jutri, ne delajo si skrbi za prihodnost, znajo se zabavati in predvsem znajo živeti z naravo.’

Krstna botra devetim otrokom

Čez dan je bilo neizmerno vroče in vlažno, ponoči se je toliko ohladilo, da sva lahko zaspala.

Naslednji dan je bil vrhunec našega obiska. Pri sveti maši, ki jo je pater obhajal na prostem, pod drevesom ob nogometnem igrišču, je kar 41 otrok čakalo na krst.

Pri krstu. Devetim otrokom sva postala krstna botra. Velika čast za naju.

To je bil velik dogodek za vas in pomemben tudi za naju, sploh zato, ker sva tisti dan devetim otrokom postala krstna botra. Poleg tega pa sem praznoval rojstni dan in so mi vaščani pripravili kosilo s piščancem – nekaj, kar je sicer redko na njihovih krožnikih.

Ranjeni deček

Po maši je našo pozornost pritegnil deček, ki je tiho sedel ob nogometnem igrišču, medtem ko so se drugi otroci veselo podili za žogo.

Prst na roki je imel površno povit z umazano cunjo in sprva nam ni želel pokazati, kaj se je zgodilo z njegovo roko. Ko pa smo mu le odstranili povoj, se je razkrila velika in globoka rana.

ŽELITE, DA VAS OBVEŠČAMO?

Ko bomo objavili nov prispevek, vam bomo povezavo do njega poslali na vaš email.

Povedal je, da se je ranil z mačeto, ko je bil sam doma in je skušal odsekati sladkorni trs.

Sploh si nisva mogla predstavljati, kako je Brani, ta sedemletni deček, sploh lahko držal mačeto v roki, saj je ta skoraj večja od njega. Otroci na vasi so pogosto prepuščeni sami sebi, tako da takšne nesreče niso redkost.

V zadnjem hipu

Na srečo smo imeli s seboj nekaj alkohola za razkuževanje, obliže in antibiotike. Niti vzkliknil ni, ko smo mu razkuževali rano, čeprav ga je moralo močno boleti.

Ampak kmalu nam je bilo jasno, da je rana preprosto prevelika, da bi ga pustili na vasi le z mazilom in obliži. Patru sva predlagala, da ga vzamemo s seboj na čoln in odpeljemo v Atalayo, kjer ga bodo lahko mnogo bolje oskrbeli.

Domov smo odšli skupaj z Branijem. Potreboval je nujno medicinsko oskrbo.

Brani in njegov oče sta torej odšla z nami, ko smo odrinili iz vasi. Štiri ure smo se vozili nazaj v mesto in dečka takoj odpejali k zdravniku.

Izkazalo se je, da je bilo to nujno.

‘Kje ste pa hodili toliko časa?’ je vprašal zdravnik, ko je zagledal dečkovo rano.

Povedal je, da smo bili vsaj štiri dni prepozni, da bi mu rano preprosto lahko zašili. Tako pa so revežu morali odrezati velik del kože na prstu, ki se je medtem zagnojila in odmrla.

Vse skupaj bi se lahko končalo tako, kot se konča pri mnogih staroselcih, ki na vasi nimajo zdravnika ali zdravil. Ostanejo brez prsta, roke, noge ali pa celo umrejo za posledicami zastrupitve.

Pomagajmo jim do zdravil

Zato so za staroselce zdravila in vsaj paket za prvo pomoč, tako zelo pomembni. In zato v Operandu nadaljujemo z zbiranjem denarja, s katerim jih bodo misionarji lahko nakupili in jih prinesli v oddaljene skupnosti amazonskega pragozda.

Zdaj, ko se bliža Božič in ko kupujemo darila za svoje najdražje, je morda tudi čas, da se spomnimo na ljudi, ki jim manjkajo celo najbolj osnovne stvari.

Podprimo misijonarje in jim pomagajmo pri njihovih prizadevanjih!

Vam je všeč, kar ste prebrali? Delite s prijatelji na Facebooku.

Deli naprej >>
  • Aktualni namen

Kolumbijska vlada je žal na repu držav, ki so namenila kakršnokoli pomoč svojim državljanom v času epidemije.

Srednji razred zapira svoja podjetja zaradi bankrotov, najnižji sloj pa tava po mestu in se otepa lakote.

Ljudje so lačni, starši zaskrbljeni kako preskrbeti svoje otroke. Kliknite gumb DARUJTE ZDAJ in si preberite več o našem namenu.

1.320€ od 4.000€ zbranih

Pomagajmo revnim kolumbijcem v času epidemije

1.320€ od 4.000€ zbranih

Kolumbija je ena tistih držav Južne Amerike, ki jih je epidemija najbolj prizadela.

Medtem ko bogati živijo udobno v karanteni, srednji razred zapira svoja podjetja zaradi bankrotov, najnižji sloj pa tava po mestu in se otepa lakote.

Kolumbijska vlada žal ni namenila finančne pomoči ranljivim skupinam ljudi, kaj šele podjetjem in gospodarstvu, kot se je to zgodilo v Evropi. Pravzaprav je po statistikah Kolumbija na repu držav, ki so namenila kakršnokoli pomoč svojim državljanom.

Prijateljica društva Operando, Daniela Rodríguez Pérez, ki živi v mestu Medellin v Kolumbiji, je napisala cel članek o tem, kako so družine ostale brez vsega, zaprte doma in brez vsakršne možnosti za vsaj začasni zaslužek. 

Obupani starši, kot je napisala, zdaj razmišljajo takole:

“Če grem ven po hrano, bom umrl zaradi virusa, če ostanem doma, bom umrl zaradi lakote. Kaj naj torej storim? Kaj naj rečem mojim otrokom? Učiti se morajo za šolo, jaz pa jim ne morem pomagati pri tem, saj nimamo računalnika ali pametnega telefona, da bi se lahko povezali z učitelji. Ko bi vsaj nekako lahko zaslužil, da bi ga kupil. A kaj, ko ne smem ven. Tudi jesti morajo. Kaj naj jim dam na mizo?”

Kljub temu, da virus tudi nam ni prizanesel, pa smo bili vendar deležni številnih olajšav in podpore. Zato se bomo morda lažje odzvali klicu na pomoč in solidarnostno darovali kakšen Evro za tiste ljudi v Kolumbiji, ki so se znašli na robu.

Denar bomo nakazali misijonarjem klaretincem v Medellinu, s katerimi smo v Operandu ostali povezani od kar smo zbirali denar za misijon v Riosuciu.

Hvala za vašo pomoč!

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
Varen način plačila preko SSL enkripcije.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 20,00€ One Time

Napišite svoj komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Morda vam bo všeč tudi...

  • Pomagajmo skupaj
epidemija v kolumbiji

Kolumbijska vlada je žal na repu držav, ki so namenila kakršnokoli pomoč svojim državljanom v času epidemije.

Srednji razred zapira svoja podjetja zaradi bankrotov, najnižji sloj pa tava po mestu in se otepa lakote.

Ljudje so lačni, starši zaskrbljeni kako preskrbeti svoje otroke. Kliknite gumb DARUJTE ZDAJ in si preberite več o našem namenu.

1.320€ od 4.000€ zbranih

Pomagajmo revnim kolumbijcem v času epidemije

1.320€ od 4.000€ zbranih

Kolumbija je ena tistih držav Južne Amerike, ki jih je epidemija najbolj prizadela.

Medtem ko bogati živijo udobno v karanteni, srednji razred zapira svoja podjetja zaradi bankrotov, najnižji sloj pa tava po mestu in se otepa lakote.

Kolumbijska vlada žal ni namenila finančne pomoči ranljivim skupinam ljudi, kaj šele podjetjem in gospodarstvu, kot se je to zgodilo v Evropi. Pravzaprav je po statistikah Kolumbija na repu držav, ki so namenila kakršnokoli pomoč svojim državljanom.

Prijateljica društva Operando, Daniela Rodríguez Pérez, ki živi v mestu Medellin v Kolumbiji, je napisala cel članek o tem, kako so družine ostale brez vsega, zaprte doma in brez vsakršne možnosti za vsaj začasni zaslužek. 

Obupani starši, kot je napisala, zdaj razmišljajo takole:

“Če grem ven po hrano, bom umrl zaradi virusa, če ostanem doma, bom umrl zaradi lakote. Kaj naj torej storim? Kaj naj rečem mojim otrokom? Učiti se morajo za šolo, jaz pa jim ne morem pomagati pri tem, saj nimamo računalnika ali pametnega telefona, da bi se lahko povezali z učitelji. Ko bi vsaj nekako lahko zaslužil, da bi ga kupil. A kaj, ko ne smem ven. Tudi jesti morajo. Kaj naj jim dam na mizo?”

Kljub temu, da virus tudi nam ni prizanesel, pa smo bili vendar deležni številnih olajšav in podpore. Zato se bomo morda lažje odzvali klicu na pomoč in solidarnostno darovali kakšen Evro za tiste ljudi v Kolumbiji, ki so se znašli na robu.

Denar bomo nakazali misijonarjem klaretincem v Medellinu, s katerimi smo v Operandu ostali povezani od kar smo zbirali denar za misijon v Riosuciu.

Hvala za vašo pomoč!

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
Varen način plačila preko SSL enkripcije.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 20,00€ One Time

  • Zadnji članki
  • Zadnje meditacije
  • Zadnje zgodbe