Iz Lime k misijonarjem v Pucallpo

Najino letalo za Južno Ameriko je vzletelo v četrtek, sedemnajstega avgusta, iz Benetk. Preko Madrida sva najprej priletela v Kolumbijo.

Končna destinacija je bil Peru, kot sem pisal v prejšnjem članku, ampak sva za nekaj dni vseeno najprej odletela v Medellín.

V Kolumbiji sva tri dni preživela na obrobju mesta, sredi narave, oddaljenem od vrveža, zelo blizu letališča. Tri dni tišine in svežega zraka naju je pomirilo in počasi znova privadilo na južnoameriški čas. Vsaj približno sva se aklimatizirala.

ZAČNITE DAN Z BOGOM

Vpišite se in vsak dan boste prejeli kratko jutranjo molitev – BREZPLAČNO!

V Medellinu (v Kolumbiji) sva nekaj dni preživela sredi narave, v neposredni bližini letališča.

V teh treh dneh sva obiskala prijateljico Beatriz. Pri njej sva namreč pustila nekaj osebnih stvari še od takrat, ko sva bivala v njenem stanovanju. Srečanje z njo je bilo snidenje in slovo hkrati. Po enem letu smo se znova videli, a vsi smo vedeli, da tokrat zares odhajava.

Mogoče naju bo Bog spet kdaj vodil v Kolumbijo. Konec koncev sva tam spletla kar nekaj prijateljskih vezi, in dobro veva, da se lahko vrneva v Kolumbijo kadarkoli. A zaenkrat tudi veva, da so se nama vrata odprla tudi v Peruju. Želiva videti in spoznati, kaj nama je Bog pripravil v Pucallpi.

Po tem sva odletela v Peru. V Limo. Le preko Lime lahko letiš naprej, v notranjost države. Preden sva dejansko pristala v selvi, torej na območju amazonskega pragozda, sva nekaj časa želela ostati v glavnem mestu.

Lima (Peru), vir: wikimedia.org

Vreme in temperatura v Limi sta še vedno kar znosna. Trenutno je v Peruju ‘zima’, preveša se v pomlad, čeprav je letne čase tukaj težko primerjati z našimi.

V resnici sta v tem delu sveta le dva letna časa, dve obdobji; sušno (zima) in deževno (poletje). Zdaj se končuje sušno obdobje, kmalu (nekje okrobra) bo pričelo deževati, in bo deževalo skoraj vsak dan, z le občasnim soncem, tam nekje do marca, aprila naslednje leto.

V Limi, ki leži ob hladnem pacifiku, so temperature v tem času dokaj nizke, med 20 in 25 stopinj celzija, medtem ko je v osrčju države in proti severu, podnebje vedno bolj tropsko in temperature stalno nekje med 35 in 40 stopinj. Temu je treba seveda prišteti še vlago, kar pomeni, da je občutena temperatura še višja.

V Limi sva najprej želela ostati precej dlje, cel mesec, tako da bi v Pucallpo prišla šele v začetku septembra, saj je bila hiša družine Reátegui (tudi o tej družini sem pisal v prejšnjem prispevku) polna. Do konca meseca so bili namreč na obisku njihovi sorodniki. Na koncu sva se odločilla, da bova v Pucallpo vseeno krenila prej.

Charito je ena od hčera mame Elie. Kot sem že pisal, sva mamo srečala pred skoraj dvema letoma v Mancori, takrat je bila tam s hčerjo Jessy in vnučkom Alessiom.

Charito Reátegui, v občini Tournavista, kjer je delovala kot županja. Vir: Facebook

Ko sva jim razložila o najini poti in delu, sta nama takoj dali kontakt od Justine del Carmen (vsi jo kličejo Charito), pravzaprav sta jo že kar tam na mestu poklicali in naju predstavili po telefonu. Na kratko smo izmenjali nekaj besed in od takrat ostali v stalnem stiku, čeprav smo se osebno srečali šele čez dve leti.

Charito je odvetnica, poleg tega se zavzema za pravice žensk in njihovo enakopravnost (v Peruju, v selvi pa še posebej, je ogromno mačizma, zlorab in nasilja nad ženskami). Je bivša županja enega od mest blizu Pucallpe in ustanoviteljica društva Red de Mujeres (Mreža žensk), ki se zavzema za opolnomočenje žensk v Huánucu, delu amazonskega pragozda blizu Pucallpe.

Charito pozna ogromno ljudi v Pucallpi. Bog nama je res priskrbel pravo osebo, da naju uvede v mesto, v kulturo, v način življenja, mišljenja in dela, ki je tako drugačen, ne samo od našega, pač pa celo od perujskega samega.

Charito pozna tudi misijonarje v Pucallpi.

Ko sva preučevala različne dobrodelne aktivnosti v Pucallpi sva na internetu naletela na župnijo Don Bosco, ki jo vodi italijanski misijonar pater Massimo Mattarucchi. Ta župnija še posebej velja za dobrodelno in odprto. O njej bom več pisal v naslednjih prispevkih.

Del skupnosti na župniji Don Bosco v Pucallpi

Ko smo pred najinim prihodom s Charito razmišljali o možnostih nastanitve, vedoč da v njeni hiši do konca meseca ne bova mogla bivati, sva jo vprašala o omenjenih misijonarjih.

Povedala nama je, da dobro pozna patra Massima in še isti dan z njimi organizirala virtualno srečanje preko Zooma. Ker je misijonar p. Massimo trenutno v Italiji, smo se dobili z drugim italijanom, laikom Gabrielem Bovi-jem, ki na misijonu že devet let dela kot prostovoljec.

Rade volje so naju sprejeli na misijon, nama obljubili sobico, tako da je bila najina nastanitev v Pucallpi vsaj za nekaj časa rešena.

Po štirih dneh Lime sva torej spet sedla na letalo, tokrat končno namenjena tja, kamor sva se odpravljala že zadnjih nekaj let. V Pucallpo.

Takole naju je na letališču pričakala Charito:

V naslednjem prispevku vam napišem o tem, kako so naju sprejeli na misijonu, kaj vse delajo v skupnosti in kako sva se znašla v prvih dneh Pucallpe.

Delite s prijatelji

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja