Misijon v Kolumbiji

Štiri lekcije, ki sva se jih naučila od ljudi iz Riosucia

Iz Riosucia sva odhajala z mešanimi občutki. A drugače najbrž ne bi moglo biti. Po eni strani sva bila vesela, da sva lahko delila delček življenja s tako lepimi ljudmi.

Po drugi strani pa se nama je zdelo tako nepošteno, da odhajava nazaj v Medellín kot dva, ki lahko odideta drugam, zato ker si to lahko privoščita. Medtem ko je večina Chocoanov tako revnih, da si verjetno nikoli v življenju ne bo mogla privoščiti izhoda – ostali bodo v vojni in nenehni nevarnosti, pa če si to želijo ali ne.

A nekaj je gotovo. Kljub temu, da bi človek mislil, da ti ljudje nimajo ničesar dati, vendarle iz Riosucia odhajava bogatejša, morda celo bolj kot kadarkoli prej.

S p. Alvarom preden sva odšla nazaj v Medellin

Kot že nekajkrat doslej se je izkazalo, da sva Bogu najbližje takrat, ko sva skupaj s tistimi ‘iz dna’, pozabljenimi, preizkušanimi in preganjanimi. Morda se lahko z Riosuciom primerja le še najina izkušnja Ukrajine in Bangladeša.

Tako sva ob odhodu iz misijona naredila pošteno bilanco vsega, kar naju je Bog učil v vasi ob ‘Umazani reki’. Veliko je tega, ampak najpomembnejše so štiri lekcije, ki so hkrati lahko lekcije tudi za vsakogar, pa čeprav ni nikoli obiskal tega kraja.

1. Mir ni nekaj samoumevnega

Najstarejši med vami to veste, ker ste doživeli drugo svetovno vojno. Malo mlajši se spominjamo kratke vojne za samostojno Slovenijo. Ostalim pa je mir nekaj, kar pač je, nekaj normalnega in samoumevnega.

Navdihujoče branje – misijonsko potovanje po Evropi in Aziji

Prav ljudje v Riosuciu, ki v vojni živijo že več kot dvajset let, nas lahko učijo, da mir ni nekaj samoumevnega. Zanj se je treba boriti, kot je v pogovoru z nama dejala Anita.

Na svoji koži je doživela vojno na najbolj krut način, smrti je gledala v oči, pred njo so ubijali ljudi – pa še vedno pravi, da je na svetu veliko več dobrega in da se je potrebno boriti, da slabo ne prevlada.

Od kod mir?

Anitina zgodba je le ena izmed tisočih in tisočih. Kako je mogoče, da ti ljudje ohranjajo mir v svojem srcu, kljub temu, da vse okrog njih divja vojna?

Mogoče je. Mogoče je zato, ker si ti ljudje vsak dan znova umijejo srce. Molijo, verjamejo v Boga, v Njegovo Ljubezen, a tudi v Njegovo pravičnost. Ne sodijo, ker to prepuščajo Bogu.

Verjamejo, da je življenje kratko in da se lahko že v naslednjem trenutku srečajo s svojim Stvarnikom. Vedo, da je to življenje le kratka pot prečiščevanja srca, preden dokončno zares odidejo domov, po čemer v globini hrepeni vsak človek.

Ali ni to pomembna lekcija tudi za nas?

Ne živimo v vojni in pomanjkanju, vsaj večina ne, zato hitro pozabljamo od kod prihajamo in kam gremo. Mislimo, da se nam ni treba obračati na Stvarnika, ker tako ali tako že vse imamo. A v resnici živimo v megli in pozabljamo, da je naše zemeljsko življenje kot travna bilka: danes je, jutri je ni več.

To meglo včasih razpiha kak dogodek, ki nas pretrese – bolezen, izguba, morda celo vojna. A prežene jo lahko že samo zavedanje, da smo močno odvisni od Boga, ki nas je ustvaril. Že samo, ko si to priznamo, navkljub vsem življenjskim preizkušnjam, lahko izkusimo mir.

V trenutku, ko se zavedamo, da nas On nosi na svoji dlani, pridobimo zaupanje in izgubimo strah.

2. Družina je najpomembnejša vrednota družbe

Ne družina le v ozkem pomenu besede, pač pa skupnost kot takšna. Živeti skupaj, deliti stvari, pomagati drugim, ki so bolj potrebni pomoči kot sem sam.

Noben človek ne more živeti zgolj sam zase, čeprav v zahodni družbi na vse pretege hočemo zbežati pred to resnico. Odvisni smo drug od drugega, bolj kot si to mislimo ali želimo priznati.

Ljudje v Riosuciu so močno povezani med seboj. Brez medsebojne solidarnosti ne bi mogli preživeti – dobesedno.

Ljudje v Riosuciu so nam lahko dober zgled. V tem revnem naselju ne boste našli človeka, ki bi odrekel pomoč drugemu, ker sam ‘varčuje za stara leta’. Ta stara leta lahko pridejo, lahko tudi ne, medtem ko sami ne morejo živeti v miru, če ob sebi vidijo nekoga, ki si ne more privoščiti niti enega obroka na dan.

Za individualizem ni prostora

Poslušala sva zgodbe, ko so si ljudje trgali od ust, da so lahko preživljali otroke svojih sosedov, prijateljev ali sorodnikov.

Individualizem nima prostora v družbi kot je Riosucio. Vsi imajo izkušnjo pomanjkanja, zato dobro vedo, kaj pomeni živeti iz dneva v dan, od enega obroka do drugega.

Solidarnost, to je tisto, česar se lahko naučimo od njih. Zavedanje, da smo vsi povezani.

Morda vaš sosed živi dobro, morda so vaši sorodniki in prijatelji preskrbljeni, morda so vaši starši ali stari starši v dobrih rokah, a nikoli ne nehajmo iskati priložnosti za solidarnost in dobrodelnost. Nikoli ne pozabimo negovati tenkočutnosti in občutljivosti za druge. To je konec koncev edina pot k osebnemu srečanju z Bogom.

Nobene stvari ne bomo odnesli s seboj, ko se bomo poslovili od tega življenja. In to se lahko zgodi že jutri.

3. Včasih je dovolj že to, da si navzoč

Če kdaj, potem sva se v Riosuciu učila tega, da sva lahko koristna tudi, če nimava nobene neposredne aktivnosti dela z ljudmi.

Tja sva prišla v posebnem času, ko se je po treh letih zamenjala ekipa misijonarjev. Vse aktivnosti so se zaustavile, dokler se novi misijonarji niso organizirali in poprijeli za delo prejšnjih. Od ‘stare’ ekipe je ostal edino p. Alvaro.

ŽELITE, DA VAS OBVEŠČAMO?

Ko bomo objavili nov prispevek, vam bomo povezavo do njega poslali na vaš email.

Poleg tega pa so bile razmere v Riosuciu takrat posebno kritične, obiskovanje skupnosti na drugi strani Atrata pa je bilo preveč nevarno zaradi vojske in s tem povezane negotovosti. Pater Alvaro ni želel tvegati.

Pa vendar. Ko se ti ljudje zahvaljujejo zgolj zato, ker živiš skupaj z njimi, ko ti povedo, kako veliko jim pomeni prisotnost nekoga ‘od zunaj’, še posebej iz zahoda, izgubiš neprijetni občutek nekoristnosti.

Vseeno pa je imel Operando lepo priložnost pomagati tudi zelo praktično.

Nekega dne smo z Anito obiskali šestnajstletnega fanta, ki je že eno leto priklenjen na voziček.

Ustreljen in ohromljen

Njegova zgodba je enako pretresljiva kot vse ostale. Nekoč je odšel k bratu, da bi mu pomagal na polju v bližini neke vasi. Na poti je naletel na oboroženega vojaka, ki je bil prepričan, da sodeluje z nasprotniki. Ustrelil ga je, vendar je preživel. Bil je tako hudo ranjen, da ni mogel več na noge.

Danes, po enem letu, živi v leseni baraki s svojo družino. Ker nimajo denarja za prevoz do Cartagene, še vedno ni obiskal zdravnika specialista, ki bi ga pregledal in mu postavil pravo diagnozo. Eno leto že živi v negotovosti, eno leto se sprašuje, ali bo še lahko kdaj hodil ali pa bo za vedno ostal hrom.

Z enim od misijonarjev na poti do misijona.

Težko si predstavljamo, kako mlad človek, ki je bil nekoč poln življenja in ambicij, naenkrat ostane paraliziran, s tem da sploh še ni imel časa sprejeti novih okoliščin, ker ohranja upanje, da bo nekoč spet lahko hodil. Brez končnega mnenja strokovnjaka bi tako lahko živel še zelo zelo dolgo.

S Silvo sva se odločila, da del sredstev, ki ste jih namenili za misijonarje v Riosuciu, plačamo za njegov prevoz v Cartageno. Ta je sicer zelo drag (nekaj več kot 300 € za tisoč kilometrov dolgo pot), strošek, ki si ga družina niti približno ne more privoščiti.

Nedolgo nazaj sva prejela sporočilo iz Riosucia, da je fant že v Cartageni in čaka na pregled. Kakršenkoli že bo rezultat, fant bo končno dobil svoj odgovor.

4. Brez praznovanja tudi upanja ni

Najin prvi vtis ljudi v Riosuciu, ko sva prihajala v vas, je bil drugačen od tega, kar sva lahko videla in doživela kasneje.

Ja, ljudje so res strti, ustrahovani in odrinjeni na sam rob revščine, ampak to jih nikakor ne ovira, da vsakega prostega trenutka ne namenijo za glasbo, ples in druženje.

Brez glasbe enostavno ne morejo živeti. Iz vsake hiše se slišijo ritmi, ljudje sedijo pred svojim pragom, prepevajo ali plešejo. Čuti se utrip življenja – bolj kot ga vojska želi utišati, glasnejši je.

Kadarkoli jim lahko vzamejo življenje, a veselja sedanjega trenutka jim ne morejo vzeti.

Vsak za nas še tako nepomemben praznik, pa naj bo to god tega ali onega svetnika, eden izmed mnogih praznikov Riosucia ali Kolombije, vse se praznuje ‘na polno’. Kot pravi misijonar, jim to pomaga kanalizirati negativno energijo, ki jo v danih okoliščinah sicer ne morejo drugače predelati.

Znajo živeti v trenutku. Preteklost je boleča, prihodnost negotova, ostaja jim torej le ‘zdaj’.

In ta ‘zdaj’ je v resnici edino, kar imamo. Kar je bilo, je mimo, prihodnost pa lahko prinese karkoli. Z vsakim bitjem srca nam je podarjen še en utrip življenja, ki pa ga pogosto preslišimo, saj bodisi objokujemo dogodke za nazaj ali pa skrbimo za to, kar nas še čaka.

Brez vas bi bilo težje

Zaključili smo z dobrodelno akcijo zbiranja denarja za misijonarje v Riosuciu. Z vašo pomočjo smo zbrali več kot 1.700 €, za kar se vam res lepo zahvaljujemo. Ranjenemu fantu smo že pomagali, ostalo pa bodo misijonarji porabili za svoje delo. Prav jim bo prišlo!

Toliko stvari je, ki bi jih v Operandu še radi naredili. Toliko idej in toliko projektov!

Za razliko od prejšnjih dobrodelnih namenov vas tokrat povabimo, da nas podprete kar neposredno. Vaše donacije nam bodo pomagale ideje pretvoriti v realnost, od česar boste imeli korist tako vi kot tudi ljudje, za katere si prizadevamo. Brez vas nam to ne bo uspelo.

Operando – Bog dela!

Pomagajte nam, da bomo storili še več

V društvu Operando delujemo zavzeti prostovoljci, ki nam ni vseeno za družbo v kateri živimo. Revščina, lakota in beda so neopravičljivi. Verjamemo, da je naš svet lahko lepši in boljši. Po svojeh močeh želimo k temu prispevati, brez da bi pričakovali plačilo za to. Vaša donacija nam bo pomagala vzdrževati to spletno stran in jo razvijati. Ampak z vašim darom boste posredno podprli tudi vse tiste, ki živijo v revščini in v potrebah. Za njih se zavzemamo!

6.033€ od 10.000€ zbranih
Donacija za društvo Operando

Donacija društvu Operando

6.033€ od 10.000€ zbranih

V društvu Operando delujemo zavzeti prostovoljci, ki nam ni vseeno za družbo v kateri živimo. Revščina, lakota in beda so neopravičljivi. Verjamemo, da je naš svet lahko lepši in boljši. Po svojeh močeh želimo k temu prispevati.

Za delo, ki ga opravljamo nismo plačani; osebno plačilo ni vodilo, ki bi nas usmerjalo pri našem poslanstvu za ljudi iz obrobja naše družbe.

Seveda pa brez finančnih sredstev ne bi mogli izvajati naših aktivnosti. Spletna stran in vse kar vam nudimo brezplačno, v resnici stane.

Tudi pot, ki jo Silva in Nace Volčič potujeta po svetu, kjer prostovoljno pomagata v skupnostih in misijonih, ni najcenejša. Stroški njunega prevoza na misijone plačujemo iz računa društva Operando, ki pa je odvisen od donatorjev, sponzorjev, podpornikov in vseh drugih, ki želijo prispevati svoj del pri našem poslanstvu.

Vaš dar za Operando torej ni dar za koristi članov in prostovoljcev, pač pa se v celoti nameni za razvijanje novih projektov, za poplačilo rednih stroškov: vzdrževanje spletne strani, računovodstvo in stroškov poti naših prostovoljcev.

Vemo, da tudi vam ni vseeno. Zato vas spodbujamo, da podprete naše delo in nam omogočite, da se še naprej prizadevamo za socialno najšibkejše v naši družbi.

Pozor! Ko z vašimi donacijami presežete znesek 200 € (za ta namen ali katerega drugega), vam bomo podarili knjigo Bog dela zdaj! Po Aziji, ki sta jo napisala Silva in Nace Volčič iz njune misijonske poti čez Filipine, Vietnam, Laos, Tajsko, Mjanmar, Bangladeš in Indijo)

Spodaj lahko izberete med tremi vrstami plačila: preko položnice, preko kreditne kartice ali preko Paypala. Po uspešni transakciji preko Paypala ne pozabite klikniti povezave 'Back to website' (nazaj na stran), sicer se transakcija ne bo zaključila, donacija pa ne bo poslana.

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
Varen način plačila preko SSL enkripcije.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 20,00€ One Time

2 misli na prispevek “Štiri lekcije, ki sva se jih naučila od ljudi iz Riosucia”

  1. Čudovito mislim da je vaše pričevanje. Hvala. Spoznati še druge kako se trudijo da obstanejo v bitki za življenje kot mi v bitki z globalizacijo, sekularizacijo in vsemi vrsti prtiska na nas, ki ga čutimo vsak dan. Povezanost , pomoč, ljubezen v slehernem trenutku sedaj, ko moja hči s shizofrenijo rabi razumevanje npr. in moje sotrpinke v skupini za samopomoč iščejo tolažbe in razumevanja za nadaljevanje vsakega dne in upanje. – Čimbolj mirno nas učijo ti ljudje pri vas sprejeti situacijo in živeti to kjer si. Ni samo materialna revščina, ki te pritiska so zunanji pritiski, pri nas tu se srečujemo z “druge vrste tudi hude revščine duha” in to je zelo hudo spoznati, kaj šele rešiti. Bomo začeli tudi mi plesati, ko nam žvižgajo kako na muziko drugih ali bomo poiskali rešitve sami v danem trenutku?, samo to je vprašanje.

  2. Pozdravljeni! Vedno preberem vse. Sledim napisanim dogodkom, pa tudi duhovni misli za tekoči dan.
    Ja, kar doživljate zakonca Volčič na svoji poti, je res nepredstavljivo za nas svet. Nikoli ne bi vedeli če…ne bi delila z nami. Najbolj se me vedno dotakne, ko gre za otroke. Če si ob tem predstavljam, da bi šlo za koga od mojih, ali pa za moje nežne, nedolžne vnučke (2,10 leti in 9 mesecev druga)… Ja, nepredstavljivo je! Kar delata je res vodeno od Boga! Naj vaju On blagoslavlja vedno in povsod! Vse dobro, Veronika

Napišite svoj komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

PREBERITE SI TUDI