Ulice Dake, glavnega mesta Bangladeša, so vedno polne. Za pešca celo nevarne, saj se avtobusi, avtomobili, motorne rikše, motorji in trikolesni taksisti požvižgajo na pešca, ko želi prečkati cesto ali ko hodi po nagneteni ulici.
Zakon močnejšega
Tako kot na cestah, tako tudi v odnosih med ljudmi, velja zakon močnejšega. Zato ni potrebno posebej poudarjati, da so otroci in ženske najbolj ranljivi člen te družbe.
V tistem vrvežu prometa, med stotinami ljudmi, na pločnikih in cestah, skoraj neopazni, pa vendar navzoči, so mrki obrazi otrok, prestrašeni, odrinjeni, zavrženi in sumničavi.
Imenujejo se Tokai
Vsi jih poznajo. Vsi vedo zanje. Oni so Tokai. Nimajo doma in nimajo staršev. Nikomur niso pomembni. Če jih policija aretira, jih pretepe; ampak največkrat se jim ljudje le izognejo.
Ti otroci niso sirote. Zapuščeni so. Mnogi starši so se jim odrekli, bodisi zato, ker jih niso bili zmožni preživeti, ali pa zato, ker so se ločili in preprosto odšli vsak na svoje. Včasih so prepuščeni starim staršem, a ti pogosto ne zmorejo ali ne znajo poskrbeti zanje.
Neverjetno, pa vendar resnično, na ulicah Dake je najmanj 200.000 takšnih otrok! Skoraj toliko, kot ima Ljubljana prebivalcev.
Ulica je njihov dom
Ulica je postala njihov dom, zakoni ulice pa njihova vzgoja. Na ulico običajno pridejo že ko so stari šest let. Prenočujejo v bližini železniških postaj, pod nadvozi velikih križišč ali pod nadstrešji večjih trgovin in pisarn.
Tokai Kora
Če beseda Tokai v bengalščini pomeni otroci iz ulice, izraz ‘Tokai Kora’ označuje tiste zapuščene otroke, ki se preživljajo z reciklažo odpadnih materialov. Teh je največ.
Med odpadki zbirajo plastiko, kartone, žeblje, zarjavelo železo, poškodovana obuvala ali karkoli drugega, kar se lahko obnovi in ima vsaj še malo vrednosti.
Nabrane materiale v velikih vrečah prinašajo v trgovine, posebej specializirane za razvrščanje in reciklažo.
Čustvena in telesna lakota
Tako ti mali otroci po ves dan hodijo iz ulice v ulico, neprestano na preži za ‘vrednimi’ in uporabnimi odpadki, da zaslužijo nekaj malega za kepico riža, ki ublaži njihovo lakoto.
Pa ne gre le za telesno lakoto. Živeti morajo tudi v suhi čustveni puščavi. Ta lakota je lahko še precej bolj usodna zanje, saj zaradi zapuščenosti in manjka občutka ljubljenosti, niso zmožni navezati pristnih in trajnih odnosov z drugimi.
Tistih nekaj odnosov, ki jih imajo v svetu odrasih, je ‘pogodbenih’ in pogojenih, zato so pogosto tarča fizičnih in spolnih zlorab.
Iz dolga v suženjstvo
Otroci Tokai so pogosto zadolženi v reciklažnih trgovinah, saj jim te posojajo denar za različne stvari.
Posodijo jim ga denimo, ko zbolijo in si morajo kupiti zdravila, pa tudi za kupovanje Colle, lepila, ki ga fantki že zgodaj začno zlorabljati za drogo. Iz tube ga iztisnejo v plastične vrečke in vdihavajo. Na tak način bežijo iz krutega vsakdana v omamen objem droge, ki jim nadomešča mamo in očeta.
Iz tega dolga se razvije neke vrste sužnjelastniški odnos, ko otroci s prisilnim delom služijo trgovini dokler ga ne odplačajo, kar pa se običajno nikoli ne zgodi.
Domače sužnje
Zasužnjeni otroci so eden najbolj perečih problemov bengalske družbe. Medtem ko so dečki zasužnjeni v trgovinah z reciklažo, so deklice takoimenovane domače sužnje (domestic slaves).
Imajo svojo ceno, ‘na trgu’ so, kot je na trgu posoda, pohištvo, avtomobil ali hiša. Ostajajo doma in garajo pri gospodinjskih in drugih hišnih opravilih, poleg tega pa so često prisiljene v prostitucijo. Govorim o deklicah, starih že od šest let naprej!
Pretresena do dna
Človek iz zahoda, ki je navajen na življenje v pravični in (vsaj približno) urejeni družbi, v Bangladešu preprosto onemi. Tako kot sva onemela midva, ko sva poslušala pretresljive zgodbe teh bengalskih otrok.
Človek bi se lahko vprašal, kje sta humanost in občutljivost teh ljudi? Kako lahko človek upraviči svoja dejanja in kako lahko upraviči tisto, česar ne naredi? Vprašanja, na katera morda nikoli ne bomo dobili odgovora.
Bog kaže svoj obraz
Ampak Bog nama na pot vedno pošlje ljudi, preko katerih kaže svoj Operando. Ljudi, ki so dovolj odprti, da preko njih lahko izkazuje svojo brezpogojno ljubezen.
Če ste se vprašali, kje je v takšnih razmerah Bog in kako je lahko pozabil na ranjene in zavržene otroke, bi morali spoznati patra Riccarda!
Misijonar, ki mu je mar
Italijanski misijonar redovne skupnosti Ksaverjani, Riccardo Tobanelli, dobro pozna Tokai. V Bangladešu živi že od leta 1982. Leta 1994 se je začel posvečati izključno dečkom in deklicam iz bengalskih ulic.
V mestu Khulna je odprl hišo Tokai in center KhUDA za deklice. Od leta 2005 pa je s pomočjo svojih prijateljev, ki so bili nekoč tudi sami na ulicah, pričel odpirati nočna zavetišča za zapuščene otroke v okolici glavnega mesta Daka.
Nočna zavetišča
Ta zavetišča nudijo otrokom možnost prenočišča in oskrbe, tako kot denimo tista za brezdomce v Ukrajini, ki sva jih obiskovala lansko leto.
A otroci se še vedno vsak dan (po lastni želji!), vračajo nazaj na ulico, k nabiranju odpadkov za reciklažo. Ujeti so in težko se izvijejo iz primeža svojih izkoriščevalcev.
Daleč proč od ulice
Ampak p. Riccardo je za te otroke želel še več. Sanjal je o tem, da bi jim omogočil življenje v okolju, kjer bi bili varni, osvobojeni izkoriščanja, osvobojeni drog, prostitucije, osvobojeni vseh mogočih zlorab, predvsem pa, kjer bi lahko spet začutili ljubezen po kateri hrepenijo in ki jim tudi pripada.
‘Tokai Songho’ ali skupnost Tokai, ki jo je pred petimi leti odprl v mestu Maymenshing, jim nudi vse to. Posest je odmakjnjena od vrveža mesta in obdana z naravo, polji in vrtovi. Tam je pater Riccardo zgradil dve veliki hiši, kjer trenutno biva 52 otrok, nekoč zapuščenih dečkov in deklic.
Iz Myanmarja v Bangladeš
To je skupnost v katero sva prispela midva, potem ko sva zapustila Myanmar in se z letalom napotila v Bangladeš.
Let iz Burme v Bangladeša ni bil neposredni let, saj so meje med državama zaprte. Tako sva morala najprej leteti v Malezijo, tam čakati deset ur in šele pozno zvečer poleteti v Dako.
Nikakor ne sama!
‘Počakajta me na letališču, nikakor ne hodita sama do nas. Preveč je nevarno’, naju je opozoril misijonar.
Ne pozabimo, Bangladeš je muslimanska država, kjer je bilo v zadnjih letih umorjenih kar nekaj zahodnjakov, med njimi tudi dva italijanska bloggerja.
Poleg tega pa je benglaska vlada izjemno sumničava do tujcev iz zahoda in pogosto celo nadzoruje njihovo gibanje po državi.
Vizo sva dobesedno izprosila
To, da sva prišla v popolnoma drugačno kulturo od tiste, ki sva jo bila vajena v jugovzhodni Aziji, sva izkusila že na letališču v Dakki, ko sva skoraj tri ure prepričevala stroge policiste naj nama izdajo mesečno vizo za vstop v državo – kljub temu, da sva jo predhodno že plačala. Dolga zgodba, za kdaj drugič.
Ura je bila pet zjutraj, ko se je Riccardo pripeljal na letališče, ob sedmih pa smo vendarle prispeli v skupnost.
Promet je milorečeno brezupen
O prometu in kaosu na cesti sploh ne bom izgubljal besed. Naj rečem le to, da daleč presega vse tisto, kar sva do sedaj doživela na cestah po Aziji. Bil sem tako utrujen, da sem skoraj vso pot spal, Silva žal ni imela te sreče.
Sprejem za strica in teto
Ampak to, kar sva doživela ob prihodu v Tokai Songho, nisva niti približno pričakovala.
Otroci so bili na dvorišču. Ko sva izstopila iz avta, so se iz vseh strani pognali proti nama, skakali okrog naju, kričali, pozdravljali, se prerivali med seboj da bi se naju lahko dotaknili in nama skakali v objem.
Bila sva Uncle (stric) in Aunti (teta), naziv, s katerim naslavljajo obiskovalce svoje skupnosti.
Nekaj starejših fantov je odneslo najino prtljago v hišo, medtem ko se midva nisva mogla premakniti niti za en meter naprej. Dečki in deklice so bili vsepovsod okrog naju.
Sestradani ljubezni in dotikov
To so torej ti otroci, sva si mislila. Na zunaj prav takšni, kot vsi drugi, a vsak s svojo žalostno, pogosto pretresljivo zgodbo v srcu.
‘Sestradani so ljubezni, dotikov in nežnosti,’ nama je povedal Riccardo. ‘Ko bosta nekaj časa tukaj, bosta dobro začutila, kako zelo hrepenijo po tem, da bi bili sprejeti in ljubljeni.’
Kraj, kjer je doma Ljubezen
Po dveh dneh potovanja, sva bila neskončno utrujena. Pred očmi sva videla le še posteljo, potrebovala sva počitek.
Najina soba je bila pripravljena, postelja lepo postlana in zaspala sva s posebnim občutkom, da sva resnično prišla na kraj, kjer prebiva Ljubezen.
Več o otrocih na misijonu, o tem, kako sva preživela prve dni v skupnosti in kako velik človek je p. Riccardo, bom pisal v naslednjem članku.
