cover

Pretresljive zgodbe iz Ukrajine

Misijon v Kijevu
Misijon, hiša Lazaristov in Marijinih sester ob njej

Skupaj z Natasho in Oksano, prostovoljkama na misijonu v Kijevu, smo vstopili v prepoln metro. Presenetil nas je smrad in močan vonj po urinu. Poleg mene, pri vratih metroja, je stal brezdomec.

Oksana je ogovorila brezdomca, ker mu je želela povedati, kje lahko dobi pomoč. Začeli smo pogovor. Berač je pripovedoval, da se je pred leti bojeval v Afganistanu, potem pa v Ukrajini ni dobil nikakršne možnosti za zaposlitev in dostojno bivanje. Na metroju je bila tišina, ljudje poleg nas so poslušali pogovor.

Medtem, ko je pripovedoval svojo zgodbo, se je iz množice besno oglasil mlajši moški:

‘Poslušaj! Najprej se pojdi domov očistit, potem pa pridi nazaj in govori.’

Zakaj? Zakaj?

Presenečeni smo pogledali jeznega sopotnika. Brezdomec je bil užaljen in se je začel braniti. Očitno so njegove besede v mladem možu izzvale še več jeze.

Brezdomec v Kijevu
Po padcu iz vlaka se je nasmeh na obraz brezdomca vendarle vrnil

Metro se je v tem času ustavil na naslednji postaji in odprla so se vrata za nami. Moški se je na silo pririnil do nas in z nogo brcnil berača v trebuh, da je ta nemočno padel iz vlaka in obležal na postaji.

Nihče od sopotnikov ni izstopil, da bi mu pomagal. S Silvo sva se pognala iz metroja in pomignila Oksani in Nataši, naj priskočita na pomoč. Potem so se vrata zaprla in metro je odpeljal naprej.

Navdihujoče branje – misijonsko potovanje po Evropi in Aziji

Brezdomcu sem pomagal na noge, medtem ko je ta jokal pred nami in ponavljal: ‘Zakaj je bilo to potrebno? Le za hrano beračim. Zakaj? Zakaj?

Žalostni in zaskrbljeni

To se je zgodilo dan potem, ko sva iz Rima priletela v Kijev, na misijon, kjer služijo Lazaristi in Marijine sestre.

Ljudje v Ukrajini
Ljudje na Kijevskih ulicah

Razlika v temperaturi med Italijo in Ukrajino je bila precejšnja, a mraz ni bil tisto, kar naju je v resnici presenetilo. Medtem ko sva iz letališča hodila proti misijonu, sva opazovala mesto in ljudi na ulicah.

Zgradbe in stanovanjski bloki so ostali prav takšni, kot smo jih bili vajeni v Sloveniji pred tridesetimi leti, še v času Jugoslavije. Obrazi mimoidočih ljudi so resni, mrki in žalostni. Na ulicah je veliko vojakov, mladi fantje, ki za svojo domovino odhajajo v vojno na vzhodni del Ukrajine, v Donetsk in Lugansk, branit mejo pred ruskimi vojaškimi silami.

Gor ali dol – prihodnost še vedno negotova

Če sva bila v Italiji, Franciji in Španiji vajena živahnega vrveža v podzemni železnici, so kijevski metroji, čeprav polni ljudi, nenavadno tihi.Tekoče stopnice vodijo potnike 30 metrov globoko pod zemljo, strmo in hitro. Zamišljeni in zaskrbljeni Ukrajinci se vsak dan vozijo gor in dol v službe, domove, po opravkih, v prihodnost, ki je v tem času še vedno zelo negotova.

Podzemna železnica v Kijevu
Po tekočih stopnicah v metro

Misijon Marijinih sester

Marijine sestre, misijonarke, so od glavne železniške postaje oddaljene slab kilometer. Na pol poti do tja nama je naproti prišla sestra Marta Meško.

Vstopili smo v misijonsko hišo, ki poleg doma Lazaristov stoji v mirnejši soseski Kijeva, le nekaj metrov proč od močno zastražene ambasade Savdske Arabije.

Misijon v Kijevu
Kosilo na misijonu

Tam sva spoznala še dve Marijini sestri, Slovenko Barbaro Peterlin in sestro Vasilinko, Ukrajinko. Sestre, ki že leta tiho in predano služijo najbolj ubogim ljudem v Ukrajini, brezdomcem, bolnikom in obubožanim, prezrtim, odrinjenim na rob družbe, za katere se drugi ljudje običajno ne zmenijo.

Socialni obraz Ukrajine

Sestre so nama postregle s kavo, toplim čajem in okusnim pecivom. A postregle so nama tudi s pretresljivimi zgodbami, ki razkrivajo duha v tej preizkušani državi.

Rak rana Ukrajine so brezdomci. Kot pravi sestra Marta, so brezdomci na ulicah vizitka države, odnos do njih pa pravi pokazatelj stanja v družbi. Biti brezdomec v Ukrajini pomeni biti brez kakršnekoli možnosti za dostojno življenje, če se zanje seveda ne zavzamejo ljudje, ki verjamejo v dostojanstvo vsakega človeškega življenja, ne glede na stan, status in premoženje.

Delo z brezdomci v Kijevski bolnišnici

Sestre veliko časa preživijo v bolnici, kjer skrbijo za nego in higieno ljudi iz ulic. Težko je odgovoriti na vprašanje, zakaj zanje ne poskrbi bolnišnično osebje. Morda zato, ker jim je škoda denarja in časa, morda zato, ker ni dovolj usposobljenega osebja, a najbolj verjetno zato, ker jim preprosto ni mar zanje.

Brezdomci v bolnišnici Kijev
Soba namenjena brezdomcem v Kijevski bolnišnici

Kakorkoli, bolnišnica poskrbi za ljudi, ki si zdravje in nego lahko plačajo sami. V zastarelem bolnišničnem kompleksu blizu misijona je tako nekaj zanemarjenih sob z razmajanimi posteljami namenjenih ljudem iz ulice.

Po operacijah ali resnejših posegih, ki jih zdravniki sicer izvedejo na račun države, berače iz ulice prestavijo v ‘njihove’ sobe’, kjer so prepuščeni na milost ali nemilost prostovoljcev.

Ko se čas izteče

Sestri Marta in Barbara sta nama pripovedovali o nedavnem dogodku z Vladimirjem, ki je nepokreten ležal v sobi za brezdomce na koncu oddelka.

Oskrba brezdomcev v bolnišnici
Dostojno oskrbo si zasluži vsak človek, ne glede na njegov družbeni status!

Zakaj je prišel v bolnico ni jasno, bilo pa je očitno, da potrebuje oskrbo in nego. Ležal je v umazani postelji, razmočeni od urina in znoja. Ob enem izmed rednih obiskov, ki jih na tem oddelku opravljajo, so ga naše sestre umile in oskrbele, za kar jim je bil seveda neizmerno hvaležen.

Nazaj na ulico

A čez nekaj časa je na misijon poklicala neka prostovoljka in začudeno vprašala, zakaj Vladimir leži na ulici. Kot se je izkazalo, se je osebje v bolnici naenkrat odločilo, da je zanj čas ‘zdravljenja’ končan, zato so ga z vozilom odpeljali v mesto in ga odložili nekje na ulici. Ko so sestre soočile zdravstveno osebje s tem dogodkom, so se ti obotavljivo zagovarjali, da je Vladimir odšel sam. Dejali so, da je pobegnil.

Oskrba brezdomcev v bolnišnici
Nekaj brezdomcev v bolniški sobi (od vseh še najbolj urejena)

Si predstavljate nepokretnega človeka, brez svojega doma, kako beži iz bolnice, da bi se sredi zime lahko ulegel na mrzla tla, sredi vrveče kijevske ulice?

‘Prav nič novega,’ se je bridko nasmehnila sestra Marta. ‘To je le najnovejša izmed številnih zgodb, ki se vsak dan dogajajo sredi Ukrajine.’

Dostojen pokop umrlega je delo usmiljenja

Sestre so pripovedovale o tem, kako bolnice ravnajo z umrlimi brezdomci. Običajno je tako, da trupla enkrat na tri mesece odvažajo na ‘pokopališče za brezdomce’. Do takrat ležijo v mrtvašnicah, tudi po več mesecev, pač toliko časa, kolikor je potrebno, da se jih iz vseh ustanov Kijeva zbere dovolj.

Nedavno so izvedele, da trupla ljudi iz ulic pokopavajo v mestu Brovary. Zato so se z diakonom Janom, lazaristom in nekaterimi prostovoljci ter prijatelji misijona skupaj odpravili na to ‘pokopališče’ in opravili katoliški obred za vse ljudi, ki počivajo na tem kraju.

Plevel nad zemljo umrlih brezdomcev

Zakaj beseda ‘pokopališče’ v narekovaju? V bistvu ne gre za pokopališče, kot ga običajno razumemo pri nas. Brezdomci so pokopani na nekem polju izven mesta. Z bagerjem izkopljejo dolg jarek, kamor položijo trupla, drug poleg drugega, in jih zagrebejo.

Pokopališče za brezdomce Brovary
Pokopališče brezdomcev, skrito pred očmi javnosti

Sestre so našle ‘sveže’ pokopališče ljudi, pokopanih v zadnjih nekaj mesecih. Mesto drugih brezdomcev, ki že leta počivajo na tem kraju, je poraslo z visokim plevelom, zapuščeno in pozabljeno.

Zavihala sva rokave

Sestra Marta je poskrbela za najino namestitev. Prenočujeva v velikem poslopju Dominikancev, na teološkem Institutu Tomaža Akvinskega. Poleg predavalnic, klavzure, kuhinje in dvorane je tudi mnogo sob za goste.

DARILO OB VPISU NA NOVICE

Ko bomo objavili nov prispevek, vam bomo povezavo do njega poslali na vaš email. Ob prijavi na novice, vam bomo podarili tudi čudovito elektronsko knjigo.

Najino delo je lepo, razgibano in polno priložnosti za spoznavanje realne socialne slike današnje Ukrajine. S sestrami obiskujeva brezdomce v bolnišnici, kjer pomagava pri negi, umivanju in osebni higieni. Neposredno sva lahko doživela okoliščine, v kakršnih se znajdejo bolni, onemogli ali poškodovani ljudje iz ulice. Slike in prizori, ki bodo za vedno ostali pred najinimi očmi!

Obiski na domovih

S sestro Barbaro in Vasilinko smo doma obiskali ostarelo gospo Galo, ki je po možganski kapi že štirinajst let prikovana na posteljo, popolnoma odvisna od pomoči naših misijonark in sodelavcev iz Karitasa.

Obisk ubogih na domu Kijev
Obisk gospe Nade na njenem domu

Skupaj z njo sicer živi sin z dekletom, a svoji mami ni v veliko pomoč. Prej v breme. Skromno socialno podporo, ki jo Gala dobiva od države, v celoti porabi za alkohol in zabave z dekletom ter prijatelji v njenem stanovanju.

Brezbrižnost

Ko smo vstopili v prostor, je bil prizor dovolj zgovoren. Odpadajoč omet na stenah, zaprašene police in cigaretni dim. Medtem ko smo umivali in oskrbovali gospo Galo, sta sin in njegovo dekle sedela v kuhinji, pila kavo, kadila in se mirno pogovarjala. Tisti dan gospa ni imela modric ali sledi krvi, a sestre včasih opazijo tudi to.

Nočni center za brezdomce

Projekt, na katerega so misijonarke zelo ponosne, je novo zatočišče za brezdomce, blizu glavne železniške postaje Vokzalna. Organizacija Depaul v nočnem času namenja prostor ljudem iz ulice, da ti lahko pričakajo jutro na toplem in se tako izognejo morebitni smrti zaradi podhladitve, kar se v Ukrajini še vedno zelo pogosto dogaja.

Nočni center za brezdomce v Kijevu
Prostor v nočnem centru za brezdomce (soba za ženske)

Cena za dobrodelnost je visoka

Depaul plačuje izjemno visoko ceno za ta dobrodelni namen. Mesečna najemnina prostora, ki obsega 200 m2, znaša 1000€! Za državo, kjer normalna plača delavca znaša 200€ in kjer brezposelnost presega 20 odstotkov, je to zelo veliko. Na vprašanje, zakaj so cene tako visoke, je sestra Marta le skomignila: ‘To je pač Kijev. Vsak želi rešiti svojo kožo, zato s cenami ne prizanašajo nikomur.’

Aktualna donacija

Na področju Chocója, kjer delujejo kolumbijski misijonarji klaretinci, divja vojna. Najhujše žrtve vojne niso vojaki, ampak tam živeče skupnosti Indijancev in Afro-kolumbijcev. Kliknite gumb ‘Darujte zdaj’ in si preberite več.

1.435€ od 2.000€ zbranih
Podprimo misijonarje v Kolumbiji

Podprimo misijonarje v Kolumbiji

1.435€ od 2.000€ zbranih

Na področju Chocója, kjer delujejo kolumbijski misijonarji klaretinci, divja vojna.

Na eni strani ilegalni gverilci, na drugi strani vlada s svojo vojsko in policijo.

Najhujše žrtve vojne niso vojaki ampak tam živeče skupnosti Indijancev in Afro-kolumbijcev.

Vsak dan se poroča o novih žrtvah na teh ozemljih. V gozdovih, kjer živijo domorodci, jih ilegalna vojska preganja iz njihovega ozemlja; požiga jim domove, mori moške, posiljuje ženske, bombardira hiše, da se le umaknejo iz tega teritorija in se preselijo drugam - kajpak tja, kjer je zemlja revna in kjer so pogoji za bivanje osiromašeni.

Ljudje bežijo iz svojih domov v naselje Riosucio, kjer živijo v skrajni bedi, revščini, obupani, ker se ne morejo vrniti domov. Tem ljudem želijo misijonarji pomagati, a žal pogosto tudi njim manjka sredstev za učinkovito delo in pomoč.

Zanje želijo obnoviti knjižnjico v misijonu, jim urediti prostor za glasbene in gledališke dejavnosti, kjer bodo mladi spet prišli v stik s svojimi koreninami in kulturo.

Predvsem pa zbirajo denar za avto, s katerim bi se lahko prebijali do težko dostopnih skupnosti v okolici Riosucia.

Več o razmerah v tem delu kolumbije si lahko preberete tukaj.

Obračamo se k vam, v upanju, da jim bomo skupaj lahko pomagali, kolikor je v naši moči.

Hvala za vsak evro namenjen misijonarjem v Chocóju ter ljudem, s katerimi živijo in delajo.

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
Varen način plačila preko SSL enkripcije.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 20,00€

KAJ PA VI MISLITE?

Vaš komentar na prispevek je dragocen. Tako za nas kot za vse ostale, ki so prispevek prebrali. Podelite z nami svoje misli, ideje in mnenja. Drugi bodo vaš komentar lahko všečkali in nanj odgovorili, predvsem pa, več komentarjev kot boste objavili v prispevkih, boljšo značko si boste zaslužili. Prvo dobite že z desetimi objavljenimi komentarji!

  • Karin pravi:

    Draga Silva in Nace,
    res pretresljiva zgodba…slike so vec kot zgovorne, kako tezko zivijo ljudje s to bolecino, si lahko samo mislimo…In to ni nekje na koncu sveta.
    Najhuje je, ko clovek izgubi dostojanstvo in to ne po svoji krivdi. Res smo lahko hvalezni za vse vam podobne ljudi, ljudi z velikim srcem, pozrtvovalnostjo, prostovoljnim delom….blagoslova se naprej in velik objem obema v mrzlo Ukrajino

    Karin

    • Nace Volčič pravi:

      Hvala, Karin za podporo in objem. Ukrajina je potrebna naše molitve in naše pomoči, kakorkoli jo lahko ponudimo. Iskreno upam, da bomo našim sestram res pomagali napolniti šparovček in vsaj malo prispevati za lepšo prihodnost ljudi, ki živijo povsem drugačno življenje kot drugje po Evropi! Operando!

  • Jolanda pravi:

    Draga Silva in Nace, ko sem prebrala ta prispevek o Ukrajini, me je pretreslo.
    Prispevek sem delila in upam, da se bo šparovček za ljudi v Ukrajini hitro polnil.
    Bog z vama. Naj vama Gospod da moči in zdravja.
    Vse dobro,
    Jolanda

  • janez pravi:

    V naši deželici se ljudje sploh ne zavedamo kaj imamo, pravo blagostanje, razen duševne bede.. Res beda v vseh pogledih, kot beremo v Ukrajini, ubogi ljudje. Lazaristi, res prava dela usmiljenja. Bog z vami. Neopazno, brez pompa in fotografiranja.

    Oda Klatežu

    Izaija 53

    Ni imel podobe ne lepote, da bi ga hoteli videti,
    ne zunanjosti, da bi si ga želeli.
    Bil je zaničevan in zapuščen od ljudi,
    mož bolečin in znanec bolezni,
    kakor tisti, pred katerim si zakrivajo obraz,
    je bil zaničevan in nismo ga cenili.

    V resnici je nosil naše bolezni,
    naložil si je naše bolečine,
    mi pa smo ga imeli za zadetega,
    udarjenega od Boga in ponižanega.
    On pa je bil ranjen zaradi naših prestopkov,
    strt zaradi naših krivd.
    Kazen za naš mir je padla nanj,
    po njegovih ranah smo bili ozdravljeni.
    Mi vsi smo tavali kakor ovce,
    obrnili smo se vsak na svojo pot,
    GOSPOD pa je naložil nanj
    krivdo nas vseh.

    • Operando pravi:

      Lepo, Janez, odlično napisano! Še posebej tole me nagovarja v tem času: On pa je bil ranjen zaradi naših prestopkov, strt zaradi naših krivd.

      Brezdomci so odraz našega načina življenja, vsi smo odgovorni za to, ne le politika, gospodarstvo…In končno, ko bomo razumeli, da je to pravzaprav Jezus, bomo na njih gledali drugače.

  • PREBERITE SI TUDI