Najina nova postaja: Tarapoto – mesto palm

Silvine težave z dihali in alergijo so se kmalu potem, ko je začela jemati zdravila, umirile in čez čas povsem pojenjale. K boljšemu počutju je zagotovo prispeval tudi prijeten morski zrak Tihega oceana.

Tudi jaz sem se ves čas Lime počutil zelo dobro; dolgi sprehodi, ki sva jih delala skoraj vsak dan, vzdolž obalnih mest, od Barranca, čez Miraflores, do San Isidra, so name vplivali blagodejno, a priznam, da sem kmalu že začel pogrešati vročino, sonce in dinamiko amazonskih mest, s svojim kaosom, živžavom in sproščenostjo.

Zadnji dnevi Lime, tik preden sva odletelela v Tarapoto

V prejšnejm članku sem vam omenil Gina, ki naju je povabil v Tarapoto. Takšna znamenja, ki pridejo prav v času, ko sva sama v negotovosti kako in kam naprej, so za naju vedno zelo pomembna. Konec koncev sva na tak način, brez vnaprejšnjega načrtovanja, prepotovala tri kontinente in več kot 25 držav.

ZAČNITE DAN Z BOGOM

Vpišite se in vsak dan boste prejeli kratko jutranjo molitev – BREZPLAČNO!

Vedela sva, da nazaj v Pucallpo zaradi Silvinega zdravja ne bova mogla več. Charito, ki naju je sprejela v Pucallpi in z nama ostala v tesnem stiku, ni skrivala razočaranja. Z njo smo se namreč veliko pogovarjali o dobrodelnih projektih, ki bi jih lahko izvedli skupaj.

Ampak nikoli ne reci nikoli. Bog ima svoje načrte in samo On ve, ali se bodo naše poti še kdaj prekrižale ali ne. Povedala sva ji, da sva se odločila oditi nazaj v Amazonijo, a tokrat v Tarapoto, na povabilo Gina. Tarapoto je vsaj 13 ur vožnje z avtobusom oddaljen od Pucallpe.

Charito seveda pozna Gina. Ne le, da je oče njenemu nečaku, ampak se z njim že nekaj časa dogovarjata za dobrodelno sodelovanje.

Tako Charito, kot Gino, imata svojo dobrodelno organizacijo in njuni interesi se pokrivajo. Gino želi pomagati zlasti otrokom v oddaljenih amazonskih skupnostih pri anemiji, Charito pa tam želi doseči ženske in jih navdušiti za različne samostojne dejavnosti, o čemer sem pisal že tukaj.

Kakorkoli, Gino je iz Lime odšel v Tarapoto, medtem ko je morala Jessy skupaj z mamo in sinom Alessiom še ostati v Limi zaradi zdravstvenih pregledov.

Nekaj dni za Ginom sva v Tarapoto odšla tudi midva.

Kmalu po prihodu v Tarapoto, smo se srečali z Ginom

Tarapoto, ali ‘mesto palm’, kot ga imenujejo, je v drugi amazonski regiji kot Pucallpa. Pucallpa leži v regiji Ucayali, saj se tako imenuje glavna reka, ki teče ob mestu, medtem ko Tarapoto leži v regiji San Martin, v severnejšem delu Peruja.

Mesto leži nekoliko višje od Pucallpe, približno 350 metrov nad morjem, kar se nekoliko (ne pa prav veliko) pozna pri temperaturah. Pucallpa je pogosto dosegala temperature preko 40 stopinj, medtem ko je v Tarapotu dokaj znosnih 30-35 stopinj čez dan in nekje 25 ponoči.

Čeprav je glavno mesto regije San Martin mesto Moyobamba, je Tarapoto vseeno največje mesto v coni, bolj trgovsko usmerjeno, s svojimi naravnimi danostmi pa privablja številne turiste. Ti se v glavnem odpravljajo na pohode po amazonski džungli, si ogledujejo slapove, lagune, divje živali in drugo, o čemer bom verjetno še pisal v prihodnjih prispevkih.

Poleg turizma je Tarapoto poznan po pridelavi kave, zlasti pa kakava. Kakav, ki ga obrodi zemlja v Tarapotu, velja za najboljšega v Peruju!

Plaza de las Armas – glavni trg Tarapota

Žal pa Tarapoto, tako kot druga večja mesta v selvi, slovi po ilegalni pridelavi listov koke, nelegalni sečnji gozdov in prekupčevanju z zemljišči.

Mesto je prav zares, kot nama je omenil Gino, boljše organizirano, boljše urejeno, več mesta je asfaltiranega, več stvari lahko ponudi obiskovalcu. Verjetno gre boljšo organizacijo pripisati dejstvu, da je vsaj pol manjše od Pucallpe. Mesto ima namreč okrog 180.000 tisoč prebivalcev, medtem ko jih ima Pucallpa pol milijona.

Gino nama je preko prijatelja našel stanovanje, v katerem bi lahko bivala v Tarapotu. Iskala sva možnost, kjer bi lahko ostala dolgoročno, po dovolj ugodni mesečni ceni.

Ampak ko sva zvečer priletela v mesto in utrujena prišla v stanovanje, sva hitro doživela še drugo, manj lepo plat Tarapota. Mesto je glasno!

Jutranja tržnica, nedaleč proč od najine nastanitve

Taksist, ki naju je pripeljal do stanovanja, nama je povedal, da po mestu vsak dan vozi več kot 80.000 motornih vozil. Ne toliko avtomobilov, kot moto-karov, navadnih motorjev in skuterjev.

Sobica, v kateri sva prenočila, je gledala na cesto. Ponoči je bilo toliko hrupa, da celo noč nisva mogla zaspati. Druga težava je bila ta, da stanovanje sploh ni bilo opremljeno.

Neopremljena stanovanja v Peruju so kar običajna. Ljudje se selijo iz enega stanovanja v drugega, glede na delo, ki ga imajo ali kakšne druge življenjske okoliščine. Oprema, kot so kuhinja, omare in vse ostalo, jim sledi s selitvenimi servisi, ki niso tako zelo dragi.

Če bi želela ostati v tem stanovanju, bi morala kupiti omare, mize, štedilnik, hladilnik, skratka vse za normalno bivanje.

V kopalnici so gomazeli ščurki, stene, kjer je bila prej postavljena kuhinja, so bile popolnoma mastne še od prejšnjega najemnika.

Absolutno nisva želela biti nehvaležna Ginu, ki se je res potrudil in nama zagotovil namestitev, ampak sva naslednji dan že poiskala drugo rešitev in se mu vseeno lepo zahvalila. Razumel je.

Tukaj je najina sobica – preprosto, mirno in prijetno

Poleg Gina v Tarapotu nisva poznala nikogar. Ampak to sva si vzela kot poseben izziv. Vedela sva, da je on zaposlen, da ima odvetniško delo na letališču in da se bova v marsičem morala zanesti sama nase.

V preteklosti, ko sva potovala po svetu, sva vedno živela in delala v skupnostih. Bila sva gostja, a le za nekaj časa, običajno en mesec, potem sva odšla naprej, v novo državo in novo skupnost.

V Tarapotu je drugače. Znajti se bova morava sama.

Odkrila sva manjši, a prijeten kompleks štirih sobic, ki si med seboj delijo kuhinjo in dnevni prostor. V eni od njih zdaj živiva in všeč nama je tukaj. Tisto, kar je najbolj pomembno je to, da se lahko ponoči dobro odpočijeva, da ni hrupa, in da imava dobre pogoje za delo.

V naslednjem prispevku bom z vami delil, kako sva zaživela v mestu, koga vse sva spoznala in kakšna je bila najina prva izkušnja dobrodelne akcije v oddaljeni in preprosti vasi Sisa.

Delite s prijatelji

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja