Enaindvajseta postaja: Tega sva se naučila v Hondurasu

Ko človek živi v neki skupnosti tako intenzivno, kot sva midva na Barki v Hondurasu, se ob koncu proces refleksije začne nekako sam od sebe.

Čeprav sva s Silvo vsak dan posvečala čas premišljevanju o hiši, o najini vlogi v njej in vsakodnevnih izzivih, s katerimi sva se soočala, pa šele zdaj, ko odhajava, lahko zares razločno vidiva, kaj sva dala skupnosti, s čim naju je skupnost obdarila, in sploh, česa sva se naučila v tem času.

Z vami bi rad delil nekaj stvari, ki so se nama tukaj zdele zanime in so drugačne od tega, kar smo navajeni v Sloveniji.

ZAČNITE DAN Z BOGOM

Vpišite se in vsak dan boste prejeli kratko jutranjo molitev – BREZPLAČNO!

Tikanje je nespoštljivo

Ena od teh je zagotovo vikanje.

Slovenci seveda poznamo ta spoštljivi način komunikacije, nekaj kar v marsikaterih jezikih in kulturah ne poznajo. V angleško govorečih državah denimo beseda ‘vi’, ko nagovarjaš enega človeka, ne obstaja.

V naši kulturi se sicer vikanje iz generacije v generacijo izgublja. Medtem ko so še naši dedki in babice, ali celo naši starši, svoje starše vikali, se danes z njimi pogovarjamo bolj sproščeno.

Iz leve proti desni: don Raul, Carina (odgovorna za hišo), Hector, David in spredaj Johny.

V Hondurasu je vikanje zelo striktna oblika komunikacije, in to ne le med otroci in starši, pač pa tudi med mladimi prijatelji, pogosto celo med zakonci in partnerji.

Ker sva bila iz drugih južnoameriških držav navajena dokaj hitro tikati vrstnike ali mlajše od naju (starejše vedno vikava, razen, če se ne dogovorimo drugače), so naju zelo hitro opozorili, da je tikanje v Hondurasu nespoštljivo.

Mladi asistenti so nama pripovedovali, da se običajno celo bratje in sestre vikajo med seboj.

Hitro sva morala preklopiti na ‘program vikanja’ in se tega ponovno navaditi. Predstavljava si, da bo v Mehiki podobno, tako da nama bo to verjetno še koristilo. Če bova prijatelje, ko bova prišla nazaj v Slovenijo vikala, bodo vsaj razumeli zakaj. 🙂

Po drugi strani se nama zdi zanimivo, da je pri tako spoštljivem načinu nagovarjanja v družinah toliko verbalnega nasilja.

Po večerji. Mina vedno pomiva posodo, ostali splakujemo in brišemo.

Jasno, veliko je razlogov, da je v Hondurasu toliko družin razpadlih; alkohol, droge, čustvene in finančnih odvisnosti, mačizem, feminizem, porušene družinske vrednote. Včasih sva si poizkušala predstavljati, kako se ti ljudje prepirajo, ne da pri tem prekršijo pravilo vikanja.

Meje, ki jih določa ekonomija

Nekaj, kar naju pogosto žalosti v Latinoameriških državah, je klasizem. V Hondurasu je še posebej izrazit.

S klasizmom mislim predvsem to, da se družba deli med seboj glede na ekonomski status. Bolj kot je prisoten v družbi, močneje so zarisane meje med visokim razredom, srednjim razredom in tistim najnižjim.

Čeprav je ljudi iz visokega ekonomskega razreda malo, pa so vseeno prisotni. So ljudje, ki so zelo premožni in živijo na način, kot živijo premožni povsod po svetu.

Na lepih in varnih lokacijah, z vsem udobjem, ki ga prinaša denar in z vsemi možnostmi, od odlične zdravstvene oskrbe, do dobre izobrazbe (v Združenih državah) in pogostih potovanj izven Hondurasa.

S Carolino, predsednico honduraške Barkine skupnosti.

Večina Hondurašanov si tega seveda ne more privoščiti. V enem prvih člankov sem že napisal, da skoraj 60% Hondurašanov živi v revščini, od tega 30% v skrajni revščini, kar pomeni, da milijonom primanjkuje hrana, streha nad glavo in zdravstvena oskrba.

Klasizem v Hondurasu se močno odraža na nivoju medsebojnih odnosov. Ustvarja se razredna segregacija, kjer veljajo nepisana pravila, da se meje med razredi ne prekoračujejo. Ljudje iz visokega razreda se denimo ne poročajo s tistimi iz nizkega, celo prijateljske vezi med njimi so redke.

Življenje skozi ples in glasbo

Življenje v Barkini hiši nama je razkril marsikatero navado Hondurašanov, ki se naju je dotaknila ali se nama zdela zanimiva.

Glasba je ena od njih. Ta narod živi z glasbo. V naši hiši se dan začne in konča s prižgano televizijo in glasbenimi spoti. In to zelo na glas – morda celo preveč za evropska ušesa.

Prva stvar, ki jo mora asistent narediti zjutraj, preden začne zbujati chicote, je, da prižge televizijo in nastavi glasbo. Ta se potem vrti čez ves dan, v glavnem eni in isti spoti, ene in iste popevke.

Čez dan se glasbi v hiši pridruži še glasba iz sosednjih hiš, tako da se popevke med seboj mešajo, prekrivajo in tekmujejo v glasnosti.

Tudi komunikacija med ljudmi je precej glasna in še vedno nisem prepričan, če sploh znajo govoriti potiho – celo ponoči, ko ljudje okrog spijo.

Darwin in Mina.

Ne bom pozabil, kako se je nekega večera, okrog desetih, eden od sosedov odločil na balkon postaviti ‘parlante’ (zvočnik) in do ene ure zjutraj navijati pridigo nekega gorečega pastorja.

V avtobusih ali v skupnih prostorih ljudje pogosto ne uporabljajo slušalk. Youtube posnetke na telefonih poslušajo na najvišji možni glasnosti in zdi se, da to nikogar okrog ne moti. No ja, saj enako počnejo tudi ostali, vsak je bolj ali manj zatopljen v svoj predvajalnik.

Fantje in dekleta so nama poleg glasbe kazali tudi to, kako pomemben je ples v življenju Hondurašana. ‘Punta’ je tipičen v tem koncu Centralne Amerike; hitri ritmi bobnov in vokalov, ki jim plesalci, zlasti ženske, sledijo z enako hitrimi ritmi miganja z boki.

Hector in Mina sta kljub svojim omejitvam v tem plesu zelo dobra, medtem ko so Johny, David in drugi bolj kot na ples osredotočeni na razgaljena in zapeljiva dekleta.

Če pade kruhek ti na tla…

Še ena stvar se nama je zdela zanimiva. Pri obrokih, ko naši fantje in dekleta jedo, jim hrana seveda pogosto pada iz krožnikov na mizo. Povsem normalno glede na njihove telesne omejitve. A če želijo hrano iz mize dati nazaj na krožnik ali jo nesti v usta, jih asistenti opozorijo, da se to ne dela in ni spodobno.

Nama se je to vedno zdelo nenavadno. Enkrat sva celo prevedla tisti rek: ‘Če pade kruhek ti na tla…’ saj poznate. Ampak sva imela občutek, da se jim je zdelo preveč čudno in tega nisva več ponavljala.

Ljudje nosimo svet v sebi

Navade, ki so tako zelo ukoreninjene v kulturi, je težko spreminjati in midva se še kako dobro zavedava, da morava tujo kulturo spoštovati, tudi če se nama zdi nenavadna ali celo neprimerna.

Drugačnost, ki nama jo kaže Bog, je razlog za učenje in bogatenje. Stvari si zapisujeva, o njih premišljujeva in pogosto primerjava kulture različnih narodov med seboj.

Z don Raulom.

Barkina skupnost v Hondurasu je najina enaindvajseta skupnost, v kateri sva živela in delala, odkar potujeva po svetu. Materiala za premišljevanje, pogovore in primerjanja imava veliko.

Vtisi in spoznanja so v teh letih v nama ustvarili pestro podobo, z vsemi razlikami, z vsem lepim in krutim, z vso kontradiktornostjo in harmonijo, s kaosom in redom, ki ga v sebi nosi naš svet.

V resnici pa je vse to odraz notranjosti prav vsakega izmed nas. Tudi če človek ne potuje in tega ne spoznava na ‘zunanji način’, je dovolj, da pogleda v sebe. Če to naredi iskreno in brez strahu, bo spoznal vse to in še več.

Delite s prijatelji

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja