Honduras in Mehika – razlika je velika!

Čeprav je zračna razdalja med glavnima mestoma Hondurasa in Mehike le 1100 kilometrov, pa se nama zdi, kot da bi prišla v povsem drug svet.

Obe državi sta sicer del centralnega dela Latinske Amerike in načeloma velja, da je med narodi te regije veliko podobnosti (jezik, kultura, navade).

Ampak vseeno, razlika v dinamiki in utripu življenja je tako izrazita, da sva s Silvo potrebovala nekaj časa, da sva se prilagodila spremembi.

ZAČNITE DAN Z BOGOM

Vpišite se in vsak dan boste prejeli kratko jutranjo molitev – BREZPLAČNO!

Ciudad de Mexico

Največjo razliko zagotovo naredi velikost države. Medtem ko v Hondurasu živi 10 milijonov prebivalcev, jih je v Mehiki 126 milijonov. Samo v glavnem mestu Mehike, kjer sva midva, jih je skoraj za cel Honduras (9 milijonov).

Tako velika država je seveda magnet za vlagatelje, za tuja podjetja in tuje države s svojimi gospodarskimi interesi in naložbami. Kamorkoli se obrneš, povsod vidiš znane verige ameriških in evropskih blagovnih znamk, od hitre prehrane do trgovin z oblekami.

Mehika ima zato eno največjih gospodarstev v Latinski Ameriki In je izrazito industrializirana država z močnimi ekonomskimi vezmi zlasti z Združenimi državami Amerike in Kanado.

Ena od ulic v centru mesta

Po drugi strani pa je Honduras zelo majhno gospodarstvo, ki je bolj osredotočeno na agrikulturo in izvoz kmetijskih proizvodov, kot sta kava in banane. Mehika je gospodarsko močna in razvita, Honduras pa se, nasprotno, sooča z veliko stopnjo revščine.

Mehika ima ogromno zgodovinskih znamenitosti, muzejev, plaž in močno razvito kulinariko, zato je zanimiva za turiste. Tudi Honduras ima nekaj znamenitosti in predvsem na karibskem delu privablja tuje goste, a je v primerjavi z Mehiko turizma veliko manj.

Prva in najbolj opazna razlika, ko sva prišla v Barkino skupnost v Ciudad de Mexico, so prostovoljci. To se zagotovo nanaša tudi na omenjeno privlačnost države.

Mladi ljudje se radi odločajo za prostovoljsko delo v državah, ki jim poleg priložnosti za dobrodelnost ponuja tudi možnosti za raziskovanje, ogled znamenitosti, in seveda učenja španščine.

Tudi ko sva bila na Barki v Rimu je bilo tako. Prostovoljcev jim nikoli ni manjkalo in skupnost je bila vedno polna gostov. Ko so imeli proste dneve, so te izkoristili za potepanje po mestu in kratka potovanja po okoliških krajih.

Josua, prostovoljec in Tavo, fant z Downovim sindromom

Po drugi strani v Hondurasu močno primanjkuje prostovoljcev. Pravzaprav imajo tam težave dobiti celo domače asistente, tudi če bi jih želeli zaposliti. Čeprav je brezposelnost v državi vedno rekordno visoka, se ljudje otepajo dela z osebami z motnjo v duševnem razvoju, kaj šele, da bi z njimi živeli.

O tem nama je nekoč pripovedovala Denia (odgovorna za skupnost v Tegucigalpi).

“Ljudje tukaj v Hondurasu v marsikaterem pogledu razmišljajo ozko in omejeno. Imajo predsodke in osebe z motnjo še vedno obravnavajo kot ‘norce’ in se jih izogibajo v velikem loku.”

Ker je država majhna, je tudi manj odprtih ljudi, ki znajo pokukati izven okvirov in sprejeti drugačnost.

Zdi se, da je v Mehiki te ozkosti vseeno manj. Seveda tudi tukaj ni ravno vrste pred vrati skupnosti, da bi živeli in delali takšno delo. Vseeno pa je vedno dovolj ljudi, ki prihajajo v hišo ali delavnice, tudi če le za en dan ali čez vikend; poprimejo za različna opravila in darujejo čas za druženje s fanti in dekleti.

Pogled na posest skupnosti iz najine sobe

V skupnosti so trenutno poleg naju še tri prostovoljke, dve iz Francije in ena iz Nemčije. Prostovoljci bivamo v hiši, skupaj s sedmimi fanti in dekleti z motnjo v duševnem razvoju. Poleg tega ima hiša še tri zaposlene asistente in Mariano, ki je odgovorna za hišo. Vsi so Mehičani.

Oni ne živijo v skupnosti in se po opravljenem osemurnem delovniku vračajo domov.

Za razliko od Hondurasa, kjer je hiša ločena od delavnic in fantje in dekleta odhajajo na delo v sosednjo ulico, pa sta v Mehiki hiša in delavnica znotraj iste posesti; hiša na enem koncu, delavnice na drugem.

V hiši, kot rečeno, živi sedem ljudi z motnjo v duševnem razvoju; Lupita, Tavo, Joela, Juana, Checo, Cintia in Rosa. Čudoviti ljudje, vsak s svojo karizmo, lepoto, ki je nikoli ne skriva in s svojimi posebnostmi, zaradi katerih lahko pritegnejo pozornost človeka in ga včasih nasmejejo in razveselijo, včasih pa razjezijo in skoraj spravijo ob živce.

Vsi skupaj, asistenti, prostovoljci in chicoti

Naju so lepo sprejeli. Že po nekaj dneh sva se počutila kot doma in še vedno srkava dinamiko in ritem skupnosti.

Asistenti in prostovoljci imamo največ fizičnega dela zjutraj, vse do kosila. Fantje in dekleta so takrat v delavnici in imajo svoje aktivnosti. V hišo čez teden prihajaja kuharica, asistenti in prostovoljci pa si razdelimo delo tako, da nekateri pomagajo v kuhinji, drugi čistijo in pospravljajo, gredo po nakupih, urejajo okolico in dvorišče, nekaj pa nas gre tudi v delavnico.

V mnogih Barkinih skupnostih so delavnice razdeljene glede na področja dela. V Sloveniji in Litvi se poleg drugih spominjam lesne delavnice, kjer so delavniški asistenti skupaj s sposobnejšimi fanti in dekleti sprejemali naročila in izdelovali izdelke za prodajo. V Rimu imajo recimo tudi ‘vrtno’ delavnico, kjer vzgajajo rastline in urejajo vrt.

Pot iz hiše do delavnice

Tako kot v Hondurasu (in na drugih Barkah po svetu), so delavnice odprte za ljudi od zunaj. Tukaj v Ciudad de Mexico se mi zdi sploh zanimivo, kako na široko so odprta vrata za zunanje osebe z motnjo v duševnem razvoju.

Manj poudarka je na ‘proizvodnji’, in več na delu in pomoči samim oskrbovancem. Veliko pozornosti namenjajo rekreaciji, telovadbi, plesu, različnim vrstam animacije, a vsak od chicotov ima tudi dovolj svobode in prostora za ustvarjalnost in igro.

Delavniški prostor. Čakamo na internetno povezavo, da se preko Zooma povežemo z vsemi Barkami iz Centralne Amerike, za skupno molitev.

Delavnica ima torej klasično funkcijo dnevnega varstva, kamor poleg fantov in deklet iz hiše, prihaja še 15 oseb z motnjo od zunaj. Delavnica je tako dodobra napolnjena. Povpraševanja po dnevnem varstvu je veliko, in v skupnosti že razmišljajo o tem, da bi se hiša preselila na drugo lokacijo in tako omogočila še dodaten prostor za varstveno-delovni center.

V naslednjem članku bom z vami delil nekaj iz življenja v hiši in seveda kdo so ti fantje in dekleta, okrog katerih se vrti življenje na mehiški Barki.

Delite s prijatelji

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja