Voda je tekoče zlato. Morda tega v Evropi in na Zahodu še ne občutimo, ampak iskreno, mislim, da se bliža čas, ko jo bomo prisiljeni bolj ceniti. Morda celo bolj kot zlato samo.
Konec koncev, z zlatom se ne moreš umivati, skuhati kosila, pomiti posode, oprati oblačil, počistiti hiše. Z njim se ne moreš odžejati.
Ampak v Hondurasu je voda izjemno cenjena. Centralna Amerika je puščavska, suha, dežuje redko, distribucija vode je pogosto motena in celo neenakomerna.
V prejšnjem članku sem omenil, da so premožnejše soseske bolje preskrbljene s tem zemeljskim virom, kot revnejše. In skupnost Barka stoji na revnem področju, kjer sta pomanjkanje in borba za preživetje stalnica.
Nivo vode padel pod mejo
“Nujno moramo zapreti vodo!” je naznanila Karina, ki je odgovorna za Barkino hišo tukaj v Tegucigalpi. “Še sedem dni, preden bo prišla nova, nam pa je že skoraj vsa pošla.”
Odšli smo ven in ob hiši dvignili pokrov naše cisterne. Zazevala je globoka črna praznina vse do dna. Vode je bilo res zelo malo. Odločno smo morali ukrepati in preiti na skrajno varčevanje.
Ko smo se zvečer asistenti sestali, je Karina povedala, da je v tem mesecu voda pošla mnogo hitreje kot sicer. Kaj bi lahko bil razlog?
Jasno je, da je poraba vode v takšni skupnosti, kot je Barka, že sicer bistveno večja kot v kakšnem normalnem gospodinjstvu. V hiši živi osem oseb z motnjo v duševnem razvoju in skupaj z njimi vedno vsaj trije asistenti.
Potrebe po vodi so velike že zaradi takšne številčnosti, kaj šele zaradi redne higiene, kuhanja, nege, umivanja, pranja oblačil.
Chayito – brez vode ne gre
Ampak tukaj so še drugi dejavniki, ki bi lahko bili za koga od zunaj morda celo zabavni.
Chayito, dekle z Downovim sindromom je skorajda obsedena z vodo. S tistimi otroškimi občutki (čeprav je stara kakšnih petdeset let) z največjo vnemo odpira pipe v umivalnikih in si vodo poliva tudi čez rame, da ji teče po vsem telesu in obleki.
Težava je, da pipo samo odpre. Ko se naveliča, odide v sobo in vodo pusti teči. Ker to počne ponoči, ko asistenti spimo, lahko voda teče vso noč.
Da bi ji preprečili te drage užitke, smo najprej zapirali glavni ventil pod umivalnikom. Ko je naslednjič prišla do pipe, jo je odprla, in čeprav voda ni pritekla, si je vseeno drgnila dlani, z eno roko gladila drugo, kot da bi se v resnici umivala.
Čez kakšen teden smo presenečeno opazili, da voda spet teče in se Chayito vsa nasmejana in mokra ziblje ob umivalniku. Očitno je ugotovila, kako se odpre spodnji ventil.
Drugi (in zadnji) ukrep je bil, da smo zunaj pri glavni črpalki morali dejansko izključiti elektriko, da je pumpa nehala delati, zato voda ni tekla po nobeni od pip v hiši. To smo seveda naredili zvečer preden smo šli spat. Delovalo je (in še vedno deluje), ampak zaloge vode so vseeno pošle.
Hector – splakovanje straniščne školjke do zadnje pikice
Hector je fant, ki ima prav tako Downov sindrom. Tudi on je v hiši velik porabnik vode. Njegova hiba je straniščna školjka. Ko opravi telesno potrebo, lahko v stranišču ostane tudi še pol ure in vneto obrača kljukico na školjki in splakuje vodo v stranišče, čeprav je to že zdavnaj čisto in poplaknjeno.
Kadar Hectorja dolgo časa ni videti, potem je to signal asistentu, da mora preveriti stranišče.
Vidite torej, da so okoliščine drugačne kot v drugih družinah. Izziv, ki je bil pred nami, je bil realen in precej resen. Kako preživeti sedem dni ob tako majhni količini vode?
Ugasnili grelec
Prvi korak je bil, da smo izključili grelec za vodo. Ko voda pade pod določen nivo, jasno označen na dnu cisterne, takrat je treba grelec nujno ugasniti, da se ne bi pregrel. Ker vode ni, da bi jo ogreval, bi se lahko uničil, morda celo vnel.
Nekaj dni smo se zato umivali z mrzlo vodo. Čeprav je Honduras na toplem delu zemeljske oble, so jutra in noči v Tegucigalpi hladni; ponoči in zjutraj padejo temperature tudi na 12 stopinj.
Sam sem zadolžen za jutranje umivanje fantov, in me je kar streslo, ko sem jih iz velikega modrega plastičnega soda polival z mrzlo vodo (tako pač tukaj poteka ‘tuširanje’). Smilili so se mi, in le malo me je pomirilo dejstvo, da so mrzle jutranje vode fantje navajeni.
Ko smo ugasnili grelec, je bilo vode še vedno dovolj, da smo jo lahko točili iz pip, tako pri pomivanju posode v kuhinji, kot pri čiščenju, pranju, umivanju rok in podobno.
Izključili elektriko črpalke
Mnogo bolj zahtevno je postalo, ko smo čez dva dni morali zaradi pomanjkanja vode izključiti elektriko celotne črpalke, tako da tudi iz pip ni mogla več teči.
Istočasno je Denia, ki je odgovorna za skupnost, poklicala vodovodno podjetje in izredno naročila dostavo vode, kar je seveda potrebno dodatno plačati, denarja v skupnosti pa ni veliko. Voda iz rednega vira bi namreč prišla prepozno. Nujno smo jo potrebovali.
Medtem se je v Hondurasu zaključil čas počitnic. Otroci so po dveh mesecih spet odšli v šole, in naši fantje in dekleta so spet začeli z rednim delom v delavnicah.
V praksi to pomeni, da se zjutraj po zajtrku, ob spremstvu asistentov, odpravijo iz hiše proti drugi Barkini stavbi, kjer pač opravljajo različna dela, vsak po svojih zmožnostih in darovih.
Brez jutranjega tuša nikamor
Honduraši se običajno tuširajo zjutraj. Navada, da morajo od doma oditi stuširani, je tako močna, da mnogi, ki tega zaradi pomanjkanja vode ne utegnejo, sploh ne gredo od doma.
Ko je pri nas v hiši vode zmanjkalo toliko, da smo jo lahko omejili le na najnujnejše, se pravi za pomivanje posode, se nihče več niti tuširati ni mogel. To je bil razlog, da so fantje in dekleta ostali doma.
Ko pa je zmanjkalo še tiste vode, ki smo jo kot rezervo predčasno napolnili v različno velike sode, smo jo morali črpati na roke iz podzemne cisterne, kot nekoč iz vodnjakov. Tako smo dobili nekaj dodatne zaloge, medtem ko smo čakali, da nam vodovodno podjetje dostavi vodo in jo prečrpa v cisterno. Zamujali so dva dni, mi pa smo bili na trnih.
Zdaj le še lavorji…
Posodo smo pomivali tako, da smo vodo v velikem plastičnem lavorju prinesli v kuhinjo. Eden je umazano krožnike šamponiral z detergentom, drugi je s posodico polival krožnike z z vodo iz lavorja. Tudi stranišča smo splakovali z lavorji, a le nekajkrat na dan, da bi jo imeli dovolj za ostale stvari.
Prav ko pišem tole, se je nekje blizu zaslišal tovornjak. Odprla so se velika dvoriščna vrata. Voda!! Preko dvorišča so povlekli cevi do naše cisterne in vanjo končno začeli točiti vodo.
Zdaj smo morali pohiteti. Pojedli smo kosilo, potem pa smo fante in dekleta takoj pospremili pod tuš in jih po dveh dneh namilili in umili. Oddahnili smo si. Življenje v zadnjem tednu je bilo zahtevno za vse v hiši.
Asistenti smo ves čas načrtovali, kako organizirati porabo vode, s praznimi ali polnimi lavorji tekali sem in tja po hodnikih, od kopalnice, pralnice, do kuhinje, sob fantov in deklet in kopalnice. Veliko energije nam je pobralo in zvečer smo še posebej utrujeni hodili spat.
Moramo jim pomagati!
Po tej izkušnji sva se s Silvo odločila, da odpremo nov donacijski račun in zbiramo sredstva za Barkino skupnost v Hondurasu. O tem sva se pogovarjala z Denio, vodjo skupnosti, in Carolino, predsednico Barke v Hondurasu.
Izredno hvaležni sta nama pripovedovali o tem, kako zelo jim bo denar v pomoč, za vse potrebe, ki jih ima skupnost. Kvaliteta življenja oseb z motnjo v duševnem razvoju je bila za Barko vedno prva skrb.
Sploh v teh krajih, kjer so prizadete osebe še vedno močno stigmatizirane, prezrte in odrinjene na sam rob družbe, je toliko bolj pomembno, da jim pomagamo do dostojnega življenja, kakršnega živimo ‘normalni ljudje’.
Skupaj jim bomo pomagali, po naših najboljših močeh.
