Honduras – Srce in dragulj Centralne Amerike

Čeprav je zračna razdalja med Perujem in Hondurasem relativno kratka, 3000 kilometrov, sva do Hondurasa z letalom potovala skoraj 24 ur.

Ker neposrednega leta iz Tarapota v Honduras ni, sva najprej odletela v Limo, glavno mesto Peruja. Let iz Lime v Tegucigalpo (glavno mesto Hondurasa) je bil naslednji dan že tako zgodaj, da sva se odločila prespati v Limi.

Iz Lime sva naslednje jutro najprej odletela v Bogoto (Kolumbija) in na letališču ostala skoraj deset ur, saj je bil let v Honduras predviden šele ob devetih zvečer.

ZAČNITE DAN Z BOGOM

Vpišite se in vsak dan boste prejeli kratko jutranjo molitev – BREZPLAČNO!

Vozlišče barv, kultur in krajev

Na letališču ni težko čakati. Veliko je lokalov, na udobnih sedežih lahko prižgeš računalnik, piješ kavo ali čaj, bereš knjigo ali pa se sprehajaš po dolgih hodnikih in opazuješ ljudi.

Tako je bilo tudi na letališču v Bogoti. Na takšnih velikih mednarodnih vozliščih me vedno fascinira koliko različnih ljudi in poti vodi na toliko različnih koncev sveta; leti za Evropo, Azijo ali v druge dele Južne Amerike.

Ljudi tolikih barv; belcev, ki čakajo na let za Frankfurt, azijcev za let v Tokio, črncev za polete v Afriko, južnoameričanov za lete v Argentino, Čile, Bolivijo, ali severnih američanov za lete v Združene države.

Človek si ne more kaj, da ne bi razmišljal o teh krajih in si domišljal kakšna življenja živijo vsi ti ljudje. Ja, letališča imam rad.

Ob pogledu na skupino evropejcev, ki odhajajo v Frankfurt, me je zagrabilo domotožje in pomislil sem, da sva s Silvo od doma že šest mesecev in še vsaj toliko časa (če ne več), ne bova videla čudovitih Alp, prostranih polj, gozdov in zelenja, ki ga pogosto pogrešava.

Ampak pot nadaljujeva, ker želiva srečati nove ljudi, izkusiti drugačno kulturo in če Bog da, še kje pomagati tistim, ki so pomoči potrebni.

V Hondurasu

Ko sva prišla v Tegucigalpo, so naju na letališču pričakali trije člani skupnosti Barka. Našla sva jih z napisom ‘Nace in Siva Volčič’.

Gustavo je administrator skupnosti in ima od vseh najdaljši delovni staž v skupnosti (14 let). Tam je tudi bila Ania, asistentka v hiši ‘Isabel’, kot se imenuje ena od Barkinih hiš v Hondurasu, kjer bova nastanjena. In Karina, odgovorna za to hišo.

Na letališču sta naju poleg Gustava pričakali Ania (na levi) in Karina.

Zaradi enourne zamude letala in zaradi dolgotrajnega procesa pri prečkanju meje na letališču, sva iz letališča prišla šele ob drugi uri zjutraj.

Letališče Palmerola je od skupnosti oddaljeno eno uro. Z Barkinim kombijem smo se peljali po presenetljivo urejeni in dobro označeni avtocesti (povedali so nama, da je cesta nova in je edina tako dobra cesta v Hondurasu).

Jaz pomagam tebi, ti pomagaš meni

Za presenečenje sta poskrbela policista nekje na sredi poti. Ustavila sta kombi in eden se je približal Gustavu, našemu vozniku. Kot se je izkazalo, Gustavo ni imel pri sebi izpita za avto (le za motor), prav tako ni bil pripet.

Policistu so se kar zasvetile oči, ko je našteval nepravilnosti in sešteval kazen, ki jo bo Gustavo moral plačati. Znesek, ki ga je policist navedel je daleč presegal eno celo plačo (400 €) povprečnega Hondurašana. Ampak Gustavo je vedel, kako se te stvari na koncu izzidejo.

Policija v Hondurasu (vir: Contra Corriente)

Na poziv policista je izstopil iz avta in se po desetih minutah vrnil nazaj. Ko smo se peljali naprej proti skupnosti je razložil, kako je potekalo plačevanje kazni:

Policist: “Takšna je stvar. Kazen za vse prestopke znaša 16.000 lempir (600 €). Ampak lahko se dogovoriva tudi drugače. Ti pomagaš meni, jaz pomagam tebi. Plačaj mi 600 lempir (25 €) in te pustim naprej.”

Tako torej poteka sistem v Hondurasu. Enako kot v Peruju, Kolumbiji, in vseh drugih južnoameriških državah. Policist pospravi denar zase, potem ko dodobra prestraši voznika z neprimerno visoko kaznijo za njegove prekrške.

Pomanjkanje in skrajna revščina

Honduras velja za eno najrevnejših držav na celotnem kontinentu Centralne in Južne Amerike.

V primerjavi z ostalimi državami v tem delu sveta, je država relativno majhna. Deset milijonov prebivalcev, od katerih jih skoraj 60 % živi v revščini in 30 % v skrajni revščini, kar pomeni, da milijonom primanjkuje hrana, streha nad glavo in zdravstvena oskrba.

Honduras spada med najrevnejše države na svetu (vir: wqxr)

Najbolj ranljive skupine prebivalcev so ženske, otroci in staroselske skupnosti, saj poleg materialnega pomanjkanja trpijo za diskriminacijo in marginalizacijo, ki se vlečeta že čez vso njihovo zgodovino.

Po zadnjih raziskavah je Honduras peta najbolj koruptivna država na svetu.

Bogastvo in tradicija

Vseeno je to dežela z bogato tradicijo. Je zemlja starodavnih Majev, ki so še pred prihodom Špancev zgradili znamenito in bogato mesto Copán.

V času Majev je bilo to mesto živo in arhitekturno bogato in še danes je pomembna turistična in zgodovinska atrakcija, saj njegovi arheološki ostanki še vedno pripovedujejo zgodbe tega velikega in znamenitega ljudstva.

Kultura države je torej mešanica majevske, španske, staroselske (Lenca) in afriške. Afriške zaradi Afričanov, ki so na to območje prišli kot sužnji špancev. Njihovi potomci živijo v manjšini, v skupnostih Garifuna, na karibskem delu Hondurasa, ki se sicer razteza vse od Nikaragve do Belizeja.

Bogata zgodovina misitičnih Majev (vir: passport the world)

Ko so v času osvajanja Španci zajeli Honduras, je ta država postala del generalne kapitanije Gvatemale. Kasneje, leta 1821, se je osamosvojila in postala avtonomna republika.

V naslednjih skoraj dveh in pol desetletjih vojaškega vladanja, polnega nasilja, prevratov in zatiranja, je bila leta 1982 končno demokratično izvoljena prva civilna vlada.

Od takrat do danes je to država v razvoju, z visoko stopnjo politične in gospodarske korupcije, podobno kot v ostalih južnoameriških državah, ki sva jih s Silvo obiskovala v zadnjih letih najinega potovanja.

Nov svet

Bila sva utrujena, ko smo ob skoraj štirih zjutraj prispeli v skupnost, tako da sva le padla v posteljo in spala skoraj do desetih.

Naslednji dan sva se zbudila v živahni, veseli hiši v vzdušju tipične honduraške družine: z glasbo, plesom, okusno hrano, veliko smeha, a tudi z veliko izzivi, pomanjkanjem in vsakdanjimi težavami, s katerimi se sooča vsako preprosto gospodinjstvo.

Delite s prijatelji

One Comment

  1. Čestitke za pogum in odprto srce, Bogu hvala za vaju. Ko takole razmišljam, koliko revščine in gorja je povzročil marxov družbeni inženiring. Beda in revščina.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja