Življenje ob ograji: Otroci, ki se učijo drugačnosti

Kdo so ti ljudje, s katerimi živiva že skoraj en mesec? Kdo so ti, ki naju znajo tako razorožiti, vračati nazaj k bistvu, naju spraviti v dobro voljo, nasmejati, in hkrati tako utruditi, da niti popoldanski počitek ni dovolj, da zvečer ne bi padla v posteljo in spala tako trdno kot le redkokdaj?

So to otroci?

“Ali tudi vi delate z otroci tukaj?” me je zadnjič vprašala neka deklica. Bili so trije sosedovi otroci, naslonjeni ob kovinsko ograjo, ki meji na Barkino. Sedel sem na drugi strani, zvečer, tik po končanem delu, in bral.

“Ampak to niso otroci,” sem dejal v podobnem počasnem skoraj otroškem tonu, s kakršnem me je nagovorila deklica.

ZAČNITE DAN Z BOGOM

Vpišite se in vsak dan boste prejeli kratko jutranjo molitev – BREZPLAČNO!

Trije zvedavi obrazi so pogledovali zdaj name, zdaj na velik prostran Barkin jardin (vrt). Nič posebnega, ogromno suhe zemlje, žal povsem neizkoriščene. Tisti dan smo cel dan prebili na tej zemlji, z motikami in glasbo za motivacijo.

Trda zemlja

Čistili smo plevel; asistenti okopavali, fantje in dekleta pa posekan plevel znašali na kup.

Na tako zbiti, trdi, surovi zemlji nisem delal še nikoli in sploh me ni sram priznati, da sem imel že po dveh urah nabijanja motike v tisto trdo skorjo, tri žulje na desni roki. Po osmih urah sem bil tako zdelan, da sem v glavi zmogel samo še: Jaz. Kmet. Honduras. Nikoli!

Zemlja pred hišo je trda in zbita. Čiščenje plevela je bilo zahtevno.

“Moja mami pravi, da so to otroci,” je rekla deklica in čakala na moj odgovor.

“Kako bi lahko bili otroci, ko pa so nekateri stari tudi šestdeset let?” sem jo vprašal. “Pravzaprav je tukaj don Raul, ki jih ima enainosemdeset.”

Druga dva, deček in deklica, sta se spogledala in začela šteti na prste. Moral sem pojasniti.

“Koliko je stara vaša mama?”

“Osemintrideset,” je rekla druga deklica.

“No vidiš,” sem rekel: “Skoraj vsi ti ljudje tukaj so starejši od nje. Nekateri bi bili lahko njeni starši, toliko so stari. Ne, to niso otroci.”

Vprašujoče so strmeli vame.

“Poleg tega pa,” sem nadaljeval: “Ali si kdaj že videla kakšnega otroka z dolgo sivo brado?” (Pomislil sem na našega Davida in si ob tem poočital, da mu je še vedno nisem obril).

Lita, ena od naših oskrbovank v hiši Isabel

“Ne, to pa ne. Samo odrasli ljudje imajo sivo brado.” je rekel najmlajši izmed treh.

Ni bilo prvič, da sem slišal besedo ‘otrok’, ko so ‘normalni ljudje želeli označiti osebo z motnjo v duševnem razvoju. Po svoje jih razumem, saj se takšen človek resda obnaša kot otrok in je tudi na umski ravni pogosto nekje pri šestih, sedmih letih.

So bolniki?

“Zakaj pa jim ne smemo reči ‘enfermitos’?” je spet vprašala prva punčka.

Beseda ‘enfermitos’ označuje ljubkovalnico besede ‘bolnik’ (enfermo). Očitno je otrokom nekdo že razlagal o tem.

“Zato, ker tudi bolani niso,” sem ji odgovoril.

“Bolan si, kadar si prehlajen. Ali pa ti je slabo in moraš k zdravniku. Takrat si bolan. Ampak ti ljudje niso bolani, zdravi so. In tole tukaj,” pokazal sem na našo hišo: “Ni bolnišnica, ampak navadna hiša, kjer živijo skupaj ljudje, tako kot živi skupaj vaša družina, ti, oče, mama, abuelo, abuela (dedek, babica).”

Družina, na katero sem se skliceval, torej naši sosedi, skupaj z otroci ob ograji, živi samo nekaj korakov od Barkine hiše. Ob boku.

Življenje ob ograji

Kolikor sem uspel videti čez ograjo, živi v skrajni revščini, in družina je zelo številčna. Ne samo dedek in babica, tudi bratranci in sestrične.

Za nizko zidano ograjo so postavljene tri velike lesene barake. Od tam pogosto slišim jok dojenčkov, smeh otrok, vpitje žensk, ko cvrejo platano ali perejo perilo, in mlade moške, ko zjutraj odhajajo na delo in se pozno zvečer vračajo nazaj.

Hector je praznoval rojstni dan. Navsezgodaj smo navili rojstnodnevno glasbo in ga zbudili.

Predstavo o načinu njihovega življenja sem si lahko ustvaril le na podlagi glasov in pogovorov med njimi. Pač tisto, ker slišiš izza ograje.

Ker živijo tako blizu, ne moreš, da jih ne bi slišal, a dovolj, da mi je kmalu postalo povsem jasno, da se borijo, da živijo trdo življenje iz dneva v dan, da pa se močno zanašajo na temelje, torej na družino, da se znajo tudi zabavati in uživati življenje.

Drugačni so

“Samo to je, da so ti ljudje drugačni,” sem želel zaključiti debato z otroci ob ograji.
“Niso otroci, niso bolni, le rodili so se drugačni. Ampak saj se vsak od nas rodi malo drugačen, a ne?”

Kmalu potem so odšli. Nisem pričakoval, da me bodo povsem razumeli, upal pa sem, da bodo ob priložnosti to vsaj omenili doma, ker vem, da imajo otroške ideje in prepričanja pogosto izvor prav pri odraslih.

Dailo, ki obogati

Ko človek pride v skupnost, kjer živijo osebe z motnjo v duševnem razvoju, je tako kot da bi vsakič na novo odprl darilno škatlo. Nikoli ne veš, kaj boš v njej našel. Veš le to, da te čaka darilo in da boš postal nekoliko bogatejši.

Tako naju zdaj na njihov lasten način bogatijo fantje in dekleta iz Barkine hiše Isabel, kot se imenuje ta v Tegucigalpi, sredi Hondurasa.

In zvečer smo praznovali. Naši chicoti – fantje in dekleta

Johny, Lita, Hector, David, Chayito, Mina, don Raul in Darwin. O vsakem izmed njih bom pisal v naslednjem prispevku, da jih boste lahko spoznali tudi vi.

Hvala za donacije!

Sicer pa naj zaklučim z veliko zahvalo vsem, ki ste se že odzvali na Operandovo dobrodelno akcijo.

Z njo želimo podpreti skupnost in ji nameniti nekaj finančnih sredstev, da bodo lažje skrbeli za osebe z motnjo v duševnem razvoju; kupili dovolj vode, kadar bo ta zmanjkala, nakupili bolj kvalitetno hrano (ne da bi se zanašali zgolj na tisto, ki je tik pred pretekom roka), pripomočke za osebno nego in mesečna plačila asistentom (ki včasih izostajajo tudi po dva meseca).

Želite prispevati? Vaš dar lahko nakažete tukaj.

Delite s prijatelji

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja