Vsaka skupnost, v kateri sva do sedaj živela in delala (teh je zdaj že več kot 25), je zgodba in svet zase. Vsaka ima svoje posebnosti, svoj značaj in svoje srce. Vsaka utripa na svoj način.
Nekateri skupnost Barka poznate že od prej, morda ste slišali zanjo ob kakšni predstavitvi, saj je ena Barkina skupnost tudi v Sloveniji, mogoče ste jo prvič spoznali iz najine izkušnje, ko sva živela skupaj z osebami z motnjo v duševnem razvoju (torej Barkini hiši) v Rimu in v Litvi.
Skupnost Barka je ustanovil Jean Vanier leta 1964, ko je v francoski vasi Trosly-Breuil kupil majhno hišico in povabil k sebi Raphaela in Philippa, prizadeta fanta, da bi skupaj zaživeli preprosto, vendar kvalitetno in dostojno življenje.
Svojo malo skupnost je poimenoval l’Arche (Barka) po zgledu svojega svetopisemskega predhodnika Noeta.
Zraslo je drevo
Kasneje so se po njegovem zgledu začele odpirati nove hiše, prihajali so ljudje, ki so se odločili živeti skupaj s prizadetimi osebami (v nadaljevanju jih bom imenoval fantje in dekleta), tako kot živi običajna preprosta družina. Z njimi so delili gospodinjstvo, odhajali na delo, se zabavali, počivali in odhajali na počitnice.
Danes, po skoraj šestdesetih letih je po svetu 154 takših skupnosti in skupaj šteje več kot 5000 članov. Skupnosti in hiše na podoben način živijo po vsem svetu, a se seveda razlikujejo med seboj glede na kulturo, jezik, običaje.
Vse skupnosti postavljajo človeka z motnjo v središče, pomembnejši je od vseh razlik, ki sicer lahko delijo asistente in prostovoljce, ki živijo z njimi; rasnih, kulturnih, verskih ali političnih prepričanj.
Presegajo se razlike in snamejo maske
Po mojih dosedanjih izkušnjah z Brako (v Sloveniji sem v skupnosti živel dve leti, v Bologni tri mesece, potem s Silvo v Rimu skoraj pol leta in v Litvi en mesec) je to res kraj, kjer se presegajo razlike, predsodki in snemajo maske.
Osebe z motnjo nas učijo, kako prestopiti prag lastnih omejitev in zidov, s katerimi se zagrajujemo pred drugimi. Če živiš v takšni skupnosti, se proces osvobajanja hočeš nočeš začne dogajati, in to je notranje gledano, zares osvobajajoče.
S Silvo sva torej zaživela novo poglavje v najinem potovanju, spet zaplula na tej isti Barki, a tokrat daleč stran od Evrope, preko oceana, v Centralni Ameriki.
V tem delu sveta so Barkine skupnosti v Mehiki, Gvatemali, Dominikanski republiki in seveda v Hondurasu, kjer zdaj živiva midva.
Nadine Tokar – ustanoviteljica skupnosti v Tegucigalpi
Barko v Hondurasu je ob podpori Jean Vanierja ustanovila Nadine Tokar, Francozinja, ki je takrat sicer živela na francoski Barki v Troslyu. Kako je Nadine, potem ko je začutila notranji klic, prišla v Honduras in ustanovila tukajšnjo skupnost, je čudovita zgodba, ki jo bom morda z vami delil v enem od naslednjih člankov.
V Hondurasu sta pravzaprav dve Barkini skupnosti. Ena je v glavnem mestu (Tegucigalpa), druga pa je v Choluteci, prav blizu obale Tihega oceana. Ta v Choluteci je bila ustanovljena deset let pozneje kot prva, in čeprav je med njima 140 kilometrov razdalje, sta zelo povezani med seboj in v vseh pogledih tesno sodelujeta.
Romarsko središče Suyapa
Barka v Tegucigalpi stoji le nekaj sto metrov stran od najbolj znanega romarskega središča v Hondurasu – Bazilike Device iz Suyape.
Okrožje, se torej imenuje Suyapa. Okrog in okrog svetišča je čudovit in prostoren park, bazilika je velika, poleg nje stoji še manjša cerkev in kar nekaj kapel. Trume ljudi iz vsega Hondurasa se zgrinjajo v to romarsko središče, sploh ob največjih cerkvenih praznikih.
Naselja in bivališča ob romarskem središču pa so izjemno skromna; četrt v splošnem velja za revno.
Barkina hiša in prostori
Hiša, v kateri živiva midva s Silvo, skupaj s še osmimi fanti in dekleti in nekaj drugimi asistenti, je last Barke, ki ji jo je podarila prav škofija.
Poleg nje, le kakšnih sto metrov stran, ima Barka dodatne prostore za delavnice, kamor prizadete osebe hodijo na delo. Tam so tudi pisarne, kjer službuje Denia Hernandez, odgovorna za Barkino skupnost v Tegucigalpi, in Gustavo Pérez, njen asistent in administrator (tisti, ki naju je pripeljal iz letališča).
V skupnosti so naju sprejeli ljubeznivo, prisrčno in zelo odprto. Prvih nekaj dni sva imela več časa, saj še nisva poprijela za delo v hiši, ki ga pač opravlja vsak hišni asistent ali prostovoljec.
Imela sva čas spoznati skupnost, nemajhno hišo, okolico, delavnice, asistente in seveda najbolj pomembno, fante in dekleta, okrog katerih se bolj ali manj vrti življenje in delo asistenta, saj z njimi živi skupaj praktično noč in dan.
Posest, na kateri stoji hiša, je velika. Tudi hiša je zelo prostorna, v njej je velika kuhinja z jedilnico, dnevni prostor s televizijo, okrog in okrog dnevnega prostora je hodnik s sobami, v katerih spimo.
Nama so namenili simpatično majhno sobico na koncu hodnika, vzdolž njega pa je še sedem sob, v katerih živijo ostali asistenti in osebe z motnjo (v glavnem po dva in dva skupaj), hišna pisarna, soba za higienske in zdravniške pripomočke, dve veliki kopalnici (za moške in ženske), ter pralnica, kjer so vsa čistila, pralni stroj in kotiček za ročno čiščenje in pranje perila, kadar pralni stroj ne dela ali pa ni dovolj vode, da bi ga uporabili.
Ob pomanjkanju vode
Po tem, ko sva poprijela za prva dela v hiši in se po nekaj dneh nekako za silo aklimatizirala, sva opazila, koliko resnih izzivov pesti to sicer dinamično in srčno skupnost.
Prva stvar je pogosto pomanjkanje vode. Že zaradi svojega podnebja ima Honduras (in seveda tudi vse sosednje države Centralne Amerike) velike težave z preskrbo z vodo. Vodovodni sistem v državi te težave še poglablja, saj vode ne prerazporeja enakomerno po vseh okrožjih svojih mest.
Bogatejša okrožja (čeprav je država zelo revna, ima tudi takšne soseske), pridejo do vode pogosteje in hitreje. Te soseske so glede pitne vode manj prizadete tudi zato, ker si lahko privoščijo dodatne kontejnerje, kadar vode v sistemu zmanjka (če se to sploh kdaj zgodi).
V revna okrožja, kamor spada tudi naše, voda v rezervoarje priteče le dvakrat na mesec. Poln rezervoar naj bi torej zadoščal za petnajst dni, ampak to v glavnem velja za manj številčne družine kot je naša.
V naši hiši so potrebe po vodi velike, že zaradi narave dela, zaradi pogostejšega pranja perila, pač zaradi vzdrževanja nujne higiene fantov in deklet v hiši.
Vse to seveda pomeni, da se moramo zelo prilagoditi in skrbno varčevati vodo, kadar se voda v rezervoarju bliža dnu. Pomeni, da se perilo v pralnem stroju pere le, ko pride nova voda, zato umazano perilo, v velikih kupih v pralnici čaka tudi dva tedna.
V pomanjkanju denarja
Druga težava je denar, ki predstavlja vsakodnevno skrb Denie in drugih v vodstvu tukajšnje Barke. Del sredstev dobijo od mednarodne Barke v Franciji, ki v večjem delu pokrije plače zaposlenih, a ne dovolj, da ne bi kdaj pa kdaj tudi po mesec ali dva ostali brez plačila. Del pokrivajo dolgoletni donatorji, del pa v blagajno priteče od prodanih izdelkov, ki jih fantje in dekleta izdelujejo v delavnici.
Prav zdaj v tem času se tukajšnja skupnost ubada z denarjem, saj ga ni dovolj za pokritje vseh stroškov. Tudi za hrano.
Hrana sicer dvakrat na mesec pride od tako imenovane Banke hrane. Tam jo Barka kupuje po sicer nizki ceni, a ne more izbirati med živili. Pripravljena je v paketih in dobiš kar pač dobiš, včasih samo krompir, včasih le olje, margarino in nekaj mleka, včasih, v boljših okoliščinah pa celo sadje in zelenjavo.
Tisto, kar manjka, mora skupnost dodatno nakupiti v trgovini, kar je seveda dražje. Zelo pogosto spremljajo znižanja, še pogosteje pa gredo po hrano na tržnico, kjer je veliko cenejša.
O vsem tem bom še pisal v prihodnjih prispevkih. Midva se v hiši dobro počutiva in po dolgem času, ko spet živiva v skupnosti, čutiva tisto domačnost, občutek, da nekam pripadaš, in da si tako neposredno koristen ljudem, ki te potrebujejo.
Dober občutek, ki ga privoščim vsakomur!
