Ljudje naju večkrat vprašajo, na kakšen način naju zaznamuje revščina, ki jo že leta srečujeva na poti po svetu.
Zdaj, po sedmih letih potovanja, lahko rečeva, da nama vedno bolj prihaja do živega. V nama ima nekakšen zapozneli učinek.
Stvari, ki sva jih videla in izkusila, so se hranile v nama in postopoma prihajale ven, toliko bolj, kadar sva si dopustila počitek in je imelo telo dovolj časa in odprtosti, da je začelo premlevati pretekle izkušnje, zlasti tiste manj prijetne.
Recimo doživljanje revščine v Ukrajini, zlasti pri delu med bolniki v eni od bolnic v Kijevu.
Pa denimo doživetje Bangladeša in srce parajoče prizore zavrženih in odrinjenih ljudi na ulici, ali zapuščenih otrok, ki spijo po železniških postajah in se drogirajo.
Včasih naju prebujajo spomini na Kolumbijo, ko sva bila v Riosuciu, sredi vojne med karteli, paravojaki in nacionalno vojsko, ko sta bili ogroženi tudi najini življenji.
Še toliko drugih držav in okoliščin. Vse to po kapljicah prihaja ven, v nama se ustvarja neka drugačna slika sveta, ki pa se potem postopoma združuje s tisto prejšnjo, preden sva se odpravila na misijonsko potovanje.
Tudi zdaj, ko sva v Peruju, se z revščino srečujeva na vsakem koraku. Včasih se zdrznem, ko se zavem, da postaja prizor otroka, ki v restavraciji hodi od mize do mize in prosjači za hrano, del vsakdana.
Tako pogosti in vsakdanji so ti prizori, da človek lahko hitro postane imun nanje. Perujci to bedo v glavnem opazujejo z veliko mero distance in sprijaznjenosti, kar ni v redu. Sploh ni v redu!
Pol urna vožnja z mestnim avtobusom iz enega konca mesta na drugega ima v Limi vsaj pet različnih ‘predstavitev’: ko nek revež vstopi v avtobus, pove svojo zgodbo, morda zapoje pesem, in potem hodi od sedeža do sedeža in prodaja recimo bombone iz vrečkice. Na nasledni postaji izstopi, in vstopi drug, s svojo ‘točko’ in upanjem, da bo dobil kovanec od kakšnega potnika.
Skoraj dve desetletji je bil Peru nekakšen zgled države v Južni Ameriki, ki je uspela znatno zmanjšati splošno revščino, zahvaljujoč se dobri ekonomiji.
Potem pa je prišla pandemija. Od pandemije dalje se država ni pobrala in resnici na ljubo tone vsak dan globlje. Covid je pahnil skoraj dva milijona ljudi v revščino. Tragika je, da je večina te revščine osrediščene v urbanih delih države, kjer je tudi največja koncentracija ljudi.
Predstavljajte si, skoraj 60% perujskih gospodinjstvom manjka ena ali več osnovnih javnih dobrin, kot je dostop do pitne vode, zdravstva in zdravil, elektrike, internetne povezave…
V državi je ogromno prekarnega, neformalnega dela in izjemno slaba varnost delovnih mest. Po pandemiji se je kvaliteta zaposlovanja še poslabšala. Prekarno delo ne prinaša potrebnega davčnega prihodka državi, s katerim bi ta lahko zagotavljala socialno varnost svojih državljanov.
Svetovna banka je v zadnjem poročilu ugotovila, da je eden pomembnih razlogov za revščino in upad rasti ta, da se ženske ne zaposlujejo, oziroma je zaposlitev in redno delo v glavnem domena moških, zlasti dobro plačana delovna mesta. Če imajo ženske zaposlitev, so to nižja in manj produktivna delovna mesta.
V Peruju sva bila tako v času pred pandemijo, kot zdaj, v postcovidnem obdobju. Velika razlika je, čeprav se nama je situacija že takrat zdela kar zahtevna.
Pred pandemijo, kot vemo, se je zgodila Venezuela. Finančni propad države je milijone in milijone Venezuelcev pahnil v skrajno revščino. Bežali so iz svoje domovine (in še vedno bežijo), tako imenovani ekonomski migranti, v Kolumbijo, v Peru in druge države Latinske Amerike.
Še vedno so tukaj, v Peruju, in splošno revščino zgolj še poglabljajo. Videvava jih na ulicah, tudi celotne družine. Ne prosjačijo za denar, ampak za hrano.
Revščina zaznamuje. Zaznamuje tistega, ki ga prizadane, zaznamuje tistega, ki ji je priča, zaznamuje družbo, pravzaprav pušča pečat v vsakem od nas.
Tako kot nama najina pot daje ogromno lepega, v nama pušča tudi rane. Nisva imuna na stvari, ki jih vidiva tukaj. Ampak imava Boga. In prav preko ran in bolečine se najlažje srečava z Njim.
Nima smisla bežati pred temno platjo življenja. Prav nasprotno, če le lahko, je vanjo potrebno vstopiti. Soočiti se z njo. Soočiti se z lastnimi ranami in lastnimi bolečinami, pa tudi krvavečimi ranami tega sveta.
To so rane Jezusa, ki preobražajo. Zgolj in samo po teh ranah človek lahko raste in se osvobaja zagledanosti v samega sebe in tako značilne samozadostnosti zahodnega človeka.
