Človek umira, ker beži pred smrtjo

Share on facebook
Share on twitter
Share on email

Čas, v katerem živimo je kot iz fikcije. Svet je postavljen na glavo in zdi se, kot da se vse ruši.

V tem razmišljanju bi rad primerjal sedanjo situacijo z zgodbo iz knjige Kuga”, eksistencialista Alberta Camusa, in razmišljal o tem, na kakšen način je Katoliška Cerkev v tem času epidemije poklicana za pričo Kristusovega vstajenja.

‘Kuga’

Albert Camus v tem romanu predstavlja izmišljeno zgodbo mesta Oran. Na ulicah se začnejo pojavljati mrtve podgane, vendar ljudje glede tega ne storijo ničesar, ker se jih pač ne tiče neposredno. 

Ko se bolezen širi in začnejo umirati ljudje, se podgan začno bati. Kot odziv na ta strah oblasti zaprejo mesto, tako se celotno mesto znajde v karanteni. 

Strah pred okužbo je tako velik,  družine živijo ločeno od svojih najbližjih. Zaradi karantene ljudje umirajo sami, pogrebi so brez verskih obredov. Ljudje izgubljajo živce zaradi izolacije in občutka “pregnanstva”. 

Začne se kazati človeška sebičnost; vsak skrbi le za svojo osebno srečo in dobro počutje. Drugi ljudje nekako postanejo sovražniki, prenašalci okužbe, ki ogrožajo moje življenje.

Ali življenje res nima smisla?

Zdravila za bolezen ni. Nemogoče se je izogniti smrti. Zdi se, da nihče ne razume njihovega trpljenja, občutek imajo, da večje trpljenje sploh ne more obstajati, a s tem se morajo spoprijeti sami. 

Takšen način življenja je nesmiseln, saj njihova srca umirajo v hrepenenju, da bi ljubila in bila ljubljena, da bi živela. “Spoznali so neustavljivo žalost vseh zapornikov in izgnancev, to je življenje v družbi spominov, ki pa nima nobenega smisla.” (Albert Camus, “Kuga”)

V knjigi želi Camus poudariti, da življenje nima smisla. To je absurdno. Nekega dne začne človek bivati, da naslednji dan potem izgine. Ni nadnaravnega odgovora. 

Človeku grozi ta »kuga«, na njegova vrata lahko potrka kadar koli. Človek resnično ni svoboden spričo obstoja smrti.

Vzporednice s COVID-19

Ves svet se je zaprl, vsakodnevno življenje se je prekinilo, vsa naša varnost se ruši. Dovoljene so samo ‘bistvene’ stvari za življenje. Izgubljamo delovna mesta, študij, cerkve se zapirajo, najbolj pa smo ločeni od svojih ljubljenih. 

ŽELITE, DA VAS OBVEŠČAMO?

Ko bomo objavili nov prispevek, vam bomo povezavo do njega poslali na vaš email.

Tudi svojih ljubljenih ne moremo spremljati v njihovem trpljenju. Umirajo sami. Poleg tega jim ne moremo omogočiti niti dostojnega pokopa. Izolirani smo, soočeni s strahom pred smrtjo. 

Zdi se, da na te grozljive okoliščine ni odgovora. Ljudje se odtujujejo z gledanjem filmov, pornografije, igranjem video iger, s pitjem alkohola ali jemanjem drog. Mnogi padejo v obup in naredijo samomor, saj se bojijo trpeti. Ne želimo se soočiti z resničnostjo smrti.

Ta čas je videti kot izpolnitev prerokbe iz Jeremije 16,4.6:

Bridke smrti bodo umrli, ne bodo objokovani ne pokopani, za gnoj bodo na površju zemlje; meč in lakota jih bosta pokončala. Njihova trupla bodo v žrtje pticam neba in zverem zemlje. Veliki in majhni bodo umirali v tej deželi, ne bodo pokopani ne objokovani, nihče si ne bo delal vrezov ne si strigel glave zaradi njih.  Ne bodo lomili kruha žalosti, da bi koga potolažili zaradi umrlega. Nikomur ne bodo ponudili čaše tolažbe za njegovega očeta ali mater.

Obkroženi s smrtjo

Obljuba, ki sta nam jo dali znanost in tehnologija, da bosta izpolnili našo željo po sreči, razpada. Znanost in tehnologija ne najdeta zdravila za bolezen. 

V resnici nihče ne ve, kako deluje ta virus ali kako dolgo bo trajal. Edini odgovor je: “Ne vemo.” Odkrivamo, da smo obdani s smrtjo. Vendar to ni nekaj novega; ta resničnost obstaja že od našega spočetja.

Težava je v tem, da se poskušamo izogniti osrednjemu vprašanju življenja, ker se bojimo, da nanj ne bomo našli odgovora: Čemu živimo? Zakaj smrt in trpljenje? 

Tako smo torej začeli živeti v hedonistični in digitalizirani družbi, kjer je edini odgovor na življenje takojšnje uresničevanje naših strasti. 

V preteklosti so bili otroci izpostavljeni smrti, saj so jim dovolili stati ob smrtni postelji svojih bližnjih in hoditi na njihove pogrebe; smrt je bila del življenja. 

Zdaj pa so otroci zaščiteni pred to realnostjo. Nenehno se izogibamo tem vprašanjem, zaradi česar našega življenja ne moremo živeti v celoti.

Kaj je resnični problem, s katerim se srečujemo danes in se z njim soočamo že od padca Adama in Eve? 

Smrt! 

Kot je dejal Blaise Pascal v svoji knjigi Misli: 

“Ker človek ne more pozdraviti smrti, bednosti in nevednosti, raje o tem ne razmišlja, zato da lahko ostane srečen.” 

Blaise Pascal

Kakorkoli, dejstvo je, da smo vsi pred tem sodiščem; ni pomembno, ali si bogat ali reven, visok ali majhen, grd ali lep, zdrav ali bolan, na koncu smo vsi pod presojo smrti. 

Verska razlaga

Povsem običajno je, da si v verskem smislu nepojasnjeno trpljenje, razložimo tako, da nas Bog kaznuje, ker smo grešili ali ker smo nanj pozabili. Kot da nas bi potreboval. 

Ta razlaga ne izvira iz vere. Bog nas je namreč odkupil in nam že odpustil v Kristusovi osebi. Poleg tega pa vemo, da je Bog večen, popoln in ne potrebuje nikogar, da bi ga dopolnil. 

Ste v stiski?

Brezplačni pogovori z usposobljenimi terapevti in duhovni pogovori s posvečenimi osebami.
NISTE SAMI

IMATE DAR ZA PISANJE?

Pišite za Operando. Delite ga z drugimi!
DELITE Z NAMI

Vemo in zaupamo, da je Bog dober in lahko obrne slabo v dobro. To lahko vidimo že sedaj: manj splavov, manj evtanazije, tudi narava okreva.

Zmotna je tudi misel, da Bog ne posluša naših molitev, ko ga prosimo, da ustavi pandemijo. To je otroška predstava o njem. Z njo poskušamo Boga izrabiti v lastno korist: 

Kristjan je tisti, ki izvršuje Božjo voljo, ne pa tisti, ki uporablja Boga, da izvrši svojo voljo. 

Zakaj Bog torej dopušča, da se to dogaja? Morda zato, ker nas ljubi in vzgaja, da bi se lahko ponovno vrnili k njemu. Ne, ker nas bi potreboval, ampak ker nas ima rad in ve, da ga mi potrebujemo. Ne moremo biti srečni brez Boga. 

Že od začetka obstoja človeštva, verjamemo v laž, da Boga ne potrebujemo. Verjamemo, da smo mi ta Bog. Mi smo tisti, ki lahko osrečimo sebe. Znanost in tehnologija sta tisti, ki lahko rešita naše probleme. 

To je postalo zelo očitno v zadnjih dveh stoletjih, ko človek namesto Bog odloča, kaj je dobro in zlo, spreminjamo celo naravo.

Človek je postal nadzornik življenja. Če želiš spremeniti svoj spol, ga lahko spremeniš, ker si Bog in lahko sam odločiš o tem. 

Če želiš splaviti, splaviš in ubiješ človeško življenje v sebi, ker je telo ‘tvoje’. Če želiš končati s svojim življenjem, se pač ubiješ.

Ta pandemija nam je prinesla nekaj dobrega in sicer spoznanje, da vse to ni res. Človek ni Bog. Človek nima odgovora na smrt! Znanost in tehnologija nimata odgovora na temeljna vprašanja človeškega življenja.

Želimo živeti in ne umreti, pri čemer absurdnost življenja spoznamo prav ob smrti. To poudarja Albert Camus v svoji knjigi: tudi če se temu še tako želimo izogniti, pandemija nam približuje realnost smrti. 

Zdaj smo prisiljeni razmišljati o teh vprašanjih. Soočamo se s strahom pred smrtjo. Pred njo se počutimo nemočni in se nam zdi se, da bomo znoreli, če bo šlo še tako naprej.

S tem se bomo soočali še naprej, tudi po koncu te nesreče. Neizogibno je. Bojimo se, da bomo prenehali obstajati. Radi bi živeli! 

Če poudarim: glavna težava, s katero se danes soočamo, ni koronavirus, temveč trpljenje in smrt.

Vrnite se k resničnosti

Mogoče Bog dopušča vse to, da bi nam pomagal vrniti se v resničnost, ponovno izprašati naše življenje, se soočiti s samim seboj in predvsem najti odgovor v Njem samem. 

Mogoče Bog to dopušča, da nam pokaže, kako krhki in majhni smo, da nismo Bogovi! Všeč mi je kako pater Benedikt J. Groeschel opisuje našo majhnost v svoji knjigi Vstani iz teme:

Ali se zavedaš, da sva ti in jaz pripadnika izjemno neznatne manjšine človeških bitij – ljudi, ki živijo sedaj? Pomislite na ogromno število umrlih. Če bi se lahko iz večnosti vrnili vsi ljudje, ki so nekoč živeli v New Yorku, se zaradi vseh njih skoraj ne bi mogli premakniti. Pomislite na vse tiste, ki so kdaj živeli v Evropi in Aziji. Velika večina vseh ljudi je mrtvih. Ti in jaz sva del te zabavne, neznatne manjšine, ki se vrti okoli misli, da smo zelo pomembni.

Vsi razmišljamo enako. Menimo, da smo za ostale nepogrešljivi. Mislimo, da bi svet, če umremo, izgubil eno od svojih sedmih čudes. Ta pandemija nam kaže, da je prav nasprotno, da smo šibki… in to nas frustrira. 

Mogoče Bog dopušča vse to, da bi premislili o našem življenju in sprevideli tisto, kar je v njem resnično pomembno.

Antonio J Galindo Aleman je rojen v Španiji. Star je 25 let, od leta 2014 skupaj s svojo družino živi v ZDA. Je član katoliške misijonske družine in se pripravlja na duhovniški poklic. Njegov članek je bil prvotno objavljen na ameriškem katoliškem portalu Catholic Stand.

Vam je všeč, kar ste prebrali? Delite s prijatelji na Facebooku.

Deli naprej >>

Kalkuto v Indiji je epidemija COVID-19 močno prizadela. Obvezna karantena jih je najprej zaprla v svoje lesene barake, kasneje jim je domove porušil močan ciklon in ljudi postavil nazaj na cesto. Mediji o tem ne poročajo. Je predaleč.

Kako močno so tamkajšnji ljudje pretreseni, obupani in prestrašeni, iz prve roke doživljata Mojca (Slovenka) in Anup (Indijec) Gayen, ki sta pred dvanajstimi leti v Kalkuti odprla šolo za najrevnejše otroke.

Kliknite gumb DARUJTE ZDAJ in si preberite več o tem dobrodelnem namenu.

1.948€ od 5.000€ zbranih

Pomagajmo revnim otrokom in družinam v Kalkuti

1.948€ od 5.000€ zbranih

Kalkuto v Indiji, mesto, ki ga poznamo predvsem po sv. Materi Terezi, je epidemija Covid-19 močno prizadela. Zlasti najrevnejše.

Obvezna karantena jih je najprej zaprla v svoje lesene barake, kasneje jim je domove porušil močan ciklon in ljudi postavil nazaj na cesto. Mediji o tem ne poročajo. Je predaleč.

Kako močno so tamkajšnji ljudje pretreseni, obupani in prestrašeni, iz prve roke doživljata Mojca (Slovenka) in Anup (Indijec) Gayen.

Blizu Kalkute sta pred dvanajstimi leti odprla Piali Ashar Alo, izobraževalni center, namenjen najrevnejšemu sloju deklic, dekletom in mamicam, da razvijejo različna znanja in spretnosti, ki jim bodo omogočila živeti svoja življenja v vsej polnosti.

Finančno pomoč potrebujejo za organizacijo in izvedbo pouka osnovne šole, izobraževalnih/poklicnih tečajev in delavnic, za dnevno prehransko oskrbo, zdravniško pomoč, ko je potrebna in za pomoč družinam, ki se znajdejo v posebnih stiskah (smrt, bolezen, naravna katastrofa, izguba dela, nasilje, zloraba alkohola)

Donacije so še posebej potrebne zdaj, v času karantene, saj oskrbujejo vse družine šolajočih se otrok s hrano in higienskim materialom, česar jim močno primanjkuje.

Trudijo se, da bi se čim več otrok vključilo v online pouk, zato dnevno pripravljajo različne aktivnosti, ki jih lahko otroci sami izvajajo doma ali skupaj s starši.

Vsem njihovim deklicam in varovankam bi radi podarili piščančka in mlado drevo. Tako bodo imele v svoji lasti nekaj, kar je živo, kar raste, kar potrebuje skrb in nego. S tem se bodo tudi učile odgovornosti in potrpežljivosti, in se ob času lahko posladkale s pečenim jajčkom  in svežim sadjem.

Pomagajmo Mojci in Anupu uresničiti te smele načrte in jih finančno podprimo. Vsak evro bo zelo dobrodošel!

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
Varen način plačila preko SSL enkripcije.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 25,00€

1 misel na prispevek “Človek umira, ker beži pred smrtjo”

Napišite svoj komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Preberite tudi...

Kalkuto v Indiji je epidemija COVID-19 močno prizadela. Obvezna karantena jih je najprej zaprla v svoje lesene barake, kasneje jim je domove porušil močan ciklon in ljudi postavil nazaj na cesto. Mediji o tem ne poročajo. Je predaleč.

Kako močno so tamkajšnji ljudje pretreseni, obupani in prestrašeni, iz prve roke doživljata Mojca (Slovenka) in Anup (Indijec) Gayen, ki sta pred dvanajstimi leti v Kalkuti odprla šolo za najrevnejše otroke.

Kliknite gumb DARUJTE ZDAJ in si preberite več o tem dobrodelnem namenu.

1.948€ od 5.000€ zbranih

Pomagajmo revnim otrokom in družinam v Kalkuti

1.948€ od 5.000€ zbranih

Kalkuto v Indiji, mesto, ki ga poznamo predvsem po sv. Materi Terezi, je epidemija Covid-19 močno prizadela. Zlasti najrevnejše.

Obvezna karantena jih je najprej zaprla v svoje lesene barake, kasneje jim je domove porušil močan ciklon in ljudi postavil nazaj na cesto. Mediji o tem ne poročajo. Je predaleč.

Kako močno so tamkajšnji ljudje pretreseni, obupani in prestrašeni, iz prve roke doživljata Mojca (Slovenka) in Anup (Indijec) Gayen.

Blizu Kalkute sta pred dvanajstimi leti odprla Piali Ashar Alo, izobraževalni center, namenjen najrevnejšemu sloju deklic, dekletom in mamicam, da razvijejo različna znanja in spretnosti, ki jim bodo omogočila živeti svoja življenja v vsej polnosti.

Finančno pomoč potrebujejo za organizacijo in izvedbo pouka osnovne šole, izobraževalnih/poklicnih tečajev in delavnic, za dnevno prehransko oskrbo, zdravniško pomoč, ko je potrebna in za pomoč družinam, ki se znajdejo v posebnih stiskah (smrt, bolezen, naravna katastrofa, izguba dela, nasilje, zloraba alkohola)

Donacije so še posebej potrebne zdaj, v času karantene, saj oskrbujejo vse družine šolajočih se otrok s hrano in higienskim materialom, česar jim močno primanjkuje.

Trudijo se, da bi se čim več otrok vključilo v online pouk, zato dnevno pripravljajo različne aktivnosti, ki jih lahko otroci sami izvajajo doma ali skupaj s starši.

Vsem njihovim deklicam in varovankam bi radi podarili piščančka in mlado drevo. Tako bodo imele v svoji lasti nekaj, kar je živo, kar raste, kar potrebuje skrb in nego. S tem se bodo tudi učile odgovornosti in potrpežljivosti, in se ob času lahko posladkale s pečenim jajčkom  in svežim sadjem.

Pomagajmo Mojci in Anupu uresničiti te smele načrte in jih finančno podprimo. Vsak evro bo zelo dobrodošel!

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
Varen način plačila preko SSL enkripcije.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 25,00€