Izpoved mame z okuženim dojenčkom: Kalvarija s Covid-19

Share on facebook
Share on twitter
Share on email

Pred kratkim je naša bralka, ki je želela ostati anonimna, z nami delila svojo zgodbo boja s Korona virusom.

Znašla se je v preizkušnji, ne le zaradi svoje lastne okužbe in okužbe moža, pač pa predvsem zaradi okužbe njenega osemmesečnega otroka.

Takole je napisala…

Mediji nas pogosto slepijo z izjavami, da koronavirus za otroke ni nevaren, da so celo samo prenašalci. Resnica je žal drugačna. Sem mama 8-mesečnega otroka, ki je zbolel za koronavirusom, kar je bilo potrjeno z odvzetim brisom. Skupaj z otrokom sem zbolela tudi sama. 

Z vami želim deliti svojo izkušnjo s COVID-19, v upanju, da se morda tudi vi lahko izognete tej kalvariji.

Prvi znaki okužbe s Covid-19

V začetku je bilo vse skupaj precej nedolžno, tako da niti v sanjah ne bi pomislila na koronavirus. Otrok je začel pogosto kihati. Kihanje še nikoli ni bilo nevarno, zato mu nisem namenila posebne pozornosti. Iz noska mu ni teklo. 

Potem je začel pokašljevati in pri hranjenju občasno zahropel. To kašljanje in hropenje je bilo tako minimalno, da niti na prehlad nisem sumila. Začel je močneje polivati in spati bolj nemirno. Vem, da imajo dojenčki obdobja, ko je polivanja več in obdobja ko slabše spijo, zato se tudi takrat nisem vznemirila. Vsi našteti simptomi so se pojavljali občasno. Kakšen dan jih celo ni bilo. 

Prvi sumi

V tem obdobju sem pri sebi najprej opazila glasno brbotanje v trebuhu. Ker me trebuh ni bolel, nisem pomislila na kaj resnega. Občasno sem se morala zgolj prijeti za trebuh, da se je stanje malo umirilo. Stvar sem povezala s kandido, saj sem imela pred kratkim težave s tem, simptomi pa so podobni. Po nekaj dneh me je občasno blago zbodlo v prsnem košu, ampak res blago. 

ŽELITE, DA VAS OBVEŠČAMO?

Ko bomo objavili nov prispevek, vam bomo povezavo do njega poslali na vaš email.

Po približno petih dneh sva oba z otrokom dobila vročino. Oba na isti dan. Pri otroku je bila vročina nad 39 stopinj. To je bil zame alarm, da nekaj ni vredu. Ta dan je tudi mož začel kašljati, bolela ga je glava, a vročine ni imel. Pomislila sem, če smo bili morda v stiku s kom, ki je bil okužen s koronavirusom.

S kom smo bili v stiku?

Tri tedne smo bili vsi trije doma, torej je bilo nemogoče, da bi se okužili. Spomnim se, da se je pri nas oglasil znanec, še preden je bila razglašena vsesplošna karantena. Poklicala sem ga in vprašala, če je zdrav. Zaupal mi je, da je bil pred osmimi dnevi zelo bolan, da so sumili na koronavirus, a ga niso testirali. Povedal je tudi, da je imel njegov sodelavec potrjeno okužbo s koronavirusom.

Naslednji dan sem klicala otrokovo pediatrinjo. Vprašala me je, če smo bili v stiku s kom, ki je bil okužen ali prenašalec virusa. Povedala sem ji o znancu. Otroka so takoj sprejeli v otroški COVID-19 ambulanti. Najprej so me vprašali o vseh pomembnih informacijah iz formularja. Počutila sem se kot na zaslišanju pri sodniku, čeprav je bila zdravnica zelo prijazna. 

Otroka so temeljito pregledali, mu vzeli kri in bris iz nosu. Pri jemanju brisa je jokal tako močno, da se mi je trgalo srce. Še nekaj časa se ni pomiril. Zdravniki so izgledali kot astronavti, kar je malemu povzročilo dodaten stres. Bris so vzeli tudi meni. 

Pozitivni z virusom COVID-19

Zvečer otrok ni mogel zaspati. Celo noč se je želel dojiti. Bil je prestrašen, imel je vročino. Ko sva končno malo zaspala, je ob polnoči zazvonil telefon. Stisnilo me je pri srcu, s tresočo roko sem ga dvignila. 

Zdravnik na drugi strani je povedal, da sva oba pozitivna. Vprašal je po simptomih in kako sva. Povedal je naj pijeva veliko tekočine in počivava. V primeru poslabšanja pa naj takoj pokličeva zdravnika.  Povedal je še, da me bo v prihodnjih dneh verjetno klical epidemiolog. Zaželel mi je mirno noč.

V želodcu se mi je naredila kepa, postalo mi je slabo. V meni se je vrtel film naprej in film nazaj. Kaj se je zgodilo? Zakaj se je zgodilo? Kaj se še bo zgodilo? Pri teh vprašanjih naj človek mirno spi? Nemogoče.  

Še veliko neznanega

Naslednje jutro se je moje zdravstveno stanje malo izboljšalo. Tudi otroku se je vročina nekoliko znižala in je bil bolj živahen. Upala sem, da je najhujše za nami. Na testiranje je odšel tudi mož. V strahu smo čakali njegov izvid. Po zajtrku so začeli zvoniti telefoni. 

Najprej me je poklicala pediatrinja. Dala mi je nekaj napotkov in povedala, da običajno sedmi dan lahko pride do poslabšanja, lahko pa tudi štirinajsti dan. 

Povedala je, da mora na infekcijsko kliniko sporočiti o pozitivnem brisu za otroka, saj oni potem naprej obravnavajo otroke, naj pričakujem, da me bodo še poklicali in naju telefonsko spremljali na vsaka dva dni. 

Dejala je tudi, da še nimajo veliko informacij o tem, kako bolezen pri otrocih poteka in zato tudi na tak način zbirajo informacije. Običajno naredijo tudi kontrolni pregled. Verjetno mu bodo ponovno vzeli bris iz nosu.

Telefoni…

Spraševala sem se ali je to res potrebno. Ga morajo res še enkrat mučiti? Je torej poskusni zajček? Dvajset minut kasneje me je poklicala osebna zdravnica in me vprašala, če karkoli potrebujem. Dala mi je nekaj napotkov in svetovala, naj v primeru poslabšanja pokličem, sicer pa čez en teden, da vidimo kje smo. 

Komaj sem odložila telefon, je spet zazvonilo. Tokrat epidemiologinja. Zastavila mi je enaka vprašanja. Ponovno moram odgovarjati nanje in podoživljati vse skupaj. Zastavila mi je še nekaj novih vprašanj, mi dala napotke in svetovala, naj veliko pijemo in počivamo, da bomo imeli dovolj moči za drugi val bolezni.  

Čez pol ure so me poklicali iz odrasle regijske COVID-19 ambulante. Še enkrat sem morala ponoviti vso zgodbo. Sestra na drugi strani slušalke si je vzela čas za pogovor in mi namenila tudi nekaj sočutnih besed. Povedala mi je, da so otroci do prvega leta starosti rizična skupina, saj še nimajo dobro razvitega imunskega sistema. 

Potem je sledil še klic iz infekcijske klinike. Vprašali so me po osebnih podatkih otroka, o tem, kako je bilo pri porodu, potem pa mi začeli naštevati simptome. Obkljukali so si vse tiste, ki jih že ima. Povedali so mi, da vročina pri otrocih vztraja tudi do sedem dni in da bolezen pogosto spremljajo prebavne težave in trebušni krči. 

V stalnem stiku z zdravniki

Ponovno so se mi začeli vrteti filmi. Moj otrok se je rodil prezgodaj. S trebušnimi krči se je boril šest mesecev. Bo res moral še enkrat čez to? Kje je torej tista blaga oblika koronavirusa pri otrocih, o kateri poročajo mediji? 

Počutila sem se kot, da bi delala v klicnem centru. Dopoldne sem odgovorila na pet telefonskih klicev. Vsakič sem morala ponavljati zgodbo. Med tem je otroku temperatura ponovno narasla nad 38 stopinj, mene pa je od stresa začelo boleti v prsnem košu. 

Seveda sem v tem času morala otroka tudi nahraniti, uspavati, previjati, se z njim igrati in ga nositi, ko ga je zvijalo. Dobro, da imam moža, ki zna poskrbeti zanj, medtem ko sem morala sama odgovarjati na vprašanja različnih strokovnjakov. Pri tem pa ti svetujejo počitek. Kako le? 

Dojenček ne zna povedati drugače

Ko sem odgovorila na zadnji klic, je otrok dobil drisko. Morala sem ga preobleči, potem hitro skuhati kosilo in komaj smo pojedli, se je driska ponovila. Tokrat še huje, tako da sem ga morala stuširati. Driska se je ponovila takoj, ko sem ga preoblekla v sveža oblačila. 

Tudi vročina noče pasti, čeprav sem mu dala že četrto svečko za zbijanje temperature. Otrok je vsake toliko iz nič začel neutolažljivo jokati. Seveda ne zna povedati, da ga boli glava, morda grlo ali trebušček. Samo joka, da ga komaj potolažim. Na tak način smo se prebijali čez dan. Zvečer je ponovno zazvonil telefon. Izvedeli smo, da je okužen tudi mož.

V popolni izolaciji

V hipu smo odrezani od sveta. Najmanj štirinajst dni samoizolacije. Ne smemo niti v trgovino, ne v lekarno, niti na lastni vrt, saj bi se sosed lahko počutil ogroženega. Ravno v tem času nam je zmanjkalo dietne hrane, ki jo mora otrok uživati zaradi alergije. Poskusili smo jo naročiti prek spleta. Vse zaman, spletne trgovine so bile tako obremenjene, da niso sprejemale več naročil. 

V isti hiši, vendar v svojem gospodinjstvu, živita moja starša. Tudi z njima si nismo mogli pomagati, saj sta bila v bežnem stiku z nami in sta prav tako v samoizolaciji. Oče hodi še v službo, a je zdaj prisiljen ostati štirinajst dni doma, kar seveda pomeni manj prihodka. Bo moral njegov delodajalec celo zapreti podjetje za 14 dni? Verjetno. 

Popolna izolacija od nas ni možna, saj nimata svojega vhoda. Imamo kar nekaj skupnih prostorov v kleti, prijemamo iste kljuke, dotikamo se istih stikal. Na hodniku dihamo isti zrak. Mama je kronični pljučni bolnik. Bo preživela bolezen? Ne vemo.

Ste v stiski?

Brezplačni pogovori z usposobljenimi terapevti in duhovni pogovori s posvečenimi osebami.
NISTE SAMI

IMATE DAR ZA PISANJE?

Pišite za Operando. Delite ga z drugimi!
DELITE Z NAMI

Tudi tokrat zaupam v Božjo pomoč. Verjamem, da Oče ve, zakaj moram skozi to preizkušnjo. Moč sem črpala prav iz citata, ki je bil pred kratkim objavljen na Operandu: ”Vrzi svoje breme na GOSPODA, on bo skrbel zate, nikoli ne bo dopustil, da bi pravični omahnil.”

Ne razmišljajmo le o sebi

Takšnih zgodb je verjetno še veliko. Hvaležni smo naši bralki, da je podelila z nami svojo izkušnjo. Iz nje se lahko veliko naučimo. Najprej to, kako pomembno je, da sprejmemo odgovornost in ostajamo doma, vse dokler bo to potrebno. Nikoli namreč ne vemo, komu lahko prenesemo virus, ki ga morda nosimo, ne da bi za to vedeli. 

Ne razmišljajmo le o sebi. Če že fizično ne moremo k bližnjemu, mu namenimo prijateljski klic ali vsaj lepo misel.

Še vedno lahko skupaj molimo molitev, ki smo jo pred časom objavili in je namenjena vsem ljudem, ki so se znašli v podobnih preizkušnjah kot družina iz tega prispevka.

Vam je všeč, kar ste prebrali? Delite s prijatelji na Facebooku.

Deli naprej >>

Kalkuto v Indiji je epidemija COVID-19 močno prizadela. Obvezna karantena jih je najprej zaprla v svoje lesene barake, kasneje jim je domove porušil močan ciklon in ljudi postavil nazaj na cesto. Mediji o tem ne poročajo. Je predaleč.

Kako močno so tamkajšnji ljudje pretreseni, obupani in prestrašeni, iz prve roke doživljata Mojca (Slovenka) in Anup (Indijec) Gayen, ki sta pred dvanajstimi leti v Kalkuti odprla šolo za najrevnejše otroke.

Kliknite gumb DARUJTE ZDAJ in si preberite več o tem dobrodelnem namenu.

1.948€ od 5.000€ zbranih

Pomagajmo revnim otrokom in družinam v Kalkuti

1.948€ od 5.000€ zbranih

Kalkuto v Indiji, mesto, ki ga poznamo predvsem po sv. Materi Terezi, je epidemija Covid-19 močno prizadela. Zlasti najrevnejše.

Obvezna karantena jih je najprej zaprla v svoje lesene barake, kasneje jim je domove porušil močan ciklon in ljudi postavil nazaj na cesto. Mediji o tem ne poročajo. Je predaleč.

Kako močno so tamkajšnji ljudje pretreseni, obupani in prestrašeni, iz prve roke doživljata Mojca (Slovenka) in Anup (Indijec) Gayen.

Blizu Kalkute sta pred dvanajstimi leti odprla Piali Ashar Alo, izobraževalni center, namenjen najrevnejšemu sloju deklic, dekletom in mamicam, da razvijejo različna znanja in spretnosti, ki jim bodo omogočila živeti svoja življenja v vsej polnosti.

Finančno pomoč potrebujejo za organizacijo in izvedbo pouka osnovne šole, izobraževalnih/poklicnih tečajev in delavnic, za dnevno prehransko oskrbo, zdravniško pomoč, ko je potrebna in za pomoč družinam, ki se znajdejo v posebnih stiskah (smrt, bolezen, naravna katastrofa, izguba dela, nasilje, zloraba alkohola)

Donacije so še posebej potrebne zdaj, v času karantene, saj oskrbujejo vse družine šolajočih se otrok s hrano in higienskim materialom, česar jim močno primanjkuje.

Trudijo se, da bi se čim več otrok vključilo v online pouk, zato dnevno pripravljajo različne aktivnosti, ki jih lahko otroci sami izvajajo doma ali skupaj s starši.

Vsem njihovim deklicam in varovankam bi radi podarili piščančka in mlado drevo. Tako bodo imele v svoji lasti nekaj, kar je živo, kar raste, kar potrebuje skrb in nego. S tem se bodo tudi učile odgovornosti in potrpežljivosti, in se ob času lahko posladkale s pečenim jajčkom  in svežim sadjem.

Pomagajmo Mojci in Anupu uresničiti te smele načrte in jih finančno podprimo. Vsak evro bo zelo dobrodošel!

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
Varen način plačila preko SSL enkripcije.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 25,00€

3 misli na prispevek “Izpoved mame z okuženim dojenčkom: Kalvarija s Covid-19”

  1. Pozdravljeni.
    Navadno se ne oglašam s komentarji, tole pa me je prepričalo. Tale zmazek od članka. Imeti bolnega otroka seveda nikoli ni prijetno. A če ni nič hujšega, kot je vaša bralka napisala, naj se veseli z vsakim vlaknom svojega telesa. Kaj res še nikoli ni slišala, da se ljudem dogajajo mnooogo hujše stvari, kot pa je tale okužba, sploh v obliki, kot jo opisuje ona? Pred kratkim smo spremljali trpljenje družine Valjavec, ko je njihov Rožle umiral zaradi raka na obrazu. Tisto je kalvarija, ne pa tole. Verjamem, da sta zakonca Volčič videla na svoji poti mnogo resničnih kalvarij, pa ob njih mnogo pogumnih ljudi, ki bi imeli povedati kaj bolj vzpodbudnega kot jamranje mame, katere dojenček ima vročino in drisko. Na primer to, kako hvaležna bi lahko bila, da ima dostop do zdravstva, tudi če mora odgovarjati na preveč vprašanj, ker je epidemija tudi za zdravstvo nekaj novega. V mnogih delih sveta dostop do zdravnika ni nekaj samoumevnega.
    Želim vam več pozitivnih in vzpodbudnih člankov, ki ljudi opogumljajo.
    Saša Štern

    1. Jaz pa ne razumem tega članka kot popoln zmazek. Vidim, en klic na pomoč in izražanje stiske. Kje pa piše, da to ni dovoljeno. Zakaj bi mogla biti tale avtorica povsem “uravnovešena” sredi te preizkušnje, konec koncev je najbrž neprespana, zaskrbljena, kdo ji bo dostavil hrano in njen hladilnik je z vsakim dnem bolj prazen. Predvidevam…

      Poleg tega vidim nemoč ene mamice, ki izraža svojo stisko in ob tem hoče opozoriti druge, da naj bodo previdni pri stikih z drugimi. Tule okrog vidim ogromno mamic, ki vozijo majhne dojenčke na sprehod. Torej previdnost ni nikoli odveč in res dobro dobro opozorilo, da trikrat preverim, koga spustim v otrokovo bližino, če prihaja od zunaj. Konec koncev ogromno družinskih članov, še vedno odhaja na delo, kljub karanteni in imajo majhne otroke doma in se potem vračajo nazaj.

      Sama sem se predvsem vprašala, od kod je in ali bi ji lahko js pomagala. Mislim, da Operando s takim člankom dela svoje poslanstvo več kot odlično! Bravo…

      Marjetka Mele

  2. Gospa Saša, vas komentar je miloreceno brca v temo. Zanicevati stisko nekoga, samo zato ker se vam zdi, da objektivno manj trpi kot kdo drug je res nesocutno. Mama je v clanku navedla vec stisk, ki so se kopicile: od prezgodnjega rojstva otroka, do alergije in zdravstvenih tezav, poleg tega sta zbolela oba s part erjem… pa strah in stiska ob neznani bolezni… , ki se lahko konca s smrtjo…
    Res, ce ne razumete stiske drugega, bodite raje tiho in molite, da vas ne doleti!!
    Katja Tušek

Napišite svoj komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Preberite tudi...

Kalkuto v Indiji je epidemija COVID-19 močno prizadela. Obvezna karantena jih je najprej zaprla v svoje lesene barake, kasneje jim je domove porušil močan ciklon in ljudi postavil nazaj na cesto. Mediji o tem ne poročajo. Je predaleč.

Kako močno so tamkajšnji ljudje pretreseni, obupani in prestrašeni, iz prve roke doživljata Mojca (Slovenka) in Anup (Indijec) Gayen, ki sta pred dvanajstimi leti v Kalkuti odprla šolo za najrevnejše otroke.

Kliknite gumb DARUJTE ZDAJ in si preberite več o tem dobrodelnem namenu.

1.948€ od 5.000€ zbranih

Pomagajmo revnim otrokom in družinam v Kalkuti

1.948€ od 5.000€ zbranih

Kalkuto v Indiji, mesto, ki ga poznamo predvsem po sv. Materi Terezi, je epidemija Covid-19 močno prizadela. Zlasti najrevnejše.

Obvezna karantena jih je najprej zaprla v svoje lesene barake, kasneje jim je domove porušil močan ciklon in ljudi postavil nazaj na cesto. Mediji o tem ne poročajo. Je predaleč.

Kako močno so tamkajšnji ljudje pretreseni, obupani in prestrašeni, iz prve roke doživljata Mojca (Slovenka) in Anup (Indijec) Gayen.

Blizu Kalkute sta pred dvanajstimi leti odprla Piali Ashar Alo, izobraževalni center, namenjen najrevnejšemu sloju deklic, dekletom in mamicam, da razvijejo različna znanja in spretnosti, ki jim bodo omogočila živeti svoja življenja v vsej polnosti.

Finančno pomoč potrebujejo za organizacijo in izvedbo pouka osnovne šole, izobraževalnih/poklicnih tečajev in delavnic, za dnevno prehransko oskrbo, zdravniško pomoč, ko je potrebna in za pomoč družinam, ki se znajdejo v posebnih stiskah (smrt, bolezen, naravna katastrofa, izguba dela, nasilje, zloraba alkohola)

Donacije so še posebej potrebne zdaj, v času karantene, saj oskrbujejo vse družine šolajočih se otrok s hrano in higienskim materialom, česar jim močno primanjkuje.

Trudijo se, da bi se čim več otrok vključilo v online pouk, zato dnevno pripravljajo različne aktivnosti, ki jih lahko otroci sami izvajajo doma ali skupaj s starši.

Vsem njihovim deklicam in varovankam bi radi podarili piščančka in mlado drevo. Tako bodo imele v svoji lasti nekaj, kar je živo, kar raste, kar potrebuje skrb in nego. S tem se bodo tudi učile odgovornosti in potrpežljivosti, in se ob času lahko posladkale s pečenim jajčkom  in svežim sadjem.

Pomagajmo Mojci in Anupu uresničiti te smele načrte in jih finančno podprimo. Vsak evro bo zelo dobrodošel!

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
Varen način plačila preko SSL enkripcije.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 25,00€