Kriminal, droga in pomanjkanje pitne vode

V Tarapotu živiva že skoraj dva tedna. Ko prideva v novo mesto, nama vedno nekaj časa vzame adaptacija, kar pomeni raziskovanje mesta in osvajanje njegovega utripa.

Kako to lahko naredite najhitreje? Pešačite. Pa čeprav prevozi niso dragi. Tako kot v Pucallpi, in pred leti v Atalayi, so taksisti (motokaristi) na vsakem koraku.

Ko prideš iz stanovanja na ulico, je dovolj le, da pomahaš z roko, in pred tabo je že motokaro, ki te bo pripeljal kamorkoli boš pač želel.

ZAČNITE DAN Z BOGOM

Vpišite se in vsak dan boste prejeli kratko jutranjo molitev – BREZPLAČNO!

Za belce je pomembno, da približno vedo, koliko znašajo posamezne vožnje, ker sicer te hitro opeharijo. Vsakemu od njih morava že takoj dati vedeti, da poznava cene, in marsikoga tudi zavrniti, če nama želi zaračunati več kot znaša normalna cena.

Fotka Tarapota iz enega od sprehodov.

Priznam, da je včasih že kar nadležno, celo naporno, se vsakič znova pogajati. A če tega ne bi počela, bi hitro bankrotirala. Pogajanje je nekaj, česar se mora v teh krajih naučiti vsak prišlek, sploh iz zahoda.

Ampak, kot rečeno, s Silvo ogromno pešačiva. Ne samo zato, ker je ceneje in bolj zdravo, ampak tudi zato, ker je to res dober način, da mesto nekako zavibrira v telesu, možgani pa absorbirajo njegovo dinamiko.

Kot sem pisal že v prejšnejm prispevku, so ulice Tarapota mnogo bolj urejene kot v Pucallpi, ampak to res velja samo za center mesta in prvih nekaj sosesk okrog njega. Obstaja namreč še druga realnost Tarapota, ki je turisti ne poznajo in je tudi ne morejo spoznati, razen če zavestno ne stopijo vanjo.

Midva seveda nisva turista, in sva tukaj zato, da raziščeva to drugo realnost. Za tiste, ki filozofije Operanda še ne poznate, v društvu verjamemo, da nas Bog želi srečati ‘na dnu’, običajno prav tam, kamor instinktivno ne želimo iti.

Za vsakega to pomeni nekaj drugega, za naju in številne prijatelje, ki nama pomagajo v društvu, to konkretno pomeni srečati se z revščino in ljudmi iz obrobja, saj je to kraj, kjer se lahko na najbolj pristen in ‘živ’ stik srečamo z Jezusom. Več o tem, za čem stojimo in v kaj verjamemo, na tem mestu.

Nekega dne naju je Gino povabil v mesto San José de Sisa, ki je od Tarapota oddaljeno dobrih 50 kilometrov. To je zelo majhno mesto z nekaj več kot 3500 prebivalci. Ljudje živijo skromno, zdravstvene storitve v mestu so precej okrnjene, ogromno otrok oboleva za anemijo.

Prostovoljci EsSaluda so v mesu San José de Sisa opravljali preglede.

V tem mestu je Gino organiziral dobrodelno akcijo, skupaj z zdravstveno-zavarovalniško organizacijo EsSalud, ki je ena največjih tovrstnih organizacij v Peruju.

EsSalud je v Siso pripeljal svojo ekipo zdravnikov, ki so prostovoljno oskrbovali in zdravstveno pregledovali ljudi. Gino pa je v okviru svoje organizacije poskrbel za skupino prostovoljcev, v glavnem frizerk in osebnih negovalk, ki so sočasno z zdravniško akcijo ljudem pomagali pri osebni negi.

V Siso je skupaj z nami potovala tudi prijateljica Mili Vasquez Silva. Mili je dobrodelno aktivna v najrevnejšem in najbolj zapuščenem delu Tarapota, ki mu pravijo ‘Parte bajo del Tarapoto’, Spodnji del Tarapota. V tistem dnevu, ko smo bili skupaj v Sisi, naju je povabila v ta del mesta, da bi nama pokazala še tamkajšnjo realnost in predstavila svoje delo.

Mili, Gino in Silva

Seveda sva se odzvala njenemu vabilu in kmalu po Sisi smo se dogovorili za srečanje. Tisti obisk ‘Baja del Tarapoto’ se naju je močno dotaknil. Nekdo, ki živi v centru mesta, težko dobi občutek, da je na drugi strani mesta, samo nekaj kilometrov stran, lahko situacija tako drugačna, pravzaprav povsem obrnjena.

Na poti tja je asfalt kmalu zamenjal makedam, opečnate hiše (ki so roko na srce zelo preproste že v centru mesta), pa so zamenjale lesene barake s pločevinasto streho in smrad, zaradi neurejene kanalizacije.

Ena od ulic Spodnjega dela Tarapota

Mili naju je s svojo prijateljico in hkrati sodelavko pričakala ob cesti, blizu njenega stanovanja. Vesela je bila, da sva prišla. Že ob našem prvem srečanju sva začutila, kako zelo predana je in kako močno si prizadeva, da bi pomagala izboljšati kvaliteto življenja v svojem okraju.

V ta del Tarapota so se ljudje začeli naseljevati že pred 30 leti. V glavnem so bili to priseljenci iz drugih manjših skupnostih, ki so se ‘nelegalno’ naselili na tem območju. Prej je bilo last Univerze (Tarapoto ima dve znani univerzi), kasneje pa so zemljo formalno dodeljevali tem ljudem in je Univerzi ostalo samo še nekaj ozemlja.

Ljudje odlagajo smeti vsepovsod. Takšnih odlagalnih mest je veliko v tem delu Tarapota.

Žal občina Tarapoto nikoli ni poskrbela za ustrezno infrastrukturo v tem delu mesta. Niti za kanalizacijo. Niti za pitno vodo. Ljudje že od takrat, ko so prišli sem in si postavili prve barake, živijo na isti način. Zadeve se zelo počasi izboljšujejo, in še to zaradi ljudi kot je Mili Vasquez Silva.

Kmalu potem, ko se je področje popolnoma poselilo, so samoiniciativno začela nastajati uradna lokalna društva. Danes je teh 17 in pokrivajo celotno območje Spodnjega dela Tarapota. Vsako ima svoje ime in vsako je zadolženo za svoj krog prebivalcev, ki šteje od 80 do 250 ljudi.

Mili je predsednica celotne federacije teh društev. Na funkciji je komaj nekaj mesecev, a je svojemu okraju že priskrbela določene stvari, ki jih prej ni uspelo še nikomur.

Začela se je urejati kanalizacija in, morda se vam bo zdelo banalno, občina je na njeno pobudo končno dostavila velike zelene plastične kontejnarje za smeti. Pred tem so ljudje odpadke metali po tleh, oziroma v bližnjo reko.

Na območje Bajo del Tarapoto so pred kratkim pripeljali zabojnike za smeti.

No ja, iskreno, to še vedno počnejo, in nekaj časa bo verjetno potrebnega, pa tudi kakšen pouk, da se bodo kontejnerji res začeli polniti.

Situacija v mestu je kritična, to lahko rečeva po tem, kar sva videla. Recimo pitna voda. Ta je v resnici problem v celotnem Tarapotu, čeprav je zanimivo, to je regija, ki premore ogromno čiste naravne izvirske vode iz amazonskega deževnega gozda.

Pitna voda po ceveh celotnega mesta zaokroži le v zgodnjih jutranjih urah. Mnogi imajo nad hišami postavljene velike rezervoarje, ki se zjutraj avtomatično napolnijo. Pravijo sicer, da je ta voda pitna, ampak ker so cevi stare in oporečne, je mnogi ne upajo piti. Nama so jo denimo odsvetovali, zato jo kupujeva v velikih galonskih plastenkah.

V času sušnega obdobja, ko vode ni, jo ljudem pripeljejo v cisterni.

Je pa voda iz rezervoarjev dobra za pranje, kuhanje in umivanje.

Prebivalci Spodnjega dela tarapota povečini nimajo vodnih tankov nad hišami, zato se morajo posluževati vodnih črpalk, napeljanih neposredno iz cevi; od tam jo torej natakajo, in zelo varčno jo morajo shranjevati v loncih, plastenkah in posebnih posodah, da lahko čez dan poskrbijo za vse potrebe svojih številčnih družin.

Druga zadeva je zdravje.

Na celotnem področju, pri 2000 prebivalcih, deluje le ena zdravstvena ambulanta, z enim samim zdravnikom in nekaj medicinskimi sestrami. Tukaj seveda najbolj kratko potegnejo otroci, ženske in ostareli.

Otrok je okrog tisoč dvesto. Mnogi (kar 15%) imajo težave z anemijo, kar je posledica neustrezne higiene, prehrane in medicinske preskrbe.

Na območju sta dve osnovni šoli, a mnogo otrok v šolo sploh ne hodi. Za zvezke in knjige morajo starši plačati, a ker je brezposelnost velika, si tega ne morejo privoščiti, zato otrok ne pošiljajo v šolo. Država žal (govorim na ravni celotnega Peruja) nima ustreznih mehanizmov, ki bi nadzorovala situacijo oziroma ne pomaga staršem, da bi si lahko privoščili učni material.

Velika težava Spodnjega Tarapota so tudi droge; uživanje drog in preprodaja, kar je seveda logična posledica brezposelnosti in obupa.

Tudi Mili živi v tem delu Tarapota. Povabila naju je na svež sadni sok. Na sliki tudi njena prijateljica in Milin sin.

Še veliko drugih izzivov je pred ljudmi tega dela mesta. Še bova pisala o tem, ampak že spričo tega, kar sva videla na obisku pri Mili, sva se odločila, da kot društvo pomagamo tem ljudem vsaj pri eni stvari.

V sredini decembra Mili, v okviru krovne organizacije 17 društev, organizira Božično praznovanje, v prvi vrsti namenjeno otrokom iz teh najrevnejših družin.

Radi bi jim kupili igrače, vsakemu eno, in kos Panetone peciva, ki si ga ljudje tukaj tradicionalno privoščijo (tisti, ki lahko) za Božič in Novo leto.

V Operandu smo odprli nov donacijski račun. Obračamo se na vas, da se nam pridružite in nam pomagate z donacijami. Z njimi bomo kupili darila in sladkarije, jih podarili otrokom, in o vsem tem tudi poročali.

Slovenci znamo pomagati in radi priskočimo na pomoč – tako doma, kot v tujini. Prepričan sem, da bo tudi tokrat tako. Hvala vam!

Delite s prijatelji

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja