Prvič v življenju pred tekočimi stopnicami

Se spominjate, kako je bilo prvič, ko ste stali pred tekočimi stopnicami v trgovini?

S Silvo sva se zadnjič še enkrat spomnila na to, ko sva pred tekočimi stopnicami v trgovskem centru v Pucallpi srečala štiričlansko družino. Mama, ki je v rokah držala otroka, nikakor ni upala stopiti na prvo stopnico, ostali so previdno stali za njo in jo radovedno opazovali.

Obotavljala se je, nogo dala naprej, da bi naredila korak, pa jo potem takoj spet umaknila nazaj, medtem ko je trak stopnic enakomerno tekel in se dvigal pred njo.

ZAČNITE DAN Z BOGOM

Vpišite se in vsak dan boste prejeli kratko jutranjo molitev – BREZPLAČNO!

Ko sva jih obstopila in so naju stopnice že pripeljale v prvo nadstropje, in ko je mama še vedno zbirala pogum za korak naprej, je Silva odšla po stopnicah navzdol, da bi jim pomagala, a je medtem gospa vendarle stopila naprej in se s širokim nasmehom peljala navzgor. Sledili so ji še ostali.

Očitno so bili prvič v življenju v takšnem centru. Predvidem, da so s čolnom prišli iz kakšne oddaljene skupnosti v pragozdu (iz selve) ali morda iz odmaknjene vasi v hribovitem delu Peruja, torej iz sierre. Iz teh krajev ljudje običajno pridejo zgolj kadar morajo obiskati zdravnika ali kupiti zdravila, ki jih sicer nikjer drugje ni mogoče kupiti.

Ljudje iz skupnosti v gozdu prihajajo s takšnimi čolni. (vir: peruconstruye.net/)

Lahko pa da se je družina ravnokar preselila v Pucallpo, kot stotine drugih družin, ki se vsako leto iz oddaljenih vasi preselijo v mesto, ker za sebe ali svoje otroke iščejo boljše možnosti za življenje.

Preseljevanje ljudi iz gozda ali hribov v mesto predstavlja več izzivov, čeprav so tovrstne migracije povsem logične in razumljive. Če ljudje nimajo osnovnih pogojev za življenje, to je dostop do zdravstvenih storitev in izobrazbe, potem bodo odšli tja, kjer je le to na voljo.

Kot sva s Silvo videla že v Atalayi, v mnogih skupnostih v gozdu nimajo nikakršne zdravstvene oskrbe. Morda se spomnite, tudi z vašo pomočjo smo zbirali denar za zdravila za nekaj teh skupnosti. Skupaj z misijonarjem Enriquom smo zdravila pripeljali v tiste vasi, ki so jih najbolj potrebovale. Poleg tega smo takrat otrokom prinesli tudi šolske potrebščine.

Ko smo v eno od skupnosti okrog Atalaye prinesli zdravila in šolske potrebščine. Tole so bili otroci, ki so nas pričakali na obali.

V vaseh okrog Pucallpe seveda ni nič drugače. V resnici je še slabše, saj tukaj ni niti misijonarjev, ki bi odhajali do skupnosti v pragozdu.

Dostop do osnovnega šolanja sicer imajo, saj ima vsaka malo večja indijanska skupnost v pragozdu prostor za šolo. Težava so običajno učitelji, ki prihajajo v te oddaljene vasi. Pogosto so zelo neizkušeni, največkrat nimajo sploh nobene izobrazbe, licenco učitelja pa mnogi preprosto kupijo ali ponaredijo. Poleg tega so slabo plačani in zato nemotivirani.

Ne moremo se torej čuditi, zakaj staroselci iz podeželja prihajajo v mesto, čeprav to največkrat ne izpolni njihovih pričakovanj. Služb za neizobražene in nepismene ljudi ni, v mestu kot je Pucallpa se ne znajdejo dobro in postanejo še bolj revni kot prej.

Ogromno je takšnih, ki ne znajo brati in pisati. Že med odraslimi jih je veliko, kaj šele med otroci. Osnovno šolanje je sicer obvezno, ampak tega ne nadzoruje nihče. Otroci, ki živijo v neurejenih družinah, velikokrat ne hodijo v šolo, saj se starši za to ne zmenijo.

Tipična ulica nekoliko izven centra strogega dela centra Pucallpe. Preproste hiše, makedam in veliko prahu in peska.

Na misijonu živi nekaj takšnih otrok, ki niso imeli sreče s svojimi lastnimi družinami. Barcoiris je projekt misijona – hiša v kateri živijo otroci od dveh do petnajst let starosti. Trenutno je v skupnosti trinajst takšnih otrok.

Vsak od njih ima svojo pretresljivo zgodbo, v hiši pa so zato, ker bodisi nimajo staršev ali sorodnikov, ki bi jih sprejeli, ali pa o njihovi usodi še vedno odloča sodišče, in so ta čas pač nastanjeni tukaj. Kasneje bodo morda lahko odšli nazaj, vsaj k enemu od svojih staršev.

Kmalu potem, ko sva prišla na misijon, sva dobila prve zadolžitve. Vse so bile vezane na Barcoiris in na delo s temi otroci in mladostniki.

Silva je sprva vsak dan nekaj ur delala z najmlajšimi. Zaposleni vzgojiteljici je pomagala pri aktivnostih s štirimi otroci od 3 do 5 let. Kasneje je učila brati in pisati eno od mladih deklet, ki je v hišo prišla nedavno.

Silvi so otroci hitro prirasli k srcu, čeprav delo z njimi ni bilo vedno najlažje. Najmlajša punčka, stara komaj 3 leta, je imela iz svoje družine takšne traume, da se vzgojitelji v Barcoiris že dve leti, odkar je prišla, ukvarjajo z vprašanjem, kako se ji približati. Punčka zavrača ljudi okrog sebe, ima močne in agresivne izpade in se sploh ne more vključiti v skupino drugih otrok.

Jaz delam s trinajstletnim Danielom. Žal mi je, ker ne morem objaviti slik teh otrok. Pravila, ki jih imajo na misijonu glede tega so zelo striktna. Fotografij otrok iz hiše Barcoiris se ne sme objavljati.

Tudi Daniele ima za seboj težko zgodbo, ki je na njem pustila močne posledice. Je vesel, simpatičen fant, s privlačnim nasmehom, žalostnim pogledom in ogromno energije. Obožuje nogomet in se rad uči.

Fantje iz hiše Barcoiris pri učenju matematike z enim od učiteljev, ki prostovoljno prihajajo v skupnost.

Fant zelo počasi napreduje v branju in pisanju, saj nikoli ni hodil v šolo. Pri učenju mu pomagam vsak dan po dve uri. Učim ga brati, pisati in delati na računalniku.

Včasih se igrava kakšno poučno igro, in vsakič vsaj pol ure nameniva učenju piana, ali bolje rečeno ponavljanju tega, kar ga uči učitelj glasbe, kadar prostovoljno pride za ta namen. Všeč mu je klaviatura in rad ima glasbo.

Ostali šoloobvezni otroci iz hiše hodijo dopoldan v šolo, popoldan, ko pridejo nazaj v skupnost, pa imajo različne dejavnosti in aktivnosti, od nogometa, učenja kitare, domačih nalog, risanja …

Življenje teh otrok še zdaleč ni enako življenju njihovih sošolcev, ki se vračajo domov k svojim družinam. Vseeno se vzgojitelji v Barcoiris trudijo, da bi vsaj približno omogočili otrokom normalno otroško življenje, hkrati pa napredovanje v znanju in razvijanju različnih spretnosti in darov.

S Silvo dvakrat na teden učiva angleščino dekleta, stara od 13 do 15 let, ki prav tako živijo v hiši Barcoiris. Omenil sem jih že v enem od prejšnjih prispevkov. Štiri dekleta in Daniele, ki se vsakič priključi učenju. Ena od deklet je noseča, dve pa že imata otroka. Otroci so običajno skupaj z njimi med učenjem angleščine.

Potreboval sem nekaj časa, da sem se navadil na to, da imam pred seboj najstnice, na pol deklice, na pol dekleta, ki so mnogo prezgodaj odrasla in že skrbijo za potrebe svojih otrok. Medtem, ko za menoj ponavljajo angleške besede in se druga drugi po otroško nasmihajo, v naročju zibajo svojega dojenčka ali pa sem in tja premikajo otroški voziček, da ga uspavajo.

Način učenja angleščine je preprost, izkazal se je za zelo učinkovitega že na Tajskem, ko sva učila cel razred otrok na misijonu MEPA v Mae Sotu in sicer s pomočjo glasbe in učenja angleških pesmi.

Lep spomin na Tajsko, ko sva otroke posedla po tleh in se učili nove angleške pesmi.

Glede na to, da dekleta komajda znajo brati in pisati, je to učinkovita metoda. Besedilo pesmi ponavljajo za nama, vsaka ima list z besedilom pred seboj. Skladbo večkrat poslušamo, ponavljamo besede v njej in se učimo njihovega pomena.

Že pri azijskih otrocih sva ugotovila, kako hitro osvojijo določene besede, stavke in fraze, če se jih učijo ob privlačni glasbi. Ko končujemo z lekcijo in slišiva dekleta, kako si v angleščini popevajo melodijo, ko izstopajo iz razreda, takrat veva, da bo vsaj kakšna beseda ostala v spominu, tudi če se kasneje nikoli več ne bodo učili jezika.

Delite s prijatelji

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja