cover

Kdor poje, dvakrat moli!

Če je kakšna stvar, ki motivira in poživi Azijce, je to glasba. Saj vem, tudi povsod drugod je glasba pomemben del življenja ljudi, ampak se mi zdi, da ima tukaj še poseben pomen.

Svoja čustva izražajo z glasbo

Večkrat sem že pisal o tem, da so Azijci precej zadržani ljudje, morda z rahlo izjemo Filipinov in Vietnama. Introvertiranost deloma izhaja iz kulture in dokaj restriktivne vzgoje v družinah, nekaj tega pa je zagotovo že v krvi.

Prav glasba je tista, ki najbolj nazorno kaže na njihovo dušo in tisto, kar nosijo v srcu. Zanimivo je, da povečini ne poslušajo agresivne glasbe; redko boste slišali denimo rock ali kaj bolj živahnega. Slišite pa lahko veliko romantičnih, ljubezenskih in nežnih melodij, celo pri otrocih in najstnikih.

Misijon Maesot
Vrli kolesarji iz Changmaia so se pripeljali 300 km daleč. S kolesi…na avtomobilih.

Vsi na karaoke!

Ni čudno torej, da so karaoke tako popularne v tem delu sveta. Vse od Filipinov pa do Tajske praktično na vsakem koraku lahko vidite ‘karaoke’ lokale, kamor ljudje zahajajo zgolj zato, da lahko prepevajo s prijatelji.

Spomnil sem se na en dogodek pred slabima dvema mesecema.

Pater je napovedal, da bodo misijon obiskali njegovi prijatelji iz Chang Maia – s kolesi! Chang Mai je od Mae Sota oddaljen več kot 300 km, zato sva res z zanimanjem pričakovala te tajske kolesarje.

Pripeljali so se dopoldne naslednji dan. Dvajset jih je bilo, s kolesi – naloženimi na avtomobile. 🙂

Kakorkoli, tisti dan se je obetal velik ‘žur’, tako kot se to pogosto dogaja, ko na obisk pridejo misijonarjevi prijatelji iz severa Tajske ali Bangkoka.

Priprave na žur

Kolesa so ostala naložena na pickupe, gostje pa so se lotili priprav. Na dvorišču blizu naše hiše je še en prijeten prostor, kjer se ob priložnostih postavijo mize, žar in vse potrebno za karaoke.

Poudarek je bil na karaokah. Že zgodaj popoldne so namestili velik zvočnik in mikrofon, testiranje in vaje so bile v teku že takoj po kosilu.

Bilo je glasno, bilo je zabavno, predvsem pa, bilo je veliko ‘čan čun tau tonga’, ki ga s Silvo nisva razumela. Adijo popoldanski počitek.

‘Tole bo pa res velika zabava,’ sva ugotavljala, ko sva opazovala dinamiko na dvorišču. Pater nama je že prejšnji dan navdušeno razlagal o tem glasbenem večeru, zato sva bila tudi sama, jasno, polna pričakovanj.

Kdor poje, dvakrat moli!
Na sredini učilnice na tleh. Glasbeni petki so nekoliko drugačni.

Če nekoliko skrajšam, zabava se je končala po desetih minutah, ker je pregorela varovalka. Ostali smo v temi, na misijon je legla tišina. Le sveče so nas reševale, da smo lahko normalno odšli pod tuš in spat.

Prijetno s koristnim

S Silvo sva kmalu ugotovila, da je glasba lahko odlično orodje za učenje angleščine. Lahko združujeva prijetno s koristnim in kot sva kmalu ugotovila, se naši otroci zelo dobro odzivajo na to.

Navdihujoče branje – misijonsko potovanje po Evropi in Aziji

Vsak petek imamo namesto klasičnega pouka, glasbeno urico, ko se učimo novih pesmi v angleškem jeziku in prepevamo tiste, ki jih že znamo. Petke imava najrajši, včasih so prav čarobni.

Takrat mladi ne sedijo v klopi, kot običajno, ampak se vsi skupaj usedemo na tla na sredini učilnice. Že pred časom sva s Silvo kupila 30 plastičnih mapic, za vsakega eno, kamor pripenjamo nova angleška besedila.

Prav glasba je tista, ki najbolj nazorno kaže na njihovo dušo in tisto, kar nosijo v srcu. Običajno besedilo najprej preberemo na glas, potem nekajkrat poslušamo posnetek skladbe in nenazadnje zapojemo tudi sami. Deluje!

Do danes sva jih naučila petnajst različnih skladb, največ od skupine Hillsong. Te pesmi prepevamo tudi pri angleški maši, ki jo pater Chanchai običajno obhaja enkrat na teden.

Glasbeni inštrumenti

Odkrila sva še nekaj lepega. Nekateri naši otroci so izjemno nadarjeni tudi za igranje glasbenih inštrumentov.

Zadnjič denimo so bili naši najmlajši zbrani na kupu in si prepevali neko tajsko popevko. Ob tem je nekdo ritmično in z neverjetnim občutkom za takt udarjal po mizi.

Bil je devetletni Pai, ‘performer’ naše skupnosti. Uživa v središču pozornosti, rad se šali in s svojimi vragolijami spravlja v smeh svoje prijatelje.

Pai na bobnih

Pomislila sva, da bi Paia na poseben način vključila v naše petkove glasbene večere. V najini sobi je set bobnov, med njimi tudi dva manjša, samostoječa. Enega od teh sva odnesla v učilnico, potem pa poklicala Paia na ‘avdicijo’.

Deček je bil sprva nekoliko začuden, celo prestrašen: ‘Kaj zdaj hoče teacher od mene?’

Zavrtela sva mu eno od naših skladb in ga prosila, da poišče ritem zanjo. Sprva obotavljivo, kasneje pa povsem zlit z glasbo, naju je Pai dobesedno osupnil.

‘Od zdaj naprej boš ti naš bobnar!’ sva mu rekla in Pai je ostal brez besed.

Kdor poje, dvakrat moli!
Summit na klaviaturi, Ethoo na bobnu in Luis s kitaro. Mepa band.

Odšel je iz učilnice in obstal pred vrati kot vkopan. Zamišljeno je gledal predse, a njegov obraz je izžareval kombinacijo presenečenja, sreče in ponosa; ‘Kaj se je pravkar zgodilo?’

Kasneje se nam je pri bobnih pridružil še devetletni Ethoo, ki zna tako kot Pai, dobro ujeti ritem in uživati pri tem.

Luis na kitari

Tisti petek sva naročila Luisu, starejšemu študentu, naj v učilnico prinese kitaro, saj sva vedela, da jo dobro igra. Naše druženje je bilo nekaj posebnega. Pai in Ethoo na bobnih, Luis na kitari… in tako smo prepevali najljubše skladbe iz naše pesmarice.

Summit na klaviaturah

Nekaj dni kasneje sva pri klaviaturi našla še Summita, ki je vadil eno od petkovih angleških melodij. Dobro mu je šlo in sva ga vkjučila zraven. Tako smo bili naslednji petek še boljši. Summit pri električnih orglah, ob njem Luis s kitaro, Ethoo in Pai na bobnih. Pravi mali bend! Zabavali smo se.

DARILO OB VPISU NA NOVICE

Ko bomo objavili nov prispevek, vam bomo povezavo do njega poslali na vaš email. Ob prijavi na novice, vam bomo podarili tudi čudovito elektronsko knjigo.

Pravijo, da kdor poje, dvakrat moli. Ti otroci nosijo glasbo v srcu. Ne iščejo pozornosti in ne opozarjajo nase, a z glasbo najbolj iskreno pripovedujejo o sebi, svojih občutjih, o življenju, ljubezni in o Bogu. Molijo. Dvakrat!

Pomagajmo ljudem v Pachacutecu

Ljudje v Pachacutecu živijo v nepopisni revščini in katastrofalnih življensjkh pogojih. Ker je v tem delu Peruja puščava, jim primanjkuje pitne vode, za katero pa zaradi neosveščenosti ne znajo dobro skrbeti. Misijonarji bi jih radi izobrazili in naučili veščin osebne in okoljske higiene. Kliknite gumb DARUJ ZDAJ in si preberite več o tem dobrodelnem namenu.

1.215€ od 1.500€ zbranih
Pomagajmo ljudem v Pachacutecu

Pomagajmo ljudem v Pachacutecu

1.215€ od 1.500€ zbranih

Pachacutec je eno najrevnejših predelov Lime in gre v resnici za puščavski predel Peruja, saj tako kot na celotnem območju desetmilijonskega glavnega mesta, padavin praktično ni.

Tam je na peščenih, puščavskih tleh postavljenih na tisoče lesenih barak, kjer ni ne dreves ne vrtov in praktično nobenega rastja.

Ne manjka jim le dela, denarja za hrano in dobrih življenjskih pogojev. Tisto, kar je v Pachacutecu najbolj pereče, je pomanjkanje najosnovnejšega: vode.

Ljudje morajo za dostavo vode plačevati skoraj 40€ na mesec, kar zanje pomeni 10% mesečne plače.

Težava je, ker za vodo, ki jo potem hranijo v plastičnih sadovih, ne znajo dobro poskrbeti. V njej plavajo žuželke, komarji na gladini valijo svoja jajčeca, iz nje pijejo potepuški psi. Ljudje niso dovolj dobro poučeni kako skrbeti za lastno zdravje in higieno.

In tukaj bi jim klaretinski misijonarji radi pomagali. Želijo zgraditi večnamenski objekt, kjer bi poleg kapele uredili tudi prostore za izobraževanje in nekaj sob, da bi misijonarji lahko med ljudmi preživeli tudi več dni skupaj. Trenutno je na tem mestu le skromna, lesena kapela.

Pomagajmo jim pri zastavljenem cilju in s tem pomagajmo ljudem v pachacutecu, da bodo živeli dostojnejše in kvalitetneje.

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
Varen način plačila preko SSL enkripcije.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 20,00€

KAJ PA VI MISLITE?

Vaš komentar na prispevek je dragocen. Tako za nas kot za vse ostale, ki so prispevek prebrali. Podelite z nami svoje misli, ideje in mnenja. Drugi bodo vaš komentar lahko všečkali in nanj odgovorili, predvsem pa, več komentarjev kot boste objavili v prispevkih, boljšo značko si boste zaslužili. Prvo dobite že z desetimi objavljenimi komentarji!

  • Janez pravi:

    “Naše veselje se ne bo končalo” Amen, Aleluja! Janez

  • PREBERITE SI TUDI

    Ni nor, drugačen je!

    Worrowit je drugačen kot ostali fantje na misijonu Mepa. Če fantje ob prostem času igrajo kitaro, on sedi v predverju hiše in zamišljeno zre predse.

    Preberi >>