Ribe, ki grizljajo kožo in opice, ki kradejo banane

Izkušnja džungle pred tremi leti se nama je še posebej vtisnila v spomin. Ko sva se tokrat vračala v ta del Peruja, sva lahko samo upala, da bova tako kmalu spet imela priložnost sesti na čoln, in se po reki peljati v globine deževnega pragozda.

Ko sva se prvič preko Zooma pogovarjala s Charito, nisva vedela, da ima v džungli svoj prostorček, kamor odhaja na oddih, ko se želi umakniti hrupu mesta in se spet povezati z naravo.

Charito je velika zagovornica ohranjanja narave. Ko je bila županja v mestu Tornavista (dobrih 80 km od Pucallpe), se je s svojo avtoriteto zoperstavila korporacijam, ki so na območju pragozda črpale rudnine in pri tem onesnaževale zemljo, vodo in druge naravne vire z merkurijem.

ZAČNITE DAN Z BOGOM

Vpišite se in vsak dan boste prejeli kratko jutranjo molitev – BREZPLAČNO!

Vse do konca njenega županovanja so ji grozili in ji stregli po življenju. Zaradi prevelikega pritiska se je odločila, da ne bo vnovič kandidirala za županjo, se pa tudi zdaj, s svojim društvom za opolnomočenje žensk, posredno zavzema za ohranjane narave in njene prvobitnosti.

Čas, da spoznamo moč narave

Teren, ki ga je kupila v Charyaku, kot se imenuje ta del pragozda, je kupila prav zato, ker ga je želela zaščititi, zavarovati pred onesnaževalci. ‘La reserva’ kot ji pravi, naravni rezervat, kjer želi posejati še več dreves in rastlin, zlasti zdravilnih.

Naravno zdravilstvo je še ena od njenih strasti – poznavanje naravnih danosti v dobrobit našega zdravja.

‘Stotine rastlin raste v amazonskih pragozdovih. Naši predniki so jih veliko poznali, a to znanje se izgublja, ker mladih stvar ne zanima,” nama je pripovedovala Charito. “Zdaj je čas, da spet spoznamo moč teh rastlin in jih začnemo uporabljati.”

Mimogrede, kot zanimivost, pandemija korona virusa je sicer prišla do vaških skupnosti amazonskega pragozda, a ljudje niso utrpeli tako hudih posledic kot tisti v mestu, kaj šele kot mi na Zahodu.

Preventivno so uživali zelišča in s pomočjo poznavanja zdravilnih učinkov rastlin poskrbeli za maksimalno odpornost. Tako so nama povedali ljudje iz nekaterih od teh skupnosti, s katerimi sva se srečala v mestu.

Ko te napadejo šoferji

V Charyaku smo se odpravili skupaj s Charito, njeno mamo, in Pierom, mladim fantom, sinom od Charitinega bratranca, ki ga tisti čas gostila v Pucallpi.

Na obrežju, preden smo se odpravili v gozd.

Z avtom smo se najprej odpeljali do mesta Honoria, oddaljenega slabi dve uri vožnje z avtomobilom. Večina ljudi v Pucallpi nima svojega avtomobila. Če kam potujejo, običajno najamejo prevoz na ‘terminalu’, glavnem postajališču Pucallpe. Tudi avtobusi so redki, tako da so taksisti največkrat edina opcija za transport.

Seveda to niso takšni taksisti, kot jih poznamo pri nas. Če imaš avto, si lahko taksist. Zato je za potnike zelo pomembno, da poznajo kakšnega zaupanja vrednega voznika. Na srečo jih Charito nekaj pozna. Sicer pa je vstop na terminal svojevrstna izkušnja, ki je za marsikoga lahko kar zastrašujoča.

Že pri vhodu na postajo stoji na desetine moških, šoferjev, ki kot jastrebi čakajo na nove prišleke. Če vidijo gringa, torej belca, kot sva midva, se toliko bolj zagrebejo.

Tako so pritekli do motokara, v trenutku ko je pripeljal čez vhod. Praktično obkolili so vozilo, da se je voznik komaj prebijal naprej. Hodili so za nama, nekateri so ga celo zaustavljali, in eden čez drugega vpili in nama ponujali vožnjo na različne konce in kraje.

Na takšne stvari se bova morala še navaditi. Zelo neprijetna izkušnja, a je del življenja v tem mestu. Ljudje tukaj so kruhoborci, belci pa zanje žal še vedno predstavljamo hodeči bankomat.

Tujec mora biti tukaj dobro seznanjen s cenami, zlasti pri prevozih, ker so zelo redki tisti, ki belcu postavijo običajno ceno. Ali ni tudi to rasizem?

Po razriti in preluknjani zemlji

S Charito je bilo vse lažje. Avto nas je že čakal, voznik pa je bil njen znanec, zanesljiv in zaupanja vreden. Kljub temu je bila vožnja do Honorie izjemno izčrpajoča.

Asfaltirana je bila le glavna cesta, ki vodi proti Limi. Ko smo zavili proti našemu mestu, smo se še eno uro vozili po razritem in luknjastem makedamu. Tako smo do rečnega pristanišča prispeli dodobra prerukani in utrujeni. 40 stopinj občutene temperature ni prav nič olajšalo poti.

V pristanišču nas je že čakal voznik čolna, še en Charitin znanec (ja, Charito pozna veliko ljudi), ki nas je v naslednje pol ure po reki Pachitea prepeljal do obrežja. Od tam smo morali še pol ure hoditi po gozdni poti do Charitinega delčka raja na zemlji. Vsa čast njeni mami, ki je v vsej vročini to naporno pot zmogla pri svojih sedemdesetih.

Hiša je bila prav takšna, kakršno sva videla pri patru Rosendu, ko sva pred leti obiskala njegovo skupnost Shipani, grajena iz lesa in pokrita s prepletenimi palminimi listi.

Unija glasov, ki pomiri srce

Vedno, kadar sem hotel opisati izkušnjo perujske džungle (in večkrat sem že poizkusil na tem blogu) sem imel težave. Težko je najti prave besede.

Če si ta gozd predstavljate kot popolno tišino v naravi, naj vam takoj povem, da je prav nasprotno. Džungla je nepopisno glasna. Je unija glasov tisočih in tisočih ptičev, insektov, zveri, šumenja krošenj in sam Bog ve česa še vse.

Na poti do posesti

Človeku, ki to posluša se zdi, kot da vsako gozdno bitje želi prevpiti drugo, povedati in naznaniti, da obstaja, da živi, da je del tega ekosistema.

Vseeno to ni hrup mesta. Ne moti sluha. To je glas narave, ki ga človeško telo potrebuje, kot potrebuje vodo za svoje življenje. To ni vpitje mototaksistov na postaji ali pred vhodom trgovskega centra. Ne zaboli. Prav nasprotno, umiri srce in povzdigne duha.

Čez čas, ko se človek navadi na ta nenavadni, zdravilni kaos glasov, tudi sam začuti sebe kot del te narave, del gozda.

Vedno sem trdil, da je Boga mogoče najti v naravi prav toliko kolikor ga je mogoče najti pri maši in pri sveti evharistiji. Včasih razmišljam, da bi k obstoječim zakramentom morali dodati še kakšnega.

Sadovi džungle

V Charyaku smo preživeli le eno noč. Predstavljajte si, lesena hiša sredi narave, daleč proč od civilizacije. Charito nas je vodila po terenu, nam kazala različna drevesa in rastline. Mnogo rastlin že pozna, tudi njihove zdravilne učinke za različne bolezni in težave. A pravi, da se še vedno uči in da ji manjka še veliko znanja.

Vsake toliko na svojo ‘posest’ povabi ‘maestro’ (učiteljico), ki pozna rastline in jo uči o pomenu in učinkih številnih, ki rastejo naokoli.

Pokazala nam je nasad kakavovca, ki ga mora še urediti, saj je precej zaraščen, drevesa pa niso nasejana po vrstah, kot sva to videla v drugih ‘čakrah’ (polja).

Silva s kakavom v roki.

Nismo si mogli kaj, da ne bi poizkusili sad kakavovca. Seme kakava je seveda potrebno obdelave, tako kot pri kavi, ampak ni samo seme tisto, ki je užitno pri kakavu. Seme obdaja bel sloj, kot nekakšna sladkokisla želatina, ki poživi in celo nekoliko odžeja.

Pili smo vodo bananovca. V odsekano steblo, ki je debelo kot kozarec, smo izdolbli luknjo in jo pokrili z listom. Naslednji dan je bila na tistem mestu voda. Čez noč se je dvignila iz zemlje, po korenini navzgor do izdolbine. Pravijo, da je voda bananovca odlična za revmo in težave s sklepi.

Termalna voda, še bolj vroča kot zrak.

Na posesti je tudi nekaj termalnih izvirov. Tam ima voda okrog 40 stopinj. Saj ne da bi človek v tisti vročini ravno potreboval vročo vodo, a vseeno smo se pozno popoldne v bližnjem potočku potopili in tam ostali, dokler se ni stemnilo.

Ribe, ki grizljajo kožo in opice, ki kradejo banane

Kako bi opisal občutek, ko si v vodi in tvoje telo objeda na stotine majhnih ribic? Kot neke vrste naravna masaža, s presenečenjem – nikoli namreč ne veš, na katerem delu telesa te bo uščipnilo naslednjič.

Na Tajskem sva videla, kako iznajdljivi trgovci ponujajo storitev odstranjevanja odvečne, odmrle kože na telesu. Plačaš dva evra, da v akvarij s takšnimi ribicami za petnajst minut pomočiš noge. Ko živali opravijo svoje delo, je koža kot prenovljena.

Ko se je začelo temniti, so na sceno prišle opice. To je bil njihov čas. Bili smo v vodi, okrog in okrog nas so bila visoka drevesa, močno razvejana, idealna lokacija za opice vrste Ardilla.

Košček raja na zemlji

Nad nami so skakale iz veje na vejo, njihovi tanki piskajoči vzkliki so naenkrat preglasili vse ostale. Kakšnih dvajset metrov od naše ‘lagunice’ je imela Charito nasad bananovcev (v šp. platano). Tja so bile v resnici namenjene.

‘Kaj morem, če mi kradejo banane!’ je rekla Charito z nasmeškom, ‘One so gospodarice tukaj.’

En dan in pol sva preživela v džungli. Domov sva se vrnila prijetno utrujena, v ušesih so nama odzvanjali zvoki selve, in noge so naju srbele od pikov komarjev.

Vse to je del izkušnje in veseliva se, ko bova znova lahko odšla v selvo, sploh če bova imela priložnost obiskati katero od indijanskih skupnosti.

Delite s prijatelji

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja