Hisilicon Balong

Pečat iz džungle in prihod v Slovenijo

Misijonarji v Atalayi pravijo, da ne doživiš prave džungle, če tam vsaj malo tudi ne trpiš.

‘Selva ti vedno pusti svoj pečat,’ nama je pravil misijonar Rosendo.

Svoj pečat nama je že davno pustila. Vtis tiste prvinskosti in naravne harmonije, odtis Boga, ki tako previdno ureja ekosisteme in nam v njem pušča svoje sledi.

Ali ni sveti Pavel dejal, da Boga lahko spoznamo po njegovem stvarstvu? Res ga lahko začutiš v utripu pragozda in opazovanju življenja v njem.

Narava je enkratno mesto za meditacijo

Bolj kot kjerkoli lahko spoznaš načelo soodvisnosti, zavedanje, da je prav vse v ravnovesju. Tako rastline kot živali so povezane med seboj, drug brez drugega ne morejo živeti.

Opazovanje te naravne soodvisnosti lahko človeku ponudi veliko materiala za meditacijo o tem, kako je tudi sam vpet v ta življenjski krog, odvisen od te iste narave. Ne bi mogel preživeti, če bi se ravnovesje porušilo, in na nikogar, razen na Boga, se ne more obrniti, če se hoče zahvaliti za to.

ŽELITE, DA VAS OBVEŠČAMO?

Ko bomo objavili nov prispevek, vam bomo povezavo do njega poslali na vaš email.

In naprej, to isto opazovanje nas nujno vodi do spoznanja, da smo tudi ljudje med seboj odvisni, soodvisni. Drug brez drugega ne bi mogli živeti, pa kljub temu tako pogosto bežimo pred odnosi in jih celo uničujemo. Od kod ta človekova samodestrukcija?

Pečat selve

Ampak očitno je bil za mene, poleg tega notranjega odtisa, potreben še zunanji pečat. Džungla mi ga je odtisnila zelo konkretno, pravzaprav dobesedno, ko smo se s p. Rosendom vračali iz skupnosti Chipani.

Zaradi dežja v preteklih dneh je bila zemlja precej blatna, zato je bila pot do čolna počasna in kar mučna, sploh pri vzpenjanju in spuščanju.

Odhod iz Chipanija

Na nekem še posebej blatnem terenu sem s težavo lovil ravnotežje in da bi se izognil padcu, sem se moral oprijeti bližnjega drevesa.

Z levo roko sem se naslonil na deblo, ampak nisem videl, da je drevo popolnoma prepredeno z majhnimi bodicami.

Zapeklo je. Od prstov navzdol je bila moja dlan polna drobnih trnov, večina zaritih globoko v kožo. Vsaj sto milimetrskih bodic je predstavljalo težavo. Kako jih bom odstranil?

Prijazna staroselka mi je potrpežljivo odstranjevala bodice iz dlani.

Tiste največje mi je iz dlani pomagala odstraniti neka staroselka, ki je z družino sedela na obali blizu našega čolna. Hvala Bogu, da sva v gozd vzela tudi pinceto, šivanko in alkohol.

Počasi in potrpežljivo jih je jemala ven eno za drugo, a po eni uri jih je bilo v roki še vedno toliko, da pred nočjo zagotovo ne bi končala, poleg tega so bili mnogi zariti povsem pod kožo in jih je bilo nemogoče spraviti iz dlani.

Pot v Atalayo

Pozno smo odšli iz Chipanija, tako da smo se dobršen del poti vozili ponoči. Rosendo je sedel pri motorju, Silva pa je na sprednjem delu s svetilko osvetljevala reko, da je misijonar lahko navigiral.

Po reki Ucayali nazaj do Atalaye

Bilo je sicer nepopisno lepo in spokojno, a mene je roka preveč bolela, da bi lahko užival v romantiki.

Rosendo je odlično navigiral, tudi po tem, ko se je znočilo.

V Atalayo smo prišli prepozno, da bi še tisti dan odšel k zdravniku, naslednji dan pa so mi v zdravstvenem domu namestili infuzijo močnih antibiotikov, ki naj bi preprečili okužbe in otekanje.

Po zdravje

Zdravstveni dom v Atalayi je preprost, zdravstveni pripomočki pa zgolj osnovni. Pravzaprav sem moral v bližnjo lekarno sam kupiti antibiotike, pripravke za infuzijo in celo biološko razstopino, ker jo je sestri zmanjkalo.

Zdravstveni dom v Atalayi

Preden mi je namestila infuzijo, je najprej svoji sedemletni hčerki pomignila naj skoči dol iz mize, kjer je sedela s svojim sladoledom.

A bila je prijazna in dovolj izkušena. Antibiotike je bilo potrebno dovajati tri dni, vsakih osem ur, zato sva se morala dogovoriti, kako bova to počela v večernih urah, ko je zdravstveni dom zaprt.

Odločila sva se, da me bo ob večerih oskrbela v župnišču, kjer sva imela s Silvo svojo sobico.

Improvizacija

Nameščanje vrečke s fiziološko razstopino in antibiotiki je bila stvar popolne improvizacije, ko je prišla k nama prvi večer. Najina sobica je bila absolutno premajhna, da bi to lahko naredili notri, tako smo se morali poslužiti dvorišča pred njo.

Iz učilnice smo prinesli mizo, ampak izziv je bil, kam namestiti vrečko, da bi bila postavljena dovolj visoko za pretok tekočine.

Improvizacija. S sestro preverjava, če se tekočina pretaka navzdol.

Pod streho dvorišča so bili napeljani neki kabli, tako smo vrečko zavezali nanje in sestra je lahko pričvrstila cevko v nastavek infuzijske injekcije.

Tako sem vse tri dni zjutraj hodil na infuzijo v zdravstveni dom, zvečer pa sprejemal obiske.

Vendarle sem hitro okreval. Dlan mi je res nehala otekati, antibiotiki so preprečili okužbe. V naslednjem tednu sem odstranjeval trnje, ki so sami prihajali na površje in se postopoma znebil vseh.

Nazaj v Limo

Kmalu je napočil čas, da se posloviva od Atalaye in potujeva nazaj v Limo. Natanko tako, kot sva prišla, sva tudi odšla. Najprej s čolnom do Satipa in potem z avtobusom do Lime.

Po najinih načrtih bi se moralo leto misijonskega potovanja po Južni Ameriki zaključiti v Atalayi, torej v Peruju.

Navdihujoče branje – misijonsko potovanje po Evropi in Aziji

Ampak težava je bila, da so bile cene letalskih prevozov iz Južne Amerike kamorkoli v Evropo v zadnjih mesecih tako drage, da nisva želela preplačati leta. Če bi se takrat denimo odločila za let nazaj, bi za enosmerno karto plačala še enkrat več kot takrat, ko sva letela iz Evrope.

Klaretinci v Limi niso imeli prostih sob, da bi pri njih lahko v miru razmislila kako in kaj naprej. Želela sva v Slovenijo, absolutno. Več kot eno leto od doma je bilo dovolj, da sva že močno pogrešala najino domovino.

V Pucallpo?

Najela sva ugodno sobo in si vzela en teden časa za počitek in premislek o nadaljnjih korakih. Možnosti, kam naprej je bilo več, v glavnem pa sva razmišljala, da bi v Južni Ameriki ostala do oktobra, ko naj bi se cene letalskih kart spet znižale in takrat potovala domov.

Tudi v Pucallpo se lahko pride s čolnom po reki Ucayali.

Odločila sva se, da bova še nekaj časa ostala v Peruju. Iz Lime sva znova nameravala potovati v amazonski pragozd, tokrat v mesto Pucallpa, ki je od Atalaye oddaljeno osem ur vožnje s čolnom.

Pucallpa je bistveno večje mesto od Atalaye z okrog 250.000 prebivalci. Vsaj nekaj časa bi lahko ostala tam, si našla možnosti prostovoljnega dela in predvsem poslušala Šefa, kam naju želi usmeriti.

Karta iz rokava

Ampak Bog je svojega asa očitno skrival v rokavu do zadnjega trenutka. Dva dni pred odhodom iz Lime v Pucallpo sem predlagal Silvi, da za hec še enkrat pogledava letalske prevoze v Evropo. Nekaj časa jih že nisva, ker sva se pač sprijaznila s cenami. Te se vsaj zadnje štiri mesece niso spremenile niti za evro.

‘Čakaj, čakaj, a je tole mogoče?’ V ekran sva morala pogledati čisto od blizu, da sva se prepričala, če vidiva v redu.

Cena letala iz Lime do Milana je bila zgolj 750€ za oba, vključno s prtljago! Ko sva nazadnje preverjala lete, je takšen let znašal 1.500€.

‘Hm, ampak let je že jutri zjutraj,’ sem rekel Silvi, ki je od navdušenja skakala okrog računalnika.

No, tukaj se je še enkrat pokazala vsa nepredvidljivost najinega potovanja. Vedno ostani odprt in če ti Bog ponudi darilo, ga moraš vzeti, a ni tako?

‘Greva!’

Kupila sva karte, spakirala, poklicala najine starše in naslednji dan, navsezgodaj zjutraj odšla na letališče.

Končno domov. Selfi iz vlaka med Milandom in Trstom.

Šele med dvodnevno vožnjo domov sva počasi dojemala, da prav zares odhajava v Slovenijo, zdrava, polna vtisov, bogatejša in predvsem – srečna.

Iz Lime v Miami in iz Miamija v Milano z letalom. Od tam do Trsta z vlakom. In iz Trsta do doma v avtu z mojimi starši.

Zaznamovana

Vem, da nama bo Južna Amerika še nekaj časa sledila. Eno leto sva potovala po tem čudovitem kontinentu, od Brazilije, Paragvaja in Bolivije, do Peruja in Kolumbije.

Vsaka država naju je zaznamovala po svoje, vsaka nama je povedala svojo zgodbo, v vsaki naju je Bog naučil nečesa novega.

Povsod je lepo, ampak doma…

A kljub temu, da sva tam preživela več kot eno leto, imava tam zadaj nek občutek, da Gospod za naju pušča vrata Amerike še vedno široko odprta.

Pravi počitek!

Čez poletje si bova vzela nekaj časa, da mu globlje prisluhneva in ugotoviva, kaj nama želi povedati.

Zdaj je torej tisti čas, ko si bova privoščila pravi oddih, se odpočila in zadihala po slovensko! Članke morda ne bova objavljala tako redno kot doslej, ampak to boste zagotovo razumeli.

Z Operandovimi sodelavci na pikniku.

V mesecu septembru bomo skupaj z misijonsko glasbeno skupino Šambača izvajali pričevanja po nekaterih slovenskih župnijah in močno upava, da se bova tudi z vami lahko srečala na kakšnem od teh dogodkov.

Sicer pa imamo v Operandu še veliko načrtov in projektov, ki čakajo na realizacijo. Vedno v služenju ubogim, v služenju vam, ki nas tako ali drugače podpirate in seveda, v služenju Bogu.

On dela – tukaj in zdaj, vedno in povsod. Operando!

Pomagajte nam, da bomo storili še več

V društvu Operando delujemo zavzeti prostovoljci, ki nam ni vseeno za družbo v kateri živimo. Revščina, lakota in beda so neopravičljivi. Verjamemo, da je naš svet lahko lepši in boljši. Po svojeh močeh želimo k temu prispevati, brez da bi pričakovali plačilo za to. Vaša donacija nam bo pomagala vzdrževati to spletno stran in jo razvijati. Ampak z vašim darom boste posredno podprli tudi vse tiste, ki živijo v revščini in v potrebah. Za njih se zavzemamo!

6.033€ od 10.000€ zbranih
Donacija za društvo Operando

Donacija društvu Operando

6.033€ od 10.000€ zbranih

V društvu Operando delujemo zavzeti prostovoljci, ki nam ni vseeno za družbo v kateri živimo. Revščina, lakota in beda so neopravičljivi. Verjamemo, da je naš svet lahko lepši in boljši. Po svojeh močeh želimo k temu prispevati.

Za delo, ki ga opravljamo nismo plačani; osebno plačilo ni vodilo, ki bi nas usmerjalo pri našem poslanstvu za ljudi iz obrobja naše družbe.

Seveda pa brez finančnih sredstev ne bi mogli izvajati naših aktivnosti. Spletna stran in vse kar vam nudimo brezplačno, v resnici stane.

Tudi pot, ki jo Silva in Nace Volčič potujeta po svetu, kjer prostovoljno pomagata v skupnostih in misijonih, ni najcenejša. Stroški njunega prevoza na misijone plačujemo iz računa društva Operando, ki pa je odvisen od donatorjev, sponzorjev, podpornikov in vseh drugih, ki želijo prispevati svoj del pri našem poslanstvu.

Vaš dar za Operando torej ni dar za koristi članov in prostovoljcev, pač pa se v celoti nameni za razvijanje novih projektov, za poplačilo rednih stroškov: vzdrževanje spletne strani, računovodstvo in stroškov poti naših prostovoljcev.

Vemo, da tudi vam ni vseeno. Zato vas spodbujamo, da podprete naše delo in nam omogočite, da se še naprej prizadevamo za socialno najšibkejše v naši družbi.

Pozor! Ko z vašimi donacijami presežete znesek 200 € (za ta namen ali katerega drugega), vam bomo podarili knjigo Bog dela zdaj! Po Aziji, ki sta jo napisala Silva in Nace Volčič iz njune misijonske poti čez Filipine, Vietnam, Laos, Tajsko, Mjanmar, Bangladeš in Indijo)

Spodaj lahko izberete med tremi vrstami plačila: preko položnice, preko kreditne kartice ali preko Paypala. Po uspešni transakciji preko Paypala ne pozabite klikniti povezave 'Back to website' (nazaj na stran), sicer se transakcija ne bo zaključila, donacija pa ne bo poslana.

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
Varen način plačila preko SSL enkripcije.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 20,00€ One Time

6 misli na prispevek “Pečat iz džungle in prihod v Slovenijo”

  1. Natasa Kozamernik

    Draga Silva in Nace,
    iskrena Vama hvala za ves Vajin trud, nesebično pomoč, srčnost, darežljivost, dobroto, ljubezen, če se dotaknem samo skromnih besed, ki mi, v prvem hipu padejo na pamet, lahko pa bi pisala zajetno knjigo, Vajine “veličine, preprosto, biti človek, biti kristjan”. Vlivala sta vsem nam moč, dajala zgled, tudi v brezupnih situacijah sta nam poročala, da “dobri Bog deluje in Nebeška Mati Marija zmerom pomaga!”. Pomagala sta gobavcem, zapuščenim otrokom, brezdomcem, revežem, res ogrooomno ljudem, pomoči potrebnim, tudi, če je šlo za življenje, nista niti za trenutek omahovala, takoj sta priskočila na pomoč. Kot reče spoštovani in dragi pater Marjan, besede zahvale so “preborne”, vendar vseeno iz srca največja zahvala, Boglonaj! Naj Vama dobri Bog povrne Vajino dobroto! Najprej pa si odpočijta…Želimo Vama veliko zadovoljstva, zdravja, sreče in Marijinega varstva na vsej Vajini poti Da ne pozabim, Vajini, zmeraj tako zanimivi in dragoceni članki, pričevanja, tudi, ko sta bila res utrujena, pa sta pisala za nas, da sta ponesla nikdar pozabljene zgodbe v svet, so me “kar pokonci držali”, razmišljala sem o njih, sočustvovala z njimi in Vaju res občudovala. Še enkrat velika zahvala za vse, tudi celi ekipi, društvu Operando, prav prisrčen pozdrav, natasa

  2. A tako? Pozdravljena torej doma Silva in Nace hvala za pričevanja in za vse, kar še bosta pričevala za nas. Se šele začenja pričevanje. Vem, ko sem se vrnila z misijonov, kako odmeva v tebi to, kar si doživel še dolgo, skoz.
    Zato, odprta ostanita kot sta, vzemita si čas zase in za razmislek in počitek, ki je ravno tako važen kot delo. Še Jezus je rekel, pojdite in se odpočijte…..ker je vedel, da potem vse drugače vidiš, z drugega zornega kota! Ola, tako .

  3. Lepo pozdravljena in vsi, ki to berete!
    Ja, tudi sama redno prebiram vajino zgodbo in vse kar prispe po mailu iz Operanda. Večkrat o prebranem pripovedujem domačim, še pogosteje razmišljam o prebranem. Odmeva! Odmeva v duši, v srcu. Ne bi vedela vseh teh stvari, če ne bi bilo vaju in vajinih sporocil-mailov. Vso to trpljenje po svetu, otroci, bolezni, bolečine, trpljenje. ..se me dotakne globoko. (Ko se peljem po stari cesti čez Trojane, se zalotim ob misli, da bi tu “šlo” živeti pod mostom…in vse druge strahote, o katerih sta pisala.) Pa pragozd, reke, samotne poti, nevarnost, ki preži… Res, Gospod vaju ima rad. Pošilja vaju na pot, kjer sta potrebna. Dal vama je moč, voljo, pogum, veliko darov…prejemamo jih za služenje drugim! Res sta neverjetna, kako pogumno to živita in uresničujeta. Sploh ne vem več, kako sem sploh prišla do Operanda in vajinih zapisov… Izročam vaju Gospodu, ki dela po vaju in se mu zahvaljujem! Dobrodošla doma! Oddahnita si, spočijta, začutita objem doma in varnost in mir. Naj vaju spremlja Božji blagoslov in ljubezen…kot doslej! Naj bo vedno z vama! (tako lepo je pisati v “jeziku” ki ga razumemo, o Bogu, kar današnje okolje in svet povečini ne zmore, ne razume!) S toplino v srcu, Veronika

Napišite svoj komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

PREBERITE SI TUDI