Hisilicon Balong

Ko ‘z agencijo’ potuješ v Paragvaj

Iz Cascavela sva odšla proti Asuncionu, glavnemu mestu Paragvaja. Z avtobusom, kot običajno, le s to razliko, da sva potovala čez dan in ne ponoči.

V Paragvaj

Potovanje v Paragvaj
Z avtobusom v Paragvaj. Silva budna, jaz sem pot prespal.

Dnevna vožnja je odlična izbira, ker lahko opazuješ pokrajino in tako dobiš prvi vtis o državi.

Jaz sem prespal celo pot, tako da mi je Silva šele po prihodu pripovedovala o svojih vtisih: prostrana in gričevnata pokrajina, ogromne površine polj in skromne pritlične hišice, običajno pobarvane zeleno, Bog ve zakaj.

Vedela sva, da prihajava v eno najrevnejših držav Južne Amerike, tudi v eno izmed najbolj skorumpiranih na kontinentu, v deželo s težko in bolečo preteklostjo, o čemer bom pisal v naslednjem članku.

Najin organizator

Ampak za razliko od prejšnjih potovanj, nisva niti približno vedela, kam točno prihajava, kdo naju bo sprejel na postaji in kaj dejansko naju čaka v Asuncionu.

Tako je to, če pot nekdo organizira namesto tebe. Paula zdaj že poznate… tistega, ki naju je nekaj dni gostil v svoji hiši, naju povezal z misijonarjem Diegom v Cascavelu, da sva skupaj z njim lahko obiskovala avtohtone Indijance in nama celo uredil bivanje pri Luizu, Maralene in Dandari, simpatični družinici blizu centra mesta.

Brez skrbi in stresa

Potovanje v Paragvaj
p. Silvester, avguštinec, naju je pričakal na postaji.

Ampak Paulo je šel še korak dlje. V Paragvaj je poklical svojega prijatelja, p. Jurandirja iz misijonske redovne skupnosti avguštincev in se vse dogovoril v najinem imenu, midva sva le sledila navodilom, česar nisva ravno navajena.

Takšen aranžma ima svoje prednosti, kot si lahko predstavljate. Če se nekdo zavzame in namesto tebe prevzame organizacijo poti, te olajša skrbi in stresa, prihrani ti čas in energijo.

…in brez nadzora

A ima tudi eno slabost. Ker nisva imela nadzora nad ‘informacijskim tokom’, nisva natančno vedela, koliko misijonarji avguštinci poznajo najino delo in namen, zaradi katerega prihajava k njim.

Vse te stvari običajno skomunicirava dosti pred prihodom, da se lahko v skupnosti pripravijo in prilagodijo na dva nova ‘začasna člana’.

Navdihujoče branje – misijonsko potovanje po Evropi in Aziji

Da je bilo pri tem informacijskem toku nekaj šumov, sva ugotovila kmalu potem, ko sva prispela na avtobusno postajo.

Vsak na svoje

Tam naju je pričakal p.Silvester, eden od treh avguštincev na misijonu. Spoznala sva ga po črnem habitu. Tih in zadržan, a prijazen in izjemno dobrohoten. Ko naju je na poti do avtomobila vprašal, če potujeva kot turista, sva vedela, da je Paulo nekaj stvari pozabil povedati.

Drugo presenečenje je bilo, ko je Silvester ustavil avto pri neki hiši blizu misijona in dejal, da bo Silva nastanjena tukaj, pri družini katehistinje, medtem ko imam jaz sobo pripravljeno v samostanu.

Bila sva nekoliko začudena, ampak sva sprejela ločitev. Iskreno rečeno, bila sva tako utrujena od deveturne vožnje, da sva pred seboj videla le še vsak svojo posteljo, vse drugo sva pustila za kasneje.

Kdo sta ta dva?

Potovanje v Paragvaj
Iz leve proti desni: p. Cleber, p. Jurandir in p. Silvester, brazilski misijonarji, ki delujejo v Paragvaju

Silva je večerjala pri svoji družini, jaz pa pri misijonarjih. Srečal sem še druga dva patra, p. Cleberja in p. Jurandirja, superiorja, s katerim se je dogovarjal Paulo.

Kmalu je postalo jasno, da misijonarji nimajo pojma kdo sva, kaj počneva, pravzaprav niti tega ne, da sva poročena.

Ko sem jim razložil, da z ženo Silvo že tretje leto potujeva po svetu, obiskujeva misijone in skupnosti, o tem piševa in spodbujava bralce k donacijam za potrebe najbolj ubogih, je bil p. Jurandir povsem zmeden, medtem ko je p. Silvester na veliko spreminjal barve na obrazu.

Jurandir je mislil, da kot turista potujeva po Južni Ameriki in pač za nekaj dni potrebujeva nastanitev, medtem ko p. Silvester ni vedel, da sva poročena in mu je bilo nerodno, ker naju je ločil.

Včasih je čisto ok…

Po večerji je v skupnost prišla tudi Silva. Samo nekaj ur sva bila drug brez drugega, a zdelo se je, kot da bi bila ločena vsaj en mesec. Tako je to, če tri leta (24 ur na dan), potuješ s človekom, ki ga imaš rad.

Silvester se nama je kar naprej opravičeval in se pomiril šele potem, ko sva dejala, da kdaj pa kdaj vseeno paše biti sam, tudi če si poročen.

Župnijska zabava

Tisto noč sva torej prespala vsak v svoji hiši, a večer sva preživela skupaj. Prav tisti dan so namreč patri organizirali veliko župnijsko zabavo ob obletnici obnove osnovne šole, ki so jo ob svojem prihodu v Paragvaj prevzeli od škofije. Tudi o šoli bom več napisal naslednjič.

Potovanje v Paragvaj
Na župnijski zabavi s p. Jurandirjem.

Župnijska slavja so podobna tistim v Braziliji. Tudi tukaj imajo župnije velika pokrita dvorišča za praznovanja in prireditve. Takšna druženja so pomembna za farane, a pomembna so tudi za misijonarje, saj pogosto prav na teh dogodkih zbirajo denar za svoje projekte, gradnjo ali pomoč ljudem v stiski.

Tokrat so zbirali denar za gradnjo ograje ob šoli in strehe tistega dela objekta, ki je ostal še nepokrit (bodoče telovadnice).

Kavboj na odru

Pater Jurandir, ki je zdaj že bolje vedel, čemu sva prišla v skupnost, naju je posedel za mizo, ob sebi, prav blizu plesišča in odra. Živa glasba je sicer oteževala naš pogovor, ampak nastopajoči so bili izvrstni.

Sploh pa so prizorišče napolnili vzkliki, žvižgi in navdušenje, ko je z bobni, kitarami, backvokali in vpadljivim frontmanom, nastopil mlad band.

Pevec je pozdravil navzoče, glasno vzklikal v španščini in vsakič požel velik aplavz. Oblečen je bil v škornje, kavbojke in country jopič, s kavbojskim klobukom na glavi – visok in močan – tudi če bi želel, ga ne bi mogel zgrešiti.

Potovanje v Paragvaj
p. Cleber s svojim bandom. Oder je njegov!

P. Cleber?

‘Čakaj Nace,’ mi je na uho zavpila Silva, ko so začeli s svojim krščanskim rockom. ‘A ni to eden od naših patrov?’

Seveda je bil. P. Cleber, šestintridesetletni avguštinec je stal na odru in pel kot da bi bil oder od nekdaj njegov. Bil je izvrsten, navdušil nas je. Plesišče je bilo polno, ritmi sambe so na plesišče pognali skoraj vso župnijo, celo naju, ki sva bila na smrt utrujena.

Finančni izzivi

Zabava je dobro uspela, tudi dobrodelni izkupiček (nekaj več kot 1.000 €) je bil nad pričakovanji, kot nama je povedal p. Jurandir.

DARILO OB VPISU NA NOVICE

Ko bomo objavili nov prispevek, vam bomo povezavo do njega poslali na vaš email. Ob prijavi na novice, vam bomo podarili tudi čudovito elektronsko knjigo.

Naslednji dan, ko se je Silva že lahko preselila v mojo majhno samostansko sobico, sva superiorja vprašala, za kakšen namen bi lahko tudi Slovenci prispevali k njihovemu misijonu.

Potovanje v Paragvaj
Patri so veliko dela pri prenovi šole opravili sami. Na sliki p. Cleber in p. Jurandir.

Jurandir nama je odkrito povedal, da se že od prihoda na misijon soočajo z velikimi finančnimi izzivi.

Škofija jim je zaupala staro in slabo vodeno šolo, ki so jo s pomočjo donatorjev in prostovoljcev uspeli prenoviti do te mere, da jo danes lahko obiskuje 130 otrok iz revnih okoliških naselij.

Starši mesečno plačujejo le neznaten del (okrog 20€), zato da lahko misijonarji plačujejo učitelje in druge stroške, a mnogi od njih niti tega niso zmožni poravnati. Zanje torej plačujejo kar patri sami, iz svojega žepa.

Obubožana družina

Potovanje v Paragvaj
Skromna sobica, v kateri biva družina Coronel.

In še nekaj je, kar nam ne daje spanca,’ je dejal p. Jurandir. ‘Znotraj šole, v enem od prizidkov, živi družinica, oče, mama in dva otroka, stara 9 in 3 leta. Oba sta imela dobro službo v istem podjetju, oba visoko izobražena.

Vendar so ženo odpustili, ker je rodila otroka in so v firmi ocenili, da ne bo več učinkovita pri svojem delu (delala je izključno v nočni izmeni). Odpustili so jo brez odpravnine.’

Podobnih zgodb je v Paragvaju veliko. Zakonodaja sicer ščiti delavce v takšnih primerih, ampak nekaj je črka na papirju, nekaj drugega pa izvajanje zakona in sankcije.

Skratka, mlada mamica Laura je na povabilo prijateljice z otrokoma prišla v Asuncion in se nastanila v razpadajočem prizidku šole, kjer v zameno za bivanje pomaga pri različnih šolskih aktivnostih. Čez čas je tudi njen mož Juan pustil dobro službo v nekaj ur oddaljenem mestu in se preselil k svoji družini.

Potovanje v Paragvaj
Laura in Juan, oba visoko izobražena, nekoč z dobro službo, zdaj v revščini. Na sliki s p. Jurandirjem.

Blizu šole si je našel delo v podjetju z distribucijo oglja za žar. Ta visoko izobraženi moški, s profesorsko izobrazbo, vsak dan po 12 ur in več polni vreče oglja, da lahko za silo preživi svojo družino, z minimalno mesečno plačo (285 €), kar je tudi za paragvajske razmere malo.

‘Ko smo prevzeli šolo, je bilo to stanovanje še v slabšem stanju kot sedaj. Mi smo za silo uredili streho, da ni več zamakala, ampak ves čas iščemo donatorje, da bi tej družini lahko popolnoma prenovili stanovanje in ga razširili, saj v tistih majhnih dveh sobicah ne morejo živeti dostojno,’ je zaključil misijonar.

Operando – Bog dela zdaj!

Pomagajmo ljudem v Pachacutecu

Ljudje v Pachacutecu živijo v nepopisni revščini in katastrofalnih življensjkh pogojih. Ker je v tem delu Peruja puščava, jim primanjkuje pitne vode, za katero pa zaradi neosveščenosti ne znajo dobro skrbeti. Misijonarji bi jih radi izobrazili in naučili veščin osebne in okoljske higiene. Kliknite gumb DARUJ ZDAJ in si preberite več o tem dobrodelnem namenu.

1.215€ od 1.500€ zbranih
Pomagajmo ljudem v Pachacutecu

Pomagajmo ljudem v Pachacutecu

1.215€ od 1.500€ zbranih

Pachacutec je eno najrevnejših predelov Lime in gre v resnici za puščavski predel Peruja, saj tako kot na celotnem območju desetmilijonskega glavnega mesta, padavin praktično ni.

Tam je na peščenih, puščavskih tleh postavljenih na tisoče lesenih barak, kjer ni ne dreves ne vrtov in praktično nobenega rastja.

Ne manjka jim le dela, denarja za hrano in dobrih življenjskih pogojev. Tisto, kar je v Pachacutecu najbolj pereče, je pomanjkanje najosnovnejšega: vode.

Ljudje morajo za dostavo vode plačevati skoraj 40€ na mesec, kar zanje pomeni 10% mesečne plače.

Težava je, ker za vodo, ki jo potem hranijo v plastičnih sadovih, ne znajo dobro poskrbeti. V njej plavajo žuželke, komarji na gladini valijo svoja jajčeca, iz nje pijejo potepuški psi. Ljudje niso dovolj dobro poučeni kako skrbeti za lastno zdravje in higieno.

In tukaj bi jim klaretinski misijonarji radi pomagali. Želijo zgraditi večnamenski objekt, kjer bi poleg kapele uredili tudi prostore za izobraževanje in nekaj sob, da bi misijonarji lahko med ljudmi preživeli tudi več dni skupaj. Trenutno je na tem mestu le skromna, lesena kapela.

Pomagajmo jim pri zastavljenem cilju in s tem pomagajmo ljudem v pachacutecu, da bodo živeli dostojnejše in kvalitetneje.

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
Varen način plačila preko SSL enkripcije.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 20,00€

KAJ PA VI MISLITE?

Vaš komentar na prispevek je dragocen. Tako za nas kot za vse ostale, ki so prispevek prebrali. Podelite z nami svoje misli, ideje in mnenja. Drugi bodo vaš komentar lahko všečkali in nanj odgovorili, predvsem pa, več komentarjev kot boste objavili v prispevkih, boljšo značko si boste zaslužili. Prvo dobite že z desetimi objavljenimi komentarji!

PREBERITE SI TUDI