VSAK DAN ENA BOŽJA OBLJUBA NA VAŠEM EMAILU!

Vpišite svoje podatke in že jutri boste prejeli prvi email s citatom iz Svetega pisma.

Hisilicon Balong

Čez perujske Ande in karambol sredi džungle

V agencijo za nakup kart do mesta Satipo sva se odpravila z Yando, indonezijskim klaretincem, ki študira v Limi in skupaj z drugimi študenti živi v klaretinskem samostanu.

Za takšno pot nobene stvari nisva želela prepustiti naključju. Avtobus mora biti kvaliteten, tako so nama priporočali klaretinci. Pot do Satipe traja 12 ur, vije se čez previse, prelaze in prepade, je ozka, teče med skalovjem, poleg tega pa se povzpne na višino 4.000 metrov, saj avtobus prečka visoko andsko gorovje.

Prva sedeža

Bila sva zadovoljna, ko sva rezervirala prva dva sedeža v drugem nadstropju avtobusa. Po najinih izkušnjah je to najboljše mesto za dolge evropske noge.

Nora Slovenca, rezervirala prva dva sedeža na poti čez Ande. Ni čudno, da je bilo tam vse prosto.

‘A sta nora!?’ se je prijel za glavo p. Joseph, ko sva prišla nazaj v samostan. ‘Če se kaj zgodi, bosta vidva prva, ki bosta šla.’

No ja, če pa v avtobusu pride najina ura, pa tudi prav, smo se strinjali in šalili na ta račun. Takrat sva šele dobro dojela, da je pot nevarna; nesreče avtobusov se dogajajo in to niti ne tako redko.

Čez Ande

Bila sva pripravljena. Preden sva sedla na avtobus, sva vzela vsak svojo tabletko Sorojachia, za uravnavanje pritiska in preprečevanje višinske bolezni. Tudi to po priporočilu izkušenih potnikov.

Pravzaprav sva mislila, da bo bolj naporo, kot je bilo v resnici. Najboljše, kar se ti na takšni poti lahko zgodi je, da te premaga spanec. In midva sva bila premagana nekje na sredini velikega vzpona.

Pot čez previse in prelaze. Vzpon na 4000 m in spust do Satipe. Vir: selvacentral.info

Kljub temu sva se občasno prebujala, v nekakšni omotici in rahli vrtoglavici, toliko, da sva lahko popila nekaj vode, ki se je izkazala za izredno učinkovit blažilec pritiska.

Vozili smo se ponoči, tako da nisva zelo dobro videla, kje se vozimo. Tistih parkrat, ko sem se zbudil, se spominjam le temnega skalovja na obeh straneh ceste, ostrih ovinkov in ledu na steklu avtobusa.

Iskanje džipa

Ko sva v Satipi izstopila iz avtobusa, sva bila kljub spanju dokaj utrujena. Med vožnjo se nikoli dobro ne odpočiješ.

Navdihujoče branje – misijonsko potovanje po Evropi in Aziji

  • BOG DELA ZDAJ! PO AZIJI
  • BOG DELA ZDAJ! PO EVROPI

Že pri izstopnih vratih avtobusa so naju ‘napadli’ agenti, ki organizirajo vožnje v Atalayo.

‘Atalaya, Atalaya, Atalaya!’ so vpili v avtobus in pred nama potiskali vsak svoj leseni voziček za prtljago, da bi jo odpeljali do svojega džipa.

Bila sva zmedena. Na to naju niso opozorili. Tudi p. Alejandro nama ni priporočil nobene konkretne agencije, s katero bi bilo priporočljivo potovati.

Trije džipi pripravljeni na odhod v Atalayo.

A vedela sva, da je pred nama še bolj trda in naporna pot, kot ta do Satipe. Vedela sva, da se bomo vozili po gozdu, osem ur po makedamu, po luknjah, čez korenine, po kamnih, po blatu, prečkali reke in potoke…, zato sva želela preveriti, v kakšen avto se bova usedla.

Sledila sva gospe, ki se nama je zdela najbolj prepričljiva in izkušena. Odpeljala naju je do garaže, kjer je bilo parkiranih kar nekaj Toyotinih ‘kamionet’.

Na hitro sva jih pregledala, bila zadovoljna, se dogovorila za ceno in pustila, da so naložili tudi najine nahrbtnike.

Pot do Atalaye

Če zdaj pogledam nazaj, bi pot opisal takole:

Prvi dve uri si fasciniran nad tem, kako je mogoče, da cesta do Atalaye ni asfaltirana ali vsaj približno urejena, sploh glede na ves promet, ki se vije po njej.

Zelenje, rastlinje, reke in potoku – narava je izjemna!

Govorim o tovornjakih, drugih džipih, motorjih… Je edina kopna pot do Atalaye. Nekako sprejmeš situacijo, telo še vedno dobro kljubuje premetavanju, hitremu zaviranju in stalnim srečevanjem z drugimi vozili.

Naslednje tri ure občuduješ naravo. Prekrasna je. Vse okrog le zelenje, tropsko drevje in rastline, ki jih še nikoli nisi videl. Iz višine opazuješ reke in občasno vidiš kakšnega staroselca ali indijansko družino v tradicionalnih oblačilih in s pletenim košom na rami, ki se odpravlja na lov in nabiranje sadja, manjoke, rastlinja.

Po robu

Potem te romantika nekako mine. Stalno zibanje džipa, vožnja po gozdnih vdolbinah in premetavanje te utrudita, cesta je pogosto ozka, srečevanje z avtomobili pa vedno bolj tesno in nevarno.

Vsake toliko smo se peljali mimo takšne vasice, kjer živijo staroselci.

Zadnji dve uri le še moliš, da se vožnja čimprej konča in se sveto zaobljubiš, da se po tej poti ne vrneš več nazaj.

Utrujeni voznik

Voznik je bil prijazen in ustrežljiv. Še pred odhodom je na džip natovarjal ogromne žakle riža in seveda vso našo prtljago. Zdel se je utrujen. Že nekje na začetku poti sva opazila, da se mu močno spi. Ne le zehanje, tudi oči so se mu zapirale, stresal je z glavo, da bi ostal buden.

Ojoj, sva si mislila, če je takole že prvo uro vožnje, kaj šele bo.

Nesreča

Zgodilo se je nekje na sredini poti. Naš šofer je v oster ovinek peljal po sredini, medtem ko je po drugi strani izza ovinka pridrvel drug Toyotin džip. Ni bilo dovolj časa, da bi se mu umaknil.

Slišal sem samo škripanje gum, Silvin krik, pok in čutil, kako je naš avto odbilo na drugo stran poti. Prebudili so se spomini na Odesso pred dvema letoma.

Nesreča. Vsi smo jo dobro odnesli, a tukaj smo izgubili skoraj dve uri časa.

Iz drugega avtomobila se je slišal otroški jok. V našem džipu nas je bilo pet, šofer, sovoznik in trije, ki smo sedeli zadaj. Na srečo ni bil nihče poškodovan, jaz sem dobil le manjšo prasko na roki, saj je avto trčil prav v tisti del avtomobila, kjer sem sedel. Imel sem srečo, saj vozilo ni udarilo neposredno v vrata, ampak v ogrodje za njimi.

Brez dveh pnevmatik

Tudi družina v sosednjem avtomobilu je dobro prestala nesrečo, a sprednji del njihovega avta je bil močno poškodovan. Tudi naš džip je bil dobro obtolčen, poleg tega sta počili obe zadnji gumi.

Naš šofer je takole zamenjal gumo.

Po eni uri in pol nenačrtovanega postanka, potem ko sta se voznika prerekala, kdo je kriv in kaj bi moral storiti drugi, smo zamenjali rezervno gumo in imeli srečo, da smo si drugo lahko izposodili od Toyotinega džipa, ki je prišel za nami.

v Atalayo

V Atalayo smo prispeli skoraj s triurno zamudo. Bila sva izčrpana, a presenečena, v kako lep kraj sva prišla.

Nikoli si ne bi mislil, da tako razmajana, neurejena, hribovska cesta lahko pripelje do tako prikupnega mesta, z asfaltom, trgovinicami, restavracijami, parkom, celo lastno knjižnjico.

Atalaya. Pogled na glavni trg. Mesto je majhno, a prikupno.

Misijonar p. Alejandro je bil zaskrbljen za naju. Vedel je, kdaj sva odšla iz Satipe in približno je vedel, kdaj bi morala prispeti na misijon. Ko sva mu povedala za nesrečo, ni bil niti malo presenečen:

‘Grozno, ampak žal nekaj povsem običajnega. Dobrodošla v pozabljeni Atalayi!’

DARILO OB VPISU NA NOVICE

Ko bomo objavili nov prispevek, vam bomo povezavo do njega poslali na vaš email. Ob prijavi na novice, vam bomo podarili tudi čudovito elektronsko knjigo.

V naslednjem članku bom napisal več o tem mestu, o misijonarjih, ki živijo tukaj in o poteh, ki iz Atalaye vodijo neposredno v amazonski deževni pragozd, kamor misijonarji, s čolni ali peš, prihajajo naproti povsem odrinjenim indijanskim plemenom.

Pomoč misijonarjem v Atalayi

Zanje smo odprli nov donacijski račun. Vabimo vas, da se nam pridružite pri novi dobrodelni akciji. Misijonarjem bomo pomagali uresničiti nekaj načrtov za najbolj revne in odrinjene staroselce v perujskem amazonskem gozdu.

Z bolivijskim misijonarjem p. Alejandrom, ki že pet let živi v Atalayi.

Ti ljudje živijo z naravo, ampak narava je okrnjena, reke so onesnažene z živim srebrom, ki so jih za seboj pustili perujski zlatokopi. Država jih zanemarja in trguje z zemljo, na kateri živijo. V staroselskih skupnostih nimajo zdravil, zato umirajo za dengijem, malarijo, raznimi drugimi okužbami in boleznimi.

Kliknite na gumb ‘Darujte zdaj’, in si preberite več o tem, kako nameravajo misijonarji porabiti naša donacijska sredstva. Hvala za velikodušnost.

Operando – Bog dela zdaj!

Aktualna donacija

Misijonarji v Atalayi, tik ob amazonskem pragozdu, se soočajo z velikimi izzivi. Do oddaljenih indijanskih plemen potujejo po nevarnih poteh, tudi po dvanajst ur in več, s čolni in peš. Pogosto tvegajo svoje življenje, da bi reševali druga. Kliknite gumb ‘DARUJTE ZDAJ’ in si preberite več o tej dobrodelni akciji.

1.418€ od 3.000€ zbranih
Pomagajmo staroselskim otrokom v perujskem amazonskem pragozdu do osnovnih zdravil in nujnih zdravstvenih pripomočkov.

Pomagajmo staroselskim otrokom v perujskem amazonskem pragozdu do osnovnih zdravil in nujnih zdravstvenih pripomočkov

1.418€ od 3.000€ zbranih

V Atalayi, perujskem mestu tik ob amazonskem pragozdu, biva pet misijonarjev, ki iz mesta redno potujejo do najbolj odrinjenih staroselskih vasic daleč v gozdovih.

Soočajo se z velikimi izzivi. Do teh indijanskih plemen potujejo po nevarnih poteh, tudi po dvanajst ur in več, s čolni in peš. Pogosto celo tvegajo svoje življenje.

Pravijo, da so zanje najbolj nujna zdravila. Zdravnikov ni, zdravil pa na vaseh nimajo, zato ljudje umirajo tudi za najbolj osnovnimi boleznimi.

V bližini teh vasi želijo postaviti lekarne; lesene hišice, kjer bi hranili zdravila in bi bila tako lažje dostopna. S tem bi lahko preprečili in pozdravili mnogo bolezni.

Denar, ki ga v Operandu zbiramo, bodo misijonarji porabili za nakup materiala za izgradnjo lekarnic, prav tako za nakup zdravil, s katerimi bodo lekarne založili.

Zdravil so najbolj potrebni otroci, ki se rojevajo šibki in so tudi sicer slabo prehranjeni. Povprečna starost teh ljudi je 40 let - dovolj zgovoren podatek.

Vaša pomoč je nadvse dobrodošla. Rešimo in izboljšamo lahko marsikatero življenje!

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
This is a secure SSL encrypted payment.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 20,00€

PREBERITE SI TUDI

Pozor, gringo v Atalayi!

Atalaya je majhno mestece v perujski regiji Ucayali. V mestu živi 30.000 prebivalcev, od tega polovico staroselskih Indijancev, ki so se sem naselili iz malih

Preberi >>