Na poti v Honduras mahava Peruju v slovo

Vse se je izšlo tako kot je bilo prav. Zadnji teden pred najinem odhodom v Honduras sva se skoraj v celoti posvečala načrtovanju, popisovanju in nakupovanju šolskih torb in potrebščin za revne otroke iz Tarapota.

Vse to iz ostanka donacij, ki ste jih sicer prijazno namenili za božični dogodek, kjer je 800 otrok iz najrevnejših družin prejelo božična darila.

Opravili smo torej nakup torb, se v vsaki trgovini posebej maksimalno pogajali za dobro ceno, in potem velike vreče in škatle dostavili v Miline prostore, od koder jih bodo preko njene dobrodelne iniciative razdelili otrokom po barriu.

ZAČNITE DAN Z BOGOM

Vpišite se in vsak dan boste prejeli kratko jutranjo molitev – BREZPLAČNO!

Žal nama je, da ne bova mogla biti zraven, ko se bodo raznašala darila, a nama je Mili obljubila, da bo poslala fotografije, tako da jih bova tudi midva objavila v enem od bodočih prispevkov.

V teh škatlah so nakupljeni šolski pripomočki za 100 otrok (zvezki, ravnila, svinčniki, šilčki…)

Sicer pa vse tako kot običajno, preden odpotujeva naprej v naslednje mesto ali državo: poslavljanje. Tokrat so bila ta še nekoliko težja, saj so se odnosi v dobrih dveh mesecih, kar sva bila v Tarapotu (spomnite se, vmes sva bila skoraj en mesec v Limi zaradi Silvine nepredvidene operacije), razvijali počasneje.

In kot je to ponavadi, ko se kepa snega začne valiti, se najprej kotali obotavljivo, potem pa vse hitreje. Bolj intenzivni kot so postajali odnosi, bolj pogosta, prisrčna in iskrena so bila naša druženja.

Najtesnejše stike sva navezala seveda z Mili, Eidy in drugimi ljudmi iz Spodnjega dela Tarapota, s katerimi sva v resnici preživela največ časa, saj smo skupaj načrtovali in organizirali vse tiste dobrodelne aktivnosti, o katerih sem pisal v zadnjem času.

Mili naju je dan pred najinim odhodom povabila k sebi, kjer nama je z najožjimi sodelavci, izrekla zahvalo za pomoč in podporo. Po izvrstnem kosilu in sproščenem pogovoru, sva se tudi midva zahvalila za priložnosti in prijateljstva.

Eidy ob vreči s stotimi šolskimi torbami za otroke iz Spodnjega dela Tarapota

Tako kot to običajno narediva, sva jasno povedala, da tako božična darila za otroke kot torbe in šolske potrebščine za prvošolčke, ne bi mogli nakupiti, če ne bi bilo Operandovih donatorjev, ki naju spremljajo na najini poti in se vedno tako srčno odzovejo, ko je potrebno pomagati, pa čeprav ljudem na drugem koncu sveta.

Osebno me vedno tako gane to njihovo veselje, čudenje in skoraj vzhičenost, ko na glas premišljujejo kako jim ljudje, popolnoma neznani, iz majhne evropske države, Slovenije, pomagajo in se zavzamejo zanje … Medtem ko se njihova lastna država in občina skorajda ne zmenita za njihove potrebe.

‘Kar ne morem verjeti, da se takole na lepem pojavijo ljudje, ki nam rečejo, da jim je mar za nas in da nam želijo pomagati,’ nama je nekoč dejala Mili. ‘Tega nismo vajeni, zato nam zelo veliko pomeni!’

Mili naju je povabila k sebi domov na poslovilno kosilo.

Druga prijateljska skupinica, od katere sva se morala posloviti, pa je bila družina Rengifo. Mogoče se boste spomnili, ko sem pisal o Martinu, njegovi mami Rosani in očetu Niku, s katerimi sva preživela božične praznike.

Zadnjih nekaj dni, preden sva odšla iz Tarapota, je Rosana prišla k nama skoraj vsak dan. Silva in Rosana sta se še posebej dobro ujeli. Na njeno vprašanje: kdaj se spet vrneva, nisva mogla odgovoriti prav nič določnega, tako kot tudi ne Mili in njenim, ko so naju spraševali o tem.

In če začutiva, da nama Bog (preko toliko različnih dogodkov in dejavnikov) želi pokazati tisto drugo, ali naju usmeriti stran od tega, kar sva si zamislila sama, ga pač ne moreva prezreti. S tem bi najina pot lahko postala težka in negotova.

Takole sva jim razlagala:

Vedeli so, da si želiva ostati v Peruju, saj sva jim to večkrat povedala. O tem sva tudi tukaj večkrat pisala. Vendar pa so najine želje eno, Božja volja pa nekaj povsem drugega.

‘Če bi še tako rada, ne moreva z gotovostjo reči, da se bova vrnila nazaj. Kako sploh lahko sama karkoli načrtujeva, če pa se v tako kratkem času lahko spremeni toliko stvari in se najin načrt sesuje v prah, kot da ga nikoli sploh ne bi bilo?’

Podarili so nama čudoviti majici z napisom Tarapoto.

Mili sva spomnila, da najin prvotni plan, ko sva prihajala v Peru, ni bil Tarapoto, ampak Pucallpa. O tem sem pisal tukaj in mogoče se boste spomnili, kako sva sledila notranjemu klicu in odšla tja. Bila sva prepričana, da je tako prav. In je tudi bilo.

Seveda pa takrat nisva mogla vedeti, zakaj je Bog želel, da prideva v Pucallpo. Z najino preprosto človeško logiko sva razmišljala, da bova pač ostala na misijonu, tam delala in morda na misijon celo povabila slovenske prostovoljce.

Seveda ni bilo tako, saj skoraj nikoli ni, kadar si človek stvari zamišlja po svoje. Midva sva res ostala na misijonu pri p. Massimu in tam spoznala čudovite ljudi, ampak so nama Silvina bolezen in težke vremenske okoliščine onemogočile delo in življenje v Pucallpi.

Odšla sva v Limo in tam spoznala Gina, partnerja Jessy, ene od hčera družine Retagui. On je odvetnik v Tarapotu in ima tudi sam dobrodelno organizacijo. Na njegovo povabilo sva torej prišla v Tarapoto in če sva takrat mislila, da si naju Bog zdaj očitno želi v Tarapotu zato, da bi pomagala Ginu, sva se spet zmotila.

Ko naju je Gino povabil na enega od dobrodelnih dogodkov, kjer je sodeloval (se spomnite najine poti v Siso, tukaj), sva tam spoznala Mili Vasquez Silvo. In tako se je vse začelo. Začutila sva njeno srčnost, energijo in močno željo, da nekaj spremeni v svojem okraju, zato sva ji želela pomagati.

Martin, Rosana in Nico (z leve proti desni). S Silvo sva jih povabila na poslovilno večerjo.

Ja, Bog se je odzval. Na široko je odprl vrata, in izvedli smo dobrodelno akcijo, na katero smo smo lahko ponosni in hvaležni Bogu.

Edino tako sva torej lahko pojasnila Mili, ko je vprašala, zakaj odhajava in kdaj prideva nazaj:

‘Če je Bog na tak način vijugal in naju preusmerjal, kako lahko z gotovostjo rečeva, da bova prišla nazaj? Mislila sva, da bova ostala tukaj, a se je pokazala priložnost za Honduras in naju spet povlekla dalje. Toliko stvari se lahko spremeni v tem času, da midva niti načrtovati več ne upava.’

Zdelo se nama je, da so lepo sprejeli najino odločitev, tako Mili, Eidy in sodelavci, kot Martin, Rosana in vsa njena družina. Izmenjali smo si kontakte in si obljubili, da bomo ostali v stiku.

Ko to pišem sva s Silvo spet v Limi. A samo za eno noč. Naslednji dan preko Bogote odletiva v Honduras, kjer naju pričakuje Denia in celotna skupnost Barka v Tegucigalpi, v glavnem mestu te revne srednjeameriške države.

Hvala, ker potujete z nama!

Delite s prijatelji

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja