Nevellin se torej ni vrnila domov. Še več, govorilo se je, da je noč preživela s svojo simpatijo, torej s fantom, s katerim sta si bila všeč. Govorilo se je tudi, da sta se poročila. Prvi del zgodbe si lahko preberete tukaj.

Nevellin se vrne na šolo

Dve naši učiteljici smo poslali, da gresta na fantov dom in povprašata, kaj se dogaja. Nazaj sta prišli skupaj z Nevellin, ki je imela na svoji preči rdečo oznako, tanko črto, ki označuje mladoporočenko. Tudi na zapestjih je nosila par rdečih in belih zapestnic, ki jih prav tako nosijo le poročene žene. 

Njen pogled je bil skrušen, vendar odločen. Povedala je, da se po včerajšnjem prepiru z mamo, domov ni več želela vrniti. Po pouku se je tako sestala s svojim fantom in odločila sta se, da tokrat prespi pri njem. Zvečer so tudi nekoliko improvizirano, pa vendarle, opravili hindujski poročni obred. 

Hindujska poroka

Ta hinduistični obred je za vaško okolje bolj pomemben kot sama formalna poroka, ki mladoletnim sicer ni dovoljena.

Tako lahko srečate na vasi veliko zelo mladih parov, ki pravzaprav formalno niso poročeni, vendar veljajo za poročene prav zato, ker se smatra hinduistični religiozni obred (kar bi bilo v našem besednjaku ˝cerkvena poroka˝) veliko bolj pomemben kot sam civilni zakon. 

Mene je že začelo stiskati pri srcu, nekako si nisem znala predstavljati, kako bi to rešili. Vendar je bil Anup zelo odločen in je od Nevellin zahteval, da odstrani zapestnice in si umije simbol na preči. Saj je končala komaj sedem razredov in je stara 14 let in da ta poroka nikakor ne sme veljati, da se moramo z vsemi vpletenimi pogovoriti!

Ko pogledam nazaj, se zavedam, da sva tukaj naredila napako. Verjetno bi bilo bolje, da bi šli naravnost na policijsko postajo, saj je bila poroka nezakonita. Ampak mislim, da je že povsod tako, da se želimo izogniti vpletanju policije, če konflikte lahko rešimo sami.  

Pogovor s fantovo mamo

Nevellin je povedala, da zunaj pred šolo čaka fantova mama, saj je niso hoteli pustiti same, ker bi lahko zbežala. To pa bi bilo zelo sramotno. 

Tako smo v pisarno poklicali še fantovo mamo. Na najino presenečenje je bila zelo razumevajoča in se je strinjala, da je Nevellin vsekakor premlada za tako resno odločitev, prav tako njen sin, ki tudi nima nobene zaposlitve.

Skrbelo jo je sicer, kaj bo dejal, če se Nevellin ne vrne več k njemu, ampak je rekla, da se bo res potrudila, da mu obrazloži, sčasoma pa se tudi intenzivna čustva mladih zaljubljencev pomirijo.  

Pridružila se nam je Nevellinina mama

Čez nekaj časa se nam je pridružila še Nevellinina mama. Bila je zelo razburjena, na Nevellin je začela kričati. Preživeti noč s fantom je zelo hud prestopek v tem tako konzervativnem okolju. Nevellin je sicer zatrjevala, da se ni zgodilo nič intimnega, ampak mamo je skrbelo, kaj bo rekla vaška skupnost.

Zelo težko se je umirila, ampak vseeno nam je nekako uspelo. Oddahnila sem si, obe strani sta nekako spregledali, da morda napaka le ni tako usodna, da je odpuščanje na mestu in prostor za nov začetek tudi. 

… in potem še njen oče

Dokler ni prišel Nevellin oče. Z agresivnim, napetim, skorajda zloveščim obrazom je prišepal v našo pisarno, opletal z rokami in kričal na ves glas, da ga je hči osramotila, da se domov ne sme več vrniti, ampak samo nazaj k svojemu izbrancu. Rekel je, da je naredila grozovito napako, kjer ni poti nazaj in je rešitev samo ena, torej da se odseli in zaživi skupaj s svojim fantom. 

Ko mu je Anup poskusal razložiti, da se stvari lahko uredijo tudi drugače, da sta oba povsem premlada za zakon, in da bi bilo to tudi nezakonito, je pričel oče še bolj glasno kričati, tudi groziti, čes, kdo sva midva, da nimava nobenih pravic in da je on kot oče edini, ki lahko sprejme odločitev glede svoje hčere. 

Nisem si mogla kaj, da ne bi razmišljala, kje je bila ta njegova očetovska skrb, ko je Nevellin kot mala deklica stala bolna in zanemarjena na cesti pred našo šolo?

Kje je bila ta njegova očetovska skrb leto za letom, ko smo starše vabili k sodelovanju z nami, saj verjamemo, da lahko s skupnimi močmi za naše otroke naredimo največ?

Kje je bila ta očetovska skrb, ko smo podeljevali spričevala in priznanja, in je Nevellin zaman iskala znan obraz med občinstvom? Kje je bila ta njegova očetovska skrb, ko je njegova hčerka nastopala, pa smo ji zaploskali samo mi?

Nevellin se je odločila

V vsem tem vrtincu kričanja na eni strani in prigovarjanja na drugi se je nenadoma oglasila Nevellin. S povešenimi očmi je dejala, da si sama želi nadaljevati šolanje, da pa se ne želi več vrniti in živeti doma. 

Z Anupom sva se spogledala in se brez besed sporazumela. Ostala je še ena rešitev, ki jo je povzel Anup: Nevellin naj nadaljuje s šolo, živela pa bo skupaj z nama oziroma z najino družino. 

Vsi so bili presenečeni. Nevellin je brez besed prikimala, oče pa je z privzdignjenim glasom dejal, da če se odloči tako, je kot hči ne pozna več in pri njih doma ne bo več prostora zanjo. Pritrdila mu je tudi Nevellinina mama.

Le kakšen vihar je moral divjati v tem dekletu?

Niti si ne morem predstavljati, kakšno stisko je morala doživljati ob takšnih izjavah Nevellin. 

Štirinajstletno dekle, ki se je po prepiru z mamo zatekla k svojemu prijatelju, ki je bil pač tudi njena simpatija, in s katerim sta si v navalu emocij izmenjala zaobljube, se takoj naslednji dan znajde pred zborom ljudi, ki odločajo o njeni prihodnosti, pred starši, ki so prepričani, da je njena dolžnost, da reši svoj, predvsem pa njihov ugled s poroko.

Ujeta je bila kot ptica v zaprti sobi, ki v ihti poletava od okna do okna, da bi se rešila, pa vsakokrat zadene ob trdo steklo in zaječi od bolečine. Samo da Nevellin tudi zaječala ni. Počasi je povzdignila glavo in rekla: “Ostala bom v šoli in živela pri gospodu in gospe (˝Sir in Madam˝, kakor naju naslavljajo).˝ 

Njen oče je v tišini vstal in odšel ven, za njim pa počasi tudi vsi ostali. Mislim, da smo bili prav vsi do konca izčrpani. 

Ker je bila ura že čez poldan, čas našega šolskega kosila, smo skupaj z Nevellin nekaj malega pojedli. Bili smo tiho, vendar je bila to tista težka tišina, ki nas je stiskala v prsih. 

Smo storili prav? Je bila to prava odločitev? Kaj pa zdaj? Se bomo znašli? V duhu sem mirila samo sebe, da je že prav, da mora biti prav, da bomo že kako, da je Bog vedno z nami. Potihem sem molila.

Ko smo se zazrli skozi okno, smo lahko še vedno videli starše, nekatere druge sorodnike in sovaščane, ki so bili zunaj pred šolo. Le Nevellinega očeta ni bilo več. 

Pogovarjali so se. Prišel je tudi Nevellin fant in jokal. Nekaj se je kuhalo.

A bo dekle zdržalo vse pritiske?

Nevellin sva z možem Anupom dejala, da mora ostati trdna, da mora vztrajati v svoji odločitvi in nadaljevati šolanje. In predvsem, da ni sama, da je tudi najina hči, in da bova vedno skrbela zanjo, dokler bo potrebno. Pa tudi to, da je zakon na njeni strani, da jo bodo tudi na policijski postaji podprli, če bo to potrebno. 

Bila je zelo tiha. 

Vem, da je v tistem trenutku nihče ni razumel. Sedaj ko razmišljam nazaj, lahko bolje podoživim njena čustva, kot pa sem to takrat, ko me je resno skrbelo, da bo odšla spet s fantom. 

Ona pa je seveda videla predvsem objokanega in prizadetega fanta, ki ga je ljubila in za katerega je verjela, da jo ima edini zares rad. 

Dekle odide

Vse je viselo na nitki. Njena mami se je ponovno vrnila v pisarno in dejala,  da se lahko Nevellin vrne domov, ker se bo že ona pogovorila z možem in ga pomirila. Vztrajala je, da naj Nevellin odide z njo.

Naju z Anupom so obšle slabe slutnje, zato sva predlagala, da je morda vendarle bolje, da gresta obe družini na policijsko postajo. Naj to težko situacijo reši policija, naj se sprejmejo odločitve in naredi zapisnik, ki se ga bomo vse vpletene strani držale. Vendar so rekli, da to ni potrebno. 

Preden so se odpravili proti domu, sva še enkrat zabičala Nevellin, naj ostane trdna in močna, in se vrne na šolo ali zateče h kateri od sošolk, če bi bilo karkoli narobe. 

Mislim, da sva oba z Anupom vedela, da ni dobro, da se v tem trenutku vrača domov, ampak hkrati nisva imela nobene pravice, da jo zadržujeva proti volji njenih staršev. Kakor je rekel njen oče, ki pa seveda ni edini, ki v naši skupnosti razmišlja tako: Kdo mislita, da sta vidva?

Nevellinino novo življenje

Nevellin se ni več vrnila. Preselila se je k svojemu fantu oz. možu. Tako so vsi želeli, tudi Nevellin. Z nami ni več želela govoriti. Morda bi morala vseeno vse skupaj prijaviti na policiji, morda bi se morala bolj potruditi, morda se sploh ne bi smela vmešati. Ne vem. 

Težko se je boriti za nekoga, ki si tega sam ne želi dovolj močno. Tako lekcijo sva dobila že nekaj let prej, ko sva preprečila poroko še ene od naših deklet, kjer pa se je vpletla policija, kar nama je del skupnosti hudo zameril; tudi brez groženj ni šlo. Dekle se takrat res ni poročilo, se je pa potem čez mesec dni.

Mladi par ostane brez doma

Že po nekaj mesecih skupnega življenja, sta se Nevellin in njen mož morala izseliti, saj so ju moževi starši pregnali od doma: le kdo bo preživljal dva mlada človeka brez dela.

Tako živita v majhni sobici v najemu na račun Nevellinih staršev, ali bolj točno njene mame. Oče je spet odšel neznano kam. 

Še vedno se trudiva, da bi se Nevellin vključila v katerega od naših poklicnih tečajev ali da bi se kakorkoli ˝vrnila˝, saj si želiva, da bi bila na varnem in da se ne bi izpostavljala.

Vendar v sebi ne najde več te moči in želje; zdi se kot da je njen živi duh, tista iskrica mladega dekleta, umrl. Še vedno išće ljubezen in sprejemanje.

Tako mi je žal za to, da ni našla tega pri nas, in se za to seveda počutim odgovorno. 

“Naprej lahko daš le to, kar si sam prejel”

Odgovori niso enostavni. Kot ljudje smo vsi ranjeni, prav vsi. Tudi Nevellina starša, ki sigurno prihajata iz še bolj siromašnega okolja, sta najbrž imela težko otroštvo, kjer prav gotovo ni bilo veliko prostora za tople objeme, poljube in razumevanje. 

Kjer je bil svet še manjši in je šlo za golo preživetje, pogosto odvisno od zmožnosti hitrega prilagajanja na zahteve okolja. 

V notranjih globinah duše tako zbiraš jezo, razočaranje, bolečino, strah, nezaupanje, saj s tem odraščaš. Kot starš potem to deliš naprej, to, kar pač imaš, in tudi to daritev dojemaš kot ljubezen. 

Prava ljubezen ali le še en impulz preživetja?

Spomnim se trenutka, ko je Nevellina mama v navalu besed izrekla tudi to, kako zelo ima Nevellin rada. Moj prvi odziv je bil (seveda neizrečen): ˝Kakšna ljubezen pa je to?! Ko otroka zanemarjaš in ga v kritični situaciji potisneš v odločitev, ki ji bo prinesla tako težko usodo kot jo živiš sama. Kje je tu ljubezen?!˝ 

Vendar za njo je bila to ljubezen, ljubezen, ki jo jo prejela, samo to ljubezen je lahko predala.

Zato molim za vse, za Nevellin, za njenega očeta in mamo, za njenega moža in njegovo družino, za celotno skupnost, ker le Bog lahko poseže tako globoko v naše duše in naša srca, da lahko zaceli tiste najgloblje, najbolj boleče rane. 

 Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen.

1 Korinčanom 13:13

Mojca Gayen je Slovenka, ki živi in dela v Kalkuti. Skupaj z možem Anupom je v tem delu Indije ustanovila šolo za revne deklice, a pomagajo tudi njihovim revnim družinam. Za Operando vsak teden napiše prispevek, v rubriki ‘Onkraj meja’. Kaj je Mojca napisala o sebi, si lahko preberete tukaj >>.