Mojca iz Kalkute: “Dekleta so še vedno zgolj priročna, domača pomoč.”

Share on facebook
Share on twitter
Share on email

Mamica, ki joka ob izgubi službe. Sosedov fant, ki se je obesil zaradi nesrečne ljubezni. Glasna muzika in rajanje ob novonastalem svetišču enega od indijskih bogov. Dedek, ki z dvema punčkama pride po hrano.

Kako vse te prizore, ki se zvrstijo drug za drugim, sestaviti v neko smiselno celoto?!

“Kako naj odidem na delo, če ni vlaka?”

Po dobrem mesecu karantene smo se začeli zavedati, da nas čakajo težki tedni. Kako bo s hrano? Bomo imeli dovolj? Vlak, ki je osrednje prevozno sredstvo, je obstal: kako bodo starši odhajali na delo? 

ŽELITE, DA VAS OBVEŠČAMO?

Ko bomo objavili nov prispevek, vam bomo povezavo do njega poslali na vaš email.

Vaščani se tu preživljajo z različnimi deli. Moški opravljajo priložnostna fizična dela, predvsem gradbena, čistijo in popravljajo čevlje, prodajajo prigrizke, pisarniški material, otroške igrače in različne ostale malenkosti po vlakih, lovijo in prodajajo ribe, vozije rikše. 

Na žalost pa veliko moških vidim postopati, igrati karte in piti alkohol sredi belega dne tudi izven karantenskih časov. 

Velikokrat žensko delo rešuje celo družino

Vse bolj se zdi, da so žene, mamice tiste, ki hkrati skrbijo za dom, za otroke, in odhajajo na delo. 

Ženske so predvsem gospodinjske pomočnice: to pomeni, da čistijo, pospravljajo, kuhajo in varujejo otroke pri družinah, ki si tako pomoč lahko privoščijo. 

Nekatere delajo tudi v bolnišnicah, kot t.i. aye, kar pomeni, da bolnike umivajo, jih hranijo in so z njimi skozi noč. 

Pouk na daljavo – na tej strani povezave učiteljica

Vsa ta delovna mesta so v predmestjih ali mestih, kamor iz vasi vozi vlak. Zaprtje železniškega prometa je torej takoj pomenilo velik problem. 

Družine nimajo večjih prihrankov, veliko očetov na delo ne hodi redno, tako da je vsa družina pogosto odvisna od enega prihodka.

Pomagamo s hrano, da naši otroci niso lačni

Najprej sva se z Anupom odločila, da bomo razdeljevali hrano. To je bila tista naša prva skrb: da bodo imeli otroci dovolj hrane. Tako razdeljujemo riž, krompir, lečo in čebulo, ki sestavljajo naš vsakdanji jedilnik. 

Preprosti obrok na vasi je riž, preprosto skuhan na vodi, potem omaka z lečo (dal) in pire krompir s čebulo. Tudi moja otroka imata to zelo rada in se večkrat znajde na našem družinskem jedilniku, ker je res hitro pripravljeno. (Da jem riž skupaj s krompirjem je ena od mnogih stvari, ki sem se jih naučila v Indiji). 

Učenke in njihovi starši pomagajo pripravljati pakete s hrano za našo skupnost

Hrano so začeli deliti tudi s strani lokalne oblasti in sicer vaščanom, ki imajo v lasti poseben dokument, ki dokazuje, da pripadajo revnejšemu sloju prebivalstva (t.i. ration card). Veliko vaščanov pa zaradi različnih razlogov te kartice nimajo, zato je bilo za njih toliko težje.

Tudi oni so prišli trkat na naša vrata in čeprav nekateri njihovi otroci ne hodijo na našo šolo, seveda nisva mogla nobenega praznih rok zavrniti. Zaupala sva v Božjo pomoč, da bomo imeli dovolj finančnih sredstev za pomoč vsem, ki to potrebujejo. 

“Darežljivost je le za bogate!”

Hkrati pa sva vse naše starše prosila, da če imajo doma še dovolj hrane in jo dobijo tudi od lokalnih oblasti, naj naš paket s hrano podarijo nekomu v skupnosti, ki to bolj potrebuje. 

Zelo zanimivo je, kakšne so reakcije na tako vzpodbudo; pogledajo zelo nejeverno: “O čem vendarle govoriva?! Saj hrana vendarle pripada njim?! In tudi če oddam, ali bom jaz potem imel dovolj za naslednji mesec?!” 

Vsak paket vsebuje osnovna živila, med drugim tudi riž in krompir

Koncept darežljivosti, torej da nekaj dam, nekaj kar je moje, nekaj, kar pripada meni, pa vendarle podarim, ker opazim, da bi nekdo drug to bolj potreboval – ta koncept je tukaj v naši skupnosti nekaj zelo drugačnega. 

“Darežljivost je za bogate, za tiste, ki imajo.”, “Vi ste beli, zato je prav, skorajda vaša dolžnost, da delite.” To so razmišljanja marsikaterega v naši skupnosti. Zaboli me tako razmišljanje. Zaboli me, da se nihče od staršev ne zahvali za paket s hrano. Zaboli me… močno.

Tudi ko tole zapisujem imam solzne oči, ker prav ta “revščina duha” prizadene nekaj zelo globokega v meni.

Semena hvaležnosti mogoče že klijejo

“Thank you Sir! Thank you Ma’am!” zažvrgoli ena od deklet, ki je prišla po paket skupaj z mamico. In moje srce znova zaživi! 

Majhno seme hvaležnosti, sedaj morda še samo naučeno, ampak sčasoma bo prišlo iz iskrenosti srca. “Thank you Sir! Thank you Ma’am,” se zahvali tudi drugo dekle, ki je prišlo po hrano. 

Spet najdem mir v svoji duši: nekaj vendarle delamo prav. Naša dekleta se znajo zahvaliti! 

In to dragoceno znanje, vrednoto hvaležnosti za prav vsak dar, bodo odnesla nazaj v svoje družine in prižgale v svojih domovih dodatno lučko.

Le kako organizirati pouk na daljavo?

Zelo velik izziv, s katerim se soočamo, je tudi organizacija pouka na daljavo. Odsotnost pouka pomeni, da učenci določene učne snovi, ki je zapisana v učnih načrtih, ne bodo osvojili. 

Pa bi na to morda porekla: nič zato, vse se da nadoknaditi, učni načrti niso nekaj, kar ne bi zmogli ali smeli spremeniti, ko je to potrebno. 

Je šola le varstvo za dekleta?

Ampak pri nas gre se za mnogo več. Živimo in delamo v okolju, kjer še vedno prevladuje prepričanje, da izobraževanje deklic ni pomembno. 

Res je, da se je vpis deklet v šolo v zadnjih letih močno povečal, vendar je to šele prvi korak do resnične spremembe. 

Velikokrat dekleta nimajo spodbude za šolanje od svojih bližnjih in morajo motivacijo najti v sebi.

Namreč mnogi starši vpišejo dekleta v šolo zato, da so otroci na varnem, medtem ko gredo starši na delo. 

Dekleta so še vedno zgolj priročna domača pomoč

Vendar takoj ko se doma pokaže potreba, tudi otroci ostanejo doma. V primeru, da zboli mama, pričakuje, da njena hči ostane doma in skrbi za gospodinjstvo. 

Če v družini nekdo umre, se pričakuje, da so otroci prisotni pri vseh obredih. Ko se vrnejo po nekaj dneh, nihče od staršev ne vpraša, kaj se je pri pouku v tem času predelalo.

Izostajanje od pouka je nekaj, s čimer se vsakodnevno soočamo. Kar nekaj  deklet je našo šolo zapustilo zato, ker smo tako strogi glede rednega prihajanja. 

Vpisala so se v državno šolo, kjer so glede pravil manj strogi, predvsem zato, ker je ob takem številu učencev v razredu (po sto in več) skoraj nemogoče vzpostaviti reden nadzor. 

Dekleta v karanteni prepuščena sama sebi

V času počitnic ali podaljšanih vikendov le redki starši spodbujajo svoje hčerke k učenju, branju, pisanju domače naloge. Zato je res toliko odvisno od njihove notranje motivacije. 

Če pogledam v svoje otroštvo, vidim, kako veliko ljudi mi je stalo ob strani, da sem končala svojo izobrazbo: moji starši, prijatelji, sošolci, celotna skupnost pravzaprav. 

Na drugi strani povezave – manjša skupina otrok si deli pametni telefon, tako jih lahko čimveč sledi pouku na daljavo.

Ne vem, koliko bi mi pravzaprav uspelo doseči, če bi bila odvisna samo od svoje notranje motivacije. Tako si lahko predstavljate, kakšen pereč problem predstavlja karantena.

Dekleta so popolnoma prepuščena samim sebi. Mlajša se igrajo, starejša pa po opravljenih gospodinjskih opravilih počivajo, gledajo televizijo ali se sprehajajo po soseščini. 

Drobna zmaga – online pouk obiskuje 100 otrok

Z učiteljskim timom smo zato resnično začeli razmišljati, kaj lahko naredimo. Začelo se je intenzivno zbiranje pametnih telefonov: nekateri starši, sorodniki, prijatelji, sosedje, mi sami.

Dekleta smo razdelili v manjše skupine, tako da jih je po nekaj skupaj uporabljalo en telefon. Nekatera prihajajo na online pouk na našo šolo, kjer imamo manj izpadov elektrike in kjer je tudi internetna povezava boljša. 

Ste v stiski?

Brezplačni pogovori z usposobljenimi terapevti in duhovni pogovori s posvečenimi osebami.
NISTE SAMI

IMATE DAR ZA PISANJE?

Pišite za Operando. Delite ga z drugimi!
DELITE Z NAMI

Zelo smo veseli, da smo na ta način lahko vključili v pouk približno 100 učencev. Seveda nikoli ne gre gladko, včasih ni elektrike, včasih ni interneta, včasih mora iti telefon skupaj s sosedom na tržnico. Kljub temu smo vendarle naredili nekaj, kar se je zdelo skoraj nemogoče.

Pomembno je, da ostanejo deklice učno aktivne, saj to krepi njihovo notranjo motivacijo, radovednost in ustvarjalnost. Počutimo se odgovorni, da vzpodbujamo naše učence k branju, raziskovanju in samostojnem učenju. 

Če tega ne bomo storili mi, ni nikogar drugega, ki bo to storil namesto nas. Če tega ne bomo storili mi, se nekatera dekleta v šolo ne bodo več vrnila.

Mojca Gayen je Slovenka, ki živi in dela v Kalkuti. Skupaj z možem Anupom je v tem delu Indije ustanovila šolo za revne deklice, a pomagajo tudi njihovim revnim družinam. Za Operando vsak teden napiše prispevek, v rubriki ‘Onkraj meja’. Kaj je Mojca napisala o sebi, si lahko preberete tukaj >>.

Vam je všeč, kar ste prebrali? Delite s prijatelji na Facebooku.

Deli naprej >>

Kalkuto v Indiji je epidemija COVID-19 močno prizadela. Obvezna karantena jih je najprej zaprla v svoje lesene barake, kasneje jim je domove porušil močan ciklon in ljudi postavil nazaj na cesto. Mediji o tem ne poročajo. Je predaleč.

Kako močno so tamkajšnji ljudje pretreseni, obupani in prestrašeni, iz prve roke doživljata Mojca (Slovenka) in Anup (Indijec) Gayen, ki sta pred dvanajstimi leti v Kalkuti odprla šolo za najrevnejše otroke.

Kliknite gumb DARUJTE ZDAJ in si preberite več o tem dobrodelnem namenu.

1.258€ od 5.000€ zbranih

Pomagajmo revnim otrokom in družinam v Kalkuti

1.258€ od 5.000€ zbranih

Kalkuto v Indiji, mesto, ki ga poznamo predvsem po sv. Materi Terezi, je epidemija Covid-19 močno prizadela. Zlasti najrevnejše.

Obvezna karantena jih je najprej zaprla v svoje lesene barake, kasneje jim je domove porušil močan ciklon in ljudi postavil nazaj na cesto. Mediji o tem ne poročajo. Je predaleč.

Kako močno so tamkajšnji ljudje pretreseni, obupani in prestrašeni, iz prve roke doživljata Mojca (Slovenka) in Anup (Indijec) Gayen.

Blizu Kalkute sta pred dvanajstimi leti odprla Piali Ashar Alo, izobraževalni center, namenjen najrevnejšemu sloju deklic, dekletom in mamicam, da razvijejo različna znanja in spretnosti, ki jim bodo omogočila živeti svoja življenja v vsej polnosti.

Finančno pomoč potrebujejo za organizacijo in izvedbo pouka osnovne šole, izobraževalnih/poklicnih tečajev in delavnic, za dnevno prehransko oskrbo, zdravniško pomoč, ko je potrebna in za pomoč družinam, ki se znajdejo v posebnih stiskah (smrt, bolezen, naravna katastrofa, izguba dela, nasilje, zloraba alkohola)

Donacije so še posebej potrebne zdaj, v času karantene, saj oskrbujejo vse družine šolajočih se otrok s hrano in higienskim materialom, česar jim močno primanjkuje.

Trudijo se, da bi se čim več otrok vključilo v online pouk, zato dnevno pripravljajo različne aktivnosti, ki jih lahko otroci sami izvajajo doma ali skupaj s starši.

Vsem njihovim deklicam in varovankam bi radi podarili piščančka in mlado drevo. Tako bodo imele v svoji lasti nekaj, kar je živo, kar raste, kar potrebuje skrb in nego. S tem se bodo tudi učile odgovornosti in potrpežljivosti, in se ob času lahko posladkale s pečenim jajčkom  in svežim sadjem.

Pomagajmo Mojci in Anupu uresničiti te smele načrte in jih finančno podprimo. Vsak evro bo zelo dobrodošel!

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
Varen način plačila preko SSL enkripcije.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 25,00€

Napišite svoj komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Preberite tudi...

Kalkuto v Indiji je epidemija COVID-19 močno prizadela. Obvezna karantena jih je najprej zaprla v svoje lesene barake, kasneje jim je domove porušil močan ciklon in ljudi postavil nazaj na cesto. Mediji o tem ne poročajo. Je predaleč.

Kako močno so tamkajšnji ljudje pretreseni, obupani in prestrašeni, iz prve roke doživljata Mojca (Slovenka) in Anup (Indijec) Gayen, ki sta pred dvanajstimi leti v Kalkuti odprla šolo za najrevnejše otroke.

Kliknite gumb DARUJTE ZDAJ in si preberite več o tem dobrodelnem namenu.

1.258€ od 5.000€ zbranih

Pomagajmo revnim otrokom in družinam v Kalkuti

1.258€ od 5.000€ zbranih

Kalkuto v Indiji, mesto, ki ga poznamo predvsem po sv. Materi Terezi, je epidemija Covid-19 močno prizadela. Zlasti najrevnejše.

Obvezna karantena jih je najprej zaprla v svoje lesene barake, kasneje jim je domove porušil močan ciklon in ljudi postavil nazaj na cesto. Mediji o tem ne poročajo. Je predaleč.

Kako močno so tamkajšnji ljudje pretreseni, obupani in prestrašeni, iz prve roke doživljata Mojca (Slovenka) in Anup (Indijec) Gayen.

Blizu Kalkute sta pred dvanajstimi leti odprla Piali Ashar Alo, izobraževalni center, namenjen najrevnejšemu sloju deklic, dekletom in mamicam, da razvijejo različna znanja in spretnosti, ki jim bodo omogočila živeti svoja življenja v vsej polnosti.

Finančno pomoč potrebujejo za organizacijo in izvedbo pouka osnovne šole, izobraževalnih/poklicnih tečajev in delavnic, za dnevno prehransko oskrbo, zdravniško pomoč, ko je potrebna in za pomoč družinam, ki se znajdejo v posebnih stiskah (smrt, bolezen, naravna katastrofa, izguba dela, nasilje, zloraba alkohola)

Donacije so še posebej potrebne zdaj, v času karantene, saj oskrbujejo vse družine šolajočih se otrok s hrano in higienskim materialom, česar jim močno primanjkuje.

Trudijo se, da bi se čim več otrok vključilo v online pouk, zato dnevno pripravljajo različne aktivnosti, ki jih lahko otroci sami izvajajo doma ali skupaj s starši.

Vsem njihovim deklicam in varovankam bi radi podarili piščančka in mlado drevo. Tako bodo imele v svoji lasti nekaj, kar je živo, kar raste, kar potrebuje skrb in nego. S tem se bodo tudi učile odgovornosti in potrpežljivosti, in se ob času lahko posladkale s pečenim jajčkom  in svežim sadjem.

Pomagajmo Mojci in Anupu uresničiti te smele načrte in jih finančno podprimo. Vsak evro bo zelo dobrodošel!

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
Varen način plačila preko SSL enkripcije.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 25,00€