Mojca iz Kalkute: “Bali so se me, ker so mislili, da sem okužena”

Share on facebook
Share on twitter
Share on email

Z avtom smo se pripeljali do naše šole v vasi Piali v večernih urah. Vedno mi je neprijetno, ko se pripeljemo z avtom, saj vaščani pogledujejo za nami, le redki pokimajo v pozdrav, samo naši otroci nam vedno pomahajo.

Vem, da mnogi mislijo, kako dobro nam je, ker smo po njihovem mnenju bogati, ker “toliko” imamo, čeprav je seveda ta “toliko” zelo relativen.

Z možem Anupom za pot med šolo in domom tako uporabljava vlak, ki je tudi cenejši in hitrejši. Le takrat, ko so na obisku gostje, ali ko moramo na šolo pripeljati material, bodisi hrano, šolske potrebščine ipd. se pripeljemo z avtom. 

Vedno se trudim, da ne izstopam, čeprav seveda glede na to, da sem tujka-belka, je to skorajda nemogoče. Če sem sama, velikokrat pogledujejo za mano ali brez zadržkov strmijo vame.

Tik pred karanteno

Preselitev na šolo je bila hipna odločitev. Popolno zaprtje zaradi COVID-a je sicer “viselo v zraku”, vendar uradnega obvestila s strani centralne oblasti ni bilo. Oblast naše zvezne države Zahodne Bengalije je razglasila nekaj dni karantene. 

Ker je naš dom v predmestju Kalkute majhen, skorajda brez dvorišča, ali kakršnekoli druge možnosti, da bi lahko najina otroka odšla ven, smo se odločili, da je bolje, da teh nekaj dni karantene preživimo na šoli. Hkrati lahko poskrbimo še za šolsko poslopje in zelenjavni ter cvetlični vrt. 

ŽELITE, DA VAS OBVEŠČAMO?

Ko bomo objavili nov prispevek, vam bomo povezavo do njega poslali na vaš email.

Ko sedaj pogledamo nazaj, se ne moremo dovolj načuditi Božjemu vodstvu, da nas je v pravem trenutku pripeljal v Piali, saj so samo dan po našem prihodu že razglasili popolno zaprtje celotne države Indije.

To je bilo 23. marca, tale zapis izpod moje roke pa nastaja 5. avgusta, ko se karantena še vedno nadaljuje. 

Bom tujka za vedno?

Na večer, pravzaprav pod noč drugega dneva našega prihoda, so na vrata prišli nekateri vaščani z vprašanjem: zakaj smo tu?  

Čeprav so me samo dva dni nazaj videli, da sem prihajala in odhajala iz šole z vlakom, so se spraševali, ali sem morda prinašalka koronavirusa.

To je bil čas, ko je bila v Kolkati okužena samo ena oseba in še ta je prišla iz tujine, zato smo (bili) tujci zelo nezaželeni. 

Glede na to, da živim in delam v Indiji že dobrih 12 let, sem seveda potihoma zaupala, da so me vaščani vzeli “za svojo”, čeprav iskreno rečeno sem vedela, da temu ni tako. 

Nihče ne mara sprememb, tudi vaščani ne

V skupnost prinašamo spremembe, ki niso vsem povšeči. Skrbimo za deklice in najstnice, jih spodbujamo k šolanju in jim odsvetujemo prezgodnjo poroko.

Učimo o ljubezni, odpuščanju in pomoči sočloveku, ne glede na njegov status, vero ali kasto. Pričakujemo disciplino, trdo delo, redno obiskovanje šole in vključenost staršev, kolikor se le da.

Razen v izjemnih primerih, ne dovolimo, da otroci izostajajo iz šole po več dni zaradi poroke, pogreba, družinskih festivalov ter obiskov sorodnikov. S temi situacijami se soočamo skoraj vsakodnevno. 

Če otrok ne doseže osnovnih standardov znanja, staršem vedno predlagamo, da je bolje, da razred ponavlja. Vse to nas ze takoj naredi močno drugačne od tistega, kar so vaščani navajeni. Mnoge starše naše delo hkrati privlači in odbija. 

Razumejo, da njihove hčerke pod našim okriljem marsikaj pridobijo, vendar se pogosto zdi, da na spremembe, ki jih potem pri njih opazijo, nikakor niso pripravljeni. 

Ali pa si želijo, da bi bilo njihove hčere drugačne, z boljšimi možnostmi, vendar niso pripravljeni na odpovedi: “Želim, da je moja hči disciplinirana in uspešna, vendar nujno se mora udeležiti petdnevne poroke sestrične svoje matere…”

Vendar če se iskreno zazrem v sebe, opazim tudi pri sebi enako težnjo: s hrepenenjem se oziram za spremembami, novostmi, razvojem…, a hkrati se tega tudi bojim.

Zdi se, kot da bi Bogu dovolila, da me vodi po vodi, dokler še lahko čutim trdna tla pod nogami; začnem pa kričati in otepati okoli sebe takoj, ko ta tla izgubim. 

Anup pomiri strasti

Anup je vaščane pomiril, da ni nobenega strahu, saj so me lahko videli vsak dan, da v Sloveniji nisem bila že eno leto. 

Ste v stiski?

Brezplačni pogovori z usposobljenimi terapevti in duhovni pogovori s posvečenimi osebami.
NISTE SAMI

IMATE DAR ZA PISANJE?

Pišite za Operando. Delite ga z drugimi!
DELITE Z NAMI

Kljub temu smo se skoraj že vrnili domov, težko je biti nekje, kjer te nekateri vidijo kot “grožnjo”. Vendarle smo ostali, v veri, da se situacija umiri po nekaj dneh… 

In res se je. Zadrževala sem se seveda znotraj šolskega kampusa. Z Anupom sva urejala šolsko administracijo, skupaj z otrokoma pa smo zalivali rože, vrt in kuhali. 

Sprememba se je prilegla, hkrati pa smo tudi čakali, da se razmere izboljšajo in šole in službe ponovno odprejo. “Saj tale karantena vendarle ne more trajati več kot nekaj tednov, ali pač…?”

Mojca Gayen je Slovenka, ki živi in dela v Kalkuti. Skupaj z možem Anupom je v tem delu Indije ustanovila šolo za revne deklice, poleg tega pomagajo tudi njihovim revnim družinam. Za Operando vsak teden napiše prispevek, v rubriki ‘Onkraj meja’. Kaj je Mojca napisala o sebi, si lahko preberete tukaj >>

Vam je všeč, kar ste prebrali? Delite s prijatelji na Facebooku.

Deli naprej >>

Kalkuto v Indiji je epidemija COVID-19 močno prizadela. Obvezna karantena jih je najprej zaprla v svoje lesene barake, kasneje jim je domove porušil močan ciklon in ljudi postavil nazaj na cesto. Mediji o tem ne poročajo. Je predaleč.

Kako močno so tamkajšnji ljudje pretreseni, obupani in prestrašeni, iz prve roke doživljata Mojca (Slovenka) in Anup (Indijec) Gayen, ki sta pred dvanajstimi leti v Kalkuti odprla šolo za najrevnejše otroke.

Kliknite gumb DARUJTE ZDAJ in si preberite več o tem dobrodelnem namenu.

1.258€ od 5.000€ zbranih

Pomagajmo revnim otrokom in družinam v Kalkuti

1.258€ od 5.000€ zbranih

Kalkuto v Indiji, mesto, ki ga poznamo predvsem po sv. Materi Terezi, je epidemija Covid-19 močno prizadela. Zlasti najrevnejše.

Obvezna karantena jih je najprej zaprla v svoje lesene barake, kasneje jim je domove porušil močan ciklon in ljudi postavil nazaj na cesto. Mediji o tem ne poročajo. Je predaleč.

Kako močno so tamkajšnji ljudje pretreseni, obupani in prestrašeni, iz prve roke doživljata Mojca (Slovenka) in Anup (Indijec) Gayen.

Blizu Kalkute sta pred dvanajstimi leti odprla Piali Ashar Alo, izobraževalni center, namenjen najrevnejšemu sloju deklic, dekletom in mamicam, da razvijejo različna znanja in spretnosti, ki jim bodo omogočila živeti svoja življenja v vsej polnosti.

Finančno pomoč potrebujejo za organizacijo in izvedbo pouka osnovne šole, izobraževalnih/poklicnih tečajev in delavnic, za dnevno prehransko oskrbo, zdravniško pomoč, ko je potrebna in za pomoč družinam, ki se znajdejo v posebnih stiskah (smrt, bolezen, naravna katastrofa, izguba dela, nasilje, zloraba alkohola)

Donacije so še posebej potrebne zdaj, v času karantene, saj oskrbujejo vse družine šolajočih se otrok s hrano in higienskim materialom, česar jim močno primanjkuje.

Trudijo se, da bi se čim več otrok vključilo v online pouk, zato dnevno pripravljajo različne aktivnosti, ki jih lahko otroci sami izvajajo doma ali skupaj s starši.

Vsem njihovim deklicam in varovankam bi radi podarili piščančka in mlado drevo. Tako bodo imele v svoji lasti nekaj, kar je živo, kar raste, kar potrebuje skrb in nego. S tem se bodo tudi učile odgovornosti in potrpežljivosti, in se ob času lahko posladkale s pečenim jajčkom  in svežim sadjem.

Pomagajmo Mojci in Anupu uresničiti te smele načrte in jih finančno podprimo. Vsak evro bo zelo dobrodošel!

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
Varen način plačila preko SSL enkripcije.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 25,00€

Napišite svoj komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Preberite tudi...

Kalkuto v Indiji je epidemija COVID-19 močno prizadela. Obvezna karantena jih je najprej zaprla v svoje lesene barake, kasneje jim je domove porušil močan ciklon in ljudi postavil nazaj na cesto. Mediji o tem ne poročajo. Je predaleč.

Kako močno so tamkajšnji ljudje pretreseni, obupani in prestrašeni, iz prve roke doživljata Mojca (Slovenka) in Anup (Indijec) Gayen, ki sta pred dvanajstimi leti v Kalkuti odprla šolo za najrevnejše otroke.

Kliknite gumb DARUJTE ZDAJ in si preberite več o tem dobrodelnem namenu.

1.258€ od 5.000€ zbranih

Pomagajmo revnim otrokom in družinam v Kalkuti

1.258€ od 5.000€ zbranih

Kalkuto v Indiji, mesto, ki ga poznamo predvsem po sv. Materi Terezi, je epidemija Covid-19 močno prizadela. Zlasti najrevnejše.

Obvezna karantena jih je najprej zaprla v svoje lesene barake, kasneje jim je domove porušil močan ciklon in ljudi postavil nazaj na cesto. Mediji o tem ne poročajo. Je predaleč.

Kako močno so tamkajšnji ljudje pretreseni, obupani in prestrašeni, iz prve roke doživljata Mojca (Slovenka) in Anup (Indijec) Gayen.

Blizu Kalkute sta pred dvanajstimi leti odprla Piali Ashar Alo, izobraževalni center, namenjen najrevnejšemu sloju deklic, dekletom in mamicam, da razvijejo različna znanja in spretnosti, ki jim bodo omogočila živeti svoja življenja v vsej polnosti.

Finančno pomoč potrebujejo za organizacijo in izvedbo pouka osnovne šole, izobraževalnih/poklicnih tečajev in delavnic, za dnevno prehransko oskrbo, zdravniško pomoč, ko je potrebna in za pomoč družinam, ki se znajdejo v posebnih stiskah (smrt, bolezen, naravna katastrofa, izguba dela, nasilje, zloraba alkohola)

Donacije so še posebej potrebne zdaj, v času karantene, saj oskrbujejo vse družine šolajočih se otrok s hrano in higienskim materialom, česar jim močno primanjkuje.

Trudijo se, da bi se čim več otrok vključilo v online pouk, zato dnevno pripravljajo različne aktivnosti, ki jih lahko otroci sami izvajajo doma ali skupaj s starši.

Vsem njihovim deklicam in varovankam bi radi podarili piščančka in mlado drevo. Tako bodo imele v svoji lasti nekaj, kar je živo, kar raste, kar potrebuje skrb in nego. S tem se bodo tudi učile odgovornosti in potrpežljivosti, in se ob času lahko posladkale s pečenim jajčkom  in svežim sadjem.

Pomagajmo Mojci in Anupu uresničiti te smele načrte in jih finančno podprimo. Vsak evro bo zelo dobrodošel!

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
Varen način plačila preko SSL enkripcije.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 25,00€