Predstavila se nam je Slovenka Mojca Gayen iz Kalkute

Share on facebook
Share on twitter
Share on email

Ko sem pred časom prebirala objave mojih prijateljev na Facebooku, sem izvedela vse mogoče: njihova mnenja o aktualni politiki, o zadnjih nakupih, ki so jih opravili, o zabavnih utrinkih iz počitnic po Evropi. 

Mnoge objave prijateljev iz drugih koncev sveta pa so mi dale vedeti, da ti ostajajo v povsem drugačnih razmerah kot mi tukaj. Res smo lahko hvaležni, ker imamo še vedno lahko počitnice v pravem pomenu besede.

Recimo Mojca in Anup. Se spomnite teh dveh zakoncev, o katerih sva pisala v času, ko sva delala in živela v Kalkuti? Mojca je Slovenka, Anup je Indijec. Tukaj si lahko osvežite spomin (toplo priporočam). 

Mojo pozornost je pritegnila Mojčina fotografija iz šole, ki jo je skupaj z možem ustanovila za revne otroke iz vasi, na obrobju Kalkute. 

ŽELITE, DA VAS OBVEŠČAMO?

Ko bomo objavili nov prispevek, vam bomo povezavo do njega poslali na vaš email.

Spomnila sem se, da že od začetka marca nisem slišala nobenih novic o njuni družini. “Le kako preživljajo ta čas?” sem se vprašala. “Najbolje, da jim kar pišem in izvem iz prve roke.” 

Mojčine novice iz Indije

Njen odgovor je prišel kmalu. Iz prebranega sem ugotovila, da je njena indijska zgodba vse prej kot dolgočasna. 

Pripovedovala mi je o težkih razmerah v času karantene, z Anupom sta morala zapreti šolo in pripraviti pouk na daljavo. 

Kar je izziv, saj družine v vasi nimajo računalnikov, tako da šolanju sledijo le tisti, ki imajo telefone in mobilne podatke z internetno povezavo. Marsikdo od njih pa niti tega nima in se za to sploh ne more udeleževati pouka.

Ampak ne samo pandemija, prizadel jih je tudi močan tropski ciklon in mnogim revnim vaščanom popolnoma uničil domove. V času, ko je bilo najhujše, sta številne brezdomne družine vzela pod šolsko streho. 

Mojca in Anup Gayen s hčerko Saro in sinom Izakom

Zaradi karantene se namreč tudi Mojca in Anup ter oba njuna otroka, ne morejo vrniti v njihov 30 kilometrov oddaljen dom in že od začetka marca živijo kar v šoli. 

Njeno pripovedovanje se naju je z Nacetom zelo dotaknilo in odločila sva se, da v Operandu odpremo nov donacijski račun in zbiramo denar za potrebe njune šole in revnih družin, ki so s šolo povezane. 

Sicer pa boste Mojco in Anupa še zelo dobro spoznali, saj sva ju povabila, da za Operando redno objavljata prispevke o njunem življenju v Kalkuti.

Takole se je predstavila Mojca

Silva in Nace sta me prosila naj napišem nekaj o sebi in svojem delu. Seveda sem takoj vskočila z odgovorom, da to pa res ni noben problem: predstaviti sebe, ah prava reč, to je pa res nekaj najlažjega!  

Seveda sem se prehitela, saj sem se zatem skoraj pol noči preobračala v postelji z vprašanjem, kaj naj povem o sebi?! 

Da mi je ime Mojca Gayen, da sem stara 43 let in po izobrazbi psihologinja? Ali morda, da sem poročena z Anupom, ki je Indijec, s katerim imava skupaj dva otroka, Izaka, ki je star 13 let in Saro, ki jih šteje 9? 

Ali morda to, da živimo v Indiji, v Zahodni Bengaliji, v bližini Kalkute, kamor sem prvič prispela prav za Valentinovega daljnega leta 2006? 

Ali morda to, da sva z možem ustanovila izobraževalni center za deklice, žene in mamice, ki se imenuje Piali Ashar Alo: Piali po vasi, kjer delujemo, Ashar Alo pa pomeni Luč Upanja? 

In še nekoliko bolj osebno…

Vendarle so to le gole informacije, ki vam jih bo znal ponuditi vsak internetni brskalnik, jaz sama pa vam bi rada ponudila še kaj več, kaj bolj iskrenega in osebnega.

Morda bi vam dovolila, da pogledate v mojo omaro, kjer boste med nekaj kosi tradicionalnih indijskih oblačil, nekoliko zbledelih barv, našli tudi že precej ponoseno rumeno pižamo, ki mi jo je ob nekem rojstnem dnevu podarila moja draga prijateljica, ki je nekaj let nazaj umrla za rakom. 

Morda bi vam zaupala naslove knjig, ki sem jih prebrala v zadnjih mesecih, o novopečeni mamici, pa tisto o dekletu, ki je doktorirala na področju insektov, ne da bi prestopila prag šole, ali pa tisto, nepozabno, o izjemni moči molitve… 

Morda bi vam predlagala, da o meni vprašate moja dva ljuba otroka, ki sigurno ne bi pozabila omeniti, da se njuni mami včasih zgodi, da med igranjem igre “Človek ne jezi se” pozabi, kakšna je barva njenih figuric, in tako začne prestavljati kar njune! 

Mojca Gayen iz Kalkute

Kaj bi pa o meni povedali moji najboljši prijateljici? Da sem pogumna, o čemer me neuspešno poskušata vedno znova prepričati. 

Moj mož bi z nasmehom odkimal z glavo, češ, da njegova žena redko preživi kuharske eksperimente brez obvezanega prsta ali z ledom obložene lažje opekline. 

Moja sestra bi pripomnila, da sem res “posebna duša”, no, za mojo drago mami, pa ostajam za vedno “njena najmlajša”. Ja, tudi to sem jaz ali morda: predvsem to sem jaz!

Šola, ki dekletom odpira vrata v svet

Naj vas popeljem še na obisk v naš izobraževalni center, kjer vas bodo že zgodaj zjutraj, pa naj bo to ponedeljek ali petek, navdušeno pozdravile naše deklice s prav glasnim “Good morning, Ma’am” ali “Good morning, Sir”, tako da se boste že takoj začutili bolj pomembni in posebni. 

Tiste najmlajše vas bodo nekoliko boječe pogledovale, najstarejše, najstnice, pa se bodo sramežljivo nasmihale. 

Če poveste kaj po bengalsko, kar je tukaj njihov domači jezik, vam bodo navdušeno zaploskale. Marsikatera vas bo presenetila s slovenskim “Dobro jutro. Kako ste?” 

Povedale bodo, da sem jih naučila nekaj slovenskih besed, med njimi tudi pesem “Mi se imamo radi”, predvsem pa so bile številne prostovoljke tiste, ki so jim predstavile nekaj osnov slovenskega pa tudi nemškega jezika. 

Tem dekletom, ki živijo res v zelo malem svetu in imajo le redko priložnost pokukati preko praga svoje vasi, odpiramo svetove skozi slike, pripovedovanje, učenje tujih jezikov, iskanje podobnosti in razlik med različnimi kulturami, z raziskovanjem zemljevida, pa tudi z obiskom kulturnih znamenitosti bengalske prestolnice Kalkute. 

Naše deklice bi vam povedale, da sem včasih prav zabavna, še posebej, ko jih naučim kakšno novo angleško rimo. 

Da pa sem tudi zelo stroga in da vedno pričakujem, da se z menoj pogovarjajo v angleščini in da znam biti s tem prav nadležna. 

Spoznavamo, da smo različnih ver

Tiste bolj pogumne, vam bodo zaupale, da je moj Bog Jezus, in da sva jih z Anupom naučila jutranjo molitev “Oče naš” in molitev preden pojemo kosilo. Skupaj beremo tudi Sveto Pismo.

Naše učiteljice in sodelavci bi kot iz topa izstrelili najine vrednote: ljubezen, iskrenost, trdo delo in disciplina, hkrati morda nekoliko pojamrali, da znava imeti kar previsoke standarde. 

Prav potihoma bi vam morda zašepetali na uho, da pri ponedeljkovih jutranjih molitvah z našimi sodelavci, ki so sicer vsi hindujci, njihovo “madam” včasih zalijejo solze, čemur sledi tišina in nekaj pretresenosti v srcih.  

Če se odločite, da z nami ostanete tudi v popoldanskih urah, boste srečali starejša dekleta, nekatere že žene in mamice, ki se pri nas učijo šivanja, frizerstva in kozmetičarstva. 

Tudi mamice in fantje se lahko naučijo česa novega

Predvsem mamice rade izkoristijo ta čas, da se odmaknejo iz svojih malih domov, si tako oddahnejo od vsakodnevnih gospodinjskih opravil, malo poklepetajo in se hkrati naučijo nekaj novega in uporabnega. 

V državnih šolah je poučevanje angleščine zelo zelo šibko in marsikdo tudi po končanem dvanajstem razredu ne more povedati niti nekaj preprostih angleških stavkov. 

Fantje pa se pridružijo dekletom na tečajih pogovorne angleščine in računalništva. Vedno čutim to njihovo močno željo, ki kar veje iz njih, da bi se lahko pogovarjali angleško. 

No, seveda, od nas se ne bodo nikoli poslovili s praznimi želodčki. Okusno indijsko kosilo, tudi z ekološko pridelano zelenjavo iz našega domačega vrta! 

Ste v stiski?

Brezplačni pogovori z usposobljenimi terapevti in duhovni pogovori s posvečenimi osebami.
NISTE SAMI

IMATE DAR ZA PISANJE?

Pišite za Operando. Delite ga z drugimi!
DELITE Z NAMI

Če obljubite, da ne boste kihnili, vas spustimo tudi v našo kuhinjo, kjer je doma pravi pravcati indijski feferon. 

Hvala, ker sem tako čudovito ustvarjena

Na koncu pa naj odprem še svoj osebni dnevnik in molitve, kjer boste poleg vseh radosti, lahko preštevali tudi moje solze, stiske in preizkušnje; odkimavali z glavo nad mojo občutljivostjo, kritiko, negativnostjo… 

Skupaj z mano občudovali razglede z visokih gora uspehov in dosežkov in morda, če obljubite, da me ne boste kamenjali, se lahko skupaj spustimo tudi v doline mojih neuspehov, razočaranj in najglobljih spoznanj.

V zaključku se ponižno priklonim pred svojim Stvarnikom in skupaj z Davidom zapojem:  

“Zahvaljujem se ti moj Bog, ker sem tako čudovito ustvarjena, čudovita so tvoja dela, moja duša to dobro pozna.”

Psalm 139:14

Morda zazveni pompozno in ponosno, ampak to je Božja beseda zate in zame, verjemimo ji! 

Mojca Gayen

Vam je všeč, kar ste prebrali? Delite s prijatelji na Facebooku.

Deli naprej >>

Kalkuto v Indiji je epidemija COVID-19 močno prizadela. Obvezna karantena jih je najprej zaprla v svoje lesene barake, kasneje jim je domove porušil močan ciklon in ljudi postavil nazaj na cesto. Mediji o tem ne poročajo. Je predaleč.

Kako močno so tamkajšnji ljudje pretreseni, obupani in prestrašeni, iz prve roke doživljata Mojca (Slovenka) in Anup (Indijec) Gayen, ki sta pred dvanajstimi leti v Kalkuti odprla šolo za najrevnejše otroke.

Kliknite gumb DARUJTE ZDAJ in si preberite več o tem dobrodelnem namenu.

1.258€ od 5.000€ zbranih

Pomagajmo revnim otrokom in družinam v Kalkuti

1.258€ od 5.000€ zbranih

Kalkuto v Indiji, mesto, ki ga poznamo predvsem po sv. Materi Terezi, je epidemija Covid-19 močno prizadela. Zlasti najrevnejše.

Obvezna karantena jih je najprej zaprla v svoje lesene barake, kasneje jim je domove porušil močan ciklon in ljudi postavil nazaj na cesto. Mediji o tem ne poročajo. Je predaleč.

Kako močno so tamkajšnji ljudje pretreseni, obupani in prestrašeni, iz prve roke doživljata Mojca (Slovenka) in Anup (Indijec) Gayen.

Blizu Kalkute sta pred dvanajstimi leti odprla Piali Ashar Alo, izobraževalni center, namenjen najrevnejšemu sloju deklic, dekletom in mamicam, da razvijejo različna znanja in spretnosti, ki jim bodo omogočila živeti svoja življenja v vsej polnosti.

Finančno pomoč potrebujejo za organizacijo in izvedbo pouka osnovne šole, izobraževalnih/poklicnih tečajev in delavnic, za dnevno prehransko oskrbo, zdravniško pomoč, ko je potrebna in za pomoč družinam, ki se znajdejo v posebnih stiskah (smrt, bolezen, naravna katastrofa, izguba dela, nasilje, zloraba alkohola)

Donacije so še posebej potrebne zdaj, v času karantene, saj oskrbujejo vse družine šolajočih se otrok s hrano in higienskim materialom, česar jim močno primanjkuje.

Trudijo se, da bi se čim več otrok vključilo v online pouk, zato dnevno pripravljajo različne aktivnosti, ki jih lahko otroci sami izvajajo doma ali skupaj s starši.

Vsem njihovim deklicam in varovankam bi radi podarili piščančka in mlado drevo. Tako bodo imele v svoji lasti nekaj, kar je živo, kar raste, kar potrebuje skrb in nego. S tem se bodo tudi učile odgovornosti in potrpežljivosti, in se ob času lahko posladkale s pečenim jajčkom  in svežim sadjem.

Pomagajmo Mojci in Anupu uresničiti te smele načrte in jih finančno podprimo. Vsak evro bo zelo dobrodošel!

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
Varen način plačila preko SSL enkripcije.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 25,00€

Napišite svoj komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Preberite tudi...

Kalkuto v Indiji je epidemija COVID-19 močno prizadela. Obvezna karantena jih je najprej zaprla v svoje lesene barake, kasneje jim je domove porušil močan ciklon in ljudi postavil nazaj na cesto. Mediji o tem ne poročajo. Je predaleč.

Kako močno so tamkajšnji ljudje pretreseni, obupani in prestrašeni, iz prve roke doživljata Mojca (Slovenka) in Anup (Indijec) Gayen, ki sta pred dvanajstimi leti v Kalkuti odprla šolo za najrevnejše otroke.

Kliknite gumb DARUJTE ZDAJ in si preberite več o tem dobrodelnem namenu.

1.258€ od 5.000€ zbranih

Pomagajmo revnim otrokom in družinam v Kalkuti

1.258€ od 5.000€ zbranih

Kalkuto v Indiji, mesto, ki ga poznamo predvsem po sv. Materi Terezi, je epidemija Covid-19 močno prizadela. Zlasti najrevnejše.

Obvezna karantena jih je najprej zaprla v svoje lesene barake, kasneje jim je domove porušil močan ciklon in ljudi postavil nazaj na cesto. Mediji o tem ne poročajo. Je predaleč.

Kako močno so tamkajšnji ljudje pretreseni, obupani in prestrašeni, iz prve roke doživljata Mojca (Slovenka) in Anup (Indijec) Gayen.

Blizu Kalkute sta pred dvanajstimi leti odprla Piali Ashar Alo, izobraževalni center, namenjen najrevnejšemu sloju deklic, dekletom in mamicam, da razvijejo različna znanja in spretnosti, ki jim bodo omogočila živeti svoja življenja v vsej polnosti.

Finančno pomoč potrebujejo za organizacijo in izvedbo pouka osnovne šole, izobraževalnih/poklicnih tečajev in delavnic, za dnevno prehransko oskrbo, zdravniško pomoč, ko je potrebna in za pomoč družinam, ki se znajdejo v posebnih stiskah (smrt, bolezen, naravna katastrofa, izguba dela, nasilje, zloraba alkohola)

Donacije so še posebej potrebne zdaj, v času karantene, saj oskrbujejo vse družine šolajočih se otrok s hrano in higienskim materialom, česar jim močno primanjkuje.

Trudijo se, da bi se čim več otrok vključilo v online pouk, zato dnevno pripravljajo različne aktivnosti, ki jih lahko otroci sami izvajajo doma ali skupaj s starši.

Vsem njihovim deklicam in varovankam bi radi podarili piščančka in mlado drevo. Tako bodo imele v svoji lasti nekaj, kar je živo, kar raste, kar potrebuje skrb in nego. S tem se bodo tudi učile odgovornosti in potrpežljivosti, in se ob času lahko posladkale s pečenim jajčkom  in svežim sadjem.

Pomagajmo Mojci in Anupu uresničiti te smele načrte in jih finančno podprimo. Vsak evro bo zelo dobrodošel!

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
Varen način plačila preko SSL enkripcije.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 25,00€