VSAK DAN ENA BOŽJA OBLJUBA NA VAŠEM EMAILU!

Vpišite svoje podatke in že jutri boste prejeli prvi email s citatom iz Svetega pisma.

Hisilicon Balong

Vsakih 9 minut zlorabljena ena deklica

Čeprav sva s Silvo že pred dnevi zapustila Kalkuto in po skoraj enem letu potovanja po Aziji končno spet pristala v Evropi, bom v tem prispevku kljub temu z vami delil nekaj lepih izkušenj zadnjih dni Indije.

Še pred tem pa se bom posebej zahvalil ekipi #DeliJezusa, ki je pred časom v zavodu sv. Stanislava v Ljubljani organizirala ogled filma Marijina zemlja (v sklopu akcije Korak dlje).

Ker je imela njihova akcija tudi dobrodelno noto, so se odločili, da bodo del zbranih prostovoljnih prispevkov namenili našemu društvu Operando.

Marijina zemlja – Marijin blagolsov

Pred kratkim smo prejeli njihov dar v višini 1.170€ – denar, ki ga bomo namenili projektom za ljudi iz skrajnega roba družbe.

Ob poslani donaciji so napisali tole:

‘Ko smo pred enim letom prvič videli film Marijina zemlja, nas je tako navdušil, da smo takoj vedeli, da ga želimo razširiti tudi v našem domačem prostoru. Upali smo, da bo dobro sprejet, a premiera filma je presegla naša pričakovanja. Hvaležni smo, da se je film dotaknil mnogih src, in verjamemo, da se jih bo v prihodnosti še več. Neizmerno pa smo tudi veseli, da so se gledalci premiere tako lepo odzvali na naše povabilo, da si upajo iti korak dlje in biti dobrodelni ter da darujejo za društvo Operando, ki dela velike stvari za tiste najbolj pomoči potrebne ljudi.’

Hvala ekipi za dar in hvala Bogu za tako obilen blagoslov!

Luč upanja

V vasi Piali blizu Kalkute, le slabe pol ure vožnje proč od skupnosti First Love Ministries, se nahaja velik izobraževalni center Piali Ashar Alo (Luč upanja).

Center je namenjen izključno deklicam iz revnih družin, ki jih starši niso mogli vpisati v katero od državnih šol. Na ta način daje upanje otrokom, ki bi sicer ostali doma.

Mojca in Anup

Zakaj pišem o tej šoli? Zato, ker jo je ustanovila in jo že deset let vodi Slovenka, Mojca Gayen, skupaj s svojim možem Anupom.

Navdihujoče branje – misijonsko potovanje po Evropi in Aziji

  • BOG DELA ZDAJ! PO AZIJI
  • BOG DELA ZDAJ! PO EVROPI

Vedela sva, da blizu Kalkute živi in deluje neka Slovenka, a sva nekako prej prišla v stik z Asho in Anilom, tako da se nisva vključila v njihove šolske projekte – čeprav so prostovoljci v centru vedno zelo dobrodošli in potrebni.

Ampak Mojco prav dobro poznata tudi Asha in Anil, saj včasih prideta na obisk v skupnost, redno pa se srečujejo tudi pri nedeljskih bogoslužjih v protestantski cerkvi Assembly of God’s Church.

Nasvet zahodnjaka

Luč upanja
Mojca in Anup pri vhodu v šolo ‘Luč upanja’

Z Mojco sva prvič stopila v stik, ko je Silva zbolela za neko virozo in sva potrebovala nasvet glede zdravil in možnosti posvetovanja z zdravnikom.

Ker že dolgo let živi v Indiji in ima kot zahodnjak izkušnje z indijskim zdravstvenim sistemom, je bila prava oseba za odgovore.

Mojca Gayen

Tudi Mojca je bila včasih prostovoljka. Že v srednji šoli je pomagala v Zavodu Janeza Levca, ko pa je končala študij psihologije, je prostovoljno vodila razne mladinske delavnice in svetovala na telefonu TOM.

Kasneje je delala tudi v tujini. Najprej v Bocvani (Afrika) in potem v indijski šoli v Kalkuti. Tam je spoznala Anupa, ki je bil kot prostovoljec zadolžen za koordinatorstvo. Zaljubila sta se, poročila in si ustvarila družino.

Anup Gayen

Anup prihaja iz zelo revne družine. Brez pomoči sponzorke iz Švedske, ki je 14 let financirala njegovo šolanje, nikakor ne bi mogel opraviti niti osnovnega šolanja.

Tako pa se je kasneje izučil za mehanika, hitro dobil službo in cele dneve težko garal, da je tudi svojemu bratu in sestri pomagal do višje izobrazbe.

Anup je svojo hvaležnost za podarjeno priložnost želel izkazati tako, da bi na podoben način pomagal tudi drugim revnim otrokom.

Luč upanja
Vsaka učenka v šoli dobi topel obrok v času kosila.

Malo denarja, veliko izkušenj

Njegove sanje so se uresničile, ko sta z Mojco ustanovila šolo Luč upanja.

Začetki so bili težki in polni preizkušenj. Tako rekoč brez denarja, z bornimi prihranki in malim otrokom v naročju. A imela sta motivacijo in veliko željo. In imela sta izkušnje.

Anup je imel praktične in življenske izkušenje, saj je bil nekoč v podobnem položaju kot večina otrok, ki sta jim želela pomagati.

Mojca pa je imela psihološko in pedagoško znanje, ki ga je lahko uporabila pri poučevanju in snovanju izobraževalnih programov.

Pomoč iz Nemčije

Očitno so se njune želje lepo pokrivale s tistimi, ki jih je imel Bog za njiju.

Nemška fundacija CED, ki financira podobne projekte v deželah tretjega sveta, je podprla njuno prizadevanje in jima finančno pomagala zgraditi lastno šolsko poslopje.

Zakaj deklice?

Luč upanja
Jutranji pozdrav – pred začetkom pouka

Šola je namenjena deklicam, ker so te v indijski družbi dejansko najbolj ranljive. Če so izobražene, pravita Mojca in Anup, je bistveno manj možnosti, da postanejo žrtve zlorab.

Mimogrede, ste vedeli, da je v Indiji po nekaterih statističnih podatkih vsakih devet minut zlorabljena ena deklica, bodisi zasužnjena, prodana ali prisiljena v prostitucijo?

Za stabilno in varno družbo

Če si to skušamo predstavljati praktično, nas lahko zaskeli. Vprašajmo se, kaj smo počeli v zadnji uri, ko je bilo v Indiji zlorabljenih vsaj pet punčk… Hm, človeka morda celo zamika, da bi počel kaj drugega.

Poleg tega pa Mojca in Anup dobro vesta, da izobražena dekleta pripomorejo k bolj stabilni in varni družini, njihovi otroci pa imajo zato večje možnosti za lepšo prihodnost.

Denar za družino

Pravzaprav vsako dodatno leto šolanja omogoči ženskam 10 do 20 odstotkov več dohodka, od katerega večino vložijo nazaj v svojo družino. Pri moških je to drugače.

Luč upanja
Mojca je polno zaposlena z vodenjem šole, a pogosto je tudi v vlogi učiteljice.

Samo eno leto šolanja več od povprečja zniža umrljivost otrok za 5 do 10 odstotkov.

Izobražene matere vsaj 50 odstotkov bolj pogosto cepijo otroke proti boleznim, pogosteje se poročajo z izobraženimi moškimi in se znajo upreti nasilju.

Na obisku v šoli

Na dlani je torej, da je šolanje deklet v Indiji velikega pomena, zato je delo Mojce in Anupa zelo dragoceno.

Danes šola gosti 134 deklic in skupino požrtvovalnih učiteljic in prostovoljcev. Nekega dne sva šolo obiskala tudi midva. Bila sva prijetno presenečena!

Delo slovenskega arhitekta

Moderno in veliko poslopje sredi vasi, obdana s kmetijskimi površinami, ribniki, mangovci in zelenjem. Šolo je zasnoval slovenski arhitekt in je zanimiva tudi iz tega vidika.

Od vsega se nama je zdel najbolj zanimiv odprt tip učilnic – zgolj s tremi stenami.

‘To je ideja arhitekta,’ nama je povedal Anup. ‘In izkazala se je za zadetek v polno. Indijski otroci, še posebej tisti iz vasi, se v zaprtih prostorih ne počutijo dobro.’

Navajeni na odprto

Luč upanja
Anup ob pogovoru z mamo, ki želi svojo hčer vpisati v šolo

V Indiji se večino stvari dogaja na prostem, celo umivanje in opravljanje potrebe.

Zahodnjaku, ki je vajen svojega intimnega prostora, ‘za zaprtimi vrati’, se to lahko zdi nedoumljivo, pa vendar, otroci se v šoli počutijo kot doma in jo radi obiskujejo.

Z odpritmi učilnicami so rešili tudi ekonomski izziv stroška elektrike. Ker je vedno veliko svetlobe, montaža svetil sploh ni potrebna. Tudi vroča poletja so za deklice znosnejša.

Mojca in Anup sta prijetna družba, prav tako njuna otroka, Sara in Izak. Povabila sta naju k sebi domov na kosilo, kjer se je Anup izkazal tudi kot odličen kuhar. Pripravil je tako okusen obed, da se je bilo prav težko odtrgati od krožnika.

Indijski okusi

Kalkuta hrana
Hrana je odlična. S Kako sva kupovala ribe pri preverejenem ribarju.

Ko že omenjam hrano, indijska kuhinja naju je popolnoma navdušila!

Hrana je drugačna od tiste, ki sva je bila vajena v drugih azijskih državah. Značilni rotiji (nekvašen kruh), daal (jed iz leče), ki ji pravijo tudi ‘hrana za reveže’, riž, ribe, meso, običajno vse močno začinjeno z rdečim čilijem in veliko karija.

V tem mesecu sva pojedla toliko karija, da je kar puhtel iz naju. Telo se je vonja znebilo šele nekaj dni potem, ko sva prišla v Italijo in ‘piščančji curry’ začela nadomeščati z italijanskimi makaroni in origanom.

Jedilni pribor na stran

In še nekaj je zanimivo. Ne je se s palčkami, kot drugod v Aziji. Ne je se niti z žlicami, vilicami in noži, kot smo vajeni na zahodu.

‘Zakaj pa ima človek roke?’ mi je nekoč dejal eden od pomočnikov v Ashini skupnosti.

Kalkuta hrana
Priprava čevapčičev za najin poslovilni piknik z žarom.

Indijci jedo z rokami in izkušnja je res prvovrstna in pozitivna (vsaj za naju). Nekateri zahodnjaki v Indiji se tega težko navadijo (Mojca denimo še danes je s priborom), drugi pa to hitro osvojijo.

Tudi danes bi vilice in nože pospravil v predal in jedel samo z rokami, če me ostali okrog mize ne bi gledali čudno – v Evropi se pač držimo bontona.

DARILO OB VPISU NA NOVICE

Ko bomo objavili nov prispevek, vam bomo povezavo do njega poslali na vaš email. Ob prijavi na novice, vam bomo podarili tudi čudovito elektronsko knjigo.

Indijci po drugi strani pravijo (in jaz lahko samo pritrdim), da je okušanje hrane bolj pristno in prvinsko, če jo v usta potisneš z roko namesto s kovino.

Iz Kalkute v Rim

V naslednjem članku bom pisal o tem, kako sva zopet zaplula z ‘Barkači’ v rimski skupnosti Barka in kakšni so najini načrti za nadaljevanje poti.

Aktualna donacija

Misijonarji v Atalayi, tik ob amazonskem pragozdu, se soočajo z velikimi izzivi. Do oddaljenih indijanskih plemen potujejo po nevarnih poteh, tudi po dvanajst ur in več, s čolni in peš. Pogosto tvegajo svoje življenje, da bi reševali druga. Kliknite gumb ‘DARUJTE ZDAJ’ in si preberite več o tej dobrodelni akciji.

1.418€ od 3.000€ zbranih
Pomagajmo staroselskim otrokom v perujskem amazonskem pragozdu do osnovnih zdravil in nujnih zdravstvenih pripomočkov.

Pomagajmo staroselskim otrokom v perujskem amazonskem pragozdu do osnovnih zdravil in nujnih zdravstvenih pripomočkov

1.418€ od 3.000€ zbranih

V Atalayi, perujskem mestu tik ob amazonskem pragozdu, biva pet misijonarjev, ki iz mesta redno potujejo do najbolj odrinjenih staroselskih vasic daleč v gozdovih.

Soočajo se z velikimi izzivi. Do teh indijanskih plemen potujejo po nevarnih poteh, tudi po dvanajst ur in več, s čolni in peš. Pogosto celo tvegajo svoje življenje.

Pravijo, da so zanje najbolj nujna zdravila. Zdravnikov ni, zdravil pa na vaseh nimajo, zato ljudje umirajo tudi za najbolj osnovnimi boleznimi.

V bližini teh vasi želijo postaviti lekarne; lesene hišice, kjer bi hranili zdravila in bi bila tako lažje dostopna. S tem bi lahko preprečili in pozdravili mnogo bolezni.

Denar, ki ga v Operandu zbiramo, bodo misijonarji porabili za nakup materiala za izgradnjo lekarnic, prav tako za nakup zdravil, s katerimi bodo lekarne založili.

Zdravil so najbolj potrebni otroci, ki se rojevajo šibki in so tudi sicer slabo prehranjeni. Povprečna starost teh ljudi je 40 let - dovolj zgovoren podatek.

Vaša pomoč je nadvse dobrodošla. Rešimo in izboljšamo lahko marsikatero življenje!

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
This is a secure SSL encrypted payment.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 20,00€

PREBERITE SI TUDI

Pozor, gringo v Atalayi!

Atalaya je majhno mestece v perujski regiji Ucayali. V mestu živi 30.000 prebivalcev, od tega polovico staroselskih Indijancev, ki so se sem naselili iz malih

Preberi >>