MISIJONSKO POTOVANJE V AMAZONSKO DIVJINO

Enkratna priložnost, da izkusite misijon, kot le malokdo. Greste z nami?

Play Video
Cover

Zima v Kalkuti in vse kar te lahko ogreje

Ko sva prišla v Kalkuto, še nisva točno vedela, v kateri skupnosti bova nadaljevala najino služenje. Že iz Bangladeša sva poslala nekaj emailov, ampak takrat nisva dobila še nobenega odgovora.

Spet sva bila v negotovosti, spet sva morala popolnoma zaupati Bogu. V Kalkuti sva tako tri dni preživela v poceni najeti sobici, nekaj kilometrov od letališča. Vsak dan sva odšla v center mesta in iskala nove možnosti.

Odgovor iz Amerike

Ark home
Ark home (Barkina hiša), v kateri živiva skupaj s šestimi deklicami iz skupnosti.

Sestre Matere Tereze so bile ena od teh možnosti, a prav tisti dan (zadnji od treh), sva dobila odgovor pastorja Paula iz Amerike. Paula sem omenil že v prejšnjem prispevku.

Je ustanovitelj projekta First Love Ministries in njegovo sporočilo je bilo obetavno. Email je posredoval Ashi, ta pa naju je poklicala še naslednjo uro.

Prihod v skupnost

Bilo je pred božičnimi prazniki in ravno takrat je Asha s hčerjo Ashnil odhajala na letališče po svojo drugo hčer, ki je iz Mombaja letela domov. Na poti sta se ustavili pri nama, spoznali smo se in že naslednji dan sva prišla v skupnost.

Vse se je tako lepo izšlo, spet v zadnjem hipu, kot že večkrat doslej.

V božičnem duhu

Sobica naju je čakala v eni od dveh hiš (Barkin dom), v kateri običajno živi devet deklic od skupaj sedemnajstih. Ampak v času Božiča so bile vse nastanjene v glavni hiši (Dom upanja) in se pripravljale na praznovanje tega velikega krščanskega praznika.

Navdihujoče branje – misijonsko potovanje po Evropi in Aziji

  • BOG DELA ZDAJ! PO AZIJI
  • BOG DELA ZDAJ! PO EVROPI

Glavni prostor je bil že primerno okrašen, jelka postavljena, praznično pecivo pečeno, darila za otroke kupljena, božične pesmi pa so odmevale po vseh nadstropjih hiše. Vzdušje je bilo toplo, domačno in niti mraz nam ni mogel priti do živega.

Zima v Kalkuti

Nizke temperature so naju ujele popolnoma nepripravljena. Saj ne da bi človek v tropih pričakoval le vročino, ampak tako nizke temperature kot so letos v Indiji, presenečajo tudi Indijce same.

Midva sva na pot sicer vzela nekaj toplih oblačil, za vsak slučaj, ampak za te pogoje bi morala imeti s seboj vsaj še debeli bundi, kapo, šal in rokavice, kar pa bi bilo za najina popotna ruzaka preveč.

Podirajo se rekordi

Zima v Kalkuti
Najina postelja, spalni vreči in sušilec za lase.

Če se v zimskem času nočne temperature običajno spustijo na petnajst stopinj, letos dosegajo celo osem in manj. Vremenarji pravijo, da se podirajo rekordi.

V hiši ni nobenega ogrevanja in ker je ta kamnita, je znotraj hiše hladneje kot zunaj. Vlaga dodatno prispeva, da je občutena temperatura še nižja od realne.

Prvič odkar sva na poti, sva morala na plan izvleči spalni vreči. Skupaj z dvema debelima odejama ponoči nekako zadošča.

Pripomočki za ogrevanje

Kaj pa čez dan? Kadar ne greva pomagat v glavno hišo in ostaneva v sobi, se Silva ogreva tako, da si na prenosniku vrti video z vodeno aerobiko (iz strani protestantskih voditeljic, da je vse skupaj v duhu), jaz pa si vsake toliko prižgem fen (ja, sušilec za lase).

Pisanje pomaga, vendar…

No, tudi pisanje me lahko ogreje – če imam normalne pogoje za to. Pogosto namreč izgleda takole. Napišem nekaj vrstic, ko začnejo muslimani iz glasnih zvočnikov klicati k Alahu. Počakam, da končajo in nadaljujem s tipkanjem.

Potem začno trobiti hindujci – znak, da darujejo k enemu od svojih triintrideset bogov. Spet počakam.

Vera v Indiji
Srečanje Hindujcev blizu naše hiše. V Indiji so Hindujci najštevilčnejši.

Ko se umiri, pišem dalje, a vse dokler se po cesti mimo hiše ne pripelje tovornjak.

Namesto naloženega tovora se na njem gnete vsaj petdeset moških z rdečimi zastavami in rumenim srpom v sredini. Vzklikajo komunistične parole in vpijejo sam Bog ve kaj.

In ko že mislim, da je konec, začne Silva skakati po sobi, s svojim protestantskim programom aerobike, tako da meni ne preostane drugega, kot da se naslonim nazaj in… prižgem svoj fen.

Ampak to so tiste male, drobne nevšečnosti, sredi veliko lepega in bogatega. V resnici naju lahko ogreje še toliko drugih reči!

Življenje z Bogom

Presenetilo naju je, kako močno in intenzivno v skupnosti živijo svoje versko, krščansko življenje.

Kot verjetno veste, protestanti ne obiskujejo Svete maše in ne prejemajo zakramentov, a svojo vero in odnos z Bogom vsak dan poglabljajo preko Svetega pisma, slavilne glasbe in molitve.

Strast za Njegovo besedo

First love ministries
Jutranja molitev s pesmimi na dvorišču pred glavno hišo.

Njihova vera je močna, strast za Božjo Besedo pa nalezljiva. Deklice, skupaj z Asho ali katero od učiteljic, začno dan z molitvijo.

Skupaj molijo tudi pred vsakim obrokom, ob šesti uri zvečer pa vsak dan premišljujejo ob odlomkih Svetega pisma in se pogovarjajo o njem.

V nedeljah se običajno s kombijem odpeljejo v center Kalkute, kjer stoji protestantska cerkev Assembly of God.

To seveda ni cerkev kakršne smo vajeni katoličani, ampak velika dvorana, ki sprejme več kot petsto ljudi. Bogoslužje poteka v duhu moderne slavilne glasbe in pridig pastorjev, ki so izjemno globoke, navdihujoče in življenjske.

Običajni dan v skupnosti

Potem ko deklice končajo z jutranjo molitvijo in zajtrkom, v glavnem prostoru pripravimo mize za šolski pouk.

Kot rečeno, zakonca Anil in Asha si trenutno ne moreta privoščiti dragega šolanja deklet izven svoje skupnosti, ampak v tem času na vso moč iščeta alternative in denar za šolo.

Domače šolanje
Silva poučuje mlajša dekleta. Zunaj je topleje kot v hiši.

Ker tudi za najem ‘domačih’ učiteljev ni dovolj sredstev, je v skupnosti trenutno le ena zunanja učiteljica, ki poučuje skupino starejših. Deklice so ločene glede na starost in nivo njihovega znanja.

Tudi midva poučujeva

V vlogi učiteljev sva se zato poleg Ashnil (starejše hčere) in Ashe, znašla tudi midva. Punce izjemno dobro govorijo angleško, zato nama tokrat ni potrebno učiti angleščine.

DARILO OB VPISU NA NOVICE

Ko bomo objavili nov prispevek, vam bomo povezavo do njega poslali na vaš email. Ob prijavi na novice, vam bomo podarili tudi čudovito elektronsko knjigo.

Silva pomaga skupini mlajših deklic pri matematiki, zgodovini, zempljepisu in biologiji, jaz pa vodim računalniški pouk.

Ob enih popoldan, ko se pouk konča, je čas za kosilo, počitek in razvedrilo, ob štirih pa dekleta za eno uro spet sedejo k mizam in pišejo domače naloge.

Vsi imajo radi Kako

Približno ob petih popoldan se s Silvo in skupino šestih deklet odpravimo iz glavne hiše (Upanje) v Barkino hišo, kjer poleg naju živi tudi Anilov brat, prav tako pastor.

First Love Ministries
Uncle Kaka – priljubljen pri otrocih

Kaka, kot ga kličemo, je izjemno dobrodušen, vesel, ljubeč človek – deklice ga naravnost obužujejo, saj vedno poskrbi, da je v hiši zabavno in veselo.

Kako srečne so lahko!

Ko takole ob večerih pri mizi opazujeva te živahne, simpatične otroške obraze, pomisliva, kako drugačno bi bilo lahko njihovo življenje.

Vsaka od teh deklic ima za seboj ganljivo zgodbo, vsaka od njih se je tako ali drugače morala ločiti od svojih staršev, vsaka je izgubila tisto prvotno, primarno ljubezen, ki jo lahko podarita le oče in mama.

Domače šolanje
Dekleta ovijajo svoje šolske zvezke s časopisnim papirjem.

Včasih nama Asha pripoveduje o teh deklicah in kar težko si je predstavljati, da so mnoge od njih v skupnost prišle podhranjene, umazane, zlorabljene in globoko ranjene.

V naslednjem prispevku bom napisal pretresljivo zgodbo o Salome, ki je pri šestih letih tragično izgubila očeta in mamo ter ostala sama s svojim bratom in sestro.

Aktualna donacija

Na področju Chocója v Kolumbiji, kjer delujejo misijonarji klaretinci, divja vojna. Najhujše žrtve vojne niso vojaki ampak tam živeče skupnosti Indijancev in Afro-kolumbijcev. V dvajsetih letih na tisoče mrtvih ljudi, posiljenih žena in zlorabljenih otrok. Kliknite modri gumb ‘Darujte zdaj’ in si preberite več o tem, kako misijonarji pomagajo tem nesrečnim ljudem in kako jim lahko pomagamo tudi mi.

535€ od 2.000€ zbranih
Podprimo misijonarje v Kolumbiji, ki pomagajo vojnim staroselskim pribežnikom

Podprimo misijonarje v Kolumbiji, ki pomagajo vojnim staroselskim pribežnikom

535€ od 2.000€ zbranih

Na področju Chocója, kjer delujejo kolumbijski misijonarji klaretinci, divja vojna.

Na eni strani ilegalni gverilci, na drugi strani vlada s svojo vojsko in policijo.

Najhujše žrtve vojne niso vojaki ampak tam živeče skupnosti Indijancev in Afro-kolumbijcev.

Vsak dan se poroča o novih žrtvah na teh ozemljih. V gozdovih, kjer živijo domorodci, jih ilegalna vojska preganja iz njihovega ozemlja; požiga jim domove, mori moške, posiljuje ženske, bombardira hiše, da se le umaknejo iz tega teritorija in se preselijo drugam - kajpak tja, kjer je zemlja revna in kjer so pogoji za bivanje osiromašeni.

Ljudje bežijo iz svojih domov v naselje Riosucio, kjer živijo v skrajni bedi, revščini, obupani, ker se ne morejo vrniti domov. Tem ljudem želijo misijonarji pomagati, a žal pogosto tudi njim manjka sredstev za učinkovito delo in pomoč.

Zanje želijo obnoviti knjižnjico v misijonu, jim urediti prostor za glasbene in gledališke dejavnosti, kjer bodo mladi spet prišli v stik s svojimi koreninami in kulturo.

Predvsem pa zbirajo denar za avto, s katerim bi se lahko prebijali do težko dostopnih skupnosti v okolici Riosucia.

Več o razmerah v tem delu kolumbije si lahko preberete tukaj.

Obračamo se k vam, v upanju, da jim bomo skupaj lahko pomagali, kolikor je v naši moči.

Hvala za vsak evro namenjen misijonarjem v Chocóju ter ljudem, s katerimi živijo in delajo.

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
This is a secure SSL encrypted payment.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 20,00€

PREBERITE SI TUDI