Na stare tire se bomo vrnili drugačni

Share on facebook
Share on twitter
Share on email

Kako hitro se čez noč marsikaj spremeni. Zbudiš se, prva novica dneva, ki je marsikoga šokirala: ‘Lahko gremo tudi v druge občine.’ Kaj zdaj? A kar tako, na hitro? 

Strah, negotovost, panika, ko se je pričela samoizolacija. Mnogi smo se soočali s tesnobo, stisko, osamljenostjo, žalostjo, tudi solzami in se v večini naučili živeti s tem.

Prisiljeni v nove navade

Na hitro smo se naučili različnih tehnik (Zoom, Skype, video klici,… ), da smo se videli in slišali s tistimi, od katerih smo bili tudi na zelo “hitro” odrezani, razmišljali pozitivno in v vsem tem iskali lučko v tunelu. Saj tako je treba, a ne?

 

Ustvarili smo si rutino dneva, ki nam je dajala varnost, kar smo v teh dneh najbolj potrebovali. Vsaj dnevna rutina je bila predvidljiva. 

Šolarji so se navadili na šolo na daljavo, starši smo že nekako usvojili učiteljsko vlogo. Digitalna tehnika nam je postala nekaj popolnoma normalnega. Saj nam gre, a ne?

Ne več sprememb, prosim!

Ponovno novo rahljanje ukrepov. Predšolski otroci bodo šli v vrtec, nekaj šolarjev v šolo. Spet se v otrocih in nas starših pojavijo mešani občutki.

Hvaležni neizmerno, ampak kako se zdaj vrniti v šolo, nekateri med nami znova nazaj v službo.

ŽELITE, DA VAS OBVEŠČAMO?

Ko bomo objavili nov prispevek, vam bomo povezavo do njega poslali na vaš email.

Ena izmed deklic mi je na vprašanje, kaj misli o tem, da gre lahko v šolo, odgovorila: “Ne vem, po eni strani bi šla, po drugi strani me je strah kaj bo, kako bo…” Spet druga mi je odgovorila: “Strah me je iti v Ljubljano, da se ne bom okužila, da ne bom prinesla kaj domov.” 

Vse to je normalno, saj smo bili toliko časa doma, z zdravstvenega vidika, zaščiteni, izolirani, skrbeli smo zase in za druge.

Kako spet nazaj v svet?

Dovolite otrokom čutiti vse, kar jih bo preplavljalo – krivica, jeza, strah, težki občutki. Čustva bodo prišla, kot val bodo preplavila njihova telesa in potem odšla. Bodimo tam z njimi, zdržimo.

Olajšanje, da se vračamo v normalno življenje, pa vendar nihče med nami ne ve, kako bo. Mogoče je tako tudi prav, saj nas je samoizolacija naučila biti tukaj in zdaj, živeti za ta trenutek, ki ga lahko obvladuješ, nadzoruješ. 

Razmišljanje, kaj bo v prihodnosti, v nas prebuja pretirano zaskrbljenost, tesnobo, strah.

Brez besed, le solze in olajšanje

K temu razmišljanju in pisanju me je spodbudila terapevtska izkušnja, ki mi je še posebej dala misliti, kako smo ljudje socialna bitja in kako močno pogrešamo drug drugega.

Zagledati starše, sestro, brata, prijatelje…. Kakšno moč in voljo dobimo, ko jih zagledamo po sedmih tednih samoizolacije. Solze, sreča, nepopisno veselje, ko ostaneš brez besed.

Kot terapevtka sem začutila cmok v grlu in imela solzne oči. V tistem trenutku ni bilo pomembno nič drugega. Zavedanje, kako pomemben je samo ta trenutek.

Le kaj nas čaka tam zunaj?

S sproščanjem ukrepov odhaja na nek način tudi čas karantene. S tednom, v katerem smo, lahko rečemo, da se počasi, seveda z upoštevanjem vseh navodil, vračamo v normalno življenje. Čeprav nikoli več ne bo, tako kot je bilo prej. 

Mnogi med nami smo se v tem času samoizolacije v marsičem soočili sami s seboj, med drugim tudi kako “preživeti” v družini, kako biti doma. Bilo je težko, ampak smo se naučili. 

Ste v stiski?

Brezplačni pogovori z usposobljenimi terapevti in duhovni pogovori s posvečenimi osebami.
NISTE SAMI

IMATE DAR ZA PISANJE?

Pišite za Operando. Delite ga z drugimi!
DELITE Z NAMI

Od takšnega načina življenja se bo potrebno posloviti. Vendar je dragoceno ohraniti in ne pozabiti, kar smo se naučili v tem času: skrbeti za zdravje, zavedati se tega ‘zdaj’ in predvsem, da nič v življenju ni samoumevno. Čas karantene si lahko vzamemo kot tisti čas, ko smo na novo ustvarili samega sebe.

Na stare tire se bomo vrnili drugačni. Ampak drugačnost je tista, ki nas bo še bolj okrepila in nam dala moč, da iz tega pridemo kot zmagovalci. Del zmage si lahko že pripišemo in pohvalimo samega sebe, saj smo zavoljo zdravja do sebe in drugih prevzeli dobršen del moralne odgovornosti. 

Vam je všeč, kar ste prebrali? Delite s prijatelji na Facebooku.

Deli naprej >>

Kalkuto v Indiji je epidemija COVID-19 močno prizadela. Obvezna karantena jih je najprej zaprla v svoje lesene barake, kasneje jim je domove porušil močan ciklon in ljudi postavil nazaj na cesto. Mediji o tem ne poročajo. Je predaleč.

Kako močno so tamkajšnji ljudje pretreseni, obupani in prestrašeni, iz prve roke doživljata Mojca (Slovenka) in Anup (Indijec) Gayen, ki sta pred dvanajstimi leti v Kalkuti odprla šolo za najrevnejše otroke.

Kliknite gumb DARUJTE ZDAJ in si preberite več o tem dobrodelnem namenu.

1.208€ od 5.000€ zbranih

Pomagajmo revnim otrokom in družinam v Kalkuti

1.208€ od 5.000€ zbranih

Kalkuto v Indiji, mesto, ki ga poznamo predvsem po sv. Materi Terezi, je epidemija Covid-19 močno prizadela. Zlasti najrevnejše.

Obvezna karantena jih je najprej zaprla v svoje lesene barake, kasneje jim je domove porušil močan ciklon in ljudi postavil nazaj na cesto. Mediji o tem ne poročajo. Je predaleč.

Kako močno so tamkajšnji ljudje pretreseni, obupani in prestrašeni, iz prve roke doživljata Mojca (Slovenka) in Anup (Indijec) Gayen.

Blizu Kalkute sta pred dvanajstimi leti odprla Piali Ashar Alo, izobraževalni center, namenjen najrevnejšemu sloju deklic, dekletom in mamicam, da razvijejo različna znanja in spretnosti, ki jim bodo omogočila živeti svoja življenja v vsej polnosti.

Finančno pomoč potrebujejo za organizacijo in izvedbo pouka osnovne šole, izobraževalnih/poklicnih tečajev in delavnic, za dnevno prehransko oskrbo, zdravniško pomoč, ko je potrebna in za pomoč družinam, ki se znajdejo v posebnih stiskah (smrt, bolezen, naravna katastrofa, izguba dela, nasilje, zloraba alkohola)

Donacije so še posebej potrebne zdaj, v času karantene, saj oskrbujejo vse družine šolajočih se otrok s hrano in higienskim materialom, česar jim močno primanjkuje.

Trudijo se, da bi se čim več otrok vključilo v online pouk, zato dnevno pripravljajo različne aktivnosti, ki jih lahko otroci sami izvajajo doma ali skupaj s starši.

Vsem njihovim deklicam in varovankam bi radi podarili piščančka in mlado drevo. Tako bodo imele v svoji lasti nekaj, kar je živo, kar raste, kar potrebuje skrb in nego. S tem se bodo tudi učile odgovornosti in potrpežljivosti, in se ob času lahko posladkale s pečenim jajčkom  in svežim sadjem.

Pomagajmo Mojci in Anupu uresničiti te smele načrte in jih finančno podprimo. Vsak evro bo zelo dobrodošel!

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
Varen način plačila preko SSL enkripcije.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 25,00€

1 misel na prispevek “Na stare tire se bomo vrnili drugačni”

  1. Frančiška Gogala

    Veliko sprememb in razmišljanj nam je prinesel virus. V ljudeh se prebujajo čustva, ki so lahko pozitivna, lahko pa zelo negativna. Vse ksr smo na nek način skušali zadržati v sebi se sedaj odraža navzven. Posebej me skrbijo mnoga negativna čustva, ki bruhajo na dan v zadnjih dneh, zlasti v političnem smislu. Iščemo napake, iščemo vzroke za moje slabo počutje v zunanjem svetu. Upam, da zadeve ne bodo eskalirale do take mere, kar bo v škodo našemu narodu. Molimo ta trenutek za Slovenijo, saj ni lepšega kraja kot ta raj pod Triglavom.. Vsem dobro

Napišite svoj komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Preberite tudi...

Kalkuto v Indiji je epidemija COVID-19 močno prizadela. Obvezna karantena jih je najprej zaprla v svoje lesene barake, kasneje jim je domove porušil močan ciklon in ljudi postavil nazaj na cesto. Mediji o tem ne poročajo. Je predaleč.

Kako močno so tamkajšnji ljudje pretreseni, obupani in prestrašeni, iz prve roke doživljata Mojca (Slovenka) in Anup (Indijec) Gayen, ki sta pred dvanajstimi leti v Kalkuti odprla šolo za najrevnejše otroke.

Kliknite gumb DARUJTE ZDAJ in si preberite več o tem dobrodelnem namenu.

1.208€ od 5.000€ zbranih

Pomagajmo revnim otrokom in družinam v Kalkuti

1.208€ od 5.000€ zbranih

Kalkuto v Indiji, mesto, ki ga poznamo predvsem po sv. Materi Terezi, je epidemija Covid-19 močno prizadela. Zlasti najrevnejše.

Obvezna karantena jih je najprej zaprla v svoje lesene barake, kasneje jim je domove porušil močan ciklon in ljudi postavil nazaj na cesto. Mediji o tem ne poročajo. Je predaleč.

Kako močno so tamkajšnji ljudje pretreseni, obupani in prestrašeni, iz prve roke doživljata Mojca (Slovenka) in Anup (Indijec) Gayen.

Blizu Kalkute sta pred dvanajstimi leti odprla Piali Ashar Alo, izobraževalni center, namenjen najrevnejšemu sloju deklic, dekletom in mamicam, da razvijejo različna znanja in spretnosti, ki jim bodo omogočila živeti svoja življenja v vsej polnosti.

Finančno pomoč potrebujejo za organizacijo in izvedbo pouka osnovne šole, izobraževalnih/poklicnih tečajev in delavnic, za dnevno prehransko oskrbo, zdravniško pomoč, ko je potrebna in za pomoč družinam, ki se znajdejo v posebnih stiskah (smrt, bolezen, naravna katastrofa, izguba dela, nasilje, zloraba alkohola)

Donacije so še posebej potrebne zdaj, v času karantene, saj oskrbujejo vse družine šolajočih se otrok s hrano in higienskim materialom, česar jim močno primanjkuje.

Trudijo se, da bi se čim več otrok vključilo v online pouk, zato dnevno pripravljajo različne aktivnosti, ki jih lahko otroci sami izvajajo doma ali skupaj s starši.

Vsem njihovim deklicam in varovankam bi radi podarili piščančka in mlado drevo. Tako bodo imele v svoji lasti nekaj, kar je živo, kar raste, kar potrebuje skrb in nego. S tem se bodo tudi učile odgovornosti in potrpežljivosti, in se ob času lahko posladkale s pečenim jajčkom  in svežim sadjem.

Pomagajmo Mojci in Anupu uresničiti te smele načrte in jih finančno podprimo. Vsak evro bo zelo dobrodošel!

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
Varen način plačila preko SSL enkripcije.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 25,00€