To mi pripovedujejo bolniki s koronavirusom

Share on facebook
Share on twitter
Share on email

“Ko poslušaš na poročilih te je sicer strah, ampak ko ti nekdo od prijateljev pove, da je pozitiven na koronavirus, takrat se zaveš, da je virus prav zares med nami,” mi je pred kratkim v pogovoru dejala neka gospa.

Občutki, ki spremljajo obolelega

Razmišljala sem, kaj mi je želela sporočiti. Mediji nas dnevno zasipajo z informacijami o epidemiji COVID-19. A gospa ima prav. Kljub vsem informacijami se včasih zdi, kot da je virus samo na televiziji.

Kar nekaj obolelih je pri meni iskalo pomoč. V svojih pogovorih so mi zaupali, s katerimi čustvi se spopadajo v času bolezni. Našteli so mi celo paleto čustev. Od strahu, žalosti… do jeze. O tem vam tokrat želim spregovoriti. Morda je med vami kdo, ki obupuje zaradi vseh teh občutkov. Naj vam povem, da se to dogaja tudi drugim bolnikom. In naj vas potolažim, tudi mine.

Vprašanja in strahovi

Bolnik se najprej sreča s številnimi vprašanji in strahovi. Sprašuje se, kako izgleda testiranje. Bo testiranje zanesljivo? 

Nato s strahom čaka na rezultat testiranja. Večina jih poroča, da se strah še okrepi, ko izvedo, da so pozitivni. Ne vedo, kaj pričakovati. Sprašujejo se, kako se bo bolezen odvijala. Še bolj jih plaši dejstvo, da tudi zdravniki bolezni še ne poznajo dovolj dobro. 

ŽELITE, DA VAS OBVEŠČAMO?

Ko bomo objavili nov prispevek, vam bomo povezavo do njega poslali na vaš email.

Mi bodo sploh lahko ustrezno pomagali? Bom pravočasno prišel do pomoči, ko se bo stanje kar naenkrat poslabšalo? Vse to so vprašanja in dvomi, o katerih mi ljudje pripovedujejo. A strahovi se tu še ne končajo.

Občutki sramu

Človek razmišlja o tem, ali je morda nehote koga okužil. Je bil morda preblizu sosedu, ko je delal na vrtu? Takrat je bil še povsem zdrav. Kako naj bi vedel, da je morda prenašalec nevarne bolezni?

Vsi spregovorijo tudi o občutkih sramu. Skrbi jih, kaj si bodo drugi mislili o njih? Se jih bodo vsi na daleč izogibali? Jih bodo opravljali? Bodo ostali čisto sami? Jim bo sploh kdo pomagal? Čeprav je bolnik morda res pazil, da se ne bi po nepotrebnem okužil, ima sedaj občutek kot da drugi s prstom kažejo nanj:”Kaj pa nisi bil previden? Zakaj pa si se družil z onimi?”

Ali ni krivično, da se mora bolnik spopadati z vsemi temi občutki? Vsi smo se že kdaj srečali s sramom in krivdo. Morda si boste lažje predstavljali kaj doživlja bolnik, če boste pomislili na bolezni, ki ste jih sami preživeli v otroštvu.

Človek je lahko hitro zaznamovan

Ste kdaj imeli uši, morda gliste ali celo garje? Občutki so zelo podobni. Gre za bolezen, ki si je nihče ne želi imeti. Zato imaš občutek, da se te vsi izogibajo, ko si okužen. Gre za bolezen, ki jo dobiš mimogrede in ne veš, da jo imaš, dokler ne izbruhne v vsej svoji polnosti. 

Neka gospa se je v pogovoru pošalila: ‘Kot da smo gobavci.’ 

Na žalost se bolnik res lahko počuti tako. Hrano in zdravila mu dostavljajo brezstično. Pustijo mu pred vrati, niti ne pozvonijo. A ljudje smo ustvarjeni za stike.

Okužba s Covid-19

Ustvarjeni smo za odnose. Z brezstičnim poslovanjem se bolečina poveča. Bolnik se počuti še bolj osamljenega. Ljudje ga sprašujejo, če lahko kako pomagajo. A vsa pomoč se ustavi pred vrati bolnikovega doma.

Občutki osamljenosti

Tiste pomoči, ki bi jo bolnik resnično potreboval, ni. Bolezen je dolgotrajna. Z vzponi in padci. S seboj prinese občutek brezvoljnosti in melanholije.

Pred seboj ima osnovna opravila, ki se jih ne zmore lotiti. Pripraviti si mora dnevne obroke, pospraviti za seboj. Skrb za higieno naj bi v tem obdobju povečal, on pa se zjutraj komaj stušira. Kdo bo pomil kopalno kad za njim? Kako prav bi tu prišla pomoč od zunaj. A ostaja sam. Pridejo občutki žalosti. Občutki globoke žalosti in razočaranja. 

Občutki jeze in nemoči

Ljudje mi pripovedujejo tudi o jezi. Jezijo se na tistega, ki naj bi jih okužil. Jeza je izraz nemoči. Človek okužbe ni mogel preprečiti, nima vpliva na potek bolezni. To ga jezi.

Pomembno je, da si te občutke priznate. Nič ni narobe, če tako čutite. Pogosto pomaga, če spregovorimo o njih. Bolečino je potrebno izgovoriti. Večkrat ko boste govorili o njej, manjša bo. Pokličite nekoga, ki se mu lahko zaupate.

Kako bolniku lahko pomagamo mi? 

Pokličite svoje prijatelje, ki so zboleli. Poklepetajte z njimi. Vprašajte, če lahko kako pomagate. Ne tolažite jih s praznimi stavki, kot so: ‘Saj bo kmalu bolje. Saj ni tako hudo.’ To ne pomaga. To ga lahko še bolj razjezi ali celo užalosti.

Pomagalo mu bo, če priznate, da si ne morete predstavljati kako mu je. Da verjamete, da mu mora biti najbrž res težko. Če boste imeli občutek, da prijatelju ni do pogovora, poskusite ponovno čez kakšen dan. Poskusite morda z SMS sporočilom, zagotovo vam bo hvaležen, saj mu boste dali občutek, da ni tako sam, kot se zdi na trenutke.

Na voljo smo vam

Dragi bolniki. Terapevti smo tu, da vam pomagamo.  Vi ste prvi, ki si zaslužite našo brezplačno pomoč. Prav vi ste tisti, ki epidemijo COVID-19 najbolj občutite na svoji koži.

Ste v stiski?

Brezplačni pogovori z usposobljenimi terapevti in duhovni pogovori s posvečenimi osebami.
NISTE SAMI

IMATE DAR ZA PISANJE?

Pišite za Operando. Delite ga z drugimi!
DELITE Z NAMI

Morda se spopadate le z nekaterimi opisanimi čustvi. Morda ste šli skozi vsa. V vsakem primeru boste imeli našo pozornost. Naj vas ne bo strah stopiti v stik z nami. Tu smo, da prisluhnemo vaši stiski.

Vam je všeč, kar ste prebrali? Delite s prijatelji na Facebooku.

Deli naprej >>

Kalkuto v Indiji je epidemija COVID-19 močno prizadela. Obvezna karantena jih je najprej zaprla v svoje lesene barake, kasneje jim je domove porušil močan ciklon in ljudi postavil nazaj na cesto. Mediji o tem ne poročajo. Je predaleč.

Kako močno so tamkajšnji ljudje pretreseni, obupani in prestrašeni, iz prve roke doživljata Mojca (Slovenka) in Anup (Indijec) Gayen, ki sta pred dvanajstimi leti v Kalkuti odprla šolo za najrevnejše otroke.

Kliknite gumb DARUJTE ZDAJ in si preberite več o tem dobrodelnem namenu.

1.948€ od 5.000€ zbranih

Pomagajmo revnim otrokom in družinam v Kalkuti

1.948€ od 5.000€ zbranih

Kalkuto v Indiji, mesto, ki ga poznamo predvsem po sv. Materi Terezi, je epidemija Covid-19 močno prizadela. Zlasti najrevnejše.

Obvezna karantena jih je najprej zaprla v svoje lesene barake, kasneje jim je domove porušil močan ciklon in ljudi postavil nazaj na cesto. Mediji o tem ne poročajo. Je predaleč.

Kako močno so tamkajšnji ljudje pretreseni, obupani in prestrašeni, iz prve roke doživljata Mojca (Slovenka) in Anup (Indijec) Gayen.

Blizu Kalkute sta pred dvanajstimi leti odprla Piali Ashar Alo, izobraževalni center, namenjen najrevnejšemu sloju deklic, dekletom in mamicam, da razvijejo različna znanja in spretnosti, ki jim bodo omogočila živeti svoja življenja v vsej polnosti.

Finančno pomoč potrebujejo za organizacijo in izvedbo pouka osnovne šole, izobraževalnih/poklicnih tečajev in delavnic, za dnevno prehransko oskrbo, zdravniško pomoč, ko je potrebna in za pomoč družinam, ki se znajdejo v posebnih stiskah (smrt, bolezen, naravna katastrofa, izguba dela, nasilje, zloraba alkohola)

Donacije so še posebej potrebne zdaj, v času karantene, saj oskrbujejo vse družine šolajočih se otrok s hrano in higienskim materialom, česar jim močno primanjkuje.

Trudijo se, da bi se čim več otrok vključilo v online pouk, zato dnevno pripravljajo različne aktivnosti, ki jih lahko otroci sami izvajajo doma ali skupaj s starši.

Vsem njihovim deklicam in varovankam bi radi podarili piščančka in mlado drevo. Tako bodo imele v svoji lasti nekaj, kar je živo, kar raste, kar potrebuje skrb in nego. S tem se bodo tudi učile odgovornosti in potrpežljivosti, in se ob času lahko posladkale s pečenim jajčkom  in svežim sadjem.

Pomagajmo Mojci in Anupu uresničiti te smele načrte in jih finančno podprimo. Vsak evro bo zelo dobrodošel!

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
Varen način plačila preko SSL enkripcije.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 25,00€

Napišite svoj komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Preberite tudi...

Kalkuto v Indiji je epidemija COVID-19 močno prizadela. Obvezna karantena jih je najprej zaprla v svoje lesene barake, kasneje jim je domove porušil močan ciklon in ljudi postavil nazaj na cesto. Mediji o tem ne poročajo. Je predaleč.

Kako močno so tamkajšnji ljudje pretreseni, obupani in prestrašeni, iz prve roke doživljata Mojca (Slovenka) in Anup (Indijec) Gayen, ki sta pred dvanajstimi leti v Kalkuti odprla šolo za najrevnejše otroke.

Kliknite gumb DARUJTE ZDAJ in si preberite več o tem dobrodelnem namenu.

1.948€ od 5.000€ zbranih

Pomagajmo revnim otrokom in družinam v Kalkuti

1.948€ od 5.000€ zbranih

Kalkuto v Indiji, mesto, ki ga poznamo predvsem po sv. Materi Terezi, je epidemija Covid-19 močno prizadela. Zlasti najrevnejše.

Obvezna karantena jih je najprej zaprla v svoje lesene barake, kasneje jim je domove porušil močan ciklon in ljudi postavil nazaj na cesto. Mediji o tem ne poročajo. Je predaleč.

Kako močno so tamkajšnji ljudje pretreseni, obupani in prestrašeni, iz prve roke doživljata Mojca (Slovenka) in Anup (Indijec) Gayen.

Blizu Kalkute sta pred dvanajstimi leti odprla Piali Ashar Alo, izobraževalni center, namenjen najrevnejšemu sloju deklic, dekletom in mamicam, da razvijejo različna znanja in spretnosti, ki jim bodo omogočila živeti svoja življenja v vsej polnosti.

Finančno pomoč potrebujejo za organizacijo in izvedbo pouka osnovne šole, izobraževalnih/poklicnih tečajev in delavnic, za dnevno prehransko oskrbo, zdravniško pomoč, ko je potrebna in za pomoč družinam, ki se znajdejo v posebnih stiskah (smrt, bolezen, naravna katastrofa, izguba dela, nasilje, zloraba alkohola)

Donacije so še posebej potrebne zdaj, v času karantene, saj oskrbujejo vse družine šolajočih se otrok s hrano in higienskim materialom, česar jim močno primanjkuje.

Trudijo se, da bi se čim več otrok vključilo v online pouk, zato dnevno pripravljajo različne aktivnosti, ki jih lahko otroci sami izvajajo doma ali skupaj s starši.

Vsem njihovim deklicam in varovankam bi radi podarili piščančka in mlado drevo. Tako bodo imele v svoji lasti nekaj, kar je živo, kar raste, kar potrebuje skrb in nego. S tem se bodo tudi učile odgovornosti in potrpežljivosti, in se ob času lahko posladkale s pečenim jajčkom  in svežim sadjem.

Pomagajmo Mojci in Anupu uresničiti te smele načrte in jih finančno podprimo. Vsak evro bo zelo dobrodošel!

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
Varen način plačila preko SSL enkripcije.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 25,00€