Mojca iz Kalkute: Karantena nam je prinesla svobodo gibanja

Share on facebook
Share on twitter
Share on email

“Mami, mami!” je vzhičeno pritekla Sara. “Pridi pogledat, kaj sem našla. Pridi hitro!” 

Skupaj sva urno odšli zadaj za šolsko stavbo, kjer mi je Sara pokazala gnezdo ptice tkalke (ang. weaver bird). Bilo je res čudovito, stkano z veliko natančnostjo. Vanj so bili vtkani listki, majhne vejice in nitke. 

Naslednji dan sva v gnezdu zapazili tudi ptico mamico. To je res blagoslov tega našega karantenskega časa, da sta moja otroka lahko veliko zunaj na prostem.

Nova rutina, ki jo je prinesla karantena

Šolska stavba je zgrajena tako, da je zelo odprta, tako da smo lahko pravzaprav ves čas na prostem, tudi če ne zapustimo šolskega kampusa. Že zjutraj lahko opazujemo sončni vzhod, zadihamo jutranji svež zrak in beremo Sveto Pismo na terasi. 

Hkrati nahranimo tudi naše ptičke, ki so postali že zelo domači, z riževimi kosmiči. Po zelenjavo za spremembo ne hodimo na tržnico, ampak kar na naš vrt. 

V večernih urah zalijemo rože, ki so res krasnih tropskih barv: temno roza, čudovita oranžna, svetlo rumena. Pozno zvečer pa občudujemo nebo polno, polno zvezd. 

Upam, da vas ta opis ni dolgočasil. Sama priznam, da pri prebiranju knjig, pogosto le bežno preletim odstavke, ki opisujejo naravo. Želim vam samo povedati, kako drugačne so te izkušnje od naših običajnih.

Pokukaj v naše običajno življenje v Kalkuti

Živimo namreč v Sonarpurju, v predmestju Kolkate, v najemniškem stanovanju, v hiši, kjer skorajda ni dvorišča. Zaradi tropskega podnebja, so majhna stanovanja zelo hitro zatohla. 

Ne boste verjeli, da so tudi naša tla v sobah pogosto mokra zaradi ekstremno visoke vlage. Ker ljudje odlagajo odpadke vsepovsod, je v okolici ogromno miši in podgan. V stanovanju so redni gostje veliki ščurki in mali kuščarji, da o komarjih niti ne govorim. 

misijoni indija
Otroka sta doživela v tem mesecu vse tisto, kar sem si vedno želela za njiju

Dom pa je vendarle dom, navadili smo se, hvaležni smo zanj, predvsem za krasne lastnike, ki so nas vzeli za svoje. Zelo veseli smo tudi, ker ima hiša teraso, kjer lahko naredimo vsaj nekaj korakov in zadihamo nekoliko hladnejši zrak. 

Seveda pa to ni okolje, ki bi ga izbrala za svoja otroka. Sama sem otroštvo preživela na vasi, kjer smo se lahko ure in ure igrali zunaj, v čistem okolju, ki smo ga imeli za popolnoma samoumevno. 

Ko sem bila noseča z Izakom, me je večkrat stisnilo pri srcu od skrbi, v kakšnem okolju bo moj otrok odraščal: kje se bo igral, kje bo lahko prosto tekel po travniku, nabiral rože, spuščal ladjice ob potoku? 

Hrepenim, da bi dalal svojim otrokom le najboljše

Samo ob spominu na te občutke, se mi oči napolnijo s solzami. Vsaka mama si želi za svoje otroke najboljše in tudi jaz nisem izjema. Za Izaka, ki je tako aktiven otrok in je že od svojih prvih korakov želel biti čimveč zunaj, je bilo vedno težko.

Po zaprašeni, prometni poti sva se lahko sprehodila do železniške postaje, kjer sva opazovala vlake. K sosedovim sva šla na obisk, da sva pogledala nekaj ptičkov v kletki. Ko so pri hiši popravljali, sva bila hvaležna za kup peska, ki so ga nasuli v eno izmed sob, da se je Izak lahko z njim igral. 

Kamorkoli sva šla, so ljudje strmeli v naju, nekateri tudi kazali s prstom. Izaku sva z Anupom kupila kolo, ampak ni bilo nobene možnosti, da bi ga lahko naučila voziti, saj je bilo povsod preveč gneče in prometa.

Anup je začel s projektom šole

To je bil čas, ko se je ideja o šoli šele razvijala. Najeli smo male prostore, kjer se je skupina petnajstih otrok (različnih starosti), ki jih je Anup zbral z osebnimi obiski družin, učila skupaj.

Prostore so zaobsegale tri sobe: ena soba je bila učilnica, ena soba pisarna, ena soba kuhinja, zadaj za stavbo pa se skupno stranišče brez straniščne školjke, le z betonskimi tlemi in luknjo v skrajnem levem kotu. 

Začetki. Anup z otroci.

Elektrike sprva nismo imeli, tudi tekoče vode ne, prostori so bili pokriti z azbestovimi ploščami, kar pomeni, da je bilo v njih izredno vroče. 

Anup je bil tisti, ki je postavljal temelje celotnega projekta. Jaz sem bila zaposlena na mednarodni šoli v Kalkuti kot psihologinja, tako da smo imeli vsaj nekaj družinskega prihodka. 

Zaposlena psihologinja in hkrati mama

Za Izaka sva imela zaposleno varuško, drugače ni šlo. Zelo težko sem varstvo otroka predala nekomu drugemu, ampak tukaj vrtcev, kot jih poznamo v Sloveniji, razen v večjih mestih, ni. 

Zelo mi je bilo žal, ker s strani Anupove družine ni bilo dovolj interesa, da bi nam priskočili na pomoč in poskrbeli za Izaka v dopoldanskih urah. Ampak nekako sem morala tudi to sprejeti. 

Vem, da je bilo Anupovi mami zelo hudo, ker smo se odselili in nismo bivali v razširjeni družini. Po indijski tradiciji namreč sinovi ostajajo v svojih primarnih družinah in tudi ko odrastejo, z družino ostanejo doma ter skrbijo za svoje starše. 

misijoni indija
Naša nova družina

Anupova mami je bila torej zelo razočarana in tudi to je bil eden izmed razlogov, da nama ni bolj stala ob strani, ko bi to zares potrebovali. Malo me je sicer zabolelo, ampak nisem zamerila. 

Verjamem, da naju je Bog vedno znova in znova učil, da se ne smeva opirati na ljudi, ampak na Njega. Bog me vabi k sebi, najprej k sebi, ko potrebujem pomoč, navdih, oporo… in potem je On tisti, ki izbere, po kom ali na kakšen način bom to pomoč prejela. 

Najina družina so tako postali lastniki našega stanovanja, s katerimi smo si bili pravzaprav popolni tujci. Tako je Bog izbral.

Karantena prinesla darilo, po katerem sem hrepenela

Prvi mesec karantene sta moja otroka živela tisto, kar sem si za njiju tako močno želela, ko sta bila manjša. Naravo, prostor, delo z zemljo, svobodo gibanja. Če ste opazili, vse te besede nimajo nič skupnega s karanteno. 

Karantena, ki bi morala pomeniti pravzaprav popolno nasprotje, nam je dala nepričakovano. Tudi to prepoznam kot Božjo milost in moč, ki vedno močna presegata okoliščine, ki se za nas zdijo nepremagljive. 

Sprva smo torej karanteno doživljali kot nekoliko zgodnje počitnice. Naše deklice so imele ogromno časa za igro, učiteljice so bile hvaležne za nekaj oddiha od zgodnje poletne vročine, mi smo pa kot nekakšni taborniki odkrivali življenje na vasi.

Sem pa tja sva sicer poslušala novice, ki vsekakor niso bile vzpodbudne. Število primerov okuženih je začelo naraščati. Nevihtni oblaki so se nabirali, ampak  bili so še daleč, nismo jih opazili.

Mojca Gayen je Slovenka, ki živi in dela v Kalkuti. Skupaj z možem Anupom je v tem delu Indije ustanovila šolo za revne deklice, poleg tega pomagajo tudi njihovim revnim družinam. Za Operando vsak teden napiše prispevek, v rubriki ‘Onkraj meja’. Kaj je Mojca napisala o sebi, si lahko preberete tukaj >>.

Vam je všeč, kar ste prebrali? Delite s prijatelji na Facebooku.

Deli naprej >>

Kalkuto v Indiji je epidemija COVID-19 močno prizadela. Obvezna karantena jih je najprej zaprla v svoje lesene barake, kasneje jim je domove porušil močan ciklon in ljudi postavil nazaj na cesto. Mediji o tem ne poročajo. Je predaleč.

Kako močno so tamkajšnji ljudje pretreseni, obupani in prestrašeni, iz prve roke doživljata Mojca (Slovenka) in Anup (Indijec) Gayen, ki sta pred dvanajstimi leti v Kalkuti odprla šolo za najrevnejše otroke.

Kliknite gumb DARUJTE ZDAJ in si preberite več o tem dobrodelnem namenu.

1.258€ od 5.000€ zbranih

Pomagajmo revnim otrokom in družinam v Kalkuti

1.258€ od 5.000€ zbranih

Kalkuto v Indiji, mesto, ki ga poznamo predvsem po sv. Materi Terezi, je epidemija Covid-19 močno prizadela. Zlasti najrevnejše.

Obvezna karantena jih je najprej zaprla v svoje lesene barake, kasneje jim je domove porušil močan ciklon in ljudi postavil nazaj na cesto. Mediji o tem ne poročajo. Je predaleč.

Kako močno so tamkajšnji ljudje pretreseni, obupani in prestrašeni, iz prve roke doživljata Mojca (Slovenka) in Anup (Indijec) Gayen.

Blizu Kalkute sta pred dvanajstimi leti odprla Piali Ashar Alo, izobraževalni center, namenjen najrevnejšemu sloju deklic, dekletom in mamicam, da razvijejo različna znanja in spretnosti, ki jim bodo omogočila živeti svoja življenja v vsej polnosti.

Finančno pomoč potrebujejo za organizacijo in izvedbo pouka osnovne šole, izobraževalnih/poklicnih tečajev in delavnic, za dnevno prehransko oskrbo, zdravniško pomoč, ko je potrebna in za pomoč družinam, ki se znajdejo v posebnih stiskah (smrt, bolezen, naravna katastrofa, izguba dela, nasilje, zloraba alkohola)

Donacije so še posebej potrebne zdaj, v času karantene, saj oskrbujejo vse družine šolajočih se otrok s hrano in higienskim materialom, česar jim močno primanjkuje.

Trudijo se, da bi se čim več otrok vključilo v online pouk, zato dnevno pripravljajo različne aktivnosti, ki jih lahko otroci sami izvajajo doma ali skupaj s starši.

Vsem njihovim deklicam in varovankam bi radi podarili piščančka in mlado drevo. Tako bodo imele v svoji lasti nekaj, kar je živo, kar raste, kar potrebuje skrb in nego. S tem se bodo tudi učile odgovornosti in potrpežljivosti, in se ob času lahko posladkale s pečenim jajčkom  in svežim sadjem.

Pomagajmo Mojci in Anupu uresničiti te smele načrte in jih finančno podprimo. Vsak evro bo zelo dobrodošel!

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
Varen način plačila preko SSL enkripcije.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 25,00€

Napišite svoj komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Preberite tudi...

Kalkuto v Indiji je epidemija COVID-19 močno prizadela. Obvezna karantena jih je najprej zaprla v svoje lesene barake, kasneje jim je domove porušil močan ciklon in ljudi postavil nazaj na cesto. Mediji o tem ne poročajo. Je predaleč.

Kako močno so tamkajšnji ljudje pretreseni, obupani in prestrašeni, iz prve roke doživljata Mojca (Slovenka) in Anup (Indijec) Gayen, ki sta pred dvanajstimi leti v Kalkuti odprla šolo za najrevnejše otroke.

Kliknite gumb DARUJTE ZDAJ in si preberite več o tem dobrodelnem namenu.

1.258€ od 5.000€ zbranih

Pomagajmo revnim otrokom in družinam v Kalkuti

1.258€ od 5.000€ zbranih

Kalkuto v Indiji, mesto, ki ga poznamo predvsem po sv. Materi Terezi, je epidemija Covid-19 močno prizadela. Zlasti najrevnejše.

Obvezna karantena jih je najprej zaprla v svoje lesene barake, kasneje jim je domove porušil močan ciklon in ljudi postavil nazaj na cesto. Mediji o tem ne poročajo. Je predaleč.

Kako močno so tamkajšnji ljudje pretreseni, obupani in prestrašeni, iz prve roke doživljata Mojca (Slovenka) in Anup (Indijec) Gayen.

Blizu Kalkute sta pred dvanajstimi leti odprla Piali Ashar Alo, izobraževalni center, namenjen najrevnejšemu sloju deklic, dekletom in mamicam, da razvijejo različna znanja in spretnosti, ki jim bodo omogočila živeti svoja življenja v vsej polnosti.

Finančno pomoč potrebujejo za organizacijo in izvedbo pouka osnovne šole, izobraževalnih/poklicnih tečajev in delavnic, za dnevno prehransko oskrbo, zdravniško pomoč, ko je potrebna in za pomoč družinam, ki se znajdejo v posebnih stiskah (smrt, bolezen, naravna katastrofa, izguba dela, nasilje, zloraba alkohola)

Donacije so še posebej potrebne zdaj, v času karantene, saj oskrbujejo vse družine šolajočih se otrok s hrano in higienskim materialom, česar jim močno primanjkuje.

Trudijo se, da bi se čim več otrok vključilo v online pouk, zato dnevno pripravljajo različne aktivnosti, ki jih lahko otroci sami izvajajo doma ali skupaj s starši.

Vsem njihovim deklicam in varovankam bi radi podarili piščančka in mlado drevo. Tako bodo imele v svoji lasti nekaj, kar je živo, kar raste, kar potrebuje skrb in nego. S tem se bodo tudi učile odgovornosti in potrpežljivosti, in se ob času lahko posladkale s pečenim jajčkom  in svežim sadjem.

Pomagajmo Mojci in Anupu uresničiti te smele načrte in jih finančno podprimo. Vsak evro bo zelo dobrodošel!

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
Varen način plačila preko SSL enkripcije.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 25,00€