VSAK DAN ENA BOŽJA OBLJUBA NA VAŠEM EMAILU!

Vpišite svoje podatke in že jutri boste prejeli prvi email s citatom iz Svetega pisma.

cover

Življenje v slumu: terapija za razvajene

Dve zjutraj. Bil sem na stranišču, ko sem zaslišal glasen krik. Silva. Pomislil sem, da kaj hudega sanja. A ko sem prišel v sobo, je bila luč prižgana, ona pa z razmršenimi lasmi in popolnoma budna.

‘Ščurek mi je padel na glavo!’ je zgroženo vzkliknila.‘Kaj?!’‘Ščurek. Tukaj nekje mora biti. Evo ga!’

slum navotas
Smeti in umazanija na ulicah sluma privabljajo ščurke in podgane

Res je bil ščurek. Rjav, nekoliko svetleč in velik kakšnih osem centimetrov. Ulovila sva ga z brisačo, odprla vrata sobe in zletel je ven kot kakšna pikapolonica. Do takrat nisem vedel, da znajo ščurki tudi leteti.

Raj za insekte

V slumu Navotas mrgoli podgan, stenic in ščurkov. Ulični prijatelji, bi lahko rekel. Ulice so polne smeti, iz kanalizacijskih odtokov zaudarja po iztrebkih. Smrad se meša z vonjem hrane, vlage in izpušnih plinov.

Navdihujoče branje – misijonsko potovanje po Evropi in Aziji

  • BOG DELA ZDAJ! PO AZIJI
  • BOG DELA ZDAJ! PO EVROPI

A nekaj je, če insekte vidiš v smeteh in jaških na ulici, drugo pa, če ti med spanjem plezajo po obrazu. Uboga Silva.

Razburljive noči

Tisto noč, od skupaj štirih, ki sva jih preživela v hiši družine Famini, sva bolj malo spala.

slum navotas
Najina prijazna gostitelja sta nama odstopila svojo spalnico

Ne le zato, ker je Silva ob vsakem šumu skočila iz postelje in preiskovala teren, pač pa tudi zato, ker sva po incidentu s ščurkom luč vso noč pustila prižgano. Ugotovila sva, da je v teh okoliščinah nemara najbolje spati kar pri svetlobi in se tako izogniti novim presenečenjem.

No ja, tudi pri prižgani luči sva vsake toliko nad posteljo ob steni videla kakšno podgano, ki je iz ene odprtinice po tanki letvici tekla v drugo. Kako ji je to uspelo, brez da bi padla na najino posteljo, nama še zdaj ni jasno.

V temni ulici sluma

Robert in Harlyn Famini že 32 let živita v Navotasu. Tako kot mnogi drugi, sta tudi onadva odšla iz province (podeželja) v iskanju boljšega življenja.

slum navotas
Ozka uličica, slikana iz našega stanovanja

Preselila sta se v to barakarsko naselje in si življenje uredila v nekakšnem bivalnem kompleksu, v kakršnem živi večina tukajšnjih prebivalcev.

Pot do njunega stanovanja iz glavne ulice vodi v precej manjšo, le kak meter ozko, temno uličico z visokimi lesenimi barakami na vsaki strani. Uličice so tako ozke in bivališča tako visoka, da sonce preprosto ne najde poti skozi. Barake se držijo druga druge in jih med seboj ločujejo le tanke lesene stene.

Družina Famini

Oče Robert je do upokojitve delal kot gasilec, medtem ko je mama Harlyn vsa leta ostala doma, vodila manjšo ‘hišno’ trgovinico z rižem in skrbela za šest čudovitih otrok. Bog jima je naklonil hčer in pet sinov, a enega izmed njih je pred tremi leti vzel nazaj k sebi. Srčna kap.

Ko sva živela pri Faminovih, sva spoznala le Harlyn, štirinajstletno hčer Hazel May in najmlajša sinova, Ramila (22 let) in Rex Johna (7 let). Roberta ni bilo, ker je tisti čas urejal hišo na podeželju, kamor se v naslednjih letih nameravajo preseliti. Ostali sinovi so se že osamosvojili in ne živijo več v slumu.

Gostoljubni, počaščeni in radovedni

Tisto, kar naju je osupnilo, je neverjetna gostoljubnost, spoštovanje in odprtost, ki nama jo ljudje v slumu izkazujejo; tako najini gostitelji, kot ljudje na ulicah. Nekaj, kar je za Filipince sicer značilno, zlasti v odnosu do belcev.

slum navotas
Ulice so polne otrok. Belci še posebej pritegnejo njihovo pozornost.

Ko hodiva po ulicah, nama ljudje mahajo, otroci tečejo za nama in vpijejo ‘Amerikano, Amerikano’, odrasli pa naju pozdravljajo: ‘Hello, sir’; ‘What is your name, sir’; ‘how are you, sir’; ‘where do you come from; sir’, znova in znova. Pogosto se želijo slikati z nama, se naju dotikati in se rokovati.

Sestra Therese nama je že na začetku povedala, da jim obiski ‘zunanjih’ gostov (še posebej, če so to belci iz bogatega zahoda), zelo veliko pomenijo. Počaščeni so in ponosni, čeprav začudeni in radovedni, kako se takšen človek lahko znajde v Navotasu in kaj neki išče tukaj.

Terapija za razvajene

Harlyn je pridna in delavna, skrbi za čisto hišo, kuha, pripravlja obroke, pere perilo, vzgaja otroke in je hkrati dvanajst ur na dan na voljo za stranke, ki prihajajo po riž.

slum navotas
Trgovinica, od koder Harlyn prodaja riž in druge dobrine svojim sosedom

Ko Slovenci tožimo o tem, da je življenje težko in se pritožujemo nad pogoji, v katerih živimo, v bistvu ne vemo točno, o čem govorimo.

Vsak Evropejec, ki je nezadovoljen s svojim življenjem, bi moral za nekaj časa živeti med ljudmi v slumu, kakršen je Navotas. Verjamem, da bi potem na stvari gledal z drugačnimi očmi.

Žrtev mame in očeta

Robert in Harlyn sta vse svoje življenje žrtvovala za to, da se bodo njuni otroci lahko izobrazili, si našli dobre službe in si ustvarili družine v boljših pogojih kot sama.

To jima je uspelo s podjetnostjo, iznajdljivostjo, prizadevnostjo in veliko delovno vnemo.

DARILO OB VPISU NA NOVICE

Ko bomo objavili nov prispevek, vam bomo povezavo do njega poslali na vaš email. Ob prijavi na novice, vam bomo podarili tudi čudovito elektronsko knjigo.

Izbrala sta življenje v ‘luknji’, med ščurki in podganami, v stanovanju, za katerega jima razen elektrike in vode ni potrebno plačevati ničesar – da bi le lahko privarčevala dovolj za prihodnost svojih otrok.

S pomočjo trgovinice in gasilske plače sta zanje uspela postaviti dve hiši izven sluma in delno pokriti stroške njihove izobrazbe (delno jih je krila fundacija Darilo srca). Z drugimi besedami, do skrajnosti sta se ponižala, da sta otrokom omogočila lepše in boljše življenje.

Izid?

Najstarejša sinova sta že pred leti diplomirala, si našla dobro zaposlitev, si ustvarila družini in živita izven sluma.

slum navotas
Z Rex Johnom sva postala dobra prijatelja

Ramil še vedno študira in dela v programerskem podjetju v Manili. Hazel May zaključuje osnovno šolo, najmlajši, Rex John, razposajen, navihan in neizmerno simpatičen sedemletnik, pa bi rad postal inženir. Hodi v šolo in že koraka po stopinjah svojih bratov.

Od kod sreča in zadovoljstvo?

Ko sva živela pri Faminovih in z njimi delila njihov vsakdan, sva imela lepo priložnost še enkrat ovrednotiti, kaj je tisto najbolj pomembno v našem življenju. Tisto, kar nekatere osrečuje, druge pa vedno pušča nezadovoljne in nesrečne? To so naša pričakovanja!

Niti Harlyn niti kdorkoli drug, s komer se pogovarjava v tem slumu, se ne pritožuje nad svojim življenjem. Našemu sosedu je po močnem nalivu dež zalil celo spalnico. Sedel je pri svojih vratih in mi o tem pripovedoval z nasmehom na obrazu, kot da je to nekaj najbolj vsakdanjega.

slum navotas
Harlyn in Silva v kuhinji

Tisti dan in še vso naslednjo noč se je po ulici slišalo vrtanje in razbijanje. Bolj malo smo spali, a zjutraj nam je z istim nasmehom veselo sporočil, da je težava odpravljena.

Z nasmehom na obrazu

Filipinci so ljudje z nasmehom na obrazu. Turisti, popotniki in tisti, ki poznajo njihovo kulturo to dobro vedo.

Nasmeh, ki ga namenjajo drug drugemu, izraža medsebojno spoštovanje, a priča tudi o notranji svobodi, ki jo človek lahko doseže le, če zniža pričakovanja in prijateljsko objame svoje življenje ne glede na to, s čim mu Bog postreže.

Operando – Bog dela zdaj!

Aktualna donacija

Misijonarji v Atalayi, tik ob amazonskem pragozdu, se soočajo z velikimi izzivi. Do oddaljenih indijanskih plemen potujejo po nevarnih poteh, tudi po dvanajst ur in več, s čolni in peš. Pogosto tvegajo svoje življenje, da bi reševali druga. Kliknite gumb ‘DARUJTE ZDAJ’ in si preberite več o tej dobrodelni akciji.

1.418€ od 3.000€ zbranih
Pomagajmo staroselskim otrokom v perujskem amazonskem pragozdu do osnovnih zdravil in nujnih zdravstvenih pripomočkov.

Pomagajmo staroselskim otrokom v perujskem amazonskem pragozdu do osnovnih zdravil in nujnih zdravstvenih pripomočkov

1.418€ od 3.000€ zbranih

V Atalayi, perujskem mestu tik ob amazonskem pragozdu, biva pet misijonarjev, ki iz mesta redno potujejo do najbolj odrinjenih staroselskih vasic daleč v gozdovih.

Soočajo se z velikimi izzivi. Do teh indijanskih plemen potujejo po nevarnih poteh, tudi po dvanajst ur in več, s čolni in peš. Pogosto celo tvegajo svoje življenje.

Pravijo, da so zanje najbolj nujna zdravila. Zdravnikov ni, zdravil pa na vaseh nimajo, zato ljudje umirajo tudi za najbolj osnovnimi boleznimi.

V bližini teh vasi želijo postaviti lekarne; lesene hišice, kjer bi hranili zdravila in bi bila tako lažje dostopna. S tem bi lahko preprečili in pozdravili mnogo bolezni.

Denar, ki ga v Operandu zbiramo, bodo misijonarji porabili za nakup materiala za izgradnjo lekarnic, prav tako za nakup zdravil, s katerimi bodo lekarne založili.

Zdravil so najbolj potrebni otroci, ki se rojevajo šibki in so tudi sicer slabo prehranjeni. Povprečna starost teh ljudi je 40 let - dovolj zgovoren podatek.

Vaša pomoč je nadvse dobrodošla. Rešimo in izboljšamo lahko marsikatero življenje!

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
This is a secure SSL encrypted payment.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 20,00€

PREBERITE SI TUDI

Pozor, gringo v Atalayi!

Atalaya je majhno mestece v perujski regiji Ucayali. V mestu živi 30.000 prebivalcev, od tega polovico staroselskih Indijancev, ki so se sem naselili iz malih

Preberi >>