cover

Življenje v slumu: terapija za razvajene

Dve zjutraj. Bil sem na stranišču, ko sem zaslišal glasen krik. Silva. Pomislil sem, da kaj hudega sanja. A ko sem prišel v sobo, je bila luč prižgana, ona pa z razmršenimi lasmi in popolnoma budna.

‘Ščurek mi je padel na glavo!’ je zgroženo vzkliknila.‘Kaj?!’‘Ščurek. Tukaj nekje mora biti. Evo ga!’

slum navotas
Smeti in umazanija na ulicah sluma privabljajo ščurke in podgane

Res je bil ščurek. Rjav, nekoliko svetleč in velik kakšnih osem centimetrov. Ulovila sva ga z brisačo, odprla vrata sobe in zletel je ven kot kakšna pikapolonica. Do takrat nisem vedel, da znajo ščurki tudi leteti.

Raj za insekte

V slumu Navotas mrgoli podgan, stenic in ščurkov. Ulični prijatelji, bi lahko rekel. Ulice so polne smeti, iz kanalizacijskih odtokov zaudarja po iztrebkih. Smrad se meša z vonjem hrane, vlage in izpušnih plinov.

A nekaj je, če insekte vidiš v smeteh in jaških na ulici, drugo pa, če ti med spanjem plezajo po obrazu. Uboga Silva.

Razburljive noči

Tisto noč, od skupaj štirih, ki sva jih preživela v hiši družine Famini, sva bolj malo spala.

slum navotas
Najina prijazna gostitelja sta nama odstopila svojo spalnico

Ne le zato, ker je Silva ob vsakem šumu skočila iz postelje in preiskovala teren, pač pa tudi zato, ker sva po incidentu s ščurkom luč vso noč pustila prižgano. Ugotovila sva, da je v teh okoliščinah nemara najbolje spati kar pri svetlobi in se tako izogniti novim presenečenjem.

No ja, tudi pri prižgani luči sva vsake toliko nad posteljo ob steni videla kakšno podgano, ki je iz ene odprtinice po tanki letvici tekla v drugo. Kako ji je to uspelo, brez da bi padla na najino posteljo, nama še zdaj ni jasno.

V temni ulici sluma

Robert in Harlyn Famini že 32 let živita v Navotasu. Tako kot mnogi drugi, sta tudi onadva odšla iz province (podeželja) v iskanju boljšega življenja.

slum navotas
Ozka uličica, slikana iz našega stanovanja

Preselila sta se v to barakarsko naselje in si življenje uredila v nekakšnem bivalnem kompleksu, v kakršnem živi večina tukajšnjih prebivalcev.

Pot do njunega stanovanja iz glavne ulice vodi v precej manjšo, le kak meter ozko, temno uličico z visokimi lesenimi barakami na vsaki strani. Uličice so tako ozke in bivališča tako visoka, da sonce preprosto ne najde poti skozi. Barake se držijo druga druge in jih med seboj ločujejo le tanke lesene stene.

Družina Famini

Oče Robert je do upokojitve delal kot gasilec, medtem ko je mama Harlyn vsa leta ostala doma, vodila manjšo ‘hišno’ trgovinico z rižem in skrbela za šest čudovitih otrok. Bog jima je naklonil hčer in pet sinov, a enega izmed njih je pred tremi leti vzel nazaj k sebi. Srčna kap.

Ko sva živela pri Faminovih, sva spoznala le Harlyn, štirinajstletno hčer Hazel May in najmlajša sinova, Ramila (22 let) in Rex Johna (7 let). Roberta ni bilo, ker je tisti čas urejal hišo na podeželju, kamor se v naslednjih letih nameravajo preseliti. Ostali sinovi so se že osamosvojili in ne živijo več v slumu.

Gostoljubni, počaščeni in radovedni

Tisto, kar naju je osupnilo, je neverjetna gostoljubnost, spoštovanje in odprtost, ki nama jo ljudje v slumu izkazujejo; tako najini gostitelji, kot ljudje na ulicah. Nekaj, kar je za Filipince sicer značilno, zlasti v odnosu do belcev.

slum navotas
Ulice so polne otrok. Belci še posebej pritegnejo njihovo pozornost.

Ko hodiva po ulicah, nama ljudje mahajo, otroci tečejo za nama in vpijejo ‘Amerikano, Amerikano’, odrasli pa naju pozdravljajo: ‘Hello, sir’; ‘What is your name, sir’; ‘how are you, sir’; ‘where do you come from; sir’, znova in znova. Pogosto se želijo slikati z nama, se naju dotikati in se rokovati.

Sestra Therese nama je že na začetku povedala, da jim obiski ‘zunanjih’ gostov (še posebej, če so to belci iz bogatega zahoda), zelo veliko pomenijo. Počaščeni so in ponosni, čeprav začudeni in radovedni, kako se takšen človek lahko znajde v Navotasu in kaj neki išče tukaj.

Terapija za razvajene

Harlyn je pridna in delavna, skrbi za čisto hišo, kuha, pripravlja obroke, pere perilo, vzgaja otroke in je hkrati dvanajst ur na dan na voljo za stranke, ki prihajajo po riž.

slum navotas
Trgovinica, od koder Harlyn prodaja riž in druge dobrine svojim sosedom

Ko Slovenci tožimo o tem, da je življenje težko in se pritožujemo nad pogoji, v katerih živimo, v bistvu ne vemo točno, o čem govorimo.

Vsak Evropejec, ki je nezadovoljen s svojim življenjem, bi moral za nekaj časa živeti med ljudmi v slumu, kakršen je Navotas. Verjamem, da bi potem na stvari gledal z drugačnimi očmi.

Žrtev mame in očeta

Robert in Harlyn sta vse svoje življenje žrtvovala za to, da se bodo njuni otroci lahko izobrazili, si našli dobre službe in si ustvarili družine v boljših pogojih kot sama.

To jima je uspelo s podjetnostjo, iznajdljivostjo, prizadevnostjo in veliko delovno vnemo.

ŽELITE, DA VAS OBVEŠČAMO?

Ko bomo objavili nov prispevek, vam bomo povezavo do njega poslali na vaš email.

Izbrala sta življenje v ‘luknji’, med ščurki in podganami, v stanovanju, za katerega jima razen elektrike in vode ni potrebno plačevati ničesar – da bi le lahko privarčevala dovolj za prihodnost svojih otrok.

S pomočjo trgovinice in gasilske plače sta zanje uspela postaviti dve hiši izven sluma in delno pokriti stroške njihove izobrazbe (delno jih je krila fundacija Darilo srca). Z drugimi besedami, do skrajnosti sta se ponižala, da sta otrokom omogočila lepše in boljše življenje.

Izid?

Najstarejša sinova sta že pred leti diplomirala, si našla dobro zaposlitev, si ustvarila družini in živita izven sluma.

slum navotas
Z Rex Johnom sva postala dobra prijatelja

Ramil še vedno študira in dela v programerskem podjetju v Manili. Hazel May zaključuje osnovno šolo, najmlajši, Rex John, razposajen, navihan in neizmerno simpatičen sedemletnik, pa bi rad postal inženir. Hodi v šolo in že koraka po stopinjah svojih bratov.

Od kod sreča in zadovoljstvo?

Ko sva živela pri Faminovih in z njimi delila njihov vsakdan, sva imela lepo priložnost še enkrat ovrednotiti, kaj je tisto najbolj pomembno v našem življenju. Tisto, kar nekatere osrečuje, druge pa vedno pušča nezadovoljne in nesrečne? To so naša pričakovanja!

Niti Harlyn niti kdorkoli drug, s komer se pogovarjava v tem slumu, se ne pritožuje nad svojim življenjem. Našemu sosedu je po močnem nalivu dež zalil celo spalnico. Sedel je pri svojih vratih in mi o tem pripovedoval z nasmehom na obrazu, kot da je to nekaj najbolj vsakdanjega.

slum navotas
Harlyn in Silva v kuhinji

Tisti dan in še vso naslednjo noč se je po ulici slišalo vrtanje in razbijanje. Bolj malo smo spali, a zjutraj nam je z istim nasmehom veselo sporočil, da je težava odpravljena.

Z nasmehom na obrazu

Filipinci so ljudje z nasmehom na obrazu. Turisti, popotniki in tisti, ki poznajo njihovo kulturo to dobro vedo.

Nasmeh, ki ga namenjajo drug drugemu, izraža medsebojno spoštovanje, a priča tudi o notranji svobodi, ki jo človek lahko doseže le, če zniža pričakovanja in prijateljsko objame svoje življenje ne glede na to, s čim mu Bog postreže.

Operando – Bog dela zdaj!

Pomagajte nam, da bomo storili še več

V društvu Operando delujemo zavzeti prostovoljci, ki nam ni vseeno za družbo v kateri živimo. Revščina, lakota in beda so neopravičljivi. Verjamemo, da je naš svet lahko lepši in boljši. Za delo, ki ga opravljamo nismo plačani; seveda pa brez finančnih sredstev ne bi mogli izvajati naših aktivnosti.

6.233€ od 10.000€ zbranih
Donacija za društvo Operando

Donacija društvu Operando

6.233€ od 10.000€ zbranih

V društvu Operando delujemo zavzeti prostovoljci, ki nam ni vseeno za družbo v kateri živimo. Revščina, lakota in beda so neopravičljivi. Verjamemo, da je naš svet lahko lepši in boljši. Po svojeh močeh želimo k temu prispevati.

Za delo, ki ga opravljamo nismo plačani; osebno plačilo ni vodilo, ki bi nas usmerjalo pri našem poslanstvu za ljudi iz obrobja naše družbe.

Seveda pa brez finančnih sredstev ne bi mogli izvajati naših aktivnosti. Spletna stran in vse kar vam nudimo brezplačno, v resnici stane.

Tudi pot, ki jo Silva in Nace Volčič potujeta po svetu, kjer prostovoljno pomagata v skupnostih in misijonih, ni najcenejša. Stroški njunega prevoza na misijone plačujemo iz računa društva Operando, ki pa je odvisen od donatorjev, sponzorjev, podpornikov in vseh drugih, ki želijo prispevati svoj del pri našem poslanstvu.

Vaš dar za Operando torej ni dar za koristi članov in prostovoljcev, pač pa se v celoti nameni za razvijanje novih projektov, za poplačilo rednih stroškov: vzdrževanje spletne strani, računovodstvo in stroškov poti naših prostovoljcev.

Vemo, da tudi vam ni vseeno. Zato vas spodbujamo, da podprete naše delo in nam omogočite, da se še naprej prizadevamo za socialno najšibkejše v naši družbi.

Pozor! Ko z vašimi donacijami presežete znesek 200 € (za ta namen ali katerega drugega), vam bomo podarili knjigo Bog dela zdaj! Po Aziji, ki sta jo napisala Silva in Nace Volčič iz njune misijonske poti čez Filipine, Vietnam, Laos, Tajsko, Mjanmar, Bangladeš in Indijo)

Spodaj lahko izberete med tremi vrstami plačila: preko položnice, preko kreditne kartice ali preko Paypala. Po uspešni transakciji preko Paypala ne pozabite klikniti povezave 'Back to website' (nazaj na stran), sicer se transakcija ne bo zaključila, donacija pa ne bo poslana.

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
Varen način plačila preko SSL enkripcije.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 20,00€ One Time

Napišite svoj komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

PREBERITE SI TUDI

KDO SMO

Zakonca Silva in Nace Volčič sta se 31. marca 2016 odpravila po svetu, od skupnosti do skupnosti, od misijona do misijona, povsod tja, kjer se dobri in iskreni ljudje po najboljših močeh trudijo delati za najbolj uboge med nami – zapostavljene, prezrte in odrinjene. Več >>

ZADNJI PRISPEVKI

Ko zate moli več kot 1600 ljudi, se dogajajo čudeži!

Ljudje, ki verjamejo v Stvarnika, in svojo vero tudi živijo, se na Boga obračajo povsem spontano, brez pomišljanja. Ko pride …

Preberi →

Pečat iz džungle in prihod v Slovenijo

Misijonarji v Atalayi pravijo, da ne doživiš prave džungle, če tam vsaj malo tudi ne trpiš. ‘Selva ti vedno pusti …

Preberi →
Misijon v Peruju

Človek ni lastnik narave ampak le njen gost

‘Džungla je polna skrivnosti,’ nama je dejal misijonar p. Rosendo, ko smo zvečer sedeli na lesenem podu njegove barake v …

Preberi →
Potovanje v džunglo

Z misijonarjem Rosendom še enkrat v džunglo k Indijancem

Toliko časa se nisva javila na blogu, da sva dobila že nekaj zaskrbljenih emailov, če je z nama vse v …

Preberi →

V požgani notredamski katedrali se skriva velikonočno sporočilo

Vrnila sva se v Atalayo. Se še spominjate najine izkušnje, ko sva prvič prihajala v to mestece ob amazonskem deževnem …

Preberi →
Pachacutec

Iz Pachacuteca: Nekateri živijo v puščavi vse svoje življenje

Na glavnem letališču v Limi se je trlo ljudi, ki so čakali prišleke iz Kolumbije. Silvino letalo je imelo zamudo, …

Preberi →
Perugia

Utripava s Perugio

Prihod v Perugio je bil dramatičen, milo rečeno. Iz železniške postaje sva se čez cesto napotila na avtobusno postajališče, ker …

Preberi →

Silva iz Kolumbije: 30 dni brez Naceta

Internetna povezava nikoli ne bo mogla nadomestiti tiste povezave, ko si z drugim v živo, na štiri oči. Kmalu potem, …

Preberi →

Nace iz Peruja: 30 dni brez Silve

V zadnjih treh letih, kar s Silvo potujeva po svetu, sem napisal natanko 125 člankov. A nobeden od njih, naj …

Preberi →

Po treh letih skupnega potovanja sva se razšla

Tisto, kar sva po Riosuciu najbolj potrebovala, sta bila mir in počitek. Lagal bi, če bi rekel, da nisva čutila …

Preberi →