Mojca iz Kalkute: Moja prav posebna triperesna deteljica

Share on facebook
Share on twitter
Share on email

Ste kdaj iskali štiriperesno deteljico? Strmeli  s sokoljim očesom v goščo deteljic in skušali najti tisto, ‘ta posebno’, s štirimi peresi? Moj, sedaj že pokojni oče, je bil res dober v tem, in štiriperesne deteljice so bile reden dodatek na naši mizi. 

Sama sem ostajala praznih rok, zgodilo se je sicer, da sem kdaj kot puščico sprožila roko v grmičevje deteljic, prepričana, da sem opazila štiriperesno, ampak na moje razočaranje je bila to le še ena triperesna. 

In kaj naj storim s triperesno drugega, kot da jo vržem nazaj na travnik, saj triperesna ni bila še nikoli nič posebnega.

V Indiji pa posebno odkritje!

Dokler nisem prišla v Indijo. Tukaj sem našla triperesno deteljico, ki je zares posebna. Chandrima, Sanchita in Tazmira so moja dragocena triperesna deteljica. 

ŽELITE, DA VAS OBVEŠČAMO?

Ko bomo objavili nov prispevek, vam bomo povezavo do njega poslali na vaš email.

Na našo šolo so prišle kot mali majceni popki, skozi leta pa so se razcvetela v prelepe cvetlice. Ravno predvčerajšnjim mi je Chandrima zaupala, da bi bila rada arhitektka, Sanchita botaničarka in Tazmira modna oblikovalka. 

To so deklice, ki še pred nekaj leti niti niso vedele, da taki poklici obstajajo, in bi vse najraje postale učiteljice ali medicinske sestre.

Chandrimina zgodba

Chandrima je v svoji družini edinka. Ko je prišla na vpis v našo šolo s svojo mamico, so še živeli skupaj z očetom. 

Njen oče je bil drugačen in le redko ga je omenila. Postopač, ki sem ga velikokrat srečala na železniški postaji, pogosto s steklenico v roki.  

Chandrima in Puja v prvem razredu. Fotografija: Mojca Gayen

Ko je bila Chandrima v sedmem razredu, jih je oče preprosto zapustil, odšel neznano kam, sem pa tja je še poklical po telefonu, sčasoma pa je izginila vsaka sled za njim. 

Tako je Chandrima ostala sama s svojo mami in babico. Njena mamica dela v tovarni z usnjem. Vsak dan se v natrpanem vlaku v zgodnjih jutranjih urah odpravi na delo v mesto in se vrača pozno zvečer. 

Preden zjutraj odide, pripravi nekaj toplega za svojo hči. Chandrima pa je sama prišla v šolo, ki je od njenega doma oddaljena kar 45 minut hoje, za male korake pa še kakšno minuto več. 

Že od vsega začetka je bila zelo radovedna, bistra, predvsem pa zelo marljiva deklica. To jo je že takoj precej ločilo od njenih vrstnic: domača naloga je bila vedno napisana, učno gradivo predelano, v šolo je prišla vedno pripravljena.

Sanchita – dekle z nešteto vprašanji

Sanchita je izredno bistra, vedno polna vprašanj. Naše učiteljice so imele z njo polne roke dela, saj jo je zanimalo toliko stvari, in odgovore je želela slišati takoj. 

Njena mamica je gospodinja, končala je nekaj razredov osnovne šole, oče pa na vlaku prodaja pisarniški material. Ima se mlajšo sestrico. 

Sanchita v peskovniku. Fotografija: Mojca Gayen

Predstavljajte si, da so domovi naših deklic preprosti, predvsem pa naši otroci doma nimajo otroških knjig, ustvarjalnega materiala ali (didaktičnih) igrač. 

Ko je Sanchita prišla v šolo je bilo to zanjo pravi raj na zemlji, saj je lahko svojo radovednost potešila v pregledovanju sprva velikih slikanic, kasneje pa pri samostojnem prebiranju knjig. 

Svojo pozornost je ostrila pri sestavljanju sestavljank, igranju spomina ipd. Ker je bila zelo bistra, je zelo hitro napredovala.

Tazmira – dekle iz barakarskega naselja

Tazmira prihaja iz muslimanske družine. Velika večina naše skupnosti je hindujcev, nekaj družin je muslimanov, kristjanov ni. Tazmirina starša sta bila še rosno mlada, ko sta se poročila, njena mamica morda stara le 10 ali 11 let. 

Tazmira v prvem razredu. Fotografija: Mojca Gayen

Tazmira je njuna prva, najstarejša hči, sledile so ji še tri sestrice. Že pri tretji deklici mamice nihče ni obiskal v bolnišnici, saj so bili vsi sorodniki razočarani, ker so pričakovali sina.  

Tazmira je nekaj let živela pri svoji teti v Pialiju. Ostala družina je živela v barakarskem naselju v Kalkuti, kjer je prostora vedno premalo. Tako smo Tazmiro sploh lahko spoznali, saj je prišla na našo šolo, in najbolj vzljubila angleščino. 

Tazmira bi rada postala modna oblikovalka. Fotografija: Mojca Gayen

Ko se je njena teta poročila, moževa družina ni želela, da Tazmira še ostane, tako se je morala preseliti nazaj v barakarsko naselje k svojim staršem, kjer so res težki, da ne rečem katastrofalni pogoji za življenje.

Dekleta dobijo ure izpopolnjevanja

Ker se je zdelo, da za našo triperesno deteljico naš pouk ne zadostuje, smo se odločili, da jim namenimo dodatne ure. 

Izpopolnjevale so svoje znanje narave in družbe in to ne v svojem jeziku, torej bengalščini, ampak v angleščini. Od doma sem prinesla učbenike svojih otrok in skupaj smo se jih “lotile”. 

Chandrima želi postati arhitektka. Fotografija: Mojca Gayen

Po skoraj letu dni, sem spoznala, da bi z nekaj podpore ta dekleta lahko nadaljevala šolanje na angleški šoli. 

Sicer je je bilo to povezano s precej višjimi stroški, ampak v teh dekletih sva z Anupom videla toliko potenciala, da sva se odločila, da narediva vse, da najdeva sponzorstvo za njihovo nadaljne šolanje.

In kljub vsem izzivom je moja triperesna deteljica sedaj že v devetem razredu angleške šole. Ni bilo lahko, ampak uspelo nam je, uspelo jim je!

Dekleta odraščajo

Letos se je zgodilo prvič, da so pozabile na moj rojstni dan, verjetno tudi zaradi posebnih razmer karantene. Seveda ni pomembno, nič zato, odraščajo. 

Sanchita pa bo botaničarka. Fotografija: Mojca Gayen

Vendarle se spominjam, kako je bil moj rojstni dan za njih vedno poseben. Že nekaj tednov prej so si šepetala, kaj mi bodo podarile. Pa je bila enkrat rožica s čokolado, potem plišasta igračka ali skodelica za kavo, ročno izdelani uhani.

Vedno so navdušeno privršale v mojo pisarno, da so mi voščile. Lepo mi je bilo in bila sem jim hvaležna. Veliko truda sem vložila v to, da so, kjer so. Z letošnjim letom pa spoznavam, kako res odraščajo in nastopajo samostojnejšo pot. 

Daleč postaja…

Daleč postajajo tiste nepreštete jutranje ure, ko smo se skupaj zbrale v knjižnjici, da smo predelale še eno dodatno poglavje iz učbenika. 

Daleč postajajo tisti pozni popoldnevi, ko sem jih čakala, da pridejo iz šole, pojejo, in smo skupaj naredile domačo nalogo. 

Dekleta pišejo čudovito zgodbo življenja – Sachita, Tazmira in Chandrima. Fotografija: Mojca Gayen

Daleč postajajo tisti vikendi, ko smo se skupaj učile zgodovino, matematiko in fiziko, nato pa popile še skodelico slovenskega kapučina. 

Skupaj smo šli v živalski vrt, v kino, na poroko in največji nakupovalni center v Kalkuti. Slednje je bilo sploh top. To so sedaj spomini, ki jih skrbno hranim v svojem srcu.

Pišejo navdihujočo zgodbo življenja

Vem, da moje življenje ni življenje o meni, o moji zgodbi. Tu sem zato, da pomagam pisati zgodbe našim otrokom. Da jim pomagam najti pisalo in zvezek ter da jih vzpodbujam in da verjamem vanje toliko časa, dokler ne začnejo same drsati s pisalom po listu in čisto same napišejo novo poglavje. 

Ste v stiski?

Brezplačni pogovori z usposobljenimi terapevti in duhovni pogovori s posvečenimi osebami.
NISTE SAMI

IMATE DAR ZA PISANJE?

Pišite za Operando. Delite ga z drugimi!
DELITE Z NAMI

In hkrati se kot po čudežu, in še preden se prav dobro zavem, pišejo neverjetna, bogata, duhovna in čustev polna poglavja mojega lastnega življenjepisa.

Kaj pa, če živeti obilno življenje, ne pomeni, da bi si delili boljše zgodbe, ampak to, da bi živeli zgodbo, ki drugim omogoča, da živijo bolje. 

Ann Voskamp

Mojca Gayen je Slovenka, ki živi in dela v Kalkuti. Skupaj z možem Anupom je v tem delu Indije ustanovila šolo za revne deklice, a pomagajo tudi njihovim revnim družinam. Za Operando vsak teden napiše prispevek, v rubriki ‘Onkraj meja’. Kaj je Mojca napisala o sebi, si lahko preberete tukaj >>.

Vam je všeč, kar ste prebrali? Delite s prijatelji na Facebooku.

Deli naprej >>

Kalkuto v Indiji je epidemija COVID-19 močno prizadela. Obvezna karantena jih je najprej zaprla v svoje lesene barake, kasneje jim je domove porušil močan ciklon in ljudi postavil nazaj na cesto. Mediji o tem ne poročajo. Je predaleč.

Kako močno so tamkajšnji ljudje pretreseni, obupani in prestrašeni, iz prve roke doživljata Mojca (Slovenka) in Anup (Indijec) Gayen, ki sta pred dvanajstimi leti v Kalkuti odprla šolo za najrevnejše otroke.

Kliknite gumb DARUJTE ZDAJ in si preberite več o tem dobrodelnem namenu.

1.948€ od 5.000€ zbranih

Pomagajmo revnim otrokom in družinam v Kalkuti

1.948€ od 5.000€ zbranih

Kalkuto v Indiji, mesto, ki ga poznamo predvsem po sv. Materi Terezi, je epidemija Covid-19 močno prizadela. Zlasti najrevnejše.

Obvezna karantena jih je najprej zaprla v svoje lesene barake, kasneje jim je domove porušil močan ciklon in ljudi postavil nazaj na cesto. Mediji o tem ne poročajo. Je predaleč.

Kako močno so tamkajšnji ljudje pretreseni, obupani in prestrašeni, iz prve roke doživljata Mojca (Slovenka) in Anup (Indijec) Gayen.

Blizu Kalkute sta pred dvanajstimi leti odprla Piali Ashar Alo, izobraževalni center, namenjen najrevnejšemu sloju deklic, dekletom in mamicam, da razvijejo različna znanja in spretnosti, ki jim bodo omogočila živeti svoja življenja v vsej polnosti.

Finančno pomoč potrebujejo za organizacijo in izvedbo pouka osnovne šole, izobraževalnih/poklicnih tečajev in delavnic, za dnevno prehransko oskrbo, zdravniško pomoč, ko je potrebna in za pomoč družinam, ki se znajdejo v posebnih stiskah (smrt, bolezen, naravna katastrofa, izguba dela, nasilje, zloraba alkohola)

Donacije so še posebej potrebne zdaj, v času karantene, saj oskrbujejo vse družine šolajočih se otrok s hrano in higienskim materialom, česar jim močno primanjkuje.

Trudijo se, da bi se čim več otrok vključilo v online pouk, zato dnevno pripravljajo različne aktivnosti, ki jih lahko otroci sami izvajajo doma ali skupaj s starši.

Vsem njihovim deklicam in varovankam bi radi podarili piščančka in mlado drevo. Tako bodo imele v svoji lasti nekaj, kar je živo, kar raste, kar potrebuje skrb in nego. S tem se bodo tudi učile odgovornosti in potrpežljivosti, in se ob času lahko posladkale s pečenim jajčkom  in svežim sadjem.

Pomagajmo Mojci in Anupu uresničiti te smele načrte in jih finančno podprimo. Vsak evro bo zelo dobrodošel!

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
Varen način plačila preko SSL enkripcije.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 25,00€

Napišite svoj komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Preberite tudi...

Kalkuto v Indiji je epidemija COVID-19 močno prizadela. Obvezna karantena jih je najprej zaprla v svoje lesene barake, kasneje jim je domove porušil močan ciklon in ljudi postavil nazaj na cesto. Mediji o tem ne poročajo. Je predaleč.

Kako močno so tamkajšnji ljudje pretreseni, obupani in prestrašeni, iz prve roke doživljata Mojca (Slovenka) in Anup (Indijec) Gayen, ki sta pred dvanajstimi leti v Kalkuti odprla šolo za najrevnejše otroke.

Kliknite gumb DARUJTE ZDAJ in si preberite več o tem dobrodelnem namenu.

1.948€ od 5.000€ zbranih

Pomagajmo revnim otrokom in družinam v Kalkuti

1.948€ od 5.000€ zbranih

Kalkuto v Indiji, mesto, ki ga poznamo predvsem po sv. Materi Terezi, je epidemija Covid-19 močno prizadela. Zlasti najrevnejše.

Obvezna karantena jih je najprej zaprla v svoje lesene barake, kasneje jim je domove porušil močan ciklon in ljudi postavil nazaj na cesto. Mediji o tem ne poročajo. Je predaleč.

Kako močno so tamkajšnji ljudje pretreseni, obupani in prestrašeni, iz prve roke doživljata Mojca (Slovenka) in Anup (Indijec) Gayen.

Blizu Kalkute sta pred dvanajstimi leti odprla Piali Ashar Alo, izobraževalni center, namenjen najrevnejšemu sloju deklic, dekletom in mamicam, da razvijejo različna znanja in spretnosti, ki jim bodo omogočila živeti svoja življenja v vsej polnosti.

Finančno pomoč potrebujejo za organizacijo in izvedbo pouka osnovne šole, izobraževalnih/poklicnih tečajev in delavnic, za dnevno prehransko oskrbo, zdravniško pomoč, ko je potrebna in za pomoč družinam, ki se znajdejo v posebnih stiskah (smrt, bolezen, naravna katastrofa, izguba dela, nasilje, zloraba alkohola)

Donacije so še posebej potrebne zdaj, v času karantene, saj oskrbujejo vse družine šolajočih se otrok s hrano in higienskim materialom, česar jim močno primanjkuje.

Trudijo se, da bi se čim več otrok vključilo v online pouk, zato dnevno pripravljajo različne aktivnosti, ki jih lahko otroci sami izvajajo doma ali skupaj s starši.

Vsem njihovim deklicam in varovankam bi radi podarili piščančka in mlado drevo. Tako bodo imele v svoji lasti nekaj, kar je živo, kar raste, kar potrebuje skrb in nego. S tem se bodo tudi učile odgovornosti in potrpežljivosti, in se ob času lahko posladkale s pečenim jajčkom  in svežim sadjem.

Pomagajmo Mojci in Anupu uresničiti te smele načrte in jih finančno podprimo. Vsak evro bo zelo dobrodošel!

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
Varen način plačila preko SSL enkripcije.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 25,00€