Saša Bešter: Moja deklica me je s smrtjo dvignila v novo življenje

Share on facebook
Share on twitter
Share on email

Psihiatra (maja letos je preminil, kar sem videla na medmrežju), sem spoznala leta 1997. Pri njem sem si plačala individualno uro Batesove metode zdravljenja vida. Leta 2004 sem kot sveža diplomantka novinarstva o tem pripravila članek za osrednji slovenski časopis in ga prosila za nekaj izjav. 

Povabil me je v Opero. Priznam, ni mi zbujal dobrega občutka, prej sem mislila, da je oftalmolog, do leta 2004 sploh nisem vedela, da je psihiater.

Aprila leta 2006 za velikonočne praznike pa me je povabil na izlet k svojim prijateljem. Ker sem se počutila osamljeno, on pa je zvenel prijazno, sem kljub temu, da so mi občutki govorili drugače, privolila. 

ŽELITE, DA VAS OBVEŠČAMO?

Ko bomo objavili nov prispevek, vam bomo povezavo do njega poslali na vaš email.

Tam je na meni uporabil neetično hipnozo, saj je bilo odvajanje od različnih razvad s pomočjo te tehnike njegov poklic, in nato dobil seks (to sploh ni bil spolni odnos) brez moje zavestne privolitve, pri katerem ni pazil in pri katerem je zaključil svoje samovoljno početje nalašč tako, da sem zanosila.

Spoznanje: “Noseča sem.”  

Da sem noseča, nisem vedela kakšnih sedem tednov. Potem me je neki notranji občutek peljal k temu, da sem naredila nosečniški test. Bil je pozitiven. Klicala sem moškega, s katerim sem zanosila, a se je norčeval, da z debelo žensko ne bo živel.

Doma niso imeli posluha za mojo situacijo, službe nisem imela, sem in tja sem honorarno napisala kak prispevek. Na rejniško družino sploh nisem pomislila, saj se otroci iz takšnih družin velikokrat počutijo zavrženi. (Škoda, ker takrat nisem poznala Zavoda Živim in patra Tomaža Mikuža.) 

Kljub temu so me prevevali tudi lepi občutki. V antikvariatu sem si kupila knjigo o negi dojenčka, bila sem polna prelepih občutij. Vendar, kakor sem računala, bi bilo bivanje za bitjece, ki bi privekalo na svet, prejkone trnovo.

Splav in njegove posledice  

Splava ni bilo mogoče opraviti takoj, ker ni bilo prostega termina, tako, da sem ga šla opravljati v osmem tednu. Bilo je strašno. Skočila sem iz mize, kjer naj bi potekal poseg, zato smo vse skupaj prestavili na naslednji teden. Ginekologinja mi je dejala hipnotične sugestije, da sem sploh lahko zdržala. 

Po tem obdobju sem padla v depresijo, predvsem ležala in spala sem. Bila sem preobčutljiva. Vse skupaj sem racionalizirala z izjavami, da je že tako prav in da verjetno ne bi zmogla biti dovolj dobra mama. Očetu splavljenega bitjeca pa sem kupila rožnato svečko s copatkom. 

Stopila sem na pot okrevanja

Nekega zimskega dne sem zavila v Ignacijev dom duhovnosti. Pogled mi je pritegnila lično oblikovana vizitka z nagovorom: Ranjena po splavu? Shranila sem jo v denarnico. 

Po dobrem letu dni, aprila leta 2018, sem zavrtela telefonsko številko, ki je bila zapisana na njej. Oglasil se je umirjen in moder moški glas. Že pri prvem pogovoru mi je odvzel veliko breme s tem, da je spornega psihiatra označil kot neodgovornega, saj sem ga podzavestno branila: on je bil vendar psihiater! 

Nato sem začela obiskovati duhovno spremljanje, se udeležila dveh spominskih maš za ozdravljenje po izgubi otroka med nosečnostjo ali po njej. Pater Tomaž je mojo malo Ajdo, takšno ime sem ji dala, tudi simbolno pokopal.    

Čutim, da sem začela šele prav žalovati po mnogo letih. Prej sem žalost tlačila in se tolažila z new age mentaliteto o prehajanju duš in karmi. 

Iz smrti v novo življenje

Spet sem našla Boga, čeprav sem v osnovni šoli ministrirala, še nisem globoko živela in razumela krščanstva. Ker mi je bilo v življenju tudi sicer težko, sem našla neizmerno oporo v patru Tomažu. 

Tako je moja mala deklica s svojo smrtjo mene obudila v novo življenje. Življenje, ki ni lahko in ki me še vedno kliče k žalovanju z bolečino, ki jo začutim v trebuhu, takšno, kot bi nekdo iztrgal del mene, kadar se udeležim spominske maše. Pa si rečem, naj boli, kajti ta bolečina je moja največja učiteljica, je pot k Bogu in v Ljubezen samo.

Tudi od te bolečine se poslavljam z zavedanjem, da preteklosti ni mogoče spremeniti in da si je potrebno odpustiti. To sem razumsko vedela že prej, ko pa mi je to dejala tudi terapevtka, se me je dotaknilo.

Ajda me uči, kako biti srečna

Ajda, ki je sedaj pri Bogu, me je spet spomnila, da je potrebno biti predvsem mama sama sebi. In kljub splavu sem mama tudi njej. Sicer ne takšna, ki bi menjala pleničke in brisala nosek, a vseeno! 

Ste v stiski?

Brezplačni pogovori z usposobljenimi terapevti in duhovni pogovori s posvečenimi osebami.
NISTE SAMI

IMATE DAR ZA PISANJE?

Pišite za Operando. Delite ga z drugimi!
DELITE Z NAMI

Moja Ajda me uči kako biti srečna brez razloga, radostna tja v en dan in navzoča le v tem trenutku – preko nevidne niti, po kateri se sporazumevava. 

Uči me tudi tega, kar je zapisal libanonski pisatelj in pesnik Kahlil Gibrain:

Vaši otroci niso vaši otroci. Sinovi in hčere klica Življenja k Življenju so. Po vas prihajajo, a ne od vas. Čeprav so z vami, niso vaša lastnina. 

Lahko jim darujete svojo ljubezen, toda ne morete jim dati svojih misli, kajti oni imajo svoje misli. Lahko sprejmete njihova telesa, ne pa njihovih duš, kajti njihove duše že prebivajo v hiši jutrišnjega dne, ki je vi niti v svojih sanjah ne morete obiskati. 

Lahko si prizadevate, da boste takšni kot oni, toda ne trudite se, da bi oni ravnali kot vi. Kajti življenje ne teče nazaj in se ne ustavlja ob tem, kar je bilo včeraj. 

Vi ste lok, iz katerega so kot žive puščice izstreljeni vaši otroci. Lokostrelec pa vidi cilj na poti neskončnosti in On s svojo močjo napenja lok, da bi Njegove puščice mogle leteti hitro in daleč. Naj napetost, ki jo ustvarja v vas Lokostrelčeva roka, rodi veselje, kajti kakor ljubi puščico v letu, tako ljubi tudi lok, ki miruje. 

Kahlil Gibrain, Prerok, Založba Dravlje, 1991

Življenje me kliče, grem dalje! 

Vam je všeč, kar ste prebrali? Delite s prijatelji na Facebooku.

Deli naprej >>

Kalkuto v Indiji je epidemija COVID-19 močno prizadela. Obvezna karantena jih je najprej zaprla v svoje lesene barake, kasneje jim je domove porušil močan ciklon in ljudi postavil nazaj na cesto. Mediji o tem ne poročajo. Je predaleč.

Kako močno so tamkajšnji ljudje pretreseni, obupani in prestrašeni, iz prve roke doživljata Mojca (Slovenka) in Anup (Indijec) Gayen, ki sta pred dvanajstimi leti v Kalkuti odprla šolo za najrevnejše otroke.

Kliknite gumb DARUJTE ZDAJ in si preberite več o tem dobrodelnem namenu.

1.948€ od 5.000€ zbranih

Pomagajmo revnim otrokom in družinam v Kalkuti

1.948€ od 5.000€ zbranih

Kalkuto v Indiji, mesto, ki ga poznamo predvsem po sv. Materi Terezi, je epidemija Covid-19 močno prizadela. Zlasti najrevnejše.

Obvezna karantena jih je najprej zaprla v svoje lesene barake, kasneje jim je domove porušil močan ciklon in ljudi postavil nazaj na cesto. Mediji o tem ne poročajo. Je predaleč.

Kako močno so tamkajšnji ljudje pretreseni, obupani in prestrašeni, iz prve roke doživljata Mojca (Slovenka) in Anup (Indijec) Gayen.

Blizu Kalkute sta pred dvanajstimi leti odprla Piali Ashar Alo, izobraževalni center, namenjen najrevnejšemu sloju deklic, dekletom in mamicam, da razvijejo različna znanja in spretnosti, ki jim bodo omogočila živeti svoja življenja v vsej polnosti.

Finančno pomoč potrebujejo za organizacijo in izvedbo pouka osnovne šole, izobraževalnih/poklicnih tečajev in delavnic, za dnevno prehransko oskrbo, zdravniško pomoč, ko je potrebna in za pomoč družinam, ki se znajdejo v posebnih stiskah (smrt, bolezen, naravna katastrofa, izguba dela, nasilje, zloraba alkohola)

Donacije so še posebej potrebne zdaj, v času karantene, saj oskrbujejo vse družine šolajočih se otrok s hrano in higienskim materialom, česar jim močno primanjkuje.

Trudijo se, da bi se čim več otrok vključilo v online pouk, zato dnevno pripravljajo različne aktivnosti, ki jih lahko otroci sami izvajajo doma ali skupaj s starši.

Vsem njihovim deklicam in varovankam bi radi podarili piščančka in mlado drevo. Tako bodo imele v svoji lasti nekaj, kar je živo, kar raste, kar potrebuje skrb in nego. S tem se bodo tudi učile odgovornosti in potrpežljivosti, in se ob času lahko posladkale s pečenim jajčkom  in svežim sadjem.

Pomagajmo Mojci in Anupu uresničiti te smele načrte in jih finančno podprimo. Vsak evro bo zelo dobrodošel!

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
Varen način plačila preko SSL enkripcije.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 25,00€

Napišite svoj komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Preberite tudi...

Kalkuto v Indiji je epidemija COVID-19 močno prizadela. Obvezna karantena jih je najprej zaprla v svoje lesene barake, kasneje jim je domove porušil močan ciklon in ljudi postavil nazaj na cesto. Mediji o tem ne poročajo. Je predaleč.

Kako močno so tamkajšnji ljudje pretreseni, obupani in prestrašeni, iz prve roke doživljata Mojca (Slovenka) in Anup (Indijec) Gayen, ki sta pred dvanajstimi leti v Kalkuti odprla šolo za najrevnejše otroke.

Kliknite gumb DARUJTE ZDAJ in si preberite več o tem dobrodelnem namenu.

1.948€ od 5.000€ zbranih

Pomagajmo revnim otrokom in družinam v Kalkuti

1.948€ od 5.000€ zbranih

Kalkuto v Indiji, mesto, ki ga poznamo predvsem po sv. Materi Terezi, je epidemija Covid-19 močno prizadela. Zlasti najrevnejše.

Obvezna karantena jih je najprej zaprla v svoje lesene barake, kasneje jim je domove porušil močan ciklon in ljudi postavil nazaj na cesto. Mediji o tem ne poročajo. Je predaleč.

Kako močno so tamkajšnji ljudje pretreseni, obupani in prestrašeni, iz prve roke doživljata Mojca (Slovenka) in Anup (Indijec) Gayen.

Blizu Kalkute sta pred dvanajstimi leti odprla Piali Ashar Alo, izobraževalni center, namenjen najrevnejšemu sloju deklic, dekletom in mamicam, da razvijejo različna znanja in spretnosti, ki jim bodo omogočila živeti svoja življenja v vsej polnosti.

Finančno pomoč potrebujejo za organizacijo in izvedbo pouka osnovne šole, izobraževalnih/poklicnih tečajev in delavnic, za dnevno prehransko oskrbo, zdravniško pomoč, ko je potrebna in za pomoč družinam, ki se znajdejo v posebnih stiskah (smrt, bolezen, naravna katastrofa, izguba dela, nasilje, zloraba alkohola)

Donacije so še posebej potrebne zdaj, v času karantene, saj oskrbujejo vse družine šolajočih se otrok s hrano in higienskim materialom, česar jim močno primanjkuje.

Trudijo se, da bi se čim več otrok vključilo v online pouk, zato dnevno pripravljajo različne aktivnosti, ki jih lahko otroci sami izvajajo doma ali skupaj s starši.

Vsem njihovim deklicam in varovankam bi radi podarili piščančka in mlado drevo. Tako bodo imele v svoji lasti nekaj, kar je živo, kar raste, kar potrebuje skrb in nego. S tem se bodo tudi učile odgovornosti in potrpežljivosti, in se ob času lahko posladkale s pečenim jajčkom  in svežim sadjem.

Pomagajmo Mojci in Anupu uresničiti te smele načrte in jih finančno podprimo. Vsak evro bo zelo dobrodošel!

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
Varen način plačila preko SSL enkripcije.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 25,00€