Mojca iz Kalkute: “Človeško srce je lahko zvijačno”

Share on facebook
Share on twitter
Share on email

Dan po Amphanu smo se zbudili zgodaj, z nemirom v srcu: kako so neurje preživeli naši otroci in ostali vaščani, je bila kakšna smrtna žrtev, kakšna je škoda na domovih?

Ko sem zapustila sobo, kjer sem spala, sem zabredla v vodo: vsepovsod, po hodnikih in na verandi je bilo polno vode, listja, vej in smeti, ki sta jih nanesla dež in veter. Notranje dvorišče je bilo komaj vidno, saj so ga pokrivali naši zlomljeni nadstreški in ostale stvari, ki jih je naneslo med nevihto. 

Družine, ki so noč preživele z nami, so se že vrnile na svoje domove, le mlad par je nemo zrl skozi okno in čakal, da se prebudi njun mirno speči dojenček. 

Mamica se je ponudila, da pomije tla v prostoru, kjer so spali. Hvaležna sem ji bila, vedela sem, da bomo potrebovali pomoč, da prostore vsaj površno pospravimo. Vendar je to lahko počakalo. 

Odšli smo na ogled vasi

Najprej smo se odpravili ven. Na moje presenečenje je bilo zunaj kot na mravljišču. 

ŽELITE, DA VAS OBVEŠČAMO?

Ko bomo objavili nov prispevek, vam bomo povezavo do njega poslali na vaš email.

Ostala jutra so namreč zelo mirna, vidim lahko nekaj jutranjih tekačev in pohodnikov, drugače pa se zdijo karantenska jutra zelo ležerna. 

Na to posebno jutro pa je bila okolica polna ljudi, predvsem ženske so bile tiste, ki so zbirale odpadlo listje, veje, zlomljena drevesa, in nabrano vlekle do svojih domov. 

Les je tukaj iskana dobrina

Les namreč potrebujejo za preprosta, iz gline narejena ognjišča, ki jih uporabljajo za kuhanje. 

Res je sicer, da vaščani že večinoma kuhajo na plin, vendar še vedno zelo radi uporabljajo les, saj s tem lahko prihranijo. Ker tukaj ni gozdov, je les seveda prava redkost in se je zanj resnično potrebno “potruditi”.  

Močan veter Amphana je tokrat pripomogel, da si je kar nekaj družin lahko naredilo zalogo lesa. 

Skoraj vsaka hiša je utrpela škodo

Z Anupom sva se malo sprehodila po okolici in opazila, da je skoraj vsaka hiša utrpela škodo: nekje je odneslo vso ali pol strehe, podrte so bile stene hiš, ponekod je voda vdrla v prostore.

Na ogledu vasi po divjanju Amphana. Fotografija: Mojca Gayen

Električni drogovi, že tako dotrajani, so bili podrti. Še vedno je precej močno pihal veter, nebo je bilo temno, rahlo je pršelo, tako da je bilo vzdušje res mrko. 

A bova zmogla sama urediti celotno šolo?

Prišle so naša kuharica in čistilki in povedale, da kakšen dan ne bodo prišle na delo, ker morajo poskrbeti za svoje hiše. Razumela sem njihovo stisko. Hkrati me je skrbelo, kako nama bo z Anupom uspelo počistiti celotno šolsko poslopje z dvoriščem. 

Na srečo so na pomoč priskočili sosedje in družine, ki so pri nas prevedrile noč, in Anupu pomagale počistiti vsaj notranje in zunanje dvorišče, kjer je nastal kar zajeten kup poškodovanega materiala. 

Pročelje šole Piali Ashar Alo po tajfunu. Fotografija: Mojca Gayen

Sama pa sem se lotila notranjih prostorov in verand. Bilo je res naporno fizično delo za enega človeka, vendar sem razumela, da vsak najprej rad poskrbi za svoj dom. 

Prepričana sem bila, da nam bodo priskočili na pomoč v prihodnjih dneh, do takrat se bom pa potrudila po svojih lastnih močeh.

Z Anupom sva obiskala vse domove naših učencev

V naslednjih nekaj dneh sva skušala obiskati čim več domov naših otrok. Globoko sva bila hvaležna Bogu, da ni bilo smrtnih žrtev in tudi nihče ni bil huje poškodovan. Kakšen velik čudež je to ob takem tajfunu, lahko sedaj toliko bolj razumem, ker sem ga sama doživela. 

Najprej so bili pomoči deležne družine naših učencev. Fotografija: Mojca Gayen

Res pa je bilo, da so bili nekateri domovi precej poškodovani, nekateri toliko, da so se družine zatekle k sorodnikom ali sosedom, in sva se morala prav potruditi, da sva jih našla. 

Vaščani čakajo na pomoč od zunaj

Zelo zanimivo pa mi je bilo videti, da so začeli vaščani že po prvem dnevu tistega najnujnejšega čiščenja spet posedati, moški so igrali karte, ženske pa so po opravljenih gospodinjskih opravilih igrale tukaj tako popularni “Človek ne jezi se”. 

Nekako nisem mogla razumeti, zakaj se bolj ne potrudijo pri popravilu svojih hiš. Za to sta bila dva razloga. 

Prvi je bil ta, da so pričakovali, da se nam približuje še en veliko večji tajfun in se tako res ni splačalo preveč truditi. Od kod ta govorica res ne vem.

Zanimivo je, da se je zelo trdovratno širila in da je bilo večina ljudi tako prepričanih v njo, da sem še sama začela dvomiti. Ker ni bilo interneta, smo bili pravzaprav odrezani od sveta, in nisem mogla preveriti resničnosti informacije. 

Drugi razlog, da so bili ljudje precej ležerni pa je bil ta, da so čakali lokalne oblasti in nevladne organizacije, da pridejo na obhod, ocenijo škodo in ponudijo pomoč. “Bolj kot izgleda slabo, več bomo dobili.” Nekako takšno je bilo prepričanje. 

Mene pa so kar srbele roke. Ne predstavljam si, da bi posedala pri sosedih, medtem ko je moja hiša na pol podrta. 

Moj dom je bolj potreben popravila kot sosedov

Zanimivo je bilo tudi to, kako so naju vabili, da obiščeva prav njihov dom, torej ne dom od nekoga, ki je doživel večjo škodo, ampak prav “moj” dom, pa čeprav so bili nekateri domovi v primerjavi z drugimi v veliko boljšem stanju. 

Nekateri so imeli svoje domove popolnoma porušene. Fotografija: Mojca Gayen

Res sem bila hvaležna, da imam ob sebi Anupa, ki ga nič več ne preseneti, ki ima zelo izurjeno oko, ki res dobro pozna ljudi in njihov način razmišljanja, in ki ve, kje je pomoč potrebna in kje absolutno ne.

Najprej smo pomagali družinam naših otrok

Najprej sva seveda želela pomagati družinam naših otrok. Že to je bil ogromen zalogaj, saj je bila dobra polovica hiš poškodovanih, torej okoli 100. 

Tukaj na tem mestu moram seveda izreči iskreno zahvalo vsem tistim, ki ste se odzvali s svojo radodarnostjo. Brez dodatne finančne podpore ne bi mogli pomagati toliko, kolikor smo. 

Seveda smo se ob vsem tem tudi veliko naučili. Družinam sva poskušala razložiti, da lahko ponudiva del pomoči, vsaj za prvo silo, potem pa postopoma tudi z njihovim prispevkom lahko naredimo še več.

Pričakovali so, da bomo pokrili vse stroške

Nekateri so to razumeli, nekateri pa so bili vidno razočarani, saj so pričakovali, da bomo prispevali prav za vse. Ampak pri tolikšni škodi to res ni bilo mogoče. 

Najin cilj je bil, da pomagava toliko, da so domovi vseljivi, vedela sva, da bodo pomagale tudi lokalne oblasti. 

Nisva želela plačevati za delovno silo (razen v nujnih primerih), saj je v družinah dovolj rok, ki lahko poprimejo za delo. 

Ste v stiski?

Brezplačni pogovori z usposobljenimi terapevti in duhovni pogovori s posvečenimi osebami.
NISTE SAMI

IMATE DAR ZA PISANJE?

Pišite za Operando. Delite ga z drugimi!
DELITE Z NAMI

Na žalost so to nekateri sprejeli s težkim srcem, slišala sva obtožbe, da dobivava ogromna sredstva z objavami na socialnih medijih, ampak da denar porabiva za svoje osebne namene.

Naše srce je lahko tudi zvijačno

Kako res malo vemo drug o drugemu! Kako res mislimo le slabo o sočloveku, ki nam želi pomagati! Kako se zdi, da je pomoč, ki nam je ponujena, vedno premalo! 

Kako prav ima Jeremija, ki opozarja: 

Srce je zvijačnejše od vsega in zahrbtno; kdo ga more doumeti? 

Jeremija 17:9 

in Solomon, ki svetuje: 

Z vso skrbjo varuj svoje srce, kajti iz njega izvira življenje. 

Pregovori 4:23

Jeremije pravzaprav nisem nikoli razumela, češ, kako je lahko srce zvijačno in zahrbtno, saj vendarle vsi govorijo, da moramo slediti prav svojemu srcu in bomo našli srečo v življenju. 

Ampak če smo popolnoma iskreni do sebe, lahko vidimo, da srce res zavaja, da je velikokrat sebično, misli nase, rado je zadovoljno in na udobnem.

Za čiščenje šole sva ostala sama

Nadaljevali smo s pomočjo in verjamem, da so bili marsikateri hvaležni, čeprav tega niso izrekli. 

Potihoma sem vsak dan pričakovala, da se bodo vrnile naše delavke, saj sva želela urediti tudi naše šolske prostore. Morda bo prišel pomagati kdo od staršev naših otrok. 

Vendar sva ostala sama in se spraševala, kaj bi se zgodilo, če pred karanteno v Piali sploh ne bi prišli. Bi skupnost poskrbela za našo šolo?

Verjamem, da imaš tudi ti, moj dragi bralec/bralka, v svojem življenju vprašanja, katerih odgovori so preveč boleči, da bi si jih res želeli priznati. 

Mojca Gayen je Slovenka, ki živi in dela v Kalkuti. Skupaj z možem Anupom je v tem delu Indije ustanovila šolo za revne deklice, a pomagajo tudi njihovim revnim družinam. Za Operando vsak teden napiše prispevek, v rubriki ‘Onkraj meja’. Kaj je Mojca napisala o sebi, si lahko preberete tukaj >>.

Vam je všeč, kar ste prebrali? Delite s prijatelji na Facebooku.

Deli naprej >>

Slovenski misijonar Janez Krmelj je na vasi Ampitafa na Madagaskarju, v sodelovanju s Pedrom Opeko, zgradil misijon z bolnišnico in porodnišnico.

V teh težkih Korona časih se sooča s hudim pomanjkanjem denarja za opravljanje svojega poslanstva.

Janez Krmelj: “Denarna stiska je in to se pozna tudi pri našem delu v misijonih. Popolnoma smo odvisni od darov ljudi dobre volje iz Slovenije.”

Kliknite gumb DARUJTE ZDAJ in si preberite več.

13.713€ of 16.000€ raised

Podprimo slovenskega misijonarja p. Janeza Krmelja na Madagaskarju

13.713€ of 16.000€ raised

Slovenski misijonar p. Janez Krmelj je na vasi Ampitafa na Madagaskarju zgradil misijon z bolnišnico in porodnišnico. V teh težkih Korona časih se sooča s hudim pomanjkanjem denarja za opravljanje svojega poslanstva. Takole nam je napisal:

"Denarna stiska je in to se pozna tudi pri našem delu v misijonih. Popolnoma smo odvisni od darov ljudi dobre volje iz Slovenije.

Vse stroške misijona smo znižali na minimum, samo rešilni avto je v uporabi za nujne primere, nobenih drugih voženj po teh blatnih poteh ni, saj so popravila in vzdrževanje vozil zelo draga.

Kot vodja bolnišnice na misijonu skrbim, da bo ta normalno funkcionirala, da bo dovolj sredstev za zdravila, za plače osebja in za neposredno pomoč revežem pri morebitnem carskem rezu.

Vse drugo bomo financirali samo v skrajnem primeru. Korona virus je res udaril nas vse, najbolj pa prizadel tiste, ki nimajo niti toliko denarja, da bi si lahko kupili sol.

To je skrajnost v katero pada naš človek na podeželju, kjer delam. Težko je prositi, vendar, ker ne gredo sredstva zame, sem zbral pogum, da to napišem. Kot misijonar, ki živi v teh razmerah, sem prisiljen iz sebe izstisniti vse, da rešim siromaka.

Če bomo dosegli cilj, bo to rešilo problem naše bolnice. Otročki bodo dobivali oblekice in mleko v pločevinkah še normalno naprej. Letno porabi bolnica do 16.000 evrov. Dobiti to vsoto v Korona časih pa ne bi bilo mogoče brez takšne akcije.

Za vsak skromen dar za našo bolnico v Ampitafa na jugovzhodu Madagaskarja se vam res iskreno zahvaljujem!"

Janez Krmelj

Več o njegovem delu si lahko preberete tukaj.

Select Payment Method
Personal Info

Credit Card Info
This is a secure SSL encrypted payment.

Billing Details

Donation Total: 100,00€ One Time

Leave a Comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

Preberite tudi...

Podprimo misijonarja Janeza Krmelja na Madagaskarju

Slovenski misijonar Janez Krmelj je na vasi Ampitafa na Madagaskarju, v sodelovanju s Pedrom Opeko, zgradil misijon z bolnišnico in porodnišnico.

V teh težkih Korona časih se sooča s hudim pomanjkanjem denarja za opravljanje svojega poslanstva.

Janez Krmelj: “Denarna stiska je in to se pozna tudi pri našem delu v misijonih. Popolnoma smo odvisni od darov ljudi dobre volje iz Slovenije.”

Kliknite gumb DARUJTE ZDAJ in si preberite več.

13.713€ of 16.000€ raised

Podprimo slovenskega misijonarja p. Janeza Krmelja na Madagaskarju

13.713€ of 16.000€ raised

Slovenski misijonar p. Janez Krmelj je na vasi Ampitafa na Madagaskarju zgradil misijon z bolnišnico in porodnišnico. V teh težkih Korona časih se sooča s hudim pomanjkanjem denarja za opravljanje svojega poslanstva. Takole nam je napisal:

"Denarna stiska je in to se pozna tudi pri našem delu v misijonih. Popolnoma smo odvisni od darov ljudi dobre volje iz Slovenije.

Vse stroške misijona smo znižali na minimum, samo rešilni avto je v uporabi za nujne primere, nobenih drugih voženj po teh blatnih poteh ni, saj so popravila in vzdrževanje vozil zelo draga.

Kot vodja bolnišnice na misijonu skrbim, da bo ta normalno funkcionirala, da bo dovolj sredstev za zdravila, za plače osebja in za neposredno pomoč revežem pri morebitnem carskem rezu.

Vse drugo bomo financirali samo v skrajnem primeru. Korona virus je res udaril nas vse, najbolj pa prizadel tiste, ki nimajo niti toliko denarja, da bi si lahko kupili sol.

To je skrajnost v katero pada naš človek na podeželju, kjer delam. Težko je prositi, vendar, ker ne gredo sredstva zame, sem zbral pogum, da to napišem. Kot misijonar, ki živi v teh razmerah, sem prisiljen iz sebe izstisniti vse, da rešim siromaka.

Če bomo dosegli cilj, bo to rešilo problem naše bolnice. Otročki bodo dobivali oblekice in mleko v pločevinkah še normalno naprej. Letno porabi bolnica do 16.000 evrov. Dobiti to vsoto v Korona časih pa ne bi bilo mogoče brez takšne akcije.

Za vsak skromen dar za našo bolnico v Ampitafa na jugovzhodu Madagaskarja se vam res iskreno zahvaljujem!"

Janez Krmelj

Več o njegovem delu si lahko preberete tukaj.

Select Payment Method
Personal Info

Credit Card Info
This is a secure SSL encrypted payment.

Billing Details

Donation Total: 100,00€ One Time