Mojca iz Kalkute: “Človeško srce je lahko zvijačno”

Share on facebook
Share on twitter
Share on email

Dan po Amphanu smo se zbudili zgodaj, z nemirom v srcu: kako so neurje preživeli naši otroci in ostali vaščani, je bila kakšna smrtna žrtev, kakšna je škoda na domovih?

Ko sem zapustila sobo, kjer sem spala, sem zabredla v vodo: vsepovsod, po hodnikih in na verandi je bilo polno vode, listja, vej in smeti, ki sta jih nanesla dež in veter. Notranje dvorišče je bilo komaj vidno, saj so ga pokrivali naši zlomljeni nadstreški in ostale stvari, ki jih je naneslo med nevihto. 

Družine, ki so noč preživele z nami, so se že vrnile na svoje domove, le mlad par je nemo zrl skozi okno in čakal, da se prebudi njun mirno speči dojenček. 

Mamica se je ponudila, da pomije tla v prostoru, kjer so spali. Hvaležna sem ji bila, vedela sem, da bomo potrebovali pomoč, da prostore vsaj površno pospravimo. Vendar je to lahko počakalo. 

Odšli smo na ogled vasi

Najprej smo se odpravili ven. Na moje presenečenje je bilo zunaj kot na mravljišču. 

ŽELITE, DA VAS OBVEŠČAMO?

Ko bomo objavili nov prispevek, vam bomo povezavo do njega poslali na vaš email.

Ostala jutra so namreč zelo mirna, vidim lahko nekaj jutranjih tekačev in pohodnikov, drugače pa se zdijo karantenska jutra zelo ležerna. 

Na to posebno jutro pa je bila okolica polna ljudi, predvsem ženske so bile tiste, ki so zbirale odpadlo listje, veje, zlomljena drevesa, in nabrano vlekle do svojih domov. 

Les je tukaj iskana dobrina

Les namreč potrebujejo za preprosta, iz gline narejena ognjišča, ki jih uporabljajo za kuhanje. 

Res je sicer, da vaščani že večinoma kuhajo na plin, vendar še vedno zelo radi uporabljajo les, saj s tem lahko prihranijo. Ker tukaj ni gozdov, je les seveda prava redkost in se je zanj resnično potrebno “potruditi”.  

Močan veter Amphana je tokrat pripomogel, da si je kar nekaj družin lahko naredilo zalogo lesa. 

Skoraj vsaka hiša je utrpela škodo

Z Anupom sva se malo sprehodila po okolici in opazila, da je skoraj vsaka hiša utrpela škodo: nekje je odneslo vso ali pol strehe, podrte so bile stene hiš, ponekod je voda vdrla v prostore.

Na ogledu vasi po divjanju Amphana. Fotografija: Mojca Gayen

Električni drogovi, že tako dotrajani, so bili podrti. Še vedno je precej močno pihal veter, nebo je bilo temno, rahlo je pršelo, tako da je bilo vzdušje res mrko. 

A bova zmogla sama urediti celotno šolo?

Prišle so naša kuharica in čistilki in povedale, da kakšen dan ne bodo prišle na delo, ker morajo poskrbeti za svoje hiše. Razumela sem njihovo stisko. Hkrati me je skrbelo, kako nama bo z Anupom uspelo počistiti celotno šolsko poslopje z dvoriščem. 

Na srečo so na pomoč priskočili sosedje in družine, ki so pri nas prevedrile noč, in Anupu pomagale počistiti vsaj notranje in zunanje dvorišče, kjer je nastal kar zajeten kup poškodovanega materiala. 

Pročelje šole Piali Ashar Alo po tajfunu. Fotografija: Mojca Gayen

Sama pa sem se lotila notranjih prostorov in verand. Bilo je res naporno fizično delo za enega človeka, vendar sem razumela, da vsak najprej rad poskrbi za svoj dom. 

Prepričana sem bila, da nam bodo priskočili na pomoč v prihodnjih dneh, do takrat se bom pa potrudila po svojih lastnih močeh.

Z Anupom sva obiskala vse domove naših učencev

V naslednjih nekaj dneh sva skušala obiskati čim več domov naših otrok. Globoko sva bila hvaležna Bogu, da ni bilo smrtnih žrtev in tudi nihče ni bil huje poškodovan. Kakšen velik čudež je to ob takem tajfunu, lahko sedaj toliko bolj razumem, ker sem ga sama doživela. 

Najprej so bili pomoči deležne družine naših učencev. Fotografija: Mojca Gayen

Res pa je bilo, da so bili nekateri domovi precej poškodovani, nekateri toliko, da so se družine zatekle k sorodnikom ali sosedom, in sva se morala prav potruditi, da sva jih našla. 

Vaščani čakajo na pomoč od zunaj

Zelo zanimivo pa mi je bilo videti, da so začeli vaščani že po prvem dnevu tistega najnujnejšega čiščenja spet posedati, moški so igrali karte, ženske pa so po opravljenih gospodinjskih opravilih igrale tukaj tako popularni “Človek ne jezi se”. 

Nekako nisem mogla razumeti, zakaj se bolj ne potrudijo pri popravilu svojih hiš. Za to sta bila dva razloga. 

Prvi je bil ta, da so pričakovali, da se nam približuje še en veliko večji tajfun in se tako res ni splačalo preveč truditi. Od kod ta govorica res ne vem.

Zanimivo je, da se je zelo trdovratno širila in da je bilo večina ljudi tako prepričanih v njo, da sem še sama začela dvomiti. Ker ni bilo interneta, smo bili pravzaprav odrezani od sveta, in nisem mogla preveriti resničnosti informacije. 

Drugi razlog, da so bili ljudje precej ležerni pa je bil ta, da so čakali lokalne oblasti in nevladne organizacije, da pridejo na obhod, ocenijo škodo in ponudijo pomoč. “Bolj kot izgleda slabo, več bomo dobili.” Nekako takšno je bilo prepričanje. 

Mene pa so kar srbele roke. Ne predstavljam si, da bi posedala pri sosedih, medtem ko je moja hiša na pol podrta. 

Moj dom je bolj potreben popravila kot sosedov

Zanimivo je bilo tudi to, kako so naju vabili, da obiščeva prav njihov dom, torej ne dom od nekoga, ki je doživel večjo škodo, ampak prav “moj” dom, pa čeprav so bili nekateri domovi v primerjavi z drugimi v veliko boljšem stanju. 

Nekateri so imeli svoje domove popolnoma porušene. Fotografija: Mojca Gayen

Res sem bila hvaležna, da imam ob sebi Anupa, ki ga nič več ne preseneti, ki ima zelo izurjeno oko, ki res dobro pozna ljudi in njihov način razmišljanja, in ki ve, kje je pomoč potrebna in kje absolutno ne.

Najprej smo pomagali družinam naših otrok

Najprej sva seveda želela pomagati družinam naših otrok. Že to je bil ogromen zalogaj, saj je bila dobra polovica hiš poškodovanih, torej okoli 100. 

Tukaj na tem mestu moram seveda izreči iskreno zahvalo vsem tistim, ki ste se odzvali s svojo radodarnostjo. Brez dodatne finančne podpore ne bi mogli pomagati toliko, kolikor smo. 

Seveda smo se ob vsem tem tudi veliko naučili. Družinam sva poskušala razložiti, da lahko ponudiva del pomoči, vsaj za prvo silo, potem pa postopoma tudi z njihovim prispevkom lahko naredimo še več.

Pričakovali so, da bomo pokrili vse stroške

Nekateri so to razumeli, nekateri pa so bili vidno razočarani, saj so pričakovali, da bomo prispevali prav za vse. Ampak pri tolikšni škodi to res ni bilo mogoče. 

Najin cilj je bil, da pomagava toliko, da so domovi vseljivi, vedela sva, da bodo pomagale tudi lokalne oblasti. 

Nisva želela plačevati za delovno silo (razen v nujnih primerih), saj je v družinah dovolj rok, ki lahko poprimejo za delo. 

Ste v stiski?

Brezplačni pogovori z usposobljenimi terapevti in duhovni pogovori s posvečenimi osebami.
NISTE SAMI

IMATE DAR ZA PISANJE?

Pišite za Operando. Delite ga z drugimi!
DELITE Z NAMI

Na žalost so to nekateri sprejeli s težkim srcem, slišala sva obtožbe, da dobivava ogromna sredstva z objavami na socialnih medijih, ampak da denar porabiva za svoje osebne namene.

Naše srce je lahko tudi zvijačno

Kako res malo vemo drug o drugemu! Kako res mislimo le slabo o sočloveku, ki nam želi pomagati! Kako se zdi, da je pomoč, ki nam je ponujena, vedno premalo! 

Kako prav ima Jeremija, ki opozarja: 

Srce je zvijačnejše od vsega in zahrbtno; kdo ga more doumeti? 

Jeremija 17:9 

in Solomon, ki svetuje: 

Z vso skrbjo varuj svoje srce, kajti iz njega izvira življenje. 

Pregovori 4:23

Jeremije pravzaprav nisem nikoli razumela, češ, kako je lahko srce zvijačno in zahrbtno, saj vendarle vsi govorijo, da moramo slediti prav svojemu srcu in bomo našli srečo v življenju. 

Ampak če smo popolnoma iskreni do sebe, lahko vidimo, da srce res zavaja, da je velikokrat sebično, misli nase, rado je zadovoljno in na udobnem.

Za čiščenje šole sva ostala sama

Nadaljevali smo s pomočjo in verjamem, da so bili marsikateri hvaležni, čeprav tega niso izrekli. 

Potihoma sem vsak dan pričakovala, da se bodo vrnile naše delavke, saj sva želela urediti tudi naše šolske prostore. Morda bo prišel pomagati kdo od staršev naših otrok. 

Vendar sva ostala sama in se spraševala, kaj bi se zgodilo, če pred karanteno v Piali sploh ne bi prišli. Bi skupnost poskrbela za našo šolo?

Verjamem, da imaš tudi ti, moj dragi bralec/bralka, v svojem življenju vprašanja, katerih odgovori so preveč boleči, da bi si jih res želeli priznati. 

Mojca Gayen je Slovenka, ki živi in dela v Kalkuti. Skupaj z možem Anupom je v tem delu Indije ustanovila šolo za revne deklice, a pomagajo tudi njihovim revnim družinam. Za Operando vsak teden napiše prispevek, v rubriki ‘Onkraj meja’. Kaj je Mojca napisala o sebi, si lahko preberete tukaj >>.

Vam je všeč, kar ste prebrali? Delite s prijatelji na Facebooku.

Deli naprej >>

Kalkuto v Indiji je epidemija COVID-19 močno prizadela. Obvezna karantena jih je najprej zaprla v svoje lesene barake, kasneje jim je domove porušil močan ciklon in ljudi postavil nazaj na cesto. Mediji o tem ne poročajo. Je predaleč.

Kako močno so tamkajšnji ljudje pretreseni, obupani in prestrašeni, iz prve roke doživljata Mojca (Slovenka) in Anup (Indijec) Gayen, ki sta pred dvanajstimi leti v Kalkuti odprla šolo za najrevnejše otroke.

Kliknite gumb DARUJTE ZDAJ in si preberite več o tem dobrodelnem namenu.

1.948€ od 5.000€ zbranih

Pomagajmo revnim otrokom in družinam v Kalkuti

1.948€ od 5.000€ zbranih

Kalkuto v Indiji, mesto, ki ga poznamo predvsem po sv. Materi Terezi, je epidemija Covid-19 močno prizadela. Zlasti najrevnejše.

Obvezna karantena jih je najprej zaprla v svoje lesene barake, kasneje jim je domove porušil močan ciklon in ljudi postavil nazaj na cesto. Mediji o tem ne poročajo. Je predaleč.

Kako močno so tamkajšnji ljudje pretreseni, obupani in prestrašeni, iz prve roke doživljata Mojca (Slovenka) in Anup (Indijec) Gayen.

Blizu Kalkute sta pred dvanajstimi leti odprla Piali Ashar Alo, izobraževalni center, namenjen najrevnejšemu sloju deklic, dekletom in mamicam, da razvijejo različna znanja in spretnosti, ki jim bodo omogočila živeti svoja življenja v vsej polnosti.

Finančno pomoč potrebujejo za organizacijo in izvedbo pouka osnovne šole, izobraževalnih/poklicnih tečajev in delavnic, za dnevno prehransko oskrbo, zdravniško pomoč, ko je potrebna in za pomoč družinam, ki se znajdejo v posebnih stiskah (smrt, bolezen, naravna katastrofa, izguba dela, nasilje, zloraba alkohola)

Donacije so še posebej potrebne zdaj, v času karantene, saj oskrbujejo vse družine šolajočih se otrok s hrano in higienskim materialom, česar jim močno primanjkuje.

Trudijo se, da bi se čim več otrok vključilo v online pouk, zato dnevno pripravljajo različne aktivnosti, ki jih lahko otroci sami izvajajo doma ali skupaj s starši.

Vsem njihovim deklicam in varovankam bi radi podarili piščančka in mlado drevo. Tako bodo imele v svoji lasti nekaj, kar je živo, kar raste, kar potrebuje skrb in nego. S tem se bodo tudi učile odgovornosti in potrpežljivosti, in se ob času lahko posladkale s pečenim jajčkom  in svežim sadjem.

Pomagajmo Mojci in Anupu uresničiti te smele načrte in jih finančno podprimo. Vsak evro bo zelo dobrodošel!

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
Varen način plačila preko SSL enkripcije.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 25,00€

Napišite svoj komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Preberite tudi...

Kalkuto v Indiji je epidemija COVID-19 močno prizadela. Obvezna karantena jih je najprej zaprla v svoje lesene barake, kasneje jim je domove porušil močan ciklon in ljudi postavil nazaj na cesto. Mediji o tem ne poročajo. Je predaleč.

Kako močno so tamkajšnji ljudje pretreseni, obupani in prestrašeni, iz prve roke doživljata Mojca (Slovenka) in Anup (Indijec) Gayen, ki sta pred dvanajstimi leti v Kalkuti odprla šolo za najrevnejše otroke.

Kliknite gumb DARUJTE ZDAJ in si preberite več o tem dobrodelnem namenu.

1.948€ od 5.000€ zbranih

Pomagajmo revnim otrokom in družinam v Kalkuti

1.948€ od 5.000€ zbranih

Kalkuto v Indiji, mesto, ki ga poznamo predvsem po sv. Materi Terezi, je epidemija Covid-19 močno prizadela. Zlasti najrevnejše.

Obvezna karantena jih je najprej zaprla v svoje lesene barake, kasneje jim je domove porušil močan ciklon in ljudi postavil nazaj na cesto. Mediji o tem ne poročajo. Je predaleč.

Kako močno so tamkajšnji ljudje pretreseni, obupani in prestrašeni, iz prve roke doživljata Mojca (Slovenka) in Anup (Indijec) Gayen.

Blizu Kalkute sta pred dvanajstimi leti odprla Piali Ashar Alo, izobraževalni center, namenjen najrevnejšemu sloju deklic, dekletom in mamicam, da razvijejo različna znanja in spretnosti, ki jim bodo omogočila živeti svoja življenja v vsej polnosti.

Finančno pomoč potrebujejo za organizacijo in izvedbo pouka osnovne šole, izobraževalnih/poklicnih tečajev in delavnic, za dnevno prehransko oskrbo, zdravniško pomoč, ko je potrebna in za pomoč družinam, ki se znajdejo v posebnih stiskah (smrt, bolezen, naravna katastrofa, izguba dela, nasilje, zloraba alkohola)

Donacije so še posebej potrebne zdaj, v času karantene, saj oskrbujejo vse družine šolajočih se otrok s hrano in higienskim materialom, česar jim močno primanjkuje.

Trudijo se, da bi se čim več otrok vključilo v online pouk, zato dnevno pripravljajo različne aktivnosti, ki jih lahko otroci sami izvajajo doma ali skupaj s starši.

Vsem njihovim deklicam in varovankam bi radi podarili piščančka in mlado drevo. Tako bodo imele v svoji lasti nekaj, kar je živo, kar raste, kar potrebuje skrb in nego. S tem se bodo tudi učile odgovornosti in potrpežljivosti, in se ob času lahko posladkale s pečenim jajčkom  in svežim sadjem.

Pomagajmo Mojci in Anupu uresničiti te smele načrte in jih finančno podprimo. Vsak evro bo zelo dobrodošel!

Izberite način plačila
Osebni podatki

Podatki kreditne kartice
Varen način plačila preko SSL enkripcije.

Podatki o plačniku

Skupna donacija: 25,00€