Bilo je vroče in suho popoldne, kot običajno. Podnebje v tem delu Hondurasa je stabilno. Ker je nekoliko na višini, vroči tropski zrak ne doseže Tegucigalpe.

Nekako tako je, kot da bi bila celo leto pomlad. Zjutraj nekje petnajst stopinj, čez dan sončno, od 25 do 30, in ponoči med 15 in 20.

Dve stalnici sta v tem podnebju. Prva je veter, ki začne pihati bolj proti večeru, in druga, skoraj ni dežja. Zdaj sva tukaj že več kot dva meseca in dež je padal le enkrat. Suho je. Res je vse tako suho. Zato je voda toliko bolj pomembna in potrebna.

No, tistega popoldneva smo po tleh okrog hiše začeli opažati črne saje in pepel. Močan vonj po ognju je najprej izzval misel, da nek sosed kuri, pripravlja žar za večerno zabavo ali kaj podobnega.

Proti večeru je do nas prišla novica o požaru, ki se je razplamtel okrog nacionalnega parka Tigra, ki mu pravijo tudi ‘pljuča Tegucigalpe’. Potem so novice, skupaj z novimi kosmi pepela in saj, kar prihajale in prihajale.

Nacionalni park je od nas, torej od glavnega mesta, oddaljen le 25 kilometrov zračne razdalje, obseg požara in moč ognja pa je bila tolikšna, da se je s požarom ukvarjalo kar 500 ljudi, in to skoraj dva dni.

Po zdajšnjih podatkih je pogorelo okrog 500 hektarov gozda, razlog za požar pa pripisujejo človeškemu faktorju, saj kot pravijo tukaj statistike, je v 90% vseh požarov kriv človek, v glavnem zaradi pomanjkanja ozaveščenosti, znanja ali preprosto, zaradi ignorance.

Krivca torej še iščejo in mu grozijo z 12 let zaporne kazni.

Za našo Barkino hišo je požar predstavljal več izzivov.

Najmanjši izmed njih je bil pač pometanje in čiščenje okrog hiše, saj se črnih ostankov požara, ki jih je prinašal veter, kar ni moglo počistiti.

Nekoliko večji problem je bil dim, ki je ostajal v zraku in prodrl tudi v hišo, v naše sobe. Silva je tožila po pekočem občutku v pljučih in slabem zraku, pri zajtrku sem opazil, da ima Hector solzne oči.

Ker je vedno tak ‘mačo’, sem ga v hecu spraševal zakaj joka, in da ga bomo že potolažili. Seveda se je resno upiral temu.

Največji problem požara pa bo predstavljala, ne samo za nas, tudi za celotno glavno mesto, seveda voda.

Pa smo spet pri vodi. Prav zaradi pomanjkanja vode smo začeli z našo dobrodelno akcijo, s katero še vedno zbiramo denar za skupnost Barka v Tegucigalpi. Pogosto se soočamo s pomanjkanjem vode, zdaj pravijo da bo distribucija še bolj motena.

Prav v nacionalnem parku in njegovi okolici, ki je žarišče požara, so najpomembnejši izviri vode. Ti s pitno vodo preskrbujejo velik del mesta.

Upravičeno skrbi kontaminacija vode in posledično še bolj motena in otežkočena distribucija.

V hiši smo tudi sicer že nekaj časa v ‘načinu varčevanja’, če uporabim izraz iz naših mobilnikov. Pomeni, da je električna črpalka ves čas izključena, iz pip že dolgo ni nič priteklo.

Vodo polnimo v sode in zbiralnik, potem pa z manjšimi plastičnimi vedri splakujemo, čistimo, se umivamo in tako dalje. O vsem tem sem že pisal tukaj.

Medtem ko spremljam, kaj se dogaja okoli nas, v tem norem svetu svetu; vsa ta naša neumnost, škodoželjnost, pohlep, kontradiktornost: želja po več in hkrati želja po uničevanju, izkoriščanja in preziranje vsakršne šibkosti, opazujem naše fante in dekleta.

To so takšni kontrasti, da vam jih sploh ne morem dobro razložiti. Tako pristni so. Tako človeški. Sebični in velikodušni hkrati, veseli in žalostni, nagajivi in prijateljski, ljubosumni in hkrati zmožni kar najbolj čiste ljubezni. Vse to, kar je sicer v vsakem od nas, prihaja iz njih prosto, brez zadržkov in brez mask.

In to jih dela tako zelo nedolžne, celo svete. Blizu so Bogu.

Ob dogajanju v svetu in med ljudmi, ki se imamo za ‘normalne’, mi naši fantje in dekleta predstavljajo neke vrste tolažbo. Napajam se iz njihove čistosti in človeškosti, iz njihove pristnosti, iskrenosti, zvestobe do lastnih čustev, zmožnosti ostati v stiku z njimi in poguma, da to pokažejo drugim okrog sebe.

Opazujem denimo Lito. Nje vam še nisem predstavil. Ima celebralno paralizo in je edina v skupnosti, ki je na vozičku.

Stara je 64 let, v skupnosti Barka živi že 47 let.

Lita je živela v revni družini v okolici Suyape. Pravijo, da je bila revščina tolikšna, da je mama pošiljala Lito na ulico, da je prosjačila za denar.

Si kar predstavljam. Lita, tako svetla oseba, vedno nasmejana in v resnici zelo inteligentna, je morala sedeti na svojem vozičku na kakšni prometni promenadi.

Ker lahko le vzklika in premakne zgolj eno roko, je od sočutnih mimoidočih najbrž res lahko zaslužila nekaj denarja in hrane za svojo družino.

V takšnih okoliščinah jo je spoznala Nadine Tokar, ustanoviteljica Barkine skupnosti v Hondurasu. Želela jo je vzeti k sebi in njena mama je privolila v to.

To so bili začetki Barke v Hondurasu. Lita velja za eno od soustanoviteljic skupnosti, saj je bila prva, ki se je pridružila Nadine, ko je ustanavljala skupnost.

Kar se tiče spremljanja in nege, za asistenta predstavlja kar težek zalogaj. Večkrat na dan jo je potrebno dvigovati iz vozička in jo polagati nazaj; vsakič ko opravlja telesno potrebo, ko jo ženske asistentke zjutraj umivajo in ko jo spravljajo v posteljo.

Kot sem povedal, se Lita rada smeje. Vse se ji zdi smešno. Ko smo v dnevni in plešemo na ritme iz televizije, z roko kaže zdaj na enega, zdaj na drugega in se jim smeje, sploh Hectorju, kadar uprizarja zabavne plesne figure sredi dnevnega prostora.

Rada je lepa in urejena. Asistentkam zna pokazati, kaj si želi obleči in kakšne uhane nadeti v ušesa.

Tako kot Chayito, njena cimra, tudi Lita rada barva, čeprav to počne z veliko večjo težavo kot njena prijateljica.

Ko nama je s Silvo nekega dne z vzkliki in gestami kazala na svoj stranski žep v vozičku, sva tam našla dve risbici. Potem je z roko kazala zdaj na Silvo zdaj name, in vedela sva, da ju je pobarvala za naju.

Dobila sva darilo, ki ga še posebej ceniva, saj se zavedava, koliko trudi je morala vložiti v svoje delo, glede na to, s kakšno težavo premika roko in kako težko karkoli drži med prsti.

Tudi Mine vam še nisem predstavil. Za razliko od ostalih fantov in deklet prihaja iz bogate družine.

Najprej je hodila zgolj v delavnice in se vsak dan vračala domov, potem pa so jo za stalno sprejeli v hiši.

Stara je 64 let, v Barkini hiši živi od leta 1985, torej 39 let.

Mina fizično ni omejena, na pogled prijetna, elegantna in vedno nekoliko zasanjana. Seveda ima intelektualni primanjkljaj, a je v primerjavi z ostalimi fanti in dekleti najbolj sposobna in razume mnogo več kot ostali.

Smeje se Mr. Beanu, kadar ga skupaj gledamo na televiziji, ima odličen smisel za humor in včasih zelo bistre komentarje, ki znajo osupniti in nasmejati asistenta.

Rada sodeluje, nanjo se lahko zanesemo pri hišnih opravilih, in vidi se, da se v Barkini hiši res počuti povsem domače.

Izmed vseh ima Mina najrajši don Raula. Prijateljsko ga ogovarja, ga bodri in opogumlja, kadar je neodločen ali se upira kakšni nalogi.

Opažamo, da ji hitro peša sluh. Kadar ji kaj rečemo in tega ne sliši dobro, najprej čisto na svoj način glasno zavije:

‘Aaaaaaaaaaaaaaa?’

To bi morali slišati. Včasih ji odvrnem na isti način, in se potrudim, da res tudi jaz vzkliknem kot ona. Potem se začne na ves glas smejati, kar mi je pri njej zelo všeč; zna se hecati na svoj račun.

Čeprav ima še vedno družino, brate in sestre, jo ti obiskujejo zelo redko; le nekajkrat na leto. Vseeno, Mina se v skupnosti počuti sprejeto, našla je svoje mesto in si težko predstavljam skupnost brez nje.

V zadnjih treh člankih ste spoznali vse fante in dekleta, s katerimi živiva s Silvo tukaj v Tegucigalpi, v glavnem mestu Hondurasa.

Nekaj časa nama je še ostalo do poteka najine vize, ampak počasi že gledava naprej. Odpirajo se nama nove možnosti še v drugih okoliških Barkinih skupnostih.

Najbližje je mehiška. Spet sva vzpostavila stik z Azuceno, koordinatorko barkinih skupnosti v centralni Ameriki. Zdaj čakava na odgovor iz Mexico cityja in če Bog da, se bova enkrat proti koncu aprila že lahko odpravila tja.

Do velike noči bomo nadaljevali z akcijo zbiranja denarja za skupnost Barka v Tegucigalpi. Če še niste, lahko svoj dar še vedno nakažete tukaj.

Iskrena hvala vsem, ki ste se odzvali na našo akcijo in jo podpirate.