Paradoks življenja: k Bogu pridemo, ko delamo vse narobe

V današnji hitri in pogosto zmedeni družbi zlahka postanemo preobremenjeni s težo svojih pomanjkljivosti in z lastno nepopolnostjo. Bojimo se, da nas bodo že naše najmanjše napake spravile v resne težave.

To niti ni tako čudno, saj smo dnevno zasuti s ploho vizualnih podob, ki nas opominjajo na naš preveč banalni videz, in z vsiljivimi sporočili, kaj bi mogli posedovati, kako močno in suvereno bi se morali odzivati na zunanje in notranje dogodke. 

Še tako zrela in formirana oseba ob takšni kopici sporočil ne zmore ostati imuna na vse to. Podležemo iskanju popolnega partnerja, oblikovanju popolne družine in doma, na delovnem mestu pa popolne ekipe. 

ZAČNITE DAN Z BOGOM

Vpišite se in vsak dan boste prejeli kratko jutranjo molitev – BREZPLAČNO!

Samo poglejmo na to, kako so se v zadnjih dvajsetih letih preoblikovale naše vrednote, pričakovanja in način življenja

Občutek, da smo v nenehni tekmi – z drugimi in s seboj – je umetno ustvarjen in nas zmeraj bolj peha v stiske, ki jih težko priznamo sebi, kaj šele drugim. Bog, s katerim bi lahko gradili odnos, pa tako že dolgo časa ni popularen v naši družbi.

Kar niti ni čudno. Le kako naj se pristno povežemo z nekom, ki je mnogim od nas bil predstavljen kot “oddaljeni stric z brado na lebdečem oblaku”, ali z nekom, ki “me bo obsodil na večni ogenj in pekel, zaradi mojih napak”?

Končno je prišel čas, ko lahko stvari v veliki meri poimenujemo takšne kot so. Ko lahko krivice, tudi te na področju duhovnosti, poimenujemo s pravim imenom, jih poskušamo osvetliti, oškodovanim in prizadetim pa damo priložnost, da sem jim zacelijo rane. 

In verjamem, da je tudi Bog bližje kot si mislimo. 

Želi si biti z nami tako tudi bolj na neformalen način. In to je dobra novica, saj mu lahko prisluhnemo, kjerkoli smo.

So torej naše napake in izkušnja nemoči res izhodišče za to, da postanemo bolj pristni in odprti za Boga? 

Ali je pravi odgovor še vedno ta, da se moramo samo malo bolj vzeti roke, se zorganizirati, najti nova in sodobna orodja, se zrehabilitirati in znova spustiti v novo etapo tekme življenja, kot nas prepričujejo “mainstream” in guruji tega časa?

Paradoks iskanja Boga skozi napake

V bistvu so naše napake in omejitve podlaga zato, da najdemo pristen stik z Bogom in razvijemo svoje potenciale.

O tem govori pater Richard Rohr v svoji zbirki poučevanj Ljubljeni sinovi: Ljudje in žalovanje (ang. Beloved Sons Series: Men and Grief).

Takole pravi: 

“Jezusova zgodba o izgubljenem sinu (Lk 15,11-32) in zgodba o farizeju in cestninarju (Lk 18,9-14) sta čudoviti ilustraciji tega, kako Jezus duhovnost vzpenjanja, doseganja ciljev in popolnosti obrne na glavo. 

V obeh zgodbah sta glavni osebi (torej mlajši sin in cestninar) storili nekaj, kar je narobe in ob tem doživeli ponižanje, a hkrati sta bila tudi tista, ki sta izkusila odpuščanje, se ob tem spreobrnila in bila nagrajena.”

Pater Rohr takole nadaljuje s svojo pripovedjo:

“Tisti, ki so ponosni na to, kako so vse naredili prav, a se hkrati počutijo vzvišene nad drugimi ali menijo, da so zdaj opravičeni, niso v resnici odprti za Božji blagoslov. To je Jezusovo sporočilo o spreobrnenju. Razumevanje vere postavi na glavo. 

Mislimo, da pridemo k Bogu, ko delamo vse prav, in glej, presenečenje: k Bogu pridemo, ko delamo vse narobe – in zaradi tega rastemo!”

Torej imamo danes precej več možnosti, da res spoznamo Boga, ker je ta pritisk od zunaj in posledično tudi od znotraj tako velik, da nimamo druge izbire, kot da priznamo, da se ne znajdemo več ali vsaj ne dovolj dobro.

Pater Richard govori o vstopni točki, ki je lahko tudi za nas priložnost za vstop v svobodo:

“Edine stvari, ki so dovolj močne in nam zares odprejo srce, so stvari, kot so: bolečina, napake, krivično trpljenje, tragedija, neuspeh in splošno pomanjkanje smisla v življenju. Želim si, da ne bi bilo tako, a očitno je to edina pot.

K sreči nas bo življenje skozi takšne dogodke pripeljalo na rob naših lastnih virov. Privesti nas mora do izkušnje ali situacije, ki je ne moremo popraviti, nadzorovati ali razumeti. Tu se začne vera. Do tistega trenutka je bila le religija! Šele na drugi strani veš, da je bila vse to le priprava.”

Kot reka, ki si utira pot skozi gore, pogosto prav v poplavi naših napak odkrijemo moč za rast in preobrazbo, saj se nam On sam razkrije, ko se skloni k nam s pomočjo in milostjo. Na preprost in učinkovit način.

Delite s prijatelji

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja