Nikjer se ne začuti vzdušje v družini bolj kot za mizo.
V skupnostih, kakršna je Barka, je miza v jedilnici vedno predstavljala središče, najpomembnejše mesto v življenju skupnosti; bolj pomembno kot delavnica, soba ali katerokoli drug bivanjski prostor.
Družina, ki skupaj je, skupaj tudi ostane.
Za mizo, sploh pri glavnih dnevnih obrokih zajtrka, kosila in večerje, se kažejo in utrjujejo vezi med ljudmi, ki živijo skupaj.
Barkina miza v hiši Isabel, kjer živiva, je pravzaprav sestavljena iz dveh velikih, podolgovatih lesenih miz.
Je dovolj velika, da ob njej lahko vsak dan obeduje trinajst članov, včasih tudi več. Čez teden, ko fantje in dekleta delajo v delavnicah, kosijo v delavniški hiši, tako smo skupaj le za zajtrk in večerjo. Čez vikend smo skupaj seveda pri vseh treh obrokih.
Lavarse las manos
Znak, da bomo kmalu jedli, je pri vseh obrokih enak. Asistent, ki pripravlja obrok in že razdeljuje hrano po krožnikih, naznani tisto, na kar najbolj nestrpno čakajo fantje in dekleta:
‘Lavarse las manos’. (Umiti si roke)
Sploh ni treba, da zavpije. To je magična fraza, na katero se od vseh najprej odzove Darwin.
Takoj ko jo zasliši, se izstreli iz stola in na ves glas zavpije (vedno enako):
‘Hector, las manos, las manos’, (Hector, roke, roke).
Darwin vedno najprej zakliče Hectorju. Tako se je navadil, ker je Hector ponavadi nekje daleč, ker dela počasi in vedno zadnji pride k mizi, da ga vsi čakamo.
Darwin – najbolj lačen v hiši
Darwin je visok, suh in na pogled privlačen fant, ki je prišel v skupnost, ko je imel vsega pet let. Star je 37 let in je najmlajši od vseh fantov in deklet v hiši.
Ni potrebno posebej poudarjati, da je Darwin pri mizu vedno med prvimi in pri jedi tudi najhitrejši. Celo tako hitro je, da ga moramo asistenti pogosto opozarjati naj upočasni.
Včasih mu moramo celo nekoliko umakniti krožnik, da tisto, kar ima v ustih najprej poje do konca.
To hitro požiranje hrane je bilo pri Darwinu vsaj dvakrat skoraj že usodno. Zataknila se mu je v požiralniku in preden so mu ga asistenti uspeli sprostiti, je bil že povsem moder in skoraj v nezavesti.
Med obrokom je eden od asistentov ves čas ob njem in še posebej pozoren na to, ali res dobro prežveči hrano.
Halo Pizza
Darwin preživlja različna obdobja. Od obdobja veselja, do obdobja psihotičnih kriz, ki niso prav lepa za nikogar v hiši.
Vseeno, kadar je v svojem dobrem razpoloženju, ga je veselje videti s svojim ‘telefonom v roki’ (nek star, pokvarjeni telefon), ko sedi na kavču, ga ima prislonjenega na uho in se le smeji. Čaka na sogovornika.
Če ga opazim, ponavadi izvlečem svoj telefon in začnem z njim glasen ‘telefonski pogovor’.
‘Halo,’ rečem.
‘Halo,’ odgovori.
‘Como estas, Darwin? (Kako si)’ ga vprašam.
‘Bien,’ odgovori, potem pa začne nerazločno, v svojem slogu ponavljati ‘Pittta, pittta’, kar v darwinščini pomeni ‘Pica’.
Prelevim se v ‘Halo pizzo’ in pogovor običajno končava z naročilom pice in kokakole, kar poleg Darwina navduši tudi Hectorja, ki tako rekoč živi za svojo Pepsi.
Zajtrki v hiši Isabel
Med tednom imamo zajtrk običajno ob pol osmih zjutraj, med vikendom, ko ni delavnic, pa lahko tudi dve uri kasneje.
Kar se tiče hrane, pri nas zajtrk običajno ni nič posebnega. Tisto kar imamo, to pač uporabimo.
Včasih je to kava s popečenim toastom in maslom, včasih mleko in koruzni kosmiči, ali pa mleko z aveno, kakor tukaj rečejo ovsenim kosmičem. Nedelje so tiste, ko fantje in dekleta zjutraj pridejo na svoj račun s palačinkami in kavo.
Kavo imajo tudi sicer vsi tukaj radi, a jo iz zdravstvenih razlogov za fante in dekleta pripavimo le dvakrat na teden.
Šele ko ploskne Chayito
Ampak tisto, kar je zjutraj posebnega, v primerjavi z ostalima obrokoma, je petje in molitev.
Vsak dan je nekdo od fantov in deklet zadolžen za izbor pesmi in branje kratke molitve pred jedjo. V posebni leseni škatlici imamo 365 kartic. Na vsaki je kratek odlomek iz Svetega pisma in kratka molitev, ki se nanj navezuje.
Potem ko sklenjenih rok zapojemo pesem po izboru zadolženega chicota (v resnici ves čas pojemo le dve), mora izvleči kartico. Ker nihče od njih ne zna brati, jo preda enemu od asistentov (ponavadi najbližjemu), da jo ta prebere pred vsemi.
Zadnje dejanje pred jedjo je beseda ‘aprovecho’ (dober tek), ki jo po stari tradiciji vedno izreče Chayito. Sliši se kot razpotegnjen ‘eeesoes’ in šele ko ploskne z rokami, si zaželimo dober tek in začnemo jesti.
Hišni umetnik
Chayito ima tako kot Johny in Hector, o katerima sem pisal prejšnjič, Downov sindrom. Zdi se, kot da v hiši živi povsem svoje ‘Chayito življenje’, ki ga čez dan, poleg delavnic, sestavlja barvanje v svoj umetniški zvezek.
Če je v vas vsaj malo umetnika, sploh tistega, ki se navdušuje nad abstrakcijami, potem bi vas morale njene stvaritve vsaj malo navdušiti.
Ko jo opazuješ pri barvanju, se zdi, da barvice izbira naključno, ampak njen zdravnik, psihiater, pravi, da je v njenem delu zelo malo naključnega. To, katere barve uporablja je odvisno od njenega notranjega stanja, razpoloženja.
In vsak asistent mora prepoznati odtenke njenega dela, torej odtenke njenega notranjega življenja in dinamike. Kadar uporablja temne barve, recimo črno ali rjavo, potem je to znak, da izraža notranja trenja, tista temna čustvovanja, ki se nujno naberejo pri vsakem človeku.
Kako je prišla v skupnost Chayito
Chayito je na Barko, za razliko od večine ostalih fantov in deklet, prišla kot odrasla. Imela jih je 38. Prav veliko ne vemo o njeni preteklosti, le to, da jo je leta 2002 v hišo pripeljal nek sorodnik in potem izginil za vedno.
Prav tako ne poznamo njene točne starosti, podobno kot pri Hectorju, saj ob njenem prihodu ni bilo mogoče najti nobenega formalnega dokumenta, ki bi potrjeval njena leta.
Ko je prišla v skupnost, je njeno starost formalizirala Barka, ko je pač vlagala dokumenta za registracijo. Uradni dokumenti jo zdaj beležijo kot 40-letnico, čeprav ocenjujemo, da ima okrog 60 let.
V tem času ima Chayito zdravstvene težave; artritis, slabo prekrvavljenost okončin in stalno nevarnost za trombozo. Od zdravnikov smo nedolgo nazaj dobili navodilo, da mora več hoditi, saj ji občasno modrijo noge.
Kdo straši?
Seveda to za asistenta predstavlja izziv, saj je Chayito trmasta, fizično močna in nenehno uveljavlja svojo voljo. Čeprav je do neke mere samostojna, pa vseeno neprestano potrebuje spremstvo asistenta.
Se spomnite, ko sem v enem od prejšnjih člankov pisal o vraževernosti Hondurašev?
Ropot sredi noči, razne sence, ki ponoči obhajajo sobe, prižiganje in ugašanje luči in tako naprej; asistenti iz Hondurasa temu zelo hitro pripišejo nadnaravni pomen. Na Barki naj bi strašila neka davno umrla nuna in otrok.
Včasih nas prav zares ponoči zbudi globok, zamolkel in skrivnosten glas:
‘Paaaaaaooooom’
No ja, večkrat se je že izkazalo, da je ta famozna nuna prav naša Chayito. S spancem ima velike težave, ponoči prižiga luči, vpije (tisti paaaaooom v Chayitovščini pomeni ‘pan’, kruh), vstaja iz postelje in hodi po hodniku, največkrat do kopalnice.
Glasba, ki človeka dvigne
Njeno fascinacijo z vodo sem že opisoval v enem od prejšnjih člankov. Zdaj ponoči izklapljamo črpalko za vodo, da se Chayito ne moči pri umivalnikih.
Seveda ji to ne prepreči, da ne bi vsako noč poizkušala. Odpre pipo, in kot sem takrat napisal, se na veliko umiva, čeprav brez ene same porabljene kapljice.
In kako Chayito najbolje pripraviti do gibanja? Ples, seveda! Obožuje ga, obožuje ritme glasbe, ni je težko pripraviti do tega, da ti poda roko in se v ritmu merenga, bachate ali cumbie pozibava sredi dnevnega prostora. Nekoliko sklonjena in okorna, a nasmejana.
Pomagajmo
Donacije za skupnost Barka v Hondurasu kapljajo na Operandov donacijski račun. Vsake se razveselimo in s Silvo komaj čakava, da jim bomo podarili zbrani denar.
Čeprav cilja še nismo dosegli, pa verjamem, da ga bomo vsaj do konca meseca aprila, kolikor časa bova še preživela med Barkači v Hondurasu.
Svoj dar torej še vedno lahko nakažete tukaj.
